sveti Frančišek Borgia – vojvoda in redovnik

Frančišek Borgia Zavetnik Portugalske, proti potresu. 
Atributi: Upodabljajo ga kot jezuitskega generala z monštranco v roki, včasih s knežjim klobukom, tudi knežjo krono
Imena: Frančišek, Franček, Franc, Franko, Frenk, Frančiška, …

Ta svetnik je s svojim izrednim življenjem vrnil čast španski plemiški rodbini Borja (it. Borgia), ki jo je omadeževal s svojim življenjem papež Aleksander VI. Rodil se je leta 1510 v Gandii pri Valencii. Ob njegovem rojstvu se je mati v smrtni nevarnosti obrnila na sv. Frančiška Asiškega in potem sinu dala njegovo ime. Desetletnega je oče poslal na dvor kralja Karla V. , kjer so ga imeli zelo radi. Na njegovo željo, še bolj pa na željo cesarice Izabele, se je poročil z dvorjanko Leonoro. Prisrčno sta se ljubila in Bog jima je dal osem otrok.

Na državnem zboru v Toledu je priljubljena cesarica Izabela nenadoma umrla. Frančišek naj bi spremljal njeno truplo v Granado. Preden so ga dali v grobnico, so krsto odprli, da bi uradno ugotovili smrt. Ko je Frančišek videl, kako je prej lepo cesaričino obličje iznakaženo, ga je to tako pretreslo, da je sklenil odslej služiti samo Bogu. Prosil je cesarja, naj ga razreši službe, a ga je povišal v katalonskega podkralja.

Ko mu je umrl oče, se je Frančišek odpovedal visoki službi in spet prevzel domačo kneževino. Ob njegovem odhodu iz Barcelone je ljudstvo jokalo. V domači kneževini je z besedo in zgledom dosegel, da ni bilo nikogar, ki bi ne šel vsak mesec k zakramentom. Osemintrideset let mu je bilo, ko mu je hudo zbolela žena. Vroče je prosil pred križem za njeno zdravje, vendar se je vdal v božjo voljo, ko je žena umrla.

Frančišek je tedaj uredil družinske razmere in vstopil v jezuitski red, s katerim se je tesno povezal že kot katalonski podkralj. Z enainštiridesetimi leti je postal mašnik. Pozneje so ga izvolili za redovnega generala (vrhovnega predstojnika). Ob tej izvolitvi je vzkliknil: »Vedno sem si želel umreti na križu; toda tako težkega se nisem nadejal.« Umrl je v Rimu 1. oktobra 1572, star dvainšestdeset let. 
»Videl sem vojvodo, ki je pravo čudo kneza in plemiča, zelo ponižnega in svetega, resnično božjega človeka … Mene je kar osramotil ob misli, kako majhen sad prinašam jaz v svojem duhovniškem in škofovskem življenju v primerjavi s tem laikom.« (izjava nekega španskega škofa)
Goduje 30. septembra.
Vir

Frančišek Borgia Družina Borgia (Borja) v zgodovini ni najbolje zapisana, zlasti po zaslugi Roderiga de Borja, razvpitega papeža Aleksandra VI., znanega po njegovem nemoralnem življenju, nevrednem Kristusovega namestnika na zemlji. Manj znano pa je, da je ista družina dala Cerkvi tudi moža, ki ji danes dela čast med svetniki: to je Aleksandrov pravnuk Frančišek. Kot prvorojencu se mu je obetala sijajna prihodnost. Po materini zgodnji smrti ga je vzel k sebi stric, nadškof v Saragozi, in poskrbel za njegovo vzgojo. Z osemnajstimi leti je prišel na dvor španskega kralja in nemškega cesarja Karla V., kjer si je kmalu pridobil njegovo prijateljstvo in naklonjenost. Tu je spoznal svojo ženo Portugalko Eleonoro de Castro in imel v zakonu z njo osem otrok, ki sta jih skrbno vzgajala. Po smrti cesarice ga je cesar imenoval za podkralja Katalonije, kasneje pa je prevzel še gandijsko kneževino. Močno ga je prizadela smrt ljubljene žene, po njeni smrti pa je sklenil vstopiti v na novo ustanovljeni jezuitski red. To je tudi storil, čeprav je bil nekaj časa redovnik le »v srcu«, ne da bi za to kdo vedel. Pred dokončno odločitvijo je moral namreč poskrbeti za svojo družino in urediti druge obveznosti. Njegovo duhovniško posvečenje in nova maša leta 1551 sta imela velik odmev in pospešila širjenje jezuitskega reda, pa tudi sam je pozneje kot generalni komisar veliko prispeval k razvoju reda ne samo v Španiji, pač pa tudi širše. Zaradi vpliva in ugleda, ki ga je imel, je večkrat doživljal nasprotovanja, celo preganjanje inkvizicije, a je to le še povečalo njegovo priljubljenost. Leta 1565 je bil izvoljen za tretjega generala reda in sedem let, do svoje smrti leta 1572, modro vodil red.

Ime: Izhaja iz latinskega imena Franciscus, ki pomeni: »nanašajoč se na Franke«, t. j. »frankovski, Frank«
Rodil se je 28. oktobra 1510 v Grandii v Španiji, umrl pa 1. oktobra 1572 v Rimu.
Družina: Bil je sin gandijskega vojvode Ivana II. in Ivane Aragonske. Z ženo Eleonoro de Castro, dvorno damo cesarice Izabele, je imel osem otrok.
Sodobniki: Ignacij Lojolski, papež Julij III., Terezija Avilska
Zavetnik: Portugalske, proti potresu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot jezuitskega generala z monštranco v roki, včasih s knežjim klobukom, tudi knežjo krono.
Beatifikacija: 23. novembra 1624 ga je papež Gregor XV. razglasil za blaženega, papež Klemen X. pa 20. junija 1670 za svetnika.
Goduje: 3. oktobra (jezuitski red), drugje 10. oktobra
Vir

»Videl sem vojvodo, ki je pravo čudo kneza in plemiča, zelo ponižnega in svetega, resnično božjega človeka … Mene je kar osramotil ob misli, kako majhen sad prinašam jaz v svojem duhovniškem in škofovskem življenju v primerjavi s tem laikom.« (izjava nekega španskega škofa)