Aleksandrina Maria da Costa se je rodila leta 1904 v kraju Balasar na Portugalskem. Bila je veselo, razposajeno in ljubeče kmečko dekle. Pri 14-ih letih je v nevarnosti, da bi izgubila svojo nedolžnost skočila skozi okno. Posledice štiri metre visokega padca so bile iz dneva v dan hujše in so jo naposled pripeljale do popolne ohromitve. Več kot 30 let se je priklenjena na posteljo žrtvovala za spreobrnjenje grešnikov in za mir v svetu. Štiri leta je vsak petek po tri ure podoživljala Kristusovo trpljenje. Od leta 1942 naprej pa do svoje smrti 13 let in pol pozneje, ni razen vsakodnevne hostije zaužila nobene hrane ne pijače. Je neponovljiva osebnost v svoji preprostosti in pristnosti.
Alexandrina Maria da Costa s svojim življenjem nudi spodbudo za oplemenitenje vsega tistega, kar se v življenju predstavlja, kot boleče in žalostno. Njena ljubezen do evharistije in Marije ter njeno mistično življenje, so vzor svetosti. Do leta 1928 je neprestano prosila za čudežno ozdravljenje in se zaobljubila, da bo v primeru uslišanja postala misijonarka. Od trenutka naprej, ko je spoznala, da je postalo trpljenje njena življenjska poklicanost, pa ga je sprejela z velikim veseljem. V tem času je kot izraz globokega združenja s Kristusom doživljala mistična videnja. Neprestano združena z njim je želela biti kot večna luč na tabernaklju ter se vsako sveto mašo skupaj s Kristusom kot žrtev darovala za grešnike.
Bila je skrivnostno izbrana za apostola posvetitve sveta Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Oktobra leta 1942 je tako papež Pij XII. v Fatimi na njen predlog posvetil človeštvo Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V kapeli cerkve v Balasarju, kjer počiva telo nove blažene, je zapisano:
“Grešniki, če vam lahko posmrtni ostanki mojega telesa pomagajo pri odrešitvi, se jim približajte, stopite nanje in jih teptajte, dokler ne izginejo. Toda ne grešite več; ne žalite našega Gospoda!”
Takšno je bilo njeno življenje za odrešenje duš.
Vir
»Redkokdaj boš deležna tolažbe. Želim, da bi se v trenutkih, ko bo tvoje srce polno trpljenja, na tvojih ustnicah pojavil nasmeh.« (Jezus Aleksandrini)
»Grešniki, če vam lahko posmrtni ostanki mojega telesa pomagajo pri odrešitvi, se jim približajte, stopite nanje in jih teptajte, dokler ne izginejo. Toda ne grešite več; ne žalite našega Gospoda!« (napis ob njenem grobu)
Ime: Moško ime Aleksander je sestavljeno iz grških besed alexein, »braniti, ščititi« in andros (aner), »mož, moški«. Lahko bi prevedli, da gre za »zaščitnika ljudi«.
Rojena: 30. marca 1904.
Kraj rojstva: Vasica Gresufes v podeželski župniji Balasar na severu Portugalske.
Umrla: 13. oktobra 1955.
Kraj smrti: Rojstno mesto Balasar.
Družina: Bila je nezakonski otrok matere Marije Ane de Costa. Njen oče in oče njene starejše sestre Deolinde, sosed António Gonçalves Xavier, je materi ves čas obljubljal zakon, a se je kasneje poročil z drugo.
Mladost: Mladost je z materjo in sestro preživela v hiši njenih stricev. Ko je bila stara sedem let, so jo poslali v šolo za dekleta v Povoa do Varzim, kjer je prejela prvo obhajilo in bila pri birmi. Po osemnajstih mesecih pa se je morala vrniti domov v Balasar.
Poklic: Z devetimi leti je že morala delati na kmetiji, kasneje pa je skupaj s sestro na domu delala kot šivilja.
Preizkušnja: Imela je komaj 14 let, ko so nekega dne v njihovo hišo nasilno vdrli trije moški in hoteli dekleta napasti in zlorabiti. Aleksandrina je v nevarnosti skočila skozi okno, vzela na dvorišču velik kos lesa, se vrnila v sobo in z njim pogumno pregnala napadalce. Posledice štiri metre globokega padca pa so bile iz dneva v dan hujše in so jo naposled pripeljale do popolne ohromitve.
Bolezen: Do 19. leta je z velikimi bolečinami še prihajala v cerkev in tam na veliko začudenje faranov vztrajala v molitvi, leta 1925 pa jo je paraliza položila v posteljo, kjer je preživela še 30 let svojega življenja.
Duhovnost: Priklenjena na posteljo se je ves čas žrtvovala za spreobrnjenje grešnikov in za mir v svetu. Štiri leta je vsak petek po tri ure podoživljala Kristusovo trpljenje. 13 let in pol, od leta 1942 naprej in do smrti, ni razen vsakdanjega obhajila zaužila nobene hrane ne pijače. Njena ljubezen do evharistije in Marije ter njeno mistično življenje so vzor svetosti.
Mistika: Trpljenje je zanjo postalo življenjska poklicanost, ki jo je sprejemala z velikim veseljem. V tem času je kot izraz globokega združenja s Kristusom doživljala mistična videnja. Neprestano združena z njim je želela biti kot večna luč ob tabernaklju ter se vsako sveto mašo skupaj s Kristusom kot žrtev darovala za grešnike.
Posvetitev: Oktobra 1942 je papež Pij XII. v Fatimi na njen predlog človeštvo posvetil brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
Zavetnica: Mladine, spokornic, proti spolnim skušnjavam.
Upodobitve: V mladosti je bila prava lepotica, bolezen pa je na njen obraz priklicala poseben smehljaj, ki ga lahko opazimo na vseh njenih fotografijah.
Goduje: 13. oktobra.
Beatifikacija: Za blaženo jo je razglasil sv. papež Janeza Pavel II. 25. aprila 2004.
Vir
V vasi Balasar (blizu Brage na Portugalskem), blažena Aleksandrina Marija da Costa [kosta], ki je zbolela na vseh udih. Da je zbežala pred slabo voljo, je pri premišljevanju evharistije vse bolečine darovala Gospodu iz ljubezni do Boga, bratov in potrebnih.
Vir