sveti Pij X. – papež

Zavetnik esperantistov in papeškega združenja sv. detinstva.
Imena: PIj, Pija, Pijo, Pia, Pio, …
Giuseppe Sarto se je rodil 2. junija 1835 v italijanskem kraju Riese, v kmečki družini. Ko je bil star triindvajset let, je prejel mašniško posvečenje. Predno je leta 1875 postal kanonik v Trevisu, je sedemnajst let deloval v različnih krajih kot kaplan in župnik. Leta 1884 je prejel škofovsko posvečenje in postal škof v Mantovi, leta 1893 pa patriarh v Benetkah. Za papeža je bil imenovan 4. avgusta 1903. Njegovo geslo je bilo “Vse obnoviti v Kristusu.” Obnovil je gregorijanski koral, misal, liturgični koledar in brevir, pospeševal pa je tudi poglobljeno čaščenje Matere božje in skrbel za boljše izobraževanje duhovnikov. Papež Pij X. je bil mnenja, da mora papež skrbeti tudi za politične zadeve in da morata Cerkev in država tesno sodelovati.
Umrl je 20. avgusta 1914 v Rimu. Pokopali so ga pod stranskim oltarjem v baziliki sv. Petra. Za svetnika ga je razglasil njegov naslednik Pij XII. 29. marca 1954. Na upodobitvah je prikazan v škofovskih, kardinalskih ali papeških oblačilih.
Papež Pij X. goduje 21. avgusta.

Vir

Spomin svetega papeža Pija X., ki je v dušno-pastirski skrbi, kot duhovnik, potem kot mantovski škof, beneški patriarh in slednjič izvoljen za rimskega papeža, sprejel program vladanja, da vse prenovi v Kristusu. To je izvršil s preprostim duhom, uboštvom in močjo. Vzpodbujal je vernike h krščanskemu življenju po prisotnosti pri evharistiji, po dostojnosti svete liturgije in celostnosti nauka.
Vir

Jožef Sarto se je rodil v majhni vasici v Trevisu leta 1835. Mali Beppo, kakor so ga klicali, je bil drugi izmed osmih otrok kmeta in poštarja. Lepo, skromno, a srečno družinsko vzdušje, ga je zaznavalo za vse življenje. Po posvečenju in redni kaplanski službi je postal župnik v Salzanu, nato spiritual (vzgojitelj), škof v Mantovi, beneški patriarh in papež Pij X. Njegovo škofovsko geslo je bilo »Vse prenoviti v Kristusu«, in za to si je z vsem svojim bitjem tudi prizadeval. Skromen in preprost, notranje pa izredno globok človek, je zapustil v vesoljni Cerkvi globoke sledi. Omenimo naj samo njegova odloka o pogostnem prejemanju svetega obhajila in o zgodnjem obhajilu. Življenje »Plamenečega ognja« je ugasnilo na pragu prve svetovne vojne, ki mu je dobesedno strla srce.
»Sem nezmožen in nevreden. Pozabite me!« (kardinalskemu zboru ob volitvah za papeža)
»Za kaplana so mi poslali mladega duhovnika, da ga pripravim na službo župnika… Toda ta duhovnik ima toliko dragocenih lastnosti, da se lahko jaz od njega veliko naučim.« (njegov prvi župnik v pismu prijatelju)
»Ti ne bi nosil škofovskega prstana, če jaz ne bi prej nosila svojega poročnega!« (mati Marjeta)
»Trpim za vse tiste, ki umirajo na bojiščih. Trpim za njihove duše. Trpim za njihove družine. O ta vojna. Čutim, da bo to moja smrt. Moji ubogi sinovi! Rad bi žrtvoval svoje revno življenje, da bi preprečil bolečine toliko ljudem.« (ob izbruhu prve svetovne vojne)
»Zares doživljamo nesrečne čase, ko bi se lahko strinjali s prerokovo žalostinko: ‘Tu ni resnice, in tu ni usmiljenja, in tu ni spoznanja Boga v deželi.’ Kljub temu pa sredi tega hudega časa vstaja pred našimi očmi nadvse usmiljena Devica Marija, kakor mavrica, kakor razsodnica miru med Bogom in človekom.«
»Bog bi nam lahko dal Odrešenika človeštva in začetnika naše vere na drugačen način kot pa po Devici Mariji; vendar pa je božji Previdnosti ugajalo, da imamo Boga-Človeka po Mariji, ki ga je spočela od Svetega Duha in ga nosila v svojem telesu; ostaja nam samo to, da sprejmemo Kristusa iz Marijinih rok.«
»Moje upanje je v Kristusu, ki s svojo božjo pomočjo krepi slabotne. Vse lahko storim v njem, ki me opogumlja. Njegova moč je neomejena, če se opiram nanj, mi pomaga; njegova modrost je neskončna, če iščem pri njem nasveta, se ne bom zmotil; njegova dobrota je neizmerna in če zaupam vanj, ne bom pozabljen.«
»Naj besni nevihta in naj bo temno nebo – zaradi tega ni treba, da smo obupani. Če zaupamo, in morali bi, v Marijo, bomo v njej prepoznali nadvse usmiljeno Devico, ki je ‘z deviško nogo zdrobila kači glavo.’«
»Sveta evharistija je najkrajša in najbolj varna pot do nebes.« – »Nikogar, ki je v stanju milosti in se s pravo mislijo bliža sveti mizi, ne odvračajte od nje.« (o pogostem prejemanju evharistije)
»Reven sem se rodil, revno sem živel, reven hočem umreti.« (začetek njegove oporoke)
Vir