sveti Godfrid Amienski (Bogomir) – škof

GodfridGodfrid se je rodil v plemiški družini v severni Franciji. Vzgojili so ga v samostanu, kakor se sam pozneje tudi vstopil kot benediktinec. Pri petindvajsetih letih je postal opat v samostanu Nogent-sous-Coucy. Deset let pozneje so ga proti njegovi volji izvolili za amienskega škofa. Tudi kot škof je še naprej živel spokorno, preveč posvetne duhovnike iz svoje škofije pa je spodbujal k svetemu in zglednemu življenju. Godfrid je umrl 8. novembra 1115 star niti petdeset let.
Vir

Imena: Bogomir, Bogo, Gotfrid, Bogomira, …
Bil je sin plemiških francoskih staršev. Komaj pet let starega so dali v vzgojo v benediktinski samostan, kjer se mu je samostansko življenje tako priljubilo, da je po materini smrti sam postal menih. Najprej je stregel bolnikom. Kmalu so ga redovniki izvolili za opata. Kasneje je postal škof v mestu Amiensu. Škofovska čast pa pri Bogomirju ni spremenila njegovega ostrega spokornega življenja, marveč mu je dajala še več priložnosti za dobra dela. Nekoč je prišel gobav siromak, ko je bil škof ravno pri kosilu, in ga prosil kruha. Oskrbnik se je razjezil in ga hotel nagnati. Škof ga je pokaral: »Mar se spodobi, da imam jaz prepolno mizo, Kristus pa bi v ubožcih trpel lakoto?« Ko je nekoč srečal napol golega berača, pri sebi ni imel denarja. Slekel je suknjo in ga z njo ogrnil.

V amienski škofiji je bilo veliko grdih razvad, razuzdanosti in prešernosti. Z vso silo se jih je novi škof lotil. Ko pa je videl le malo sadov svojih prizadevanj, je mislil, da je nevreden škofovske službe in se umaknil v samostan. Toda na zahtevo svojih vernikov se je moral vrniti. Tudi zdaj je njegova beseda le malo zalegla. Pripovedujejo, da je Amiencem napovedal hudo božjo kazen, ki je nad mesto res tudi prišla. Prihrumela je strašna nevihta, strele so zažgale mesto, da je pogorelo vse razen cerkve, škofije in nekaj ubožnih hiš.

Bogomir je razdal vse, kar je imel, da bi bilo mesto, zgrajeno na pogorišču prejšnjega, čim lepše. Toda ljudje so se izkazali nehvaležne. »Jaz sem kakor krmar na ladji, ki je izgubil krmilo in mora ladjo prepustiti valovom, čeprav jo treščijo ob skalovje,« je tožil sveti škof in želel, da ne bi umrl v tem viharnem mestu. Hudo razočaran se je zatekel v Veliko kartuzijo, vendar sinoda v Beauvaisu njegove odpovedi na škofovski sedež v Amiensu ni sprejela. Še leto dni je potrpežljivo prenašal »neznosen strah in surovosti kalilcev miru«. Leta 1115 je umrl, star petdeset let. Šele tedaj so nehvaležni meščani spoznali, koga so izgubili.
Goduje 8. novembra.
Vir