sveti Frančišek Asiški – redovni ustanovitelj

Frančišek Asiški Frančišek se je rodil ob prehodu leta 1181/82 v Assisiju kot sin trgovca Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pica. Še danes si lahko ogledamo del Bernardonejeve hiše in Frančiškovo rojstno sobo (spremenjena je v kapelo). Krstno ime malega Frančiška je bilo Giovanni, zaradi njegove matere pa so ga od rojstva naprej imenovali Francesco (Francozek). V mladosti se Frančišek sploh ni odpovedoval posvetnim užitkom, bil je radoživ, vesel mladenič. Njegov cilj je bil, postati vitez. Leta 1202 je komaj dvajsetleten odšel v vojno med mestoma Assisi in Perugia.
Enoletno ujetništvo v temnih ječah Perugie je prineslo spremembo. Frančišek je spoznal, da mora biti v življenju poleg blaginje in telesnih užitkov še kaj drugega. Romanje v Rim je to njegovo prepričanje še okrepilo. Očaran je bil nad češčenjem Jezusa Kristusa. A še vedno ni vedel, kako naj oblikuje svoje življenje.

Leto 1205 je bilo zanj odločilno. Kot že tolikokrat prej je Frančišek molil v mali, razpadajoči cerkvici sv. Damijana pod Assisijem. Nenadoma je zaslišal, kako mu Kristus s križa govori: “Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!” Frančišek je vzel ta poziv dobesedno, prodal je številne bale očetovega blaga, izkupiček pa izročil župniku cerkvice sv. Damijana, da bi obnovil kapelo. Besni oče Bernardone je zahteval od Frančiška, naj mu vrne denar, sicer se bo moral odpovedati dediščini. Frančišek je vse vrnil – zraven pa se je odpovedal tudi dediščini. Pred očmi škofa in velike množice ljudi se je slekel do golega in tak stekel iz mesta – to je bilo njegovo slovo od družbe.

Kmalu nato je Frančišek med mašo v takrat še majhni cerkvi svete Marije Angelske na ravnini pod Assisijem zaslišal besede iz Lukovega evangelija: “Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne čevljev.” Tedaj je Frančišek spoznal, da mu je s tem nakazana njegova pot. “Poverello”, najbolj ubog med ubogimi, se je rodil. Odložil je čevlje, si oblekel kuto, jo prevezal z vrvjo in se kot berač podal na popotovanje.

Kmalu se je Frančišku, ki so ga prebivalci Assisija medtem razglasili za norega, pridružilo več enako mislečih prijateljev. Leta 1210 je Frančišek z dvanajstimi tovariši odšel k papežu Inocencu III. v Rim in od njega dobil potrditev prvega preprostega vodila, ki se je kasneje zgubilo. Tako se je rodil red manjših bratov. Število tistih, ki so želeli slediti Kristusu po zgledu svetega Frančiška, je bilo vedno večje. Med njimi je bila tudi Klara Asiška, ki je leta 1212 ustanovila žensko vejo, red klaris, imenovano tudi drugi red.Rane sv. Frančiška

Frančišku se je želelo priključiti tudi mnogo laikov, tudi takšnih, ki so bili že poročeni. Tako je leta 1221 Frančišek zanje ustanovil tako imenovani tretji red, s čimer je omogočil, da so se redu manjših bratov pridružile nove skupine ljudi. Novembra leta 1223 je papež Honorij III. potrdil novo, pravno osnovano vodilo, imenovano Potrjeno vodilo.
Le redke cerkvene osebnosti so tako kot Frančišek Asiški vplivale na Cerkev in družbo zahodnega sveta. Redovni ustanovitelj, ki je izkazoval neskončno ljubezen vsem stvarem – imenoval jih je “moji bratje in sestre” – ki je pridigal živalim in svoja čustva izražal v čudovitih pesmih in pismih – spomnimo se samo znamenite Sončne pesmi – ta skromni, ponižni mož je spremenil svet. Zase je vse življenje imel pred seboj en sam cilj: želel je postati vedno bolj podoben Kristusu. 24. septembra 1224 se je svojemu Gospodu približal bolj kot kdajkoli prej: med globoko molitvijo in v zamaknjenosti je na La Verni začutil rane Jezusa Kristusa. To je prva zanesljivo izpričana stigmatizacija.

Frančišek je zaradi spokornega življenja, dolgih postov in romanja v Sveto deželo zbolel, grozila mu je nevarnost, da bo oslepel. Da bi mu ozdravili očesno bolezen, so ga poleti leta 1226 odpeljali v Sieno, v takrat znamenito medicinsko šolo. Toda Frančišek je globoko v sebi že slutil smrt. V Sieni je svojemu nasledniku, redovnemu generalu, zvestemu bratu Eliju, narekoval svojo oporoko.

Na nosilih so prenesli svetnika – za kar je med ljudstvom že dolgo veljal – nazaj v njegovo priljubljeno Porcijunkulo, tja, kjer se je nekoč vse začelo. Močno orožje je bilo potrebno, saj so povsod ob poti roparji prežali na to, da bi si prilastili “najdragocenejše relikvije”. Rop relikvij je v takratni Italiji spadal med najbolj običajne prestopke. Tako Frančišek ni mogel niti v miru umreti.
V Porcijunkuli so Frančiška položili na tla, kot si je sam želel. Ponoči 3. oktobra 1226 je za vedno zatisnil oči. Šele naslednji dan so odkrili Kristusove rane na njegovem izčrpanem truplu.

Frančišek Asiški Niti dve leti po njegovi smrti, 16. julija 1228, ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika. Dan poprej je sveti oče položil temeljni kamen za baziliko svetega Frančiška, razkošno cerkev, kjer naj bi hranili njegove relikvije. Ko je bila leta 1230 spodnja cerkev bazilike dograjena, je dal brat Elija v njej na skrivnem mestu shraniti truplo redovnega ustanovitelja, in sicer iz strahu pred roparji relikvij. Šele več stoletij pozneje, leta 1818, so po mnogih neuspešnih izkopavanjih našli podzemno kripto s svetnikovimi posmrtnimi ostanki in postavili znamenito grobnico, ki jo vse do danes vsako leto obišče na stotisoče romarjev.
Češčenje sv. Frančiška se je neverjetno hitro razširilo po vseh zahodnih deželah, tudi zato, ker je prvi znani in priznani primer svetnika z vtisnjenimi Kristusovimi ranami. Frančišku so že v 13. stoletju postavili več cerkva na mnogih krajih v Evropi, med drugim v Kölnu, Baslu, Lausannu in Lyonu: mnogo mest je Frančiška Asiškega izbralo za svojega zavetnika. K sv. Frančišku so se v srednjem veku zatekali po pomoč predvsem brodolomci, slepi, hromi in kaznjenci. Razen v Assisiju relikvije tega velikega redovnega ustanovitelja častijo tudi v Rimu, Arezzu, Cortoni, Firencah in v Kriensu v Švici.

Verjetno najstarejša slika tega svetnika je freska v votlini Sacro Speco v samostanu sv. Benedikta v Subiacu (sveti Benedikt jo je imel za svoje samotarsko bivališče), naslikana je bila še v času Frančiškovega življenja (leta 1224). Nekateri viri pa navajajo kot leto njenega nastanka leto 1228. Frančišek nosi na tej sliki kapuco čez glavo. Znamenita je tudi freska, ki jo je naslikal Simone Martini v spodnji cerkvi bazilike Frančiška Asiškega (leta 1326); ta prikazuje Frančiška s svetniškim sijem, torej drugače kot slika v Subiacu.
Na skoraj vseh upodobitvah je Frančišek Asiški odet v preprosto oblačilo, pokrit je s kapuco. Ob njem vidimo razpelo, knjigo, mrtvaško glavo, zemeljsko kroglo, vladarsko jabolko, podirajočo se cerkev, lilijo, jagnje ali volka. Pogosto je upodobljen s Kristusovimi ranami. Marsikje so prikazani dogodki iz njegovega življenja, vidimo ga npr. med pridigo pticam, pri negovanju gobavcev, ko se odreka očetu, z redovnim vodilom pri papežu Inocencu III., pri vtisnjenju Kristusovih ran ali pri srečanju z Dominikom.
Med množico umetniških upodobitev – za Marijo je sv. Frančišek največkrat upodobljeni svetnik – navedimo samo nekaj najbolj znanih zgledov: Peter Paul Rubens je leta 1633 ustvaril sliko Sv. Frančišek varuje svet (Kraljevi muzej, Bruselj); Rembrandtov Sv. Frančišek časti sv. Križ (iz leta 1657, Britanski muzej, London); Frančišek in Dominik, ko častita Devico Marijo, sta upodobljena na sliki Ludovica Caraccija (okoli leta 1600, Pinakoteka, Bologna); El Grecovo Zamaknjenje sv. Frančiška (okoli leta 1578, Prado, Madrid); Stigmatizacija sv. Frančiška Ludwiga Seitza.
Vir

V Assisiju (v Umbriji), spomin svetega Frančiška, ki se je po lahkoživi mladosti spreobrnil, izbral evangeljsko življenje in služil Jezusu Kristusu v revnih in najbolj zapuščenih. Sam je postal reven in Manjše brate združil v Družbo. Vsem je na popotovanju do Svete Dežele oznanjal Božje življenje, z besedami in dejanji. Poskušal je popolno posnemati Kristusa in je hotel umreti na goli zemlji.
Vir

Zavetnik: Italije in mesta Assisi, baselske škofije, Katoliške akcije, frančiškanov; revežev, socialnih delavcev, ekologov, trgovcev, krojačev, trgovcev s platnom, lanom in tapetami, tkalcev, družin, živali, priprošnjik proti glavobolu, proti kugi.
Frančišek, posebno sonce, ki na nebu Cerkve sveti že osemsto let, še danes s svojo močjo in toplino ogreva srca mnogim, ki to Cerkev ljubijo in jim ni vseeno zanjo. Kljub mnogim njenim napakam in grešni naravi ji je ostal zvest in predan ter ves gorel v želji, da bi jo prenovil in popravil. Začel je sicer pri zidovih, a kmalu spoznal, da je njegovo poslanstvo prenova, »reformacija« od znotraj in v globini. In začel pri sebi.
Ime: Njegovo krstno ime je bilo sicer Janez Krstnik, a ga je oče takoj začel klicati Frančišek, ker je bil naklonjen Francozom; Frančišek namreč pomeni »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«.
Rodil se je leta 1182 v starodavnem mestu Assisi v Umbriji v srednji Italiji, umrl pa 3. oktobra 1226, prav tako v Assisiju.
Družina: Oče Peter Bernardone je bil bogat in precej trd, pohlepen trgovec s suknom, mati Pika (Ivana) Bourlement, doma iz južne Francije, pa je bila njegovo pravo nasprotje: blaga, majhna, drobna, plemenita, uglajena in iskreno verna.
Sodobniki: sveta Klara, Anton Padovanski, papeži Inocenc III., Honorij III., Gregor IX.
Spreobrnjenje: Potem ko je Frančišek neslavno končal svojo viteško »kariero« v ujetništvu, je imel v Spoletu, kamor se je po okrevanju zopet odpravil kot vitez, sanje, v katerih ga je Bog povabil, naj raje služi njemu kot služabnik. Ko se je Frančišek odzval na to povabilo, se je začela njegova pot spreobrnjenja.
Skupnost: Frančišek je po božjem navdihu začel popravljati »razpadajočo Cerkev« – najprej pri sebi: postal je najbolj ubog med ubogimi in začel živeti beraško življenje. Njegovo Vodilo in način življenja je leta 1210 v Rimu potrdil papež Inocenc III. Moški veji se je pridružila še ženska (klarise) ter kasneje še tretji, laiški svetni red (tretjeredniki). Moški red se je kasneje razdelil v tri veje: frančiškani, minoriti in kapucini.
Stigme: Frančišek je septembra 1224 na gori La Verna med globoko ekstazo začutil Jezusove rane. To je prva zanesljivo izpričana stigmatizacija.
Zavetnik: Italije in mesta Assisi, baselske škofije, Katoliške akcije, frančiškanov; revežev, socialnih delavcev, ekologov, trgovcev, krojačev, trgovcev s platnom, lanom in tapetami, tkalcev, družin, živali, priprošnjik proti glavobolu, proti kugi.
Upodobitve: Najstarejša Frančiškova upodobitev je v votlini v Subiacu, naslikana še za časa njegovega življenja, na njej ima kapuco poveznjeno čez glavo. Na skoraj vseh upodobitvah je oblečen v preprosto rjavo oblačilo s kapuco (habit). Njegovi atributi so: križ, knjiga, mrtvaška glava, zemeljska krogla, vladarsko jabolko, podirajoča se cerkev, lilija, jagnje, volk, dete Jezus.
Grob: Frančišek je na lastno željo umrl na golih tleh porciunkulske cerkvice. Pokopali so ga v župnijski cerkvi sv. Jurija, od tam pa so leta 1230 njegovo truplo prenesli v novozgrajeno, njemu posvečeno cerkev, ki je še danes za Sveto deželo in Rimom najbolj znan romarski kraj.
Beatifikacija: Že 16. julija 1228 je papež Gregor IX. Frančiška slovesno razglasil za svetnika.
Goduje: 4. oktobra.
Misel: »Božjemu služabniku ne sme biti nobena stvar zoprna razen greha.«
Vir

Nemirno in razburljivo življenje 13. stoletja je močno vplivalo na versko življenje. V Cerkvi se je pojavil pohlep po bogastvu, razkošju, po brezskrbnem življenju brez čuta za duhovno in telesno bedo drugih. V takšnih razmerah je Cerkev doživela veliko duhovno prenovo, katere velikan je sv. Frančišek Asiški (1182-1226). Bil je najprej spreten trgovec v očetovi trgovini, toda razsipen, nič podoben trdemu, skopemu očetu. Pri vsem mladostnem veseljačenju pa se je Francesco (tako ga je imenoval oče, čeprav je bil krščen na ime Janez) že takrat varoval podlosti in razbrzdanosti. V mestni vojni med Assisijem in Perugio je bil ujet. Tedaj se mu je porodila misel, da mora postati slaven vitez.
Ko je prišel iz ujetništva, je nevarno zbolel. Dolga bolezen ga je vsega spremenila. Za nevesto si je izbral uboštvo. Naselil se je pri cerkvici sv. Damijana blizu Assisija in jo, že razpadajočo, popravil. Ko je nekoč prišel v mesto beraško oblečen in so ga začeli meščani kamenjati, ga je zagledal oče in ga zaprl v klet, da bi spremenil njegovo življenje. Ko se Frančišek ni hotel »spametovati«, ga je razdedinil. Svetnik je tedaj dejal: »Poslej bom še bolj po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih.«
Kmalu se mu je pridružilo enajst tovarišev – ustanovljen je bil frančiškanski red. Njegovemu zgledu je sledila sv. Klara, ki je ustanovila drugi red sv. Frančiška (klarise), sam pa je ustanovil še tretji red. Od papeža si je izprosil porcijunkulski odpustek. Dve leti pred smrtjo mu je Jezus vtisnil v telo svoje rane. Posvečen je bil v diakona. Duhovnik pa ni postal, ker se je imel za nevrednega te službe.
Med vsemi redovnimi ustanovitelji je Frančišek Asiški prvi, ki je sprejel v svoj program tudi misijonsko delo. Velja za prvega zahodnjaka, ki je ponesel vero narodom zunaj Evrope. Najbrž je bil od apostolskih časov prvi, ki se je po Kristusovem zgledu posvetil evangelizaciji vsega sveta. Sam je leta 1219 z nekaterimi brati prišel v Sveto deželo, Sirijo in Egipt in stopil celo pred samega sultana, na katerega je s svojim svetniškim obnašanjem napravil najlepši vtis. Pred smrtjo je še zapel Sončno pesem, kjer tudi smrt imenuje svojo sestro, ki ji nihče v življenju ne uide.
Goduje 4. oktobra.
Sv. Frančišek se je rodil v Assisiju leta 1182. Po brezbrižni mladosti se je odpovedal očetovemu bogastvu in je svoje življenje popolnoma posvetil Bogu. Živel je v evangeljskem uboštvu in oznanjal Kristusovo ljubezen do vseh ljudi. Napisal je redovno vodilo, katerega je sprejelo veliko njegovih sledilcev in ga je Sveti sedež potrdil. Ustanovil je tudi žensko redovno skupnost in laični red, katerega člani živijo spokorno sredi sveta. Umrl je leta 1226.

Molitev ponižnega Frančiška

Vsemogočni, najsvetejši, najvišji in najvzvišenejši Bog, sveti in pravični Oče, Gospod, ti Kralj nebes in zemlje, zahvaljujemo se ti zaradi tebe samega, ker si po svoji sveti volji in po svojem edinem Sinu, s Svetim Duhom ustvaril vse, kar je duhovnega in telesnega, nas pa naredil po svoji podobi in sličnosti ter nas postavil v raj; in mi smo padli po svoji krivdi.
Zahvaljujemo se ti, ker si nas po svojem Sinu ustvaril in po svoji sveti ljubezni, s katero si nas ljubil dal, da se je sam pravi Bog in pravi človek rodil iz slavne in preblažene ter svete vedno Device Marije; in si hotel nas, jetnike, odkupiti z njegovim križem, krvjo in smrtjo.
Ker pa mi, ubogi in grešniki, nismo vredni, da te imenujemo, zato ponižno prosimo, naj se ti tvoj ljubljeni Sin, naš Gospod Jezus Kristus, nad katerim imaš veselje, zahvaljuje skupaj s Tolažnikom Svetim Duhom za vse, kakor je tebi in njemu všeč. On, po katerem si nam storil tako velike reči, ti vedno zadostuje v vsem. Aleluja.
In zaradi tvoje ljubezni ponižno prosimo slavno mater, preblaženo Marijo, vedno devico, blažene Mihaela, Gabriela in Rafaela ter vse zbore blaženih angelov in nadangelov, blaženega Janeza Krstnika, Janeza Evangelista, Petra in Pavla ter blažene očake in preroke, nedolžne otročiče, apostole in evangeliste, učence in mučence, pričevalce in device in vse svetnike, ki so bili in bodo in ki so. Vsi ti naj se, kakor je tebi všeč, zahvaljujejo za vse te dobrote tebi, najvišjemu, pravemu, večnemu in živemu Bogu, skupaj s tvojim preljubim Sinom, našim Gospodom Jezusom Kristusom, in Svetim Duhom Tolažnikom na vekomaj. Amen. Aleluja.

Vir