sveti Roman – opat

Roman      Imena: Roman, Romano, Romi, Romana,
S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da se je sveti Roman rodil v Burgundiji okoli leta 390 v premožni, a preprosti in bogoljubni družini. Starši so njemu, bratu Lupicinu in njuni sestri že v mladosti vcepili iskreno in prisrčno ljubezen do Boga. Romana svetna izobrazba ni pretirano mikala, se je pa zato toliko bolj posvečal delom ljubezni do bližnjega, molitvi in duhovnemu branju. Odpovedal se je ženitvi in sklenil, da bo živel samo za Boga in iskal pot popolnosti v odmaknjenosti od sveta, v samotarskem načinu življenja. Ob prebiranju življenjepisov velikih vzhodnih puščavnikov in knjige redovnih pravil opata Janeza Kasijana si je izdelal načrt za samostojno samotarsko naselitev. Izbral si je samotno dolino v pogorju Jura, ograjeno z visokim skalovjem in zaraščeno z gozdom. Tu si je na jasi pod smokvinim drevesom, kjer je izviral studenček, napravil skromno zavetišče. Dan si je razdelil na čas za molitev, branje in ročno delo. Kmalu se mu je pridružil še brat Lupicin, sčasoma pa še drugi, ki so ju želeli posnemati. Postopoma so v dolini Condat nastali kar trije samostani: enega je vodil Roman, drugega Lupicin, tretjega, ženskega, pa njuna sestra. Roman se ni imel za vrednega prejeti mašniško posvečenje; a ga je škof Hilarij iz Arelata pregovoril. Umrl je 28. februarja leta 463 ali 464. Približno sto let pozneje so v Galijo prišli benediktinski menihi, pod okrilje katerih so prešli Romanovi samostani.
Hudobni duh je Romana in Lupicina na začetku njune meniške poti neprenehoma preizkušal. Bilo je tako hudo, da sta že sklenila poiskati drug kraj za prebivanje. Na poti tja sta prenočila pri ubogi vdovi. Ko je ta slišala, kakšne preizkušnje sta prestajala in kakšen je njun namen, se je silno začudila, kako da se tako pobožni duhovni možje bojé zalezovanja hudobnega duha. »Narobe sta storila, da sta zapustila svoje prebivališče. Srčno bi se morala bojevati in bolj zaupati v Boga, ki vaju gotovo ne bi zapustil.« Brata sta si te besede vzela k srcu in bilo ju je sram njune plašnosti. Takoj zjutraj sta se vrnila nazaj in se bolj pogumno spopadla s skušnjavami.
Lupicin je bil po značaju popolnoma drugačen kot Roman: zelo strog in zahteven do sebe in drugih. Roman pa je bil do drugih veliko bolj blag in prizanesljiv, zlasti do grešnikov. Ko mu je tako nekoč eden izmed zagovornikov Lupicinove strogosti očital, da se bo samostan kmalu spremenil v drhal grešnikov in naj zato neprimerne kandidate odslovi, ga je Roman takole zavrnil: »Ljubi brat, samo Bog je tisti, ki lahko vidi v človeško srce; veliko njih je začelo z veliko gorečnostjo, pa so končali z žalostno mlačnostjo; nasprotno pa so bili nekateri leni in nemarni, a so postajali vedno bolj goreči in so dosegli veliko stopnjo popolnosti. Poleg tega: za koga neki je prišel Sin človekov, če ne ravno za grešnike, takšne kakršni smo mi vsi?«
Sveti Roman, opat, goduje 28. februarja
Vir

RomanRomana svetna izobrazba ni mikala, je pa toliko raje premišljeval o Bogu in delil dobrote. Sklenil je živeti samo za Boga, zato je odšel v Lyon k opatu sv. Sabinu in se v samostanu Ainay uvajal v redovniško življenje. Prebiral je svete spise ter se, ves navdušen nad samotarskim življenjem, naselil v dolini Jura. Tu se mu je pridružil njegov brat Lupicin, kasneje pa vedno več somišljenikov ter sestra. Začele so nastajati samostanske naselbine, Roman in Lupicin pa sta postala opata vsak v svojem samostanu.
Ime: Izhaja iz latinskega imena oz. besede romanus, ki pomeni »rimski, Rimljan«, torej »prebivalec Rima«.
Rodil se je okoli leta 390 v Sekvaniji v vznožju gorovja Jura v Franciji, blizu švicarske meje, umrl pa 28. februarja okoli leta 465 v Condatu, prav tako v Franciji.
Družina: Rodil naj bi se v premožni bogoljubni družini. Imel je še mlajšega brata Lupicina in sestro.
Skupnost: V gozdnati dolini na pobočju gorovja Jura je odkril studenec in kraju dal ime Condat (sotočje). Tam je sezidal samostan, ki se je razvil v mogočno opatijo, v bližini pa sta nastala še en moški in ženski samostan. Živeli so po pravilih, ki jih je napisal Janez Kasijan, Roman pa dopolnil. Kasneje so njegovi samostani prešli pod okrilje benediktinskega reda.
Posvečenje: Čeprav se ni imel za vrednega mašniškega posvečenja, se je uklonil škofu Hilariju iz Arlesa, ki ga je leta 444 posvetil v duhovnika.
Čudež: Med romanjem na grob mučenca sv. Mavricija blizu Ženeve je Romana in njegovega sobrata Paladija presenetila noč, tako da sta morala poiskati zavetje v votlini, kjer sta živela gobavca. Svarila sta ju, meniha pa sta v zaupanju v Boga ostala pri njima in ju tolažila. Po molitvi so vsi zaspali, zjutraj pa sta se najprej zbudila gobavca in videla, da sta očiščena gob in popolnoma zdrava.
Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika utopljencev, duševno bolnih ljudi; priporočajo se mu proti norosti.
Upodobitve: Upodabljajo ga v temni meniški halji z zvoncem v roki in s košaro za kruh na vrvi; okrog pasu ima železno spokorniško verigo. Še pogosteje pa je prikazan kot opat z modelom cerkve oz. samostana v roki.
Življenjepis: Njegov življenjepis je napisal sv. Gregor iz Toursa (538–594) v svojem delu Življenje očetov.
Pri nas: Čeprav mu pri nas ni posvečena nobena cerkev, so ga morali naši predniki zelo častiti, na kar kažejo številni osebni priimki, izpeljani iz njegovega imena: Rome, Romše, Romih, Ramovš …
Grob: Pokopali so ga v opatiji Beaume, Condat pa se je razvil v priljubljeno božjo pot, danes znano kot Saint-Claude. Opatija je prenehala delovati ob francoski revoluciji, njegove relikvije so shranjene v župnijski cerkvi v kraju St-Roman-de-Roche.
Goduje: 28. februarja.
Misel: »Samo Bog vidi v človeško srce … Za koga neki je prišel Sin človekov, če ne ravno za grešnike, takšne, kakršni smo mi vsi?«
Vir