Evzebija Palomino se je rodila leta 1899 v majhnem kraju Cantalpino v Španiji. Darovi, ki jih je prejela takoj ob rojstvu, so bili darovi ubogih: majhna, temna in mrzla hiša, bolehen oče, mama, ki ponavadi ni vedela, kako naj nahrani lačna usta in dve sestrici: Dolores in Antonija. Kljub temu njeno otroštvo ni bilo žalostno in pomanjkanje normalnega razvoja otrok ni preprečilo. V družini so kraljevali veselje, mir in ljubezen, ki so potešili lakoto bolj kot pičla hrana.
Pozneje je Evzebija zapisala: “Kako mi je draga naša hišica, kjer sem preživela otroštvo. Spomin nanjo je poln nežnosti in imenovala sem jo ‘moja draga hiša’, ‘moj mali raj’, kjer sem se naučila toliko lepih stvari.”
Pri osmih letih je začela služiti vsakdanji kruh kot varuška, gospodinjska pomočnica in pastirica, najprej pri nekaterih premožnejših družinah v svojem kraju, nato v mestu Salamanki.
Trdo delo ji ni puščalo veliko prostega časa za brezskrbno otroško igro. Pogrešala je bližino in ljubezen staršev, ki so svoje otroke imeli zelo radi, a so jih morali zaradi revščine poslati od doma. Evzebija je uživala v trenutkih samote, ko je na paši lahko občudovala naravo in razmišljala o Bogu in o duhovnih stvareh.
Med vsakdanjimi dolžnostmi se je pripravila na veliko srečanje z Jezusom v prvem sv. obhajilu. Tako se spominja tistega prazničnega jutra: “Zbudila sem se, še predno me je mama poklicala. V sebi sem čutila nepopisno veselje in z vso gotovostjo sem dojela, da ne pripadam temu svetu.”
To je bil začetek njene poklicne poti, ki je pozneje postajala vse bolj zahtevna. Skrajno uboštvo, v katerem je živela, jo je osvobodilo vsega, celo navezanosti na življenje. Kot odraščajoče dekle je v Salamanki našla novo zaposlitev v zavetišču za uboge in zapuščene ostarele osebe. Tu je poleg hišnih opravil negovala starčke, jim previjala rane in v njih služila trpečemu Krustusu. Kadar je morala v mesto po opravkih, je srečevala otroke, se ustavila ob njih, jih vprašala, če molijo, če hodijo k verouku in k sv. maši. Takim kratkim katehezam se ni mogla odreči, kajti v sebi je čutila nepremagljivo potrebo, da bi naredila kaj dobrega.
Njena življenjska pot se je usmerila pod okrilje Marije Pomočnice, kjer je pozneje uresničila svojo poklicno odločitev. Marija sama ji je poslala znamenje. Evzebija je obiskovala nedeljsko šolo pri Jezusovih hčerah, neke nedelje pa je srečala dekle, ki jo je vztrajno vabilo v oratorij Hčera Marije Pomočnice. Sprejela je povabilo, prišla v oratorij in začutila, da je prav tu njeno mesto. Najprej je bila oratorijanka, potem pa so jo sestre zaposlile kot eno od gospodinjskih pomočnic v zavodu. Evzebija je želela pobliže spoznati dekle, ki jo je povabilo v oratorij, a je ni mogla nikjer več najti!
Delala je torej kot služkinja. Vedno je bila pripravljena sprejeti neko naročilo, se lotiti določenega dela in ga pustiti, ko so jo klicali drugam. Ni bila revna le zato, ker je bila brez denarja, ampak tudi zato, ker s seboj in s svojim časom ni upravljala sama. Odločila se je, da bo vedno na razpolago in da bo služila z ljubeznijo, če ne drugače, vsaj z nasmehom, kajti v ljudeh služi Gospodu.
Težko bi rekli, kdaj točno je Evzebija v sebi začutila Božji klic v redovno življenje. Vse njeno dotedanje življenje je bilo usmerjeno k temu idealu in Bog sam jo je pripravljal, da se mu posveti. Kljub temu pa je tudi ona srečevala dvome in notranje boje: “Nisem vedela, če bom svoje sanje lahko uresničila. Mama mi je rekla, da bom tudi v zakonu lahko ostala dobra in služila Gospodu. Vedela sem, da ima prav. Čutila pa sem tudi, da ta pot (zakonsko življenje) ni zame
” Dobro je vedela, da se ne odloča za redovništvo, ker bi bilo to nekaj boljšega od poroke. Gre namreč za to, da vsak odkrije načrt, ki ga ima Bog z njim.
Evzebija se je tako odločila in prosila za vstop v Družbo HMP. 31.1.1922 je bila sprejeta za postulantinjo, 5.8. pa za novinko. V novicijatu je spoznavala redovno življenje in se pripravljala na izpoved zaobljub, s katerimi se bo posvetila Gospodu. Tisti, ki so živeli ob njej, se je spominjajo kot preproste in sproščene osebe, vedno na razpolago in vedno pripravljene, da kar se da preprosto spregovori o Bogu in o njegovi ljubezni. Vse, kar je srečala v vsakdanjem življenju, predvsem narava, ji je pomagalo vzpostaviti neposreden stik z Bogom. Izredno je bilo tudi to, da je bila kljub pomanjkanju izobrazbe zelo razgledana na verskem, katehetskem in svetopisemskem področju in da je zelo dobro poznala življenjepise svetnikov.
Pred zaobljubami se je morala njena ljubezen do Boga še dodatno prečistiti. Zaradi nenadne poškodbe je njeno zdravje zelo opešalo in predstojnice so odločile, da ne more biti sprejeta k zaobljubam. Evzebija pa je ohranila notranji mir in odgovorila: “Dobro, če ne morem biti salezijanka, bom pa apostola Marije Pomočnice in Don Boska v svojem rodnem kraju!” Predstojnice so se začudile tako veliki vdanosti v Božjo voljo in so odločitev spremenile. Izpovedala je zaobljube in postala HMP. Nepričakovano se ji je zdravje povrnilo in avgusta 1924 je bila že v kraju Valverde, kjer jo je sprejela njena nova skupnost.
Zaupano ji je bilo delo v kuhinji, pralnici in ob nedeljah v oratoriju med deklicami. Ostale sestre iz njene skupnosti so bile zaposlene s poučevanjem na šoli. Še vedno je bila prepričana, da v Božji hiši nobeno delo ni majhno in nepomembno, če je storjeno iz ljubezni.
Na poseben način je znala pritegniti deklice, ki so prihajale v oratorij. Vedno je bila vesela in je znala zabavati deklice, te pa so bile v njeni bližini srečne in so kar pile besede z njenih ust. Ne da bi se zavedale, so čutile, da je njihova sestra svetnica!
Njeno življenje je bilo zelo preprosto in vsakdanje, popolnoma predano Bogu. Bila je blizu Bogu in zato jo je On obdaroval s posebnimi milostmi, znamenji svoje ljubezni. Znani so različni drobni dogodki, majhni čudeži, ki so ji pomagali rešiti vsakdanje težave.
Deležna pa je bila tudi različnih razodetij, ki jih je prejela v sanjah in so bila preroškega značaja. Z njimi je pomagala ljudem v stiski, napovedala nekatere dogodke, doumela svoje poslanstvo v obdobju političnih prevratov. Ko je v Španiji divjala državljanska vojna, je darovala samo sebe kot duhovno žrtev za dobro svoje domovine in Cerkve. Gospod je njeno daritev sprejel in življenje ji je začelo počasi ugašati, 10. februarja 1935 pa jo je Ženin poklical k sebi.
Na pogreb je prišla velika množica ljudi, da bi se poslovili od svoje svetnice. Na njen grob so se tudi v naslednjih letih zatekali mnogi in jo prosili pomoči v svojih stiskah. S. Evzebija je ostala navzoča med ljudmi in je tistim, ki so se ji priporočali, pri Bogu izprosila mnogo milosti in čudežev.
12.4.1982 se je uradno odprl postopek za beatifikacijo in kanonizacijo, po katerem bo s. Evzebija 25.4.2004 javno priznana za blaženo.
Vir
Življenjepis v Word obliki
Bl. Evzebija P. Yenes (izg. jenes) (1899-1935) iz Cantalpina v pokrajini Salamanca v Španiji se je kot redovnica v družbi hčera Marije Pomočnice odlikovala v ponižnosti ter z dobrimi nasveti mladim in odraslim, tudi duhovnikom. Prepričljiva je bila zaradi svoje pobožnosti in zbrane molitve. Širila je pobožnost do Jezusovih svetih ran. Od Boga je prejela tudi dar preroštva in napovedala špansko državljansko vojno. Bogu se je ponudila kot žrtev za domovino. Svoji ravnateljici je napovedala mučeniško smrt. Umrla je 10. 2. 1935, za blaženo je bila razglašena leta 2004. Njen god obhajamo 9. novembra.
V Evzebijini družini delajo, molijo in se imajo radi
Evzebija Palomino Yenes se je rodila v Cantalpino, v provinci Salamanca na zahodu Španije, 15. decembra 1899. Družina Avguština Palomino, moža velike vere, je bila zelo revna. Ko zaradi letnega časa ne najde dela, je prisiljen, da s svojo hčerko Evzebijo v bližnjih krajih prosi vbogajme. Te razmere pa sprejema z globoko vero in živi neverjetno vedro. Na teh dolgih potovanjih svoji hčerki, ki se koprneče želi naučiti Gospodovih skrivnosti, razlaga veroučno vsebino. V Evzebijini družini delajo, molijo in se imajo radi.
Na skrivnosten način pride v oratorij k sestram
Dan prvega svetega obhajila je Evzebija zelo močno doživljala. Kmalu pa je odšla v službo k neki premožni družini. Ni popustila mladostniškim skušnjavam in je vedno na prvo mesto postavljala svojega prijatelja Jezusa. Najprej so jo poslali v Salamanko kot pestunjo, pozneje pa kot varuško v neko sirotišnico. Vendar je v sebi nosila veliko željo, da bi postala redovnica.
Nekega dne je med okopavanjem na vrtu našla svetinjico Marije Pomočnice, kmalu zatem pa je spoznala skrivnostno prijateljico, ki jo je pospremila v bližnji oratorij, ki so ga vodile redovnice. Te so jo povabile naj ostane pri njih v službi. Delala je v kuhinji, ki je naenkrat postala cilj gojenk; hodile so obiskovati novo neuko kuharico, ki pa jim je vedno kaj lepega povedala.
Postane hči Marije Pomočnice
Ob obisku namestnice vrhovne predstojnice, jo je ta sprejela med postulantke. Noviciat je opravljala v Barceloni, kjer je bila tovarišicam spodbuda s svojo ponižnostjo in nasmehom. Leta 1924 je izpovedala redovne zaobljube. V skupnosti v Valverde del Camino je postala kuharica in gospodinjska pomočnica. Svoje vsakdanje služenje je opravljala na izreden način, kot je učil don Bosko in Bog jo je obsul z izrednimi darovi.
Napove državljansko vojno
Tudi tukaj so jo dekleta začela obiskovati, saj jih je pritegovala njena duhovnost. Začela je delovati v oratoriju. Bogoslovci, odrasli in duhovniki so jo prosili za nasvete, saj so čutili njen duh molitve in prepričljivo vero, ki je bila prepričevalna za vse, ki so se z njo srečali. Širila je pobožnost do Jezusovih ran in »popolno posvetitev Kristusu po Mariji« sv. Ludvika Grignona Montfortskega. Bila je deležna izrednih dogodkov in Gospod jo je obogatil tudi z darom preroštva. Napovedala je špansko državljansko vojno in se Bogu darovala kot žrtev za Španijo. Zbolela je. V času njene bolezni je predstojnica, blažena s. Karmen Moreno, ki ji je Evzebija napovedala mučeništvo, zapisovala njene misli.. Žal se je večina zapiskov v času revolucije izgubila. Pred smrtjo je doživela tudi zamaknenja in videnja.
Umrla je 10. februarja 1935. Njeni posmrtni ostanki so v Valverde del Camino. Papež Janez Pavel II. jo je 25. aprila 2004 razglasil za blaženo in goduje 9. februarja.
Vir
V Valverdi del Camino [kamíno] (blizu Huelve [uelve], v Andalúziji na Španskem), blažena Euzébija Polomino Yenes, devica iz Inštituta hčera Marije pomočnice, ki je dala odličen zgled ponižnosti. Brez kakega ponašanja je prejela visoke milosti v duhu odpovedovanja in v izvrševanju najnižjih dolžnostih.
Vir