Nežin častihlepni oče Otokar, ki je zase iskal zveze in koristi na vse strani, je Nežo že kot triletno deklico obljubil za nevesto Boleslavu, sinu šlezijskega vojvode. Nežo je njena bodoča »tašča« sv. Jadviga Poljska zaupala v varstvo cistercijankam v trebniškem samostanu, kjer je preživela tri, za njeno vzgojo odločilna leta. S šestimi leti, potem ko se je njen zaročenec smrtno ponesrečil na lovu, se je za kratek čas vrnila na domači dvor, saj jo je oče kmalu znova zaročil. Tokrat je morala na dvor Babenberžanov v Avstrijo, kjer naj bil postala žena Henrika, sina cesarja Friderika II. Ko je Neža dorasla, pa je cesar zaroko s sinom razdrl, ker se je sam zagledal vanjo. Neži snubcev res ni manjkalo, saj se je zanjo potegoval tudi angleški kralj Henrik III., a kaj, ko ji ni bilo do ženitve, saj je hotela v samostan. Njen oče in kasneje tudi brat Venčeslav sta temu seveda nasprotovala, dokler ni v njen prid posredoval sam papež Gregor IX. Šele potem je Neža, s petindvajsetimi leti, končno lahko vstopila v samostan klaris v Pragi, ki ga je sama ustanovila. Sveta Klara je bila takrat še živa in Nežo je z njo vezalo pristno prijateljstvo. Neža se je tako, tudi pod vplivom svete Jadvige Poljske, pridružila vrsti plemiških mož in žena, ki so se odzvali na stisko mnogih revežev, brezdomcev in tlačanov ter zanje skrbeli. S pomočjo brata Venčeslava je dala poleg svojega zgraditi še samostan in cerkev sv. Jakoba za frančiškane. Tu je kmalu nastal venec bolnišnic in sirotišnic ter zavetišč za brezdomce in gobavce, za katere so skrbeli redovniki in redovnice, poleg njih pa tudi mnogi pobožni in bogati meščani, ki so kot tretjeredniki tudi sami stregli revnim in bolnim. Tem so se pridružili še nekdanji križarji, »križniki z rdečo zvezdo«, tako da se je razvila posebna mestna četrt, katere srce in duša je bila Neža. Njen zgled je, podobno kakor nekoč Klarin, pritegnil precej hčera iz najvišjih čeških plemiških družin, tako da so morali kmalu ustanoviti številne podružnice po celotni Češki in na Poljskem. Nežo je seveda stalo veliko truda in napora, da je mlade, vsega dobrega navajene in razvajene žene naučila živeti skromno, v največji revščini ter služiti revežem in skrbeti za bolnike. Pozneje se je Neža tudi sama odpovedala naslovu predstojnice in se umaknila v samostansko samoto. Delo, ki ga je opravila, je bilo velikansko in je rojevalo sadove še stoletja, vse do reform cesarja Jožefa II., ki je njene samostane razpustil. Nežino življenjsko vodilo je bilo: v Kristusu smo vsi bratje in sestre in vsi moramo skrbeti drug za drugega.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Agnes, ki ga razlagajo iz grške besede hagne »čista, nedolžna« ali iz latinske besede agnus »jagnje«.
Rodila se je 20. januarja 1211 v Pragi na Češkem, umrla pa 2. marca 1282, prav tako v Pragi.
Družina: Rodila se je češkemu kralju Otokarju I. in njegovi ženi Konstanciji, sestri ogrskega kralja Andreja II., očeta svete Elizabete Ogrske.
Zavetnica: Nima kakšnega posebnega patronata, je pa vse svoje življenje posvetila revnim in bolnikom.
Upodobitve: Upodabljajo jo večinoma kot opatinjo s krono, kako neguje bolnike.
Beatifikacija: Za blaženo jo je razglasil Pij IX. leta 1874, za svetnico pa Janez Pavel II. 12. novembra 1989.
Goduje: 2. marca.
Vir
Njej, ki je polovica moje duše in dragocena skrinja prisrčne ljubezni, slavni kraljici, nevesti Jagnjeta in večnega Kralja, gospe Neži, svoji predragi materi in med vsemi drugimi prav posebno ljubljeni hčerki. Klara, nevredna Kristusova služabnica in nekoristna dekla Gospodovih dekel, ki prebivajo v samostanu Svetega Damijana v Assisiju. Pozdrav in želja, da bi pela novo pesem v družbi ostalih svetih devic pred prestolom Boga in Jagnjeta ter spremljala Jagnje, kamorkoli gre. (Iz četrtega pisma Klare Asiške Neži Praški)
Češko kraljevo hčer Nežo, ki je živela že v času svetega Frančiška in svete Klare, je papež Janez Pavel II. 12. novembra 1989 v Rimu razglasil za svetnico. Ko se je spominjal Nežinih kreposti, je papež poudaril predvsem njeno ponižnost in prostovoljno uboštvo.
Oče te slovanske svetnice je bil češki kralj Otokar I., njena mati Konstancija pa sestra ogrskega kralja Andreja II., ki je bil oče svete Elizabete. Tako sta si bili Neža Praška in Elizabeta Turinška pravi sestrični. Otokarjeva hči je dobila ime Neža pač zato, ker se je rodila 20. januarja 1211, na predvečer godu znane rimske mučenke sv. Neže.
Njen oče si je z vsemi močmi prizadeval, da bi dosegel večjo neodvisnost Češke od tedanje nemške države. Zato je iz čisto političnih nagibov obljubil komaj triletno hčer za nevesto enajstletnemu Boleslavu, sinu šlezijskega vojvoda. Toda njen zaročenec se je ponesrečil na lovu in šestletna nevesta je bila spet prosta. Vrnila se je v Prago. Nato jo je častihlepni oče obljubil cesarju Frideriku II. za nevesto njegovega sina Henrika in jo poslal na dvor Babenberžanov v Avstrijo. Tudi ta zaroka se je razdrla, ker jo je zasnubil sam cesar Friderik II., ki je medtem že tretjič ovdovel. Poleg njega se je za češko kneginjo potegoval tudi angleški kralj Henrik III. Otokar jo je obljubil cesarju Frideriku II., čeprav se je medtem že dorasla hči upirala vsaki možitvi in prosila očeta, da ji dovoli iti v samostan. S posredovanjem papeža Gregorja IX. ji je uspelo, da se je tudi cesar odrekel poroki z njo. Vendar je Friderik II. v javnem pismu izjavil, da bi z orožjem obračunal z vsakim snubcem, ki bi ga izbrala namesto njega za moža; ker pa si je izvolila za ženina samega Kristusa, hoče varovati njeno deviško čast.
Petindvajsetletna Neža je svoje kraljevsko oblačilo zamenjala z redovnim. Umaknila se je v siromašni samostan za duhovne hčere sv. Klare v Pragi, ki ga je bila s pomočjo svojega brata Venčeslava sama ustanovila. Sveta Klara, ki je takrat še živela pri Svetem Damijanu v Assisiju, je v Prago poslala pet svojih sester. Tem petim se je kot prva klarisa iz severnih dežel pridružila sveta Neža. Ohranjena pisma pričajo o prisrčni ljubezni, ki je vezala sv. Klaro z Nežo Praško. Leta 1234 je naredila zaobljube. Vse svoje premoženje je porabila za gradnjo cerkva in za vzdrževanje samostanov. Hitro po vstopu v samostan je prevzela vodenje samostana. Samostani so bili v tem času predvsem zelo razgibana in navzven usmerjena središča duhovnosti, ki so imela močan vpliv na široke kroge vernikov. Tako je kmalu tudi v Pragi okrog samostana in cerkve sv. Jakoba nastal venec bolnišnic in sirotišnic, zavetišč za gobavce in brezdomce. Zraven teh so se naselili nekateri pobožni in premožni meščani, ki jih je pritegnila dobrodelnost redovnih bratov in sester, da so tudi sami stregli revnim in bolnim. Tretjeredniki so kot laiki v svetu uresničevali veliko redovno zamisel svetega Frančiška v svojih družinah in v svojem življenjskem okolju. Srce in duša tega otoka ljubezni je ostala sv. Neža, katere samostan je dobil tako privlačno moč, da so se za življenje v njem odločila mnoga dekleta čeških plemiških družin. Kmalu so ustanovili podružnice še drugod po Češkem. Število je tako naraslo, da se je red razširil tudi na Poljsko.
Nekaj let pred svojo smrtjo se je Neža Praška odpovedala predstojniški službi in se umaknila v samostansko tihoto, tako da o njenih zadnjih letih ne vemo veliko. Izginila je v ozadje velikanskega dela, ki ga je opravila v duhu evangelija in ki je še v naslednjih stoletjih obrodilo čudovite sadove. Njeno življenjsko vodilo je bilo: v Kristusu smo vsi bratje in sestre in vsi moramo skrbeti drug za drugega.
Svetnica je umrla 2. marca 1282, stara sedeminsedemdeset let. Njen grob so leta 1390 znova odkrili v stari cerkvi sv. Jakoba, v stari praški mestni četrti, ki jo Čehi še danes imenujejo Na Františku.
Nežo Praško večinoma upodabljajo kot opatinjo s krono, ki neguje bolnike. Ena najbolj znanih umetniških uprizoritev tega motiva je oltar iz cerkve križarskega reda, ki je od leta 1941 v Narodni galeriji v Pragi. Tam je tudi slika velikega mojstra Puchnerja; na sliki je Neža, ko velikemu mojstru križarskega reda izroča model cerkve.
Klarina pisma
Štiri pisma sv. Neži Praški so odgovori in nasveti sveti Neži, ki se je odločila posvetiti se Kristusu v novi obliki redovnega življenja. Klara jo v pismih vzpodbuja k zvestobi začeti poti. Ta pisma nam omogočajo odkriti predvsem globino Klarine duše, njeno kontemplativno izkušnjo in njen evangeljski poklic življenja v klavzuri.
*
Prvo pismo je prava poročna pesem uboštvu, ki je neke vrste povzetek Božjih kreposti vere, upanja in ljubezni. Biti ubog zaradi nebeškega kraljestva nima moralnega predznaka, ampak je izraz vere v Božje vladarstvo nad človekom. Frančišek in Klara gledata na uboštvo v luči velikonočne skrivnosti, v kontemplaciji ubogega in križanega Kristusa.
*
Rdeča nit drugega pisma je hoja za Jezusom. Klara je zapisala: “Glej nanj (na ubogega Kristusa), ki je postal zate zaničevan, in hodi za njim, tako da boš zaradi njega postala zaničevana na tem svetu” (2 KlPNP 19).
*
V tretjem pismu se nam Klara razodeva kot eden od vrhov krščanske mistike. Poklicanost je v tem pismu označena enako kot pri Frančišku: “…hoditi po stopinjah ubogega in ponižnega Jezusa” (3 KlPNP 4). Temeljna tema pisma pa je krščansko veselje, ki je dar vere in sad luči kontemplacije.
*
Četrto pismo, ki ga je sveta Klara napisala malo pred svojo smrtjo, je vnaprejšnji odmev nove pesmi, “v družbi ostalih svetih devic, pred prestolom Boga in Jagnjeta” (4 KlPNP 3).
Ob teh štirih pismih Neži Praški imamo pred očmi predvsem avtorja teh pisem, sveto Klaro. Toda v ozadju zaslutimo tudi Nežo Praško, kot človeka, ki se je po zgledu Klare in Frančiška tudi sam predal hoji za Kristusom.
Vir
V Pragi (na Češkem), sveta Neža, opatinja, ki je, kot hči kralja Otokarja, prezirala kraljevsko poroko, ker se je želela poročiti s samim Jezusom Kristusom. Sprejela je Pravilo svete Klare v samostanu, ki ga je sama zgradila, kjer je hotela živeti v popolnem uboštvu.
Vir
Lepe kraljične so bile v srednjem veku ‘kapital’, s katerim so vladarji utrjevali svojo moč in veljavo. Svoje hčerke so namreč že v nežnih otroških letih zaročili s kakšnim princem bodočim vladarjem katere od sosednjih dežel, in si tako pridobili zaveznike. Tako vlogo naj bi imela tudi današnja svetnica Neža Praška ali Češka. Njen oče, češki kralj Otokar L, jo je komaj triletno obljubil za nevesto enajstletnemu Boleslavu, sinu šlezijskega vojvoda, ki je vladal na Poljskem. S praškega dvora, ki je bil na slabem glasu zaradi nenravnosti, je prišla na dvor svojega izbranega ženina, kjer jo je vzgajala njegova svetniška mati Jadviga. Ta jo je zaupala cistercijankam v trebniškem samostanu, ki ga je bila sama ustanovila. Ko spoznavamo njeno življenje, odkrivamo, kako se je v načrte njenega očeta vmešal Bog, ki je uresničil svoje lastne načrte z njo.
Kraljična Neža se je rodila 20. januarja 1205. Njen oče je bil, kot rečeno, češki kralj Otokar L, njena mati Konstancija pa je bila sestra ogrskega kralja Andreja II., očeta svete Elizabete Turinške torej je bila Neža njena prava sestrična. Njen oče si je z vsemi močmi prizadeval doseči večjo neodvisnost Češke od tedanje nemške države, zato je triletno Nežo, smo slišali, zaročil z bodočim poljskim vladarjem. Neža je kot njegova zaročenka tri leta preživela v trebniškem samostanu. Ta leta so bila odločilnega pomena za njeno nadaljnje življenje. Njen golobradi zaročenec se je ponesrečil na lovu in šestletna nevesta je bila spet prosta. Vrnila se je v Prago. Častihlepni oče jo je obljubil za nevesto Henriku, sinu nemškega cesarja Henrika II., potem se je za njeno roko potegoval ovdoveli cesar sam, pa tudi angleški kralj Henrik III. bi jo rad dobil za ženo, čeprav se je medtem že dorasla hči upirala vsaki možitvi in je prosila očeta, da ji dovoli iti v samostan. Njeni želji je ustregel njen brat Venceslav, ki je zavladal po očetovi smrti.
Petindvajsetletna kraljična je kraljevska oblačila zamenjala z redovno obleko sester sv. Klare v samostanu, ki ga je s pomočjo svojega brata ustanovila v Pragi. Sveta Klara Asiška je poslala pet svojih redovnic iz asiškega samostana, tem petim se je kot prva klarisa iz severnih dežel pridružila češka kraljična Neža. Ohranjena pisma pričajo o prisrčni ljubezni, ki je vezala sv. Klaro z Nežo Praško. Po zgledu svete Jadvige Poljske, svoje nesojene tašče, je Neža Praška hotela lajšati bedo in vsaj malo omiliti hude socialne krivice, ki so vladale v tedanji družbi. Okrog samostana klaris in frančiškanskega samostana pri svetem Jakobu je zrastel venec bolnišnic in sirotišnic, zavetišč za gobavce in brezdomce. V bližini so se naselili tudi premožni meščani, ki jih je pritegnila dobrodelnost redovnih bratov in sester, da so tudi sami stregli revnim in bolnim.
Srce in duša tega otoka dejavne ljubezni do bližnjega je bila Neža, ki je leta 1234 na ukaz papeža Gregorija IX. postala predstojnica samostana. Samostan je dobil tako privlačno moč, da se je odločilo za življenje v njem precej hčera iz najvišjih čeških plemiških družin. Kmalu so morali ustanoviti še nove samostane. Neža tudi v samostanu ni pretrgala vezi s svojimi najbližjimi sorodniki. S svojim vplivom je pametno in odločno posegala v življenje družine, iz katere je izšla. Žal ni mogla prepričati nečaka Otokarja II., naj se ne zaplete v vojno z Rudolfom Habsburškim. Ta je ni poslušal in leta 1278 je v bitki na Moravškem polju izgubil krono in življenje.
Ona sama se je prej odpovedala naslovu predstojnice in se je umaknila v samostansko tihoto. Svojo nalogo je opravila in 2. marca 1282 je odšla k Bogu. Takoj po smrti so jo ljudje začeli častiti kot svetnico.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.