V Markowi na Poljskem je v nedeljo, 10. septembra 2023, potekala beatifikacija družine Ulma, ki jo je vodil kardinal Semeraro, prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov. Sveti oče je v nedeljo, 10. septembra, dejal: » Celotno družino so nacisti pokončali 24. marca 1944, ker so dali zatočišče nekaterim Judom, ki so bili preganjani. Naj bo ta poljska družina, ki je predstavljala žarek svetlobe v temi 2. svetovne vojne, vsem vzor za posnemanje v želji po dobrem in v služenju pomoči potrebnim.«
Kardinal Marcello Semeraro:
Homilija med beatifikacijo Józefa in Wiktorije Ulma in njunih sedmih otrok
1. Pravkar smo slišali Jezusove besede na koncu prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37). Znano je, da sta Józef in Wiktoria Ulma temu odlomku Lukovega evangelija posvetila posebno pozornost, saj sta na družinskem Svetem pismu naslov podčrtala z redečo in zraven pripisala svoj »Da«.
Kot je zapisal sv. Janez Pavel II., prilika o človeku, ki je naletel na razbojnike, pripoveduje o sposobnosti trpljenja, »da v človeku sprosti ljubezen, prav to nesebično darovanje lastnega ‘jaza’ v korist drugih ljudi.« Takšna ljubezen je v središču našega današnjega praznovanja. Bilo bi zavajajoče, če bi dan beatifikacije družine Ulma služil samo spominjanju na nasilje, ki so ga z grozovitostmi nad njimi zagrešili njihovi rablji, nad katerimi že leži sodba zgodovine. Želimo, da bi današnji dan bil dan veselja, ker je na papirju napisan evangeljski odlomek za nas postal živeta resničnost, ki svetlo odseva v krščanskem pričevanju zakoncev Ulma in v mučeništvu novih blaženih.
Leta 1942 sta Józef in Wiktoria Ulma odprla vrata svojega doma in sprejela osem Judov, ki jih je preganjal nemški nacistični režim. Skupaj z novimi blaženimi se danes hočemo spomniti tudi njihovih imen. To je bil Saul Goldman s sinovi Baruchom, Mechelom, Joachimom in Mojzesom, in Gołda Grünfeld in Lea Didner skupaj z majhno hčerko Reszlo. To dejanje Józefa in Wiktorije je bilo v pokorščini Gospodovi zapovedi. Bil je »da« Božji volji. Njun je postal tisto gostišče, v katerem so gostili in oskrbeli zaničevanega, zavrženega in na smrt pretepenega človeka. Tako je lahko živel naprej. Brez pozorne skrbi človek ne zmore. Skrb je tako zelo del človekovega bistva, da omogoča obstoj ravno zato, ker je človeška. Za to dejanje gostoljubja in pozornosti – z eno besedo: ljubezni – ki je izvirala iz njune iskrene vere, sta zakonca Ulma skupaj z najmanjšimi v njuni družini plačala najvišjo ceno mučeništva: njihova življenja so bila dragocen denar, s katerim so zapečatili zastonjskost popolnega darovanja sebe v ljubezni.
2. Za polno razumevanje junaške odločitve Józefa in Wiktorije je torej treba natančno preiskati duhovno pot, ki sta jo prehodila do tega trenutka. Začnimo z njunim značajem. On je pošten, delaven in se želi dati na voljo drugim; ona srčna, blaga, občutljiva za potrebe drugih. In potem njuna stalna rast v ljubezni do Boga in do bližnjega med dejavnostmi župnije in kmečkim življenjem v Markowi. Ne moremo drugače, kot da tudi mi občutimo privlačno moč njunega krščanskega pričevanja, ki sta ga prenašala na svoje otroke osemletno Stanisławo, sedemletno Barbaro, šestletnega Władysława, štiriletnega Franciszeka, triletnega Antonia in dveletno Marijo, pa vse do najmanjšega, ki je prišel na svet v trenutkih materine mučeniške smrti. Posebnost današnje beatifikacije je tudi v dejstvu, da je v čast oltarja povzdignjena celotna družina, ki ni povezana le s krvnimi vezmi, ampak tudi s skupnim pričevanjem za Kristusa vse do daritve življenja.
3. Tema gostoljubja se ponuja kot rdeča nit, ki združuje številne vidike življenja in mučeništva družine Ulma. V njem se nam razgrinja bogastvo sporočil, ki jih želimo danes zbrati kot sad njihovega pričevanja.
Novi blaženi nas najprej učijo sprejemati Besedo Boga in si vsak dan prizadevati, da bi izpolnili njegovo voljo. Ulmovi so jo kot družina poslušali pri nedeljskem bogoslužju in potem nadaljevali njeno premišljevanje doma, kot sklepamo iz Svetega pisma, ki so ga brali in podčrtali. Zelo pomenljiva je beseda »Da«, ki je z roko zabeležena ob priliki o usmiljenem Samarijanu – kot je bilo že rečeno – in podčrtanje Jezusovega povabila, naj ljubimo tudi svoje sovražnike (Mt 5,46). Tako se je iz poslušanja Gospodove besede dan za dnem oblikoval njihov pogumni življenjski program. V njih je povsem delovala posvečujoča milost krsta, evharistije in drugih zakramentov, med katerimi jasno izstopa lepota in veličina zakramenta zakona. Živela sta torej svetost, ki ni bila samo zakonska, ampak dovršeno družinska. Zelo jima pristaja starodavna opredelitev sv. Janeza Krizostoma, ki je o domu govoril kot o »ἐκκλησία μικρὰ«, majhni Cerkvi; tisti, ki jo 2. vatikanski koncil v dogmatični konstituciji o Cerkvi imenuje »Ecclesia domestica« in ki ji je Bog v tolikšni meri podelil sredstva svoje milosti, da jo je napravil za znamenje in učlovečenje celotnega Božjega ljudstva. Dom Ulmovih je postal prostor tega, kar papež Frančišek imenuje »svetost za sosednjimi vrati«, ko je v apostolski spodbudi Veselite in radujte se o poklicanosti k svetosti v sodobnem svetu zapisal: »Vesel sem svetosti potrpežljivega Božjega ljudstva: staršev, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, mož in žena, ki z delom skrbijo za kruh svoji družini (…) V teh dejanjih, ki se dan za dnem ponavljajo, vidim svetost vojskujoče se Cerkve. To je pogosto svetost ‘za sosednjimi vrati’, svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje bližine, ali če smem uporabiti drug izraz, so ‘srednji razred svetosti’.« V pričevanju in v mučeništvu zakoncev Ulma in njunih otrok ponovno odkrivamo veličino družine, kraja življenja, ljubezni, rodovitnosti. Ponovno odkrivamo veličino poslanstva, ki ga je Stvarnik zaupal zakoncem in ponavljamo besede sv. Janeza Pavla II., ki jih je leta 1994 namenil družinam: »V Cerkvi in družbi je to ura družine. Poklicana je k vodilni vlogi pri delu nove evangelizacije«.
Še več, v mučeništvu novih blaženih ima posebno osupljiv mik majceno bitje, ki ga je Wiktoria nosila pod srcem in je prišlo na svet v bolečinah ubijanja njegove matere. Malček še ni imel imena in vendar ga danes že kličemo blaženi. Ta beatifikacija ima sporočilo, ki je bolj aktualno kot kdaj koli prej. Ne da bi kadar koli spregovoril kakršnokoli besedo, danes mali blaženi, medtem ko v raju z angeli in svetniki poje slavo Bogu Trojici, tukaj na zemlji vpije sodobnemu svetu, naj sprejema, ljubi in varuje življenje, zlasti življenje nezaščitenih in odrinjenih, od trenutka spočetja do naravne smrti. Njegov nedolžni glas hoče pretresti vse družbe, v kateri se širijo splav, evtanazija in prezir do življenja, na katerega se gleda kot na breme in ne kot na dar. Družina Ulma nas torej opogumlja, naj se odzovemo na »tisto kulturo odmetavanja«, ki jo razkriva, ko pravi: »Mi tajimo upanje: upanje otrok, ki nam prinašajo življenje, ki nam omogoča iti naprej, in upanje, ki je v koreninah, ki nam jih dajejo ostareli. (…) Ne gre za problem tega ali onega zakona, to je problem odmetavanja.«
Pričevanje Józefa in Wiktorije Ulma ter njunih otrok nas končno uči sprejemati druge, zlasti tiste, ki so v največji stiski. Ob priliki o usmiljenem Samarijanu je sv. Hieronim zapisal: »Sprejeti moramo brata in bližnjega, celo vse ljudi vseh rodov, ker imamo samo enega Očeta.« Sprejemanje je izraz bratstva.
Zaradi tega prisrčno pozdravljam predstavnike judovske skupnosti, ki so danes prisotni pri tem obredu beatifikacije. Njihovo sodelovanje ni samo izraz plemenitih čustev hvaležnosti za to, kar so novi blaženi storili, ko je v Evropi – zlasti pa tukaj, na Poljskem – po nemškem okupatorju besnela silovitost tega, kar so imenovali »končna rešitev«. Ta združenost judovskih družin in ene krščanske družine v istem mučeništvu ima zelo globok pomen in meče najlepšo luč na judovsko krščansko prijateljstvo tako na človeški kot na verski ravni. Sovraštvo preganjalcev do Judov je bilo namreč na najgloblji ravni sovraštvo do Boga zaveze, Stare in Nove v Kristusovi krvi. Danes bi lahko rekli, da so s konkretnostjo svojih dejanj družina Ulma in tudi drugi ljudje dobre volje, ki so pomagali Judom, prehitevali nauke 2. vatikanskega koncila, sv. Pavla VI. in sv. Janeza Pavla II., ko so se odločili za držo tistega, ki podira zidove in objema z bratsko ljubeznijo.
Zaradi nasilja in opustošenja, ki ga povzročajo vojne, je sprejemanje bližnjih izjemno nujna naloga. Ruski napad na Ukrajino, ki traja že osemnajst mesecev, je prisilil v beg ogromno beguncev, ki so v iskanju varnega zavetja potrkali na vrata Poljske. V teh težkih okoliščinah je več osrednjih vladnih ustanov in lokalnih uprav, kakor tudi na tisoče ljudi, preprostih družin, spontano odprlo vrata svojih domov, da bi sprejeli tiste, ki so morali zbežati iz svojih. S posebnim občudovanjem in hvaležnostjo mislimo na številne pobude, ki jih izvaja Karitas te nadškofije Przemyśl, kakor tudi na vse tiste, ki jih ista ustanova spodbuja po vsej Poljski. Veliko in skupno sodelovanje delavcev in prostovoljcev pri spopadanju s humanitarnimi izrednimi razmerami, je dobilo izjemen obseg in pomen. Žal se podobne razmere ponavljajo tudi v drugih delih sveta in ustvarjajo množice beguncev, ki pri drugih iščejo upravičeno sprejetost. Priprošnja novih blaženih in njihovo pričevanje evangeljske ljubezni naj opogumita vse ljudi dobre volje, da bodo postali »delavci za mir« (Mt 5,9), odprli vrata, se vključili v drugega, v njegovo telesno in moralno trpljenje, prevzeli skrb za njegovo oddaljenost od doma in od domačih, ter ponudili zdravilo za rane, ki jih povzročata zavračanje in nerazumevanje. Že veliko pred izbruhom te vojne je papež Frančišek dejal: »Pred trpljenjem tolikih ljudi, izčrpanih od lahkote, od nasilja in krivic, ne moremo ostati gledalci. Kaj pomeni ne meniti se za človekovo trpljenje? To pomeni ne meniti se za Boga! Če se ne približam temu moškemu, ženski, otroku, starcu ali starki, ki trpi, se ne približam Bogu.«
4. Dragi bratje in sestre, »mučenec – je zapisal Janez Pavel II. – je v resnici najresničnejša priča resnice bivanja. Ve, da je v srečanju z Jezusom Kristusom našel resnico o svojem življenju in nič in nihče mu ne bo nikoli mogel iztrgati te gotovosti. Niti trpljenje niti nasilna smrt ne bosta mogla povzročiti, da bi odstopil od resnice, ki jo je odkril v srečanju s Kristusom. Zaradi tega vse do danes pričevanje mučencev ljudi prevzame, zbuja odobravanje, zaradi tega mu prisluhnejo in sledijo.« Današnje praznovanje je cilj nenehnega slovesa svetosti in mučeništva, ki so ga Cerkve Podkarpatja, bolj na splošno pa celotne Poljske ohranile in ga znale gojiti. Je pa to tudi trenutek dolžnega spomina in iskrene zahvale številnim drugim vašim rojakom, ki so v tistih časih, zavedajoč se tveganja, v katero so se spustili, dali zatočišče Judom in to odločitev plačali s svojim življenjem. V vseh nas, ki smo danes tukaj navzoči, naj mučeniško pričevanje družine Ulma zbudi iskreno željo po pogumnem izpovedovanju in življenju naše vere.
5. Družina Ulma se danes pridružuje pogumni in bogati vrsti otrok poljskega naroda, ki so tako v starejši kot tudi v novejši zgodovini postali blaženi in sveti. Pričevanje njihovega življenja je ponujeno kot zgled in vzor za posnemanje. Ponujeni so nam tudi kot priprošnjiki pri Gospodu, tako da jim lahko zaupamo svojo vsakdanjost, svoja upanja, veselje, potrebe in skrbi. Presveti Devici, Kraljici Poljske, svetim in blaženim tega naroda in od danes vsi skupaj javno družini Ulma izročamo užaloščeno molitev za človeško družino in za mir v bližnji Ukrajini.
Blaženi Józef in Wiktorija, skupaj z otroki Stanisławo, Barbaro, Władysławom, Franciszekom, Antoniom, Marijo in najmlajšim, ki je prišel na svet v trenutku mučeništva svoje matere, prosite za vse nas!
Vir
Nerojeni otrok mučeniške družine Ulma ni bil krščen, vendar je umrl za vero: ali bo detece brez imena postalo zavetnik nerojenih otrok?
»Beatifikacija nerojenega otroka Jozefa in Wiktorie Ulma bo precedenčni primer v zgodovini Katoliške cerkve,« je ob napovedi datuma beatifikacije mučeniške poljske družine po navedbah nemških katoliških medijev pojasnil Bogumił Łoziński, namestnik glavnega urednika poljskega katoliškega tednika Gość Niedzielny (Nedeljski obiskovalec).
Spomnimo: družina Ulma je bila neusmiljeno usmrčena skupaj s šestimi že rojenimi otroki v starosti od 1 do 8 let, starši so bili ustreljeni pred očmi nemočnih otrok. Wiktoria Ulma je bila ob usmrtitvi v sedmem mesecu nosečnosti, pričakovala je sedmega otroka. Cela družina je umrla, ker je v svoji hiši iz krščanskega usmiljenja leto in pol skrivala osem Judov, da bi jih zaščitila pred nacističnim nemškim okupatorjem. Krvavo dejanje so opravili nemški policisti.
Papež Frančišek je sredi lanskega decembra potrdil mučeništvo družine in s tem odprl pot za njeno beatifikacijo, ki je po vatikanskih napovedih predvidena 10. septembra letos. Beatifikacijska slovesnost bo v njihovem domačem kraju Markowa, vodil pa jo bo prefekt vatikanskega dikasterija za zadeve svetnikov, kardinal Marcello Semeraro.
»To bo prvi primer beatifikacije nerojenega otroka,« je Łoziński navedel besede relatorja beatifikacijskega postopka, profesorja Zdzisława Kijasa iz vatikanskega dikasterija za zadeve svetnikov. Poleg tega nerojeni otrok Ulmovih še ni prejel zakramenta svetega krsta. Kot pravi sam Kristus, pojasnjuje Łoziński, je krst potreben za odrešenje (Jn 3,5), vendar nadaljuje: »Katekizem Katoliške cerkve pa pravi, da so tisti, ki zaradi vere trpijo smrt, ne da bi prej prejeli krst, krščeni s svojo smrtjo za Kristusa in z Njim«. To je tako imenovani »krst krvi«, ki »priobčuje sadove krsta, ne da bi bil to zakrament« (KKC 1258). Nerojeni Ulmov otrok še ni imel imena.
Malo verjetno je, da bi med ekshumacijo našli kostni material umrlega nerojenega otroka, pa je pojasnil profesor Ireneusz Sołtyczewski iz laboratorija za genetiko na Oddelku za sodno medicino Univerze v Varšavi. Zaenkrat spol tega otroka ni znan, kljub temu pa nerojeno dete že ima naziv »častitljivega Božjega služabnika«, tako kot njegovih šest sorojencev in starši.
Łoziński še izpostavlja, kako beatifikacija družine Ulma širi krog svetnikov, na katere se lahko v molitvi obrnemo za priprošnjo. Posebno upanje polaga na priprošnjo nerojenega Ulmovega otroka za vse otroke, ki so umrli pred rojstvom. Za dolgo pričakovanimi otroki žalujemo in se jih spominjamo, toda ravno tisti otroci, ki so bili nezaželeni in so bili ubiti s splavom, prav tako niso pozabljeni – ker Cerkev moli zanje. Dostikrat se matere teh splavljenih otrok močno zavedajo ter živijo v bolečini in kesanju.
Z beatifikacijo nerojenega Ulmovega otroka bodo starši splavljenih otrok dobili priprošnjika v nebesih, po katerem bodo lahko Boga prosili milosti za svoje nerojene otroke. Obstaja možnost, da nerojenega Ulmovega otroka sčasoma razglasijo za zavetnika nerojenih otrok, če se bo izkazalo, da se mu ljudje v molitvi pogosto priporočajo. S tem, ko najmlajšega Ulmovega povzdiguje na oltar, pa Cerkev znova poudarja, da je nerojeni človek človeško bitje, ki si zasluži dostojanstvo in vse pravice, ki iz tega izhajajo.
Vir
V nedeljo, 10. septembra 2023, je čast oltarja dosegla družina Ulma, usmrčena med drugo svetovno vojno na Poljskem, ker je skrivala osem Judov. Z vidika sedanjega kanonskega postopka gre za novost, saj bo beatificirana celotna družina, starši in otroci, vključno s še nerojenim otrokom.
Družina Ulma je bila žarek svetlobe v temnih letih druge svetovne vojne. Pa vendar je bila kot vsaka druga družina. Oče Jožef je delal na polju, mama Viktorija je skrbela za dom in šest otrok, sedmi pa je bil na poti.
Sredi preproste vsakdanjosti so živeli evangelij. Vzgoja v veri, skupna družinska molitev in branje Svetega pisma so bili sestavni del družine Ulma, ki je tako postala »domača Cerkev«, ki je odprta za stiske drugih. In v tistih letih so v stiski bili zlasti Judje. Osmim je vrata svojega doma odprla družina Ulma, jim pripravila skrivališče, dajala hrano in nudila prijateljstvo, čeprav so se vsi zavedal velike nevarnosti.
Da bi izvedeli nekaj več o zgodbi družine Ulma, pa se moramo vrniti v današnji čas in prebrati besede Manuele Tulli, novinarke tiskovne agencije ANSA, ki je skupaj s Pawlom Rytel-Andrianikom, zgodovinarjem in odgovornim za poljsko redakcijo Vatikan News – Radio Vatikan, napisala knjigo »Ubili so tudi otroke. Ulmovi, mučeniška družina, ki je pomagala Judom«.
Manuela Tulli, ki je kot dopisnica bila poslana v Ukrajino, se je ustavila tudi na jugovzhodu Poljske. Takole pripoveduje: »Družino Ulma sem spoznala slučajno. Gre za zgodbo, ki je nisem izbrala sama, ampak je zgodba izbrala mene. Novinarji se pogosto podamo na lov za zgodbami. Tokrat pa lahko rečem, da je bilo ravno obratno. Na Poljskem sem vsepovsod videla slike, risbe in fotografije te številčne družine, ki je živela pred več kot 80 leti. Iskreno povedano, nisem vedela, kdo so, čeprav je za Poljake to bilo samoumevno. Toda človek je bil vesel že samo tega, da jih je videl … ta dva tako mlada starša s toliko majhnimi otroki. Ko sem bila tam, sem razmišljal o sedanji in pretekli vojni. O sedanjem prijateljstvu, saj so Poljaki tudi sedaj odprli vrata svojih domov dvema milijonoma beguncev. Gostoljubja ne nudijo le ustanove in samostani. In o preteklem prijateljstvu, o tem, kako je ta družina odprla vrata svoje revne hiše, ki je imela le dve sobi, osmim ljudem.«
Tulli se še spominja, da ji je postulator postopka za beatifikacijo družine Ulma govoril, kaj vse so Poljaki naredili za Ukrajince, nato pa ji dal knjigo in jo povabil, naj si vzame nekaj časa in bolje spozna družino. »Knjigo sem dala v kovček in se odpravila v Ukrajino. Ko sem se vrnila v Italijo in je papež odobril dekrete za beatifikacijo družine Ulma, sem razumela, da moram bolje seznaniti z zgodbo te družine.«
Družina Ulma je živela v kraju Markova na jugovzhodu Poljske. V družinskem Svetem pismu – ki je še vedno ohranjeno – najdemo podčrtano besedo »Samarijan«, poleg nje pa zapisano »da!«. Gre za zavestno izbiro, za poklicanost, ki je bila sprejeta v preprostosti življenja, ki je ostalo marljivo in urejeno v času, ko so nasilje, sovraštvo in razdor hoteli vsiliti nered. O tem pričujejo številne fotografije, ki jih je naredil Jožef, amaterski fotograf, iznajdljiv človek in dejaven v domači vasi Markova.
24. marca 1944 v hišo Ulmovih vdrejo nacisti. Nekdo jih je ovadil, izdal. Streljajo v strop, kjer se na podstrešju skrivajo judovski prijatelji. Za sabo pustijo pokol. Jožefa in Viktorijo zvlečejo ven iz hiše in ju pred očmi otrok ustrelijo. Viktorija je v sedmem mesecu nosečnosti. Ubijejo tudi vseh šest otrok. Nato hišo zažgejo.
Paweł Rytel-Andrianik, soavtor knjige, poudarja, da uboj Ulmovih govori o mučeništvu, ki pa ni samo krščansko: »P. François–Marie Léthel, svetovalec Dikasterija za zadeve svetnikov, je za L’Osservatore Romano zapisal, da gre za judovsko-krščansko mučeništvo. S to trditvijo je želel izpostaviti, da je jasno, da so bili ubiti nedolžni ljudje: družina Ulma in oseb Judov, in sicer Shaul Goldmann in njegovi štirje otroci, Lea Didner s petletno hčerko Reshlo ter Golda Grünfeld.
To je zelo ganljiva zgodba. Ko so nemški nacisti prišli v hišo Ulmove družine, so začeli streljati proti stropu, kjer je bil podstrešni prostor, in s stropa je začela kapljati kri žrtev. Kri je kapljala na mizo, ki se je nahajala točno spodaj in na kateri je ležala – ne vemo, zakaj – fotografija dveh judovskih žensk z Davidovo zvezdo na roki. Ta fotografija se je ohranila do danes kot “relikvija“ mučeništva, tudi judovskega.«
Rytel-Adrianik sklene, da v teh dogodkih vidimo »grozo holokavsta, a tudi luč evangelija, ki prihaja iz tistih, ki so ga želeli utelesiti v konkretnosti vsakdanjega življenja«.
Zlo vojne ni uspelo ugasniti luči teh dogodkov. Država Izrael je osmim žrtvam holokavsta dodelila naziv »pravični med narodi«. Katoliška Cerkev pa je celotni družini Ulma priznala mučeništvo, tudi še nerojenemu otroku, ki ga je Viktorija nosila pod srcem.
Kardinal Marcello Semeraro, prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov, je v intervjuju za knjigo »Ubili so tudi otroke« pojasnil, da je v prošnjo, podano svetemu očetu, bil vključen tudi otrok, ki ga je v telesu nosila mati, ki je najverjetneje zaradi velikega strahu začela rojevati med samo usmrtitvijo. »Gre za zelo poseben primer, ki ga s sklicevanjem na evangeljski prizor lahko imenujemo krst krvi,« je dejal kardinal in pri tem mislil na pokol nedolžnih otrok. »Tudi temu bitjecu, kot so ga po pokolu našli v množičnem grobišču, je bilo priznano mučeništvo.« Glava in del otrokovega telesa sta namreč že bila zunaj Viktorijinega telesa.
Vir
V nedeljo, 10. septembra 2023, je potekala beatifikacija družine Ulma, simbol Poljakov, ki so med drugo svetovno vojno pomagali Judom. Kot je v pogovoru za Radio Vatikan povedal nadškof Stanisław Gądecki, predsednik Poljske škofovske konference, bo ta dogodek še okrepil katoliško-judovske vezi.
Spomnil je, da so Nemci družino Ulma ustrelili 24. marca 1944, ker je skrivala Jude. »Ubili so oba starša in njunih sedem otrok. Ta tragični dogodek je brez primere, saj v zgodovini Cerkve še nikoli ni bila za blaženo razglašena celotna družina,« je spomnil nadškof ter poudaril, da je zanjo bistvena solidarnost z ljudmi: »Gre za odprtost do bližnjega v vsaki konkretni situaciji, zlasti kadar potrebuje pomoč. V tem primeru je pomoč pomenila tudi to, da je bilo ogroženo življenje tistih, ki so jo nudili.«
Predsednik Poljske škofovske konference je dejal, da so se Ulmovi zavedali tveganja, ki so mu bili izpostavljeni, ker so skrivali Jude. »Čeprav so živeli na samem na podeželju, so vedeli, da so v nevarnosti zaradi Nemcev. Poudariti je treba, da zavetja Judom ni dajala samo družina Ulma, ampak so pomagali tudi drugi. V tej vasi je preživelo 21 ljudi. Med prebivalci celotnega področja je vladala velika solidarnost.«
Ubitih skoraj 1000 Poljakov, ki so pomagali Judom
Nadškof Gądecki je nadalje povedal, da so Ulmovi tvegali lastno življenje za svojega bližnjega v prvi vrsti zaradi krščanske ljubezni in vzgoje v katoliški veri, ki je zakoreninjena v poljski tradiciji. Po njegovih besedah je družina Ulma postala simbol Poljakov, ki so med drugo svetovno vojno pomagali Judom. »Zaradi tega je bilo ubitih skoraj tisoč Poljakov. Položaj na Poljskem je bil neprimerljiv z drugimi državami: vedeli so, da so za pomoč Judom tvegali smrtno obsodbo. Seveda so obstajali tudi neprimerni odnosi in dejanja, vendar pa ti ne morejo zasenčiti junaštva tistih, ki so tvegali svoje življenje, da bi pomagali bližnjemu. Merilo družbe v današnjem času ni to, kar počnejo nekateri kriminalci, ampak dejanja plemenitih posameznikov, je izpostavil nadškof Gądecki.
Izkušnja Janeza Pavla II. in dialog z Judi
Poleg tega je prepričan, da beatifikacija družine Ulma spodbuja poglabljanje katoliško-judovskih odnosov ter krepi vez med Poljaki in judovskim ljudstvom. »To so bila izjemno pomembna vprašanja za svetega Janeza Pavla II. Hodil je v šolo, ki so jo obiskovali tudi judovski otroci. Tudi v poznejših letih je imel veliko judovskih znancev in prijateljev, z njimi se je prav tako srečeval kot papež. Od tod deloma izhaja zavzemanje za katoliško-judovski dialog, ki smo mu bili priča v času njegovega pontifikata,« je še dejal predsednik Poljske škofovske konference.
Vir
Views: 11