sveti Ciril Jeruzalemski – škof in cerkveni učitelj

Ciril JeruzalemskiAtributi: mošnja za denar
Imena: Ciril, Kiril, Kirilo, Kiro, Cirali
Rodil se je v drugem desetletju 4. stoletja, torej v času, ko je cesar Konstantin dal krščanstvu svobodo. Njegovi starši so bili dobri kristjani in so mu preskrbeli vzorno krščansko vzgojo, najbrž pri menihih. Ko je umrl jeruzalemski škof sv. Maksim, je Ciril postal njegov naslednik. V cerkvi božjega groba, ki so jo sezidali in posvetili nekaj let prej, je Ciril učil katehumene. S posebnimi katehezami jih je pripravljal na krst. Na srečo so se te kateheze ohranile in potrjujejo njegov sloves.
Zaradi pravovernosti je prišel v spor z arijanci. Ti so ga tožili cesarju, da ga je odstavil in poslal v pregnanstvo. Toda Ciril ni bil človek, ki bi klonil pred krivico.
Sinoda v Selevkiji mu je vrnila škofovske pravice, tako da se je čez leto dni vrnil v Jeruzalem. Sovražniki pa so ga spet tožili pri cesarju Konstanciju v Carigradu in tamkajšnja sinoda ga je znova odstavila. Ko je Konstancij na jesen leta 361 umrl in je zavladal cesar Julijan, je Ciril izkoristil nove določbe in se vrnil v Jeruzalem. V tem času se je zgodilo, da so Judje s pomočjo cesarja Julijana, imenovanega »odpadnik«, hoteli na novo pozidati porušeni tempelj. Ciril jih je spomnil na Jezusove besede, da ne bo ostal kamen na kamnu, in jih je svaril pred tem početjem. Niso mu verjeli. Potres in ogenj sta razdejala, kar so zgradili.
Vendar Cirilovo trpljenje še ni bilo končano. Za cesarja Valenta je bil spet pregnan, ker je preveč očitno nasprotoval arijanizmu. Tokrat je ostal v pregnanstvu enajst let. Šele leta 381 se je smel dokončno vrniti na svoj škofovski sedež. Koncil v Carigradu, katerega se je tudi sam udeležil, ga je tedaj slovesno priznal za zakonitega škofa v Jeruzalemu. Umrl je leta 386. Svoje življenjsko izkustvo je izrazil v besedah: »Nikar se ne sramujmo Gospodovega križa, ampak se hvalimo z njim. Ob vsaki priložnosti pogumno naredimo s prsti na čelu znamenje križa: ko jemo ali pijemo, ko pridemo domov ali ko gremo zdoma; preden zaspimo in ko vstanemo; ko hodimo in ko počivamo.«
Goduje 18. marca.
Vir

Njegovi spisi:
“O dvojnem Kristusovem prihodu”  Kateheza sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (15, 1—3) 

Krst – rojstvo iz Boga

Rodil se je v najverjetneje v Jeruzalemu okoli leta 313, torej v času, ko je krščansko v rimski državi dobilo svobodo. O njegovi mladosti nimamo poročil. Gotovo je le, da so bili njegovi starši kristjani in so mu oskrbeli dobro krščansko vzgojo, najbrž pri menihih. Že pod svetniškim jeruzalemskim škofom Makarijem je Ciril postal diakon, pod njegovim naslednikom pa je prejel mašniško posvečenje. Kmalu je zaslovel kot odličen govornik. Že kot duhovnik je pripravljal na prejem krsta in drugih zakramentov katehumene v baziliki božjega groba. Po smrti škofa Maksima leta 348 so Cirila izvolili za jeruzalemskega škofa ob navzočnosti metropolita Akacija iz Cezareje.

Med njim in Cirilom je kmalu prišlo do nesoglasij, kajti Akacij se je čedalje bolj družil s krivoverskimi arijanci. Bil je spoštovan na dvoru in to je izkoristil, da je sklical sinodo, ki je Cirila odstavila. Ciril se je pritožil, vendar so ga na silo pregnali iz Jeruzalema. Zatekel se je najprej v Antiohijo, nato v Tarz, kjer je kmalu postal zelo priljubljen zaradi svojih odličnih pridig. Nova sinoda je Cirilu vrnila škofovske pravice in vrnil se je v Jeruzalem. Sovražniki so ga tožili pri cesarju Konstanciju, ki ga je spet poslal v pregnanstvo. Ko je cesar Konstancij leta 361 umrl, se je Ciril ponovno vrnil v Jeruzalem, toda njegovo trpljenje še ni bilo končano. Za cesarja Valenta je bil leta 367 spet pregnan, ker je bil preveč očiten nasprotnik arijanizma. V pregnanstvu je ostal celih enajst let. Šele leta 378 se je smel dokončno vrniti na svoj škofijski sedež. Koncil v Carigradu leta 381, ki se ga je tudi sam udeležil, ga je slovesno priznal za zakonitega škofa v Jeruzalemu.

Po enajstih letih pregnanstva je našel v Jeruzalemu zelo žalostne razmere. »Tu ni pregrehe, ki ne bi z vso drznostjo dvigala glave,« je zapisal, »pokvarjenost, prešuštvo, rop, malikovanje, umori in poboji skratka, zločini vseh vrst se tu širijo.« Zadnja leta življenja si je Ciril prizadeval predvsem, da bi obnovil mir in zacelil rane bolečih let razkola, ki so ga povzročili arijanci. Njegova stalna skrb je bila edinost v veri. Znan je njegov izrek: »Zmota ima več oblik, resnica ima pa en sam obraz.« Poročila iz zadnjih let Cirilove škofovske službe hvalijo zgledno bogoljubnost in lep cerkveni red v jeruzalemski škofiji.

Ciril je umrl leta 386. Škof je bil osemintrideset let, od katerih je skoraj polovico šestnajst prebil v izgnanstvu. Papež Leon XIII. ga je leta 1893 imenoval za cerkvenega učitelja vesoljne Cerkve.

O Cirilu Jeruzalemskem so lahko rekli, da pripravi do vpitja kamne, kamne sionskega mesta, mesta blagoslova in kazni, zbiranja in razkropitve, združevanja in protislovij. Jeruzalem, Jeruzalem, kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli! (Mt 23,37Mt 23,37
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Napoved o Jeruzalemu 37 Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnáš tiste, ki so poslani k tebi: kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).
Treba je imeti za sabo meditacij in let v tem mestu, da bi človek razkril dramo in skrivnost, pričakovanje, ki se izjalovi, porušenje in prerojenje, klic, ki zbira, a mu nenehno nasprotujejo, ker so ljudje tako brezbrižni. Malo je mest na svetu, ki bi bila tako bogata in obtežena s tolikšno pezo.
Ciril je otrok tega mesta ali njegove okolice. Dvanajst let je moral imeti ob nicejskem koncilu leta 325. Krščanska skupnost je tu preživela burno zgodovino. Cerkev, mati vseh Cerkva, je bila zdesetkana, ko je bilo leta 70 mesto porušeno.
Videti je, da je zrasla nova skupnost iz zemlje, ki jo je zasejala kri pravega Mučenca in tistih, ki so mu izkazali pričevanje. Že zelo zgodaj, morda takoj po letu 135, se plašno in brez blišča začne uveljavljati nova skupnost, ki prihaja iz poganstva in govori grško. Zgodovinar Evzebij nam posreduje spisek njenih škofov.
Veliko preganjanje cesarja Maksimina Daja leta 307 pretrese jeruzalemsko skupnost kakor tudi ves Vzhod. Škof Maksimin je obsojen na prisilno delo v rudnikih. Od tam se vrne brez enega očesa in šepav. In on posveti v duhovnika mladega diakona iz skupnosti, Cirila, ki naj bi ga nasledil.
Kdo je bil Ciril? Nedvomno mlad menih ali asket. Bil je razgledanega duha in nadarjen za besedo. V škofa ga je posvetil njegov metropolit Akacij iz Cezareje, s katerim se je kmalu zatem sprl, najprej zaradi vprašanja prednosti. Nicejski koncil ni hotel razrešiti spora med Jeruzalemom in Cezarejo; zadovoljil se je s tem, da je priznal častno prvenstvo materi vseh Cerkva.
Bolj zapleteno je bilo vprašanje nauka. Smo sredi arijanske krize, ki pretresa in deli vso Cerkev. Akacij, cezarejski škof, se je povezoval s krivoverci. Dobro je bil zapisan tudi na dvoru v času, ko je cesar, ki so ga imeli v rokah arijancem naklonjeni škofje, odkrito podpiral krivo vero. Ko je cezarejski škof z razočaranjem ugotovil, da jeruzalemski kolega ne pleše, kakor žvižga njegov metropolit, je sklical sinodo in odstavil Cirila.
Ker je bil Akacij preveč premeten, da bi se spravil na njegov nauk, je očital jeruzalemskemu škofu, da je v času stiske prodal cerkveno posodje v korist revežev. To pa mu je šlo prej v pohvalo, saj je tako dejanje popolnoma evangeljsko. Obtožba nam razodeva Cirilovo značajsko potezo: življenje ljudi bolj ceni kot zlato in srebro, pa čeprav so te dragocenosti v službi oltarja.

Ciril ni bil niti blag niti plašen. To bi že še prenesel, da Akacij ne prizna prednosti Jeruzalema, toda zdaj gre za vero. Ciril zavrne Akacijevo odstavitev in spor prenese pred koncil.
Škof se zboji, da bi višja instanca obsodila njega. Raje uporabi trdo roko, oboroži vojaški oddelek in manu militari v dobesednem pomenu besede prežene Cirila z njegovega sedeža. Drugi časi, druge navade! Nekateri škofje iz tistega obdobja spominjajo bolj na satrape ali na viteze kot pa na svečenike.
Ciril pa je, kar zadeva njega, istega kova kot Atanazij in Hilarij iz Poitiersa. Ti škofje so znali prenesti preganjanje za Cerkev. Pravovernosti ne prodajajo s tem, da bi se zatekli k dvoumnosti in ponaredkom. Tako kot Atanazijeva je tudi Cirilova vera iz brona. Za nicejsko Vero prenese vse: obrekovanje in krivico, izgon in ločitev od svoje skupnosti, ki je bila pretresena in raztrgana.
Po kratkotrajnih povratkih se more škof končno vrniti v Jeruzalem leta 378 in tam preživi zadnja leta svojega življenja. Znova mora zgraditi raztepeno skupnost, ki je razpeta med arijance in pravoverne. Vsaka stranka ima svojega škofa. Obe skupini se med seboj trgata. Vselej strastni Hieronim, ki ni znal biti nepristranski, nekaj let po tem še vedno raznaša obrekovanja na Cirilov račun.
Glede moralnosti mesto še zdaleč ni na dobrem glasu. Opis Gregorija iz Nise, ki je Cirila obiskal, je še posebej temačen: Vsi neurejeni ljudje so se tam naselili, piše v svojem poročilu. Romanja prinašajo s seboj naboljše in najslabše. Kakor v Bunuelovi Mlečni cesti (Voie lactée) se pod romarjevim plaščem skrivajo roparji in tisti, ki jih pravica preganja, sprevrženci in izprijenci, ženske z veliko in majhno krepostjo, ki izkoristijo vrvenje in izrabijo brezimenskost.
Toda sence ne smejo zakriti luči. Z romanji je kot s španskimi gostilnami: v njih najdete tisto, kar sami prinesete. Poglejte, s kakšnim žarom nam plemenita Egerija v istem času poroča o svojem romanju in bogoslužnih praznikih v Jeruzalemu!
Na vsak način porabi Ciril svoja zadnja leta za to, da povezuje rane, da Jezusovemu mestu vrača moralno dostojanstvo in da spet vzpostavlja mir in edinost med vsemi, med romarji in med domačini. Rad je govoril: Zmota ima mnogo oblik, resnica pa ima en sam obraz. Ciril bi rad videl, da bi ta obraz spominjal na obličje njegovega Učitelja in da bi bila skupnost vsaj podobna obleki brez šiva.
Ljubezen do pravovernosti pri Cirilu nikakor ne načenja njegovega duha in njegovega iskanja miru in edinosti. Ni mu neznano, da tisti, ki prihajajo na pomoč, ko je zmaga že izbojevana, niso nujno tisti, ki so bili med preskušnjo najbolj čisti in najbolj pogumni. Toda on je pastir vseh ovac, tudi najslabotnejših.

Svetega Cirila Jeruzalemskega najbolj poznamo po njegovih Katehezah, v katerih nam je zapustil popoln tečaj priprave na krst in uvajanja v zakramente. Poučevanje je bilo sestavljeno iz osemnajstih učnih ur, ki po uvodnem nagovoru razlagajo člene veroizpovedi. Tem sledi pet homilij, ki na osnovi obredov, in dejanj razlagajo zakramente uvajanja. Katehumeni ali pripravniki na krst so se v Jeruzalemu zbirali v baziliki božjega groba, ki jo je dal zgraditi cesar Konstantin na kraju Jezusove smrti. »Noben drug kraj na svetu,« piše Adalbert Hamman, »ne bi mogel bolje prikazati povezave med krstom in velikonočno skrivnostjo kot prav ta kraj, kjer sta se dovršili Kristusova drama in vstajenje.«
Vir

Sveti Ciril, jeruzalemski škof in cerkveni učitelj, ki je zaradi prave vere od arijancev pretrpel mnogo krivic in bil s sedeža mnogokrat izgnan. Vernikom je z govori in katehezo čudovito razlagal pravi nauk, Sveto pismo in svete skrivnosti.
Vir