sveti Dominik Savio – dijak in don Boscov učenec

 Dominik SavioLahko rečemo, da je bilo svetništvo svetemu Dominiku položeno že v zibelko, saj ga v življenju nobena misel ali dogodek nista mogla odvrniti od njegovega sklepa, ki ga je, sedemleten, zapisal, potem ko je na veliko noč leta 1849 prejel sveto obhajilo: »Pogostoma bom hodil k spovedi, k obhajilu pa vedno, ko mi bo spovednik dal dovoljenje. Posvečeval bom praznike. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umreti kakor grešiti.« Brez pretiravanja ga lahko primerjamo s sv. Alojzijem, s katerim je delil podobno življenjsko usodo in sta zato oba velika zavetnika čistosti in mladine. Z dvanajstimi leti je bil Dominik sprejet v oratorij v Valdoccu, predmestju Turina, ki ga je nekaj let pred tem ustanovil sv. Janez Bosko. Tu je živel v internatu in se šolal. Posebno doživetje zanj je bila razglasitev verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. V molitvi pred Marijinim oltarjem je ponovil svoje sklepe in se ji popolnoma izročil. K temu ga je pozneje močno nagovorila tudi don Boskova pridiga o dolžnosti vseh kristjanov, da postanejo sveti. Kakor da bi slutil, da bo njegovo zemeljsko življenje kratko, je prosil don Boska, naj mu hitro pomaga, da bo postal svetnik, ker mu bo sicer zmanjkalo časa. Dominik je bil res pravi zgled vsem sošolcem in vrstnikom, vedno veder, prijazen in vesel, nikoli maščevalen ali zamerljiv. Nekoč, ko so ga po krivem obdolžili, pa se je pozneje pokazala njegova nedolžnost, je na vzgojiteljevo vprašanje, zakaj je molčal in sprejel krivično kazen, mirno odgovoril: »Saj so tudi Jezusa po krivici obdolžili, pa je molčal.« Rad je vsem pomagal, jih učil katekizem, miril njihove prepire in spore ter jih vedno opominjal, naj se varujejo greha kot svojega največjega sovražnika. Slabo leto pred svojo smrtjo je ustanovil Družbo Brezmadežne in vanjo povabil svoje najboljše sošolce. Sam je napisal pravila in člane spodbujal k apostolskemu delu, zavzemanju za osebno svetost in k prizadevanju za poboljšanje in pomoč manj prizadevnim fantom. Dominikova velika skrb so bili tudi bolniki, zato ni čudno, da je bil med prvimi, ki so pomagali, ko je poleti 1856 izbruhnila kolera. Bolezen pa je bila usodna tudi zanj; umirajoč se je vrnil domov in umrl v naročju svojih staršev, tolažeč jih: »Mama, ne jokaj, saj grem v nebesa.« Njegove zadnje besede pa so bile: »Kako nekaj lepega vidim!«

Ime: Ime Dominik izhaja iz latinskega imena Dominicus, ki pomeni »pripadajoč, posvečen Gospodu, Bogu«.
Rodil se je 2. aprila 1842 v kraju Riva di Chieri v Italiji, umrl pa 9. marca 1857 v kraju Mondonio d’Asti v Italiji.
Družina: Rodil se je kot drugi izmed desetih otrok v preprosti kmečki družini očetu Karlu in materi Brigiti.
Zavetnik: ministrantov, pojočih dečkov, mladinskih skupin, katoliške mladine, tudi mladih prestopnikov in po krivem obdolženih.
Upodobitve: Poleg najrazličnejših portretov imamo številne upodobitve, ki ga kažejo ob njegovem učitelju in vzgojitelju Janezu Bosku ali ob kipu Brezmadežne, ko se ji posveča.
Beatifikacija: 5. marca 1950 ga je papež Pij XII. razglasil za blaženega, 12. junija 1954 pa za svetnika.
Goduje: 9. marca, v salezijanskem bogoslužnem koledarju pa 6. maja.
Misel: »Majhen, toda izreden velikan svetosti« (papež Pij XI.).

Vir

Dominik SavioZavetnik mladih cerkvenih pevcev.
Imena: Dominik, Domen, Domenik, Domi, Domin, Dominko, Minko; Dominika, Minka.
Dominik se je rodil leta 1842 v kraju Riva di Chieri. Starša Karel in Brigita sta se nato preselila v Morialdo. Tam je bil za kaplana Janez Zucca. Ta je večkrat videl Dominika, ko je prihajal v cerkev skupaj z očetom Karlom. Vzel ga je, komaj petletnega, za ministranta. Bil je tako priden, da je kaplan o njem zapisal v svojo beležko: »To je zelo obetaven mladenič.«

Dvanajstleten se je Dominik prvič srečal s sv. Janezom Boskom. Ta je v fantu »prepoznal duševnost, usmerjeno po Gospodovem duhu in bil sem nemalo presenečen ob spoznanju, kolikšno delo je božja milost že opravila v tako nežnih letih«. Še isti mesec se je Dominik preselil v Turin v don Boskov oratorij. Bil je vzoren učenec; po don Boskovem pričevanju je svoje dolžnosti spolnjeval s takšno natančnostjo, ki bi jo težko presegli.

Dan, ko je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, 8. decembra 1854, je bil za Dominika praznik. Prebral je svojo posvetitev Mariji, ki je kasneje zaslovela po vsem svetu: »Marija, darujem ti svoje srce: daj, da bo vedno tvoje. Jezus in Marija, bodita vedno moja prijatelja! Toda usmilita se, naj rajši umrem, kot pa da se mi pripeti nesreča in storim en sam greh.«

Pod don Boskovim vodstvom je želel postati svetnik s spolnjevanjem treh kreposti: veselje, dolžnost učenja in usmiljenja, delati dobro drugim. Umrl je 9. marca 1857, za svetnika je bil razglašen 12. junija 1954, goduje pa 6. maja.

Vir