sveti Oskar (Ansgar) – škof

OskarOskar ali Ansgar, eden velikih misijonarjev srednjega veka in pričevalec za vero, je bil kot deček rahločuten, vendar tudi lahkomiseln in divje narave, ki jo je le težko krotil. Prvi usodni dogodek v življenju, ki ga je zresnil, je bila smrt Karla Velikega, enega najmogočnejših svetnih vladarjev. Šele takrat je spoznal, kako minljiva je slava tega sveta, in začel hrepeneti po popolni vdanosti Bogu. V samostanu Corbie je bil učenec svetega Adelarda in Radberta; z askezo, vajo in pristno pobožnostjo je postal vreden svojega imena: pravi božji bojevnik. Star je bil petindvajset let, ko so ga določili, da kot misijonar spremlja spreobrnjenega kralja Haralda iz Mainza nazaj na Dansko. Dancem je pogumno oznanjal krščansko vero, a žal le kratek čas, saj so kralja Haralda kmalu pregnali, z njim pa je moral Dansko zapustiti tudi Oskar. Misijonarska pot ga je nato vodila na Švedsko, kamor ga je povabil kralj Björn. Skupaj s sobratom Vitmarjem je v Birku ob Mälarskem jezeru postavil prvo krščansko cerkev na Švedskem. Da bi utrdili misijonsko delo v severnih deželah, je bila ustanovljena škofija v Hamburgu, Oskar je postal prvi misijonski škof in papežev legat za vso Skandinavijo. Ves se je posvetil delu med Danci in vodenju škofije. Ustanovil je misijonsko šolo, kjer so se vzgajali duhovniki za misijonsko delo, začeli so nastajati novi samostani, verske šole in cerkve. Hamburg in pokrajina Schleswig sta se kmalu razvila v novo žarišče krščanske kulture. Misijonsko delo pa je bilo kljub začetnim uspehom trdo in težko. Najhuje je bilo leta 845, ko so se Danci uprli, Švedi izgnali škofa, Normani pa požgali Hamburg. Oskar se je komajda rešil v Bremen. Tu je dosegel združitev bremenske škofije s hamburško in bil priznan kot bremenski škof. Kljub neuspehom je Oskar svoje misijonsko delo pogumno nadaljeval. Potem ko je pridobil švedskega kralja Olafa, so bili misijonarji tudi med ljudstvom lepo sprejeti in krščanstvo je znova zacvetelo. Kljub temu da je vse do zadnjega upal na mučeniško smrt, je ni dosegel, čeprav je bilo, kakor ugotavlja njegov življenjepisec, »skoraj vse njegovo življenje mučeništvo«. Bil je izrazito notranje usmerjen človek, a kljub temu ves predan službi bližnjemu. Ničesar ni storil nepremišljeno ali brez notranjega navdiha in bil vedno deležen razsvetljenja od zgoraj.

Ime: je germansko in izhaja iz staronemškega imena Ansgar, zloženega iz besed ans »bog« in ger »kopje«. Ime torej pomeni »božje kopje«.
Rodil se je okoli leta 801 v Pikardiji v severni Franciji, umrl pa 3. februarja 865 v Bremnu v Nemčiji.
Družina: Rodil se je v plemeniti francoski rodbini, mati mu je kmalu umrla, tako da so ga vzgajali benediktinski menihi v samostanu Corbie.
Zavetnik: Skandinavije, Švedske in Danske, škofij Hamburg in Bremen.
Upodobitve: Slikajo ga v škofovskem ornatu s kožuhom (ker je bil apostol v mrzlih severnih deželah) z mitro in palico, včasih tudi s knjigo ali modelom cerkve. Pogosto je obdan s spreobrnjenimi kristjani.
Misel: »Hotel je biti oko slepim, noga hromim in resnični oče revežem« (življenjepisec in naslednik, škof Rimbert).
Goduje: 3. februarja.
Vir