Evzebija Palomino se je rodila leta 1899 v majhnem kraju Cantalpino v Španiji. Darovi, ki jih je prejela takoj ob rojstvu, so bili darovi ubogih: majhna, temna in mrzla hiša, bolehen oče, mama, ki ponavadi ni vedela, kako naj nahrani lačna usta in dve sestrici: Dolores in Antonija. Kljub temu njeno otroštvo ni bilo žalostno in pomanjkanje normalnega razvoja otrok ni preprečilo. V družini so kraljevali veselje, mir in ljubezen, ki so potešili lakoto bolj kot pičla hrana.
Pozneje je Evzebija zapisala: “Kako mi je draga naša hišica, kjer sem preživela otroštvo. Spomin nanjo je poln nežnosti in imenovala sem jo ‘moja draga hiša’, ‘moj mali raj’, kjer sem se naučila toliko lepih stvari.”
Pri osmih letih je začela služiti vsakdanji kruh kot varuška, gospodinjska pomočnica in pastirica, najprej pri nekaterih premožnejših družinah v svojem kraju, nato v mestu Salamanki.
Trdo delo ji ni puščalo veliko prostega časa za brezskrbno otroško igro. Pogrešala je bližino in ljubezen staršev, ki so svoje otroke imeli zelo radi, a so jih morali zaradi revščine poslati od doma. Evzebija je uživala v trenutkih samote, ko je na paši lahko občudovala naravo in razmišljala o Bogu in o duhovnih stvareh.
Med vsakdanjimi dolžnostmi se je pripravila na veliko srečanje z Jezusom v prvem sv. obhajilu. Tako se spominja tistega prazničnega jutra: “Zbudila sem se, še predno me je mama poklicala. V sebi sem čutila nepopisno veselje in z vso gotovostjo sem dojela, da ne pripadam temu svetu.”
To je bil začetek njene poklicne poti, ki je pozneje postajala vse bolj zahtevna. Skrajno uboštvo, v katerem je živela, jo je osvobodilo vsega, celo navezanosti na življenje. Kot odraščajoče dekle je v Salamanki našla novo zaposlitev v zavetišču za uboge in zapuščene ostarele osebe. Tu je poleg hišnih opravil negovala starčke, jim previjala rane in v njih služila trpečemu Krustusu. Kadar je morala v mesto po opravkih, je srečevala otroke, se ustavila ob njih, jih vprašala, če molijo, če hodijo k verouku in k sv. maši. Takim kratkim katehezam se ni mogla odreči, kajti v sebi je čutila nepremagljivo potrebo, da bi naredila kaj dobrega.
Njena življenjska pot se je usmerila pod okrilje Marije Pomočnice, kjer je pozneje uresničila svojo poklicno odločitev. Marija sama ji je poslala znamenje. Evzebija je obiskovala nedeljsko šolo pri Jezusovih hčerah, neke nedelje pa je srečala dekle, ki jo je vztrajno vabilo v oratorij Hčera Marije Pomočnice. Sprejela je povabilo, prišla v oratorij in začutila, da je prav tu njeno mesto. Najprej je bila oratorijanka, potem pa so jo sestre zaposlile kot eno od gospodinjskih pomočnic v zavodu. Evzebija je želela pobliže spoznati dekle, ki jo je povabilo v oratorij, a je ni mogla nikjer več najti!
Delala je torej kot služkinja. Vedno je bila pripravljena sprejeti neko naročilo, se lotiti določenega dela in ga pustiti, ko so jo klicali drugam. Ni bila revna le zato, ker je bila brez denarja, ampak tudi zato, ker s seboj in s svojim časom ni upravljala sama. Odločila se je, da bo vedno na razpolago in da bo služila z ljubeznijo, če ne drugače, vsaj z nasmehom, kajti v ljudeh služi Gospodu.
Težko bi rekli, kdaj točno je Evzebija v sebi začutila Božji klic v redovno življenje. Vse njeno dotedanje življenje je bilo usmerjeno k temu idealu in Bog sam jo je pripravljal, da se mu posveti. Kljub temu pa je tudi ona srečevala dvome in notranje boje: “Nisem vedela, če bom svoje sanje lahko uresničila. Mama mi je rekla, da bom tudi v zakonu lahko ostala dobra in služila Gospodu. Vedela sem, da ima prav. Čutila pa sem tudi, da ta pot (zakonsko življenje) ni zame
” Dobro je vedela, da se ne odloča za redovništvo, ker bi bilo to nekaj boljšega od poroke. Gre namreč za to, da vsak odkrije načrt, ki ga ima Bog z njim.
Evzebija se je tako odločila in prosila za vstop v Družbo HMP. 31.1.1922 je bila sprejeta za postulantinjo, 5.8. pa za novinko. V novicijatu je spoznavala redovno življenje in se pripravljala na izpoved zaobljub, s katerimi se bo posvetila Gospodu. Tisti, ki so živeli ob njej, se je spominjajo kot preproste in sproščene osebe, vedno na razpolago in vedno pripravljene, da kar se da preprosto spregovori o Bogu in o njegovi ljubezni. Vse, kar je srečala v vsakdanjem življenju, predvsem narava, ji je pomagalo vzpostaviti neposreden stik z Bogom. Izredno je bilo tudi to, da je bila kljub pomanjkanju izobrazbe zelo razgledana na verskem, katehetskem in svetopisemskem področju in da je zelo dobro poznala življenjepise svetnikov.
Pred zaobljubami se je morala njena ljubezen do Boga še dodatno prečistiti. Zaradi nenadne poškodbe je njeno zdravje zelo opešalo in predstojnice so odločile, da ne more biti sprejeta k zaobljubam. Evzebija pa je ohranila notranji mir in odgovorila: “Dobro, če ne morem biti salezijanka, bom pa apostola Marije Pomočnice in Don Boska v svojem rodnem kraju!” Predstojnice so se začudile tako veliki vdanosti v Božjo voljo in so odločitev spremenile. Izpovedala je zaobljube in postala HMP. Nepričakovano se ji je zdravje povrnilo in avgusta 1924 je bila že v kraju Valverde, kjer jo je sprejela njena nova skupnost.
Zaupano ji je bilo delo v kuhinji, pralnici in ob nedeljah v oratoriju med deklicami. Ostale sestre iz njene skupnosti so bile zaposlene s poučevanjem na šoli. Še vedno je bila prepričana, da v Božji hiši nobeno delo ni majhno in nepomembno, če je storjeno iz ljubezni.
Na poseben način je znala pritegniti deklice, ki so prihajale v oratorij. Vedno je bila vesela in je znala zabavati deklice, te pa so bile v njeni bližini srečne in so kar pile besede z njenih ust. Ne da bi se zavedale, so čutile, da je njihova sestra svetnica!
Njeno življenje je bilo zelo preprosto in vsakdanje, popolnoma predano Bogu. Bila je blizu Bogu in zato jo je On obdaroval s posebnimi milostmi, znamenji svoje ljubezni. Znani so različni drobni dogodki, majhni čudeži, ki so ji pomagali rešiti vsakdanje težave.
Deležna pa je bila tudi različnih razodetij, ki jih je prejela v sanjah in so bila preroškega značaja. Z njimi je pomagala ljudem v stiski, napovedala nekatere dogodke, doumela svoje poslanstvo v obdobju političnih prevratov. Ko je v Španiji divjala državljanska vojna, je darovala samo sebe kot duhovno žrtev za dobro svoje domovine in Cerkve. Gospod je njeno daritev sprejel in življenje ji je začelo počasi ugašati, 10. februarja 1935 pa jo je Ženin poklical k sebi.
Na pogreb je prišla velika množica ljudi, da bi se poslovili od svoje svetnice. Na njen grob so se tudi v naslednjih letih zatekali mnogi in jo prosili pomoči v svojih stiskah. S. Evzebija je ostala navzoča med ljudmi in je tistim, ki so se ji priporočali, pri Bogu izprosila mnogo milosti in čudežev.
12.4.1982 se je uradno odprl postopek za beatifikacijo in kanonizacijo, po katerem bo s. Evzebija 25.4.2004 javno priznana za blaženo.
Vir
Življenjepis v Word obliki
Bl. Evzebija P. Yenes (izg. jenes) (1899-1935) iz Cantalpina v pokrajini Salamanca v Španiji se je kot redovnica v družbi hčera Marije Pomočnice odlikovala v ponižnosti ter z dobrimi nasveti mladim in odraslim, tudi duhovnikom. Prepričljiva je bila zaradi svoje pobožnosti in zbrane molitve. Širila je pobožnost do Jezusovih svetih ran. Od Boga je prejela tudi dar preroštva in napovedala špansko državljansko vojno. Bogu se je ponudila kot žrtev za domovino. Svoji ravnateljici je napovedala mučeniško smrt. Umrla je 10. 2. 1935, za blaženo je bila razglašena leta 2004. Njen god obhajamo 9. novembra.
V Evzebijini družini delajo, molijo in se imajo radi
Evzebija Palomino Yenes se je rodila v Cantalpino, v provinci Salamanca na zahodu Španije, 15. decembra 1899. Družina Avguština Palomino, moža velike vere, je bila zelo revna. Ko zaradi letnega časa ne najde dela, je prisiljen, da s svojo hčerko Evzebijo v bližnjih krajih prosi vbogajme. Te razmere pa sprejema z globoko vero in živi neverjetno vedro. Na teh dolgih potovanjih svoji hčerki, ki se koprneče želi naučiti Gospodovih skrivnosti, razlaga veroučno vsebino. V Evzebijini družini delajo, molijo in se imajo radi.
Na skrivnosten način pride v oratorij k sestram
Dan prvega svetega obhajila je Evzebija zelo močno doživljala. Kmalu pa je odšla v službo k neki premožni družini. Ni popustila mladostniškim skušnjavam in je vedno na prvo mesto postavljala svojega prijatelja Jezusa. Najprej so jo poslali v Salamanko kot pestunjo, pozneje pa kot varuško v neko sirotišnico. Vendar je v sebi nosila veliko željo, da bi postala redovnica.
Nekega dne je med okopavanjem na vrtu našla svetinjico Marije Pomočnice, kmalu zatem pa je spoznala skrivnostno prijateljico, ki jo je pospremila v bližnji oratorij, ki so ga vodile redovnice. Te so jo povabile naj ostane pri njih v službi. Delala je v kuhinji, ki je naenkrat postala cilj gojenk; hodile so obiskovati novo neuko kuharico, ki pa jim je vedno kaj lepega povedala.
Postane hči Marije Pomočnice
Ob obisku namestnice vrhovne predstojnice, jo je ta sprejela med postulantke. Noviciat je opravljala v Barceloni, kjer je bila tovarišicam spodbuda s svojo ponižnostjo in nasmehom. Leta 1924 je izpovedala redovne zaobljube. V skupnosti v Valverde del Camino je postala kuharica in gospodinjska pomočnica. Svoje vsakdanje služenje je opravljala na izreden način, kot je učil don Bosko in Bog jo je obsul z izrednimi darovi.
Napove državljansko vojno
Tudi tukaj so jo dekleta začela obiskovati, saj jih je pritegovala njena duhovnost. Začela je delovati v oratoriju. Bogoslovci, odrasli in duhovniki so jo prosili za nasvete, saj so čutili njen duh molitve in prepričljivo vero, ki je bila prepričevalna za vse, ki so se z njo srečali. Širila je pobožnost do Jezusovih ran in »popolno posvetitev Kristusu po Mariji« sv. Ludvika Grignona Montfortskega. Bila je deležna izrednih dogodkov in Gospod jo je obogatil tudi z darom preroštva. Napovedala je špansko državljansko vojno in se Bogu darovala kot žrtev za Španijo. Zbolela je. V času njene bolezni je predstojnica, blažena s. Karmen Moreno, ki ji je Evzebija napovedala mučeništvo, zapisovala njene misli.. Žal se je večina zapiskov v času revolucije izgubila. Pred smrtjo je doživela tudi zamaknenja in videnja.
Umrla je 10. februarja 1935. Njeni posmrtni ostanki so v Valverde del Camino. Papež Janez Pavel II. jo je 25. aprila 2004 razglasil za blaženo in goduje 9. februarja.
Vir
V Valverdi del Camino [kamíno] (blizu Huelve [uelve], v Andalúziji na Španskem), blažena Euzébija Polomino Yenes, devica iz Inštituta hčera Marije pomočnice, ki je dala odličen zgled ponižnosti. Brez kakega ponašanja je prejela visoke milosti v duhu odpovedovanja in v izvrševanju najnižjih dolžnostih.
Vir
Revščina in veselje otroških let
Španija v letu 1899. Ko je Evzebija Palomino v Cantalpinu, malem kraju, polnem zelenja, zagledala luč sveta, ji je bila podarjena samo revščina: nizka, temna in hladna hiša, oče, ki je bil slabotnega zdravja in mati, ki je bila vedno v stiski, kaj naj postavi na mizo pred vedno več lačnih ust.
Mislili bi, da bomo v tej hiši našli žalost, zdihovanje, otopelo vdanost zaradi težkega dela in otroštva, ki je bilo od vsega začetka ovirano v normalnem razvoju. Dejansko pa sta bila mir, ki je vladal v družini in veselje, ki ga je mala Evzebija vsrkavala v obilnejši meri kot hrano, prva čudeža, ki sta presenečala ob zori njenega življenja. Ko bo daleč od svojih, jim bo pisala:
»… Kako draga mi je naša hišica, kajti tam sem preživela mladost. Z nežnostjo se je spominjam in jo imenujem moja uboga hišica, moj mali raj, v katerem sem se naučila toliko lepih stvari …«
Česa se je Evzebija naučila med tistimi razmajanimi stenami, v tistem revnem življenju? Kasneje se bo spominjala, da je oče ob večerih, medtem ko je mati pripravljala večerjo ali šivala,
»jemal v svoje žuljave roke katekizem, knjižico, v kateri je toliko čudovitih stvari, takšna veličina, mir in ljubezen in nam je napolnjeval dušo z Bogom … «
Oče, polpismen, izčrpan od dela, zaskrbljen zaradi bolezni in brezposelnosti, je moč za trdo življenje iskal v veri. Nekega večera je ženi, ko se je nekaj pritoževala, odgovoril:
»Če nam Gospod pošilja trpljenje, ga sprejmimo in mu ga darujmo! Ne boj se, boš videla, kakšna nebesa!«
Potem, ko štiri dni v hiši ni bilo kruha, je zadnji drobiž zadostoval komaj za majhen hlebček. Evzebija je pripovedovala:
»Ko sva šli kupit kruh, sva z Dolores od veselja prepevali … Toda, koliko dni je preteklo, ne da bi vedeli, kaj dati v usta … veselo in vdano smo trpeli uboštvo.«
Ni težko, tudi danes, najti tako ubogih ljudi … Kaj pa veselja? Samo topla družinska ljubezen je lahko omogočila, da je deklica rasla srečna tudi v bedi, kajti v otroštvu je ljubezen pomembnejša od hrane, ki jo zaužijemo.
Pri petih letih je Evzebija že zajemala vodo iz vodnjaka, pa tudi brezskrbno se je igrala, tekala in plezala po drevju. S sedmimi leti je začela hoditi v šolo, toda kadar je bila vprašana, skoraj nikoli ni znala odgovoriti Tako je bila vedno izključena iz tekmovanj v ponavljanju. Učiteljici je z nekoliko odsotnim nasmeškom odgovarjala: »Ne vem.« Nenadarjenost? Očitno je takšen način učenja na pamet in urjenja spomina ni pritegnil. V globini svoje otroške duše je že zrla obzorja življenja, ki so se nanašala na njeno prihodnost.
Skrajna beda jo je kmalu prisilila, da je izostajala od pouka: pogosto je morala z mamo v gozd nabirat drva.
Potem pa se je oče, ki zaradi rane na roki ni mogel več delati, odločil za ponižujoč posel. Držeč za roko Evzebijo, se je odpravil na pot, prosit vbogajme. Slovo od matere in sestre Dolores je bilo žalostno, vendar preseneča, kako je tisto slovo doživela mala Evzebija:
»Tistega jutra ne bom nikoli pozabila, ker je bilo zame kot velik praznik. Bilo je zelo mrzlo, vendar sem še čutilo topli objem svoje matere in z menoj so šle njene besede: Kmalu se vrnita, ker me skrbi.«
Evzebija je šla na pot s pesmijo na ustih, kot da gre naproti prelepi avanturi. Vsi vemo, tudi iz izkušnje, kako otroška domišljija lahko spremeni vsako stvar in ji doda barvo in lepoto svojih sanj. Evzebija torej ni trpela teže tega ponižujočega dela, kot oče. Medtem, ko je stopala po prašni poti in so njene noge postajale utrujene in razbolele, je z nežno občutljivostjo uživala lepote narave, ki so se odpirale pred njenim začudenim pogledom. Sama je pripovedovala:
»Vse se mi je zdelo prekrasno, vsemu sem se čudila: vrabčkom, mostovom, potokom, vlaku, ki sem ga prvič videla, vasicam, cerkvam, hišicam…«
Preprosto in neprisiljeno je stegovala roko in s svetlim otroškim nasmehom poplačala vsakomur, ki je kaj položil vanjo.
Od osmega do desetega leta starosti je Evzebija delala kot otroška varuška v vasi. Delo, trdo za njene slabotne moči, ji je preprečevalo brezskrbno otroško igro, a jo je notranje pripravljalo na veliki dan prvega svetega obhajila. Katekizma se je naučila zlahka, ker jo je vodil v svet, za katerega je čutila, da je njen.
Mama ji bele obleke ni mogla preskrbeti, toda Evzebija na to sploh ni mislila. Po pravici povedano, prvi trenutek jo je bilo malo sram, a ta občutek takoj premagala. Nekaj večjega jo je prevzelo tisto jutro njenega prvega obhajila:
»Še preden me je mama poklicala, sem se prebudila. V sebi sem čutila nepopisno veselje. V trenutku sem razumela in bila prepričana, še več, dobesedno sem videla, da nisem ustvarjena za ta svet.«
Je bilo to prvo naznanilo redovnega poklica? Gotovo je, da so bile slutnje te deklice veliko večje od nje same in so dozorele v čudežen preroški dar. Uboštvo, ki ga je živela do skrajne meje, jo je že v otroštvu popolnoma osvobodilo navezanosti na življenje. To so njene besede:
»Tako majhna sem bila, pa sem že mislila na smrt. Ta misel mi je pomagala, da sem veselo živela tudi med težavami. Ko sem mislila na smrt, sem bila srečna. Ničesar nisem imela, pa še tisto malo, kar sem imela v lasti, je bilo zame preveč, kajti nobena stvar me ni mogla odtrgati od veselja, ki ga je bilo moje srce deležno ob misli na nebesa.«
Je bil to beg iz življenja? Ali pa vstop Svetega Duha tja, kjer je našel popolno predanost?
Nova zaposlitev, ki jo je čakala, je bilo delo služkinje, otroške varuške in pastirice pri neki družini. Evzebija je uživala zlasti v samoti pašnikov, kjer ji je narava s svojo močno govorico hranila čute in duha. Na prostranem zelenem pašniku v senci košatega drevesa ali v teku za uporno kravo so sanje te deklice, ki je zares sanjala z odprtimi očmi, presegale zemeljsko stvarnost in pogovarjala se je z nebeškimi bitji.
Vendar ni šlo za minljive sanje, saj pravi, da je tistih malo sladkarij, ki jih je bila dobila, darovala ubogim ali otrokom. Ko je bila zelo žejna, ni pila, po nogah se je bičala s koprivami in si zbadala roke z bucikami …
Evzebija je slutila, da ni ustvarjena za ta svet, toda kot vsa dekleta je tudi ona v nekem določenem obdobju začutila njegovo privlačnost. Pogovori s prijateljicami so spodbujali željo, da bi bila lepo oblečena, da bi se okrasila z živahnim nakitom in, zakaj ne, da bi šla z njimi na zabavo ali ples. Kdo ne pozna navdušenja španskih deklet za ples? Priložnost se ji je ponudila, ko jo je bližnja soseda prosila, da bi ji pomagala dokončat neko delo, da bi lahko zvečer šla na praznovanje k sestri. Evzebijina domišljija in njene želje so se vnele in po končanem delu, namesto da bi se vrnila domov, je šla tudi ona na prireditev, misleč, da bo tam našla bog ve kaj. Ob prihodu tja pa je bila razočarana in nejevoljna, ker ni bilo drugega kot flavta in nekaj plesalcev.
Otroštvo je bilo sedaj že za njo, na površje je kipela mladost.
V Salamanki – Preobrat
V Cantalpinu, ljubem a revnem domačem kraju, je kmalu zmanjkalo možnosti za zaposlitev, zato se je morala Evzebija spopasti z življenjem v mestu. Sestra Dolores ji je našla službo varuške pri neki družini. Kar se tiče dela, nič posebno novega, toda odnosi z novimi osebami, sprehodi z varovanko, postanki ob klopcah malega trga, vse to je pripomoglo, da ji je bilo tisto življenje prijetno. To je bil nov svet, širši in bolj raznolik, obogatil je njene mladostne izkušnje. Zdelo bi se nenavadno, da se je po nekaj mesecih ona, ki je v svojem kratkem življenju prenesla že toliko težav, hotela na vsak način vrniti domov. Napadla jo je nepremagljiva otožnost in močno hrepenenje po materi. To dejstvo pa nas niti najmanj ne čudi, če pomislimo, da ji je bilo trinajst let, kar pomeni, da se je nahajala v obdobju, v katerem je potreba po intimni ljubezni in odprtosti do drugega močnejša in se izraža v nekem nedoločenem čustvu.
Nenehne solze so končno premagale sestrino nasprotovanje in upiranje družine, pri kateri je služila. Dolores jo je zaupala branjevki, ki se je po prodajanju na mestni tržnici vračala v Cantalpino.
Doma pa se je srečala s trdo resničnostjo: izražanje čustev je razkošje, ki ga revščina ne dovoljuje. Mati jo je skušala razumeti, toda gmotna stiska družine jo je silila, da ni popuščala hčerkini mladostni krizi. Dopovedovala ji je, da je delo služkinje edina možna rešitev:
– Bolje bo, da se vrneš v mesto, kjer je že tvoja sestra.
Končno se je iz ljubezni do staršev Evzebija dala pregovoriti. Ker ni bilo denarja za vlak, se je v mesto vrnila peš. S sestro sta nato po Salamanki iskali novo delo zanjo. Našla ga je pri družini, ki je imela zavetišče za uboge in zapuščene starčke. Evzebija je opravljala različna težka dela v hiši; poleg tega pa se je sklanjala k tem revežem in jim obvezovale ranjene noge. Pred temi trpečimi in iznakaženimi obrazi se je Evzebija spomnila nekih sanj iz preteklosti: Velik križ se je dvigal nad množico in iz petih ran so izhajali žarki. Zaslišala je glas, ki ji je rekel: »To so duše, ki se bodo rešile po mojih ranah.«
Evzebijino življenje sta zaznamovali dve goreči pobožnosti: pobožnost do Marije in do presvetih Jezusovih ran. Pobožnost do Križanega je za Španijo značilna. Mislec De Unamuno je v svojem spisu Španski Kristus navedel svoj pogovor z nekim prebivalcem Južne Amerike:
»Toda ti Kristusi! Moj Bog, je rekel pred nekim najbolj krvavečim Kristusom, ohranjenim v eni izmed naših katedral, ti Kristusi… Strašno je, odvratno!… Odgovoril sem mu, da imam dušo svojega naroda in da so mi všeč ti vijolično podpluti, bledi in krvaveči Kristusi.«
Evzebija je gotovo zrla te španske Kristuse v cerkvah po mestu, kjer se je rada zaustavljala. Toda sedaj so bile Kristusove rane tukaj pred njo, resnične, zaudarjajoče in okrvavljene. Lahko se jih je dotikala, jih negovala in jih tudi poljubljala, kot je pričeval nekdo, ki jo je videl. Resnične Kristusove rane so v trpljenju ljudi.
Blizu zavetišča je v revni koči živela starka, ki ni mogla več poskrbeti zase. Evzebija je takoj, ko je imela trenutek časa, stopila k njej, ji dala svojo malico in ji postorila to in ono. Ob srečanju z Evzebijo je v ubogi starki znova oživelo, kar je bilo že ugaslo. Prinašala ji je upanje na resničnost, ki ne preide.
Ko je hodila v mesto po opravkih, je Evzebija srečevala otroke, ki so se igrali. Četudi se ji je mudilo, ni mogla, da se ne bi ustavila in se jim približala. Najprej jih je kaj vprašala, potem se je zanimala, če kaj molijo, če hodijo k verouku, k maši … To je bil priložnosten verouk, podan na kratko, vendar je na ta način Evzebija posredovala drugim smisel svojega življenja in to prav iz neke neobvladljive notranje nuje. Spominja se:
»Zdelo se mi je, da bi z lahkoto prenašala tudi udarce s palico ali kamenjem, da bi jim le lahko storila kaj dobrega.«
Toda ni se zadovoljila s tem, da se je srečevala z otroki. Tako srčno je želela posredovati drugim vzrok svojega veselja, da je bila sposobna premagati vsako sramežljivost in odpor. S preprostostjo, ki se je zdela skoraj nadležna, je nagovarjala celo vojake. Sama je pripovedovala:
»Ko sem na cesti videla vojaka, sem šla za njim in ko sem ga dohitela, sem ga pozdravila in mu začela govoriti o pobožnosti do Matere Božje. Potem sem mu dala svetinjico in šla naprej.«
Zakaj prav vojake? Morda so se ji zdeli sami, kot ona v tistem mestu, daleč od doma in od svojih dragih in zato bolj odprti, če se je kdo zanimal zanje.
Evzebija je bila odprta za ljudi in življenje okrog sebe. Nahajala se je v letih, ko je mlad človek ves usmerjen v prihodnost. Tudi ona si je zaželela drugačnega, lažjega življenja kot ga je imela dotlej. Poslušajmo jo:
»Bil je praznik. Šla sem po cesti in gledala ljudi, ki so prihajali in odhajali. Bili so lepo oblečeni, veseli in nasmejani. V parkih pred hišami sem videla druge, ki so sedeli in veselo pili. Vsi so se zabavali. Zamikalo me je takšno življenje, vse tiste stvari… Toda v globini svoje duše mi je neki glas govoril, naj vse to zaničujem. In spomnila sem se, da ‘tisto ni zame’.«
Tisti »ni zame« se ni nanašal na neko materialno neuresničljivost, ampak na zavestno izbiro, ki ima svojo ceno. Saj vemo, kakšne očarljive priložnosti lahko veliko mesto nudi mlademu dekletu.
In še druga nenadna vaba. Ko je šla nekoč mimo odprtega okna neke hiše je zaslišala prelep glas in se ustavila. Od znotraj se je zaslišalo ploskanje. V Evzebiji je vse zatrepetalo. Kako rada bi bila na mestu tistega dekleta! Peti, biti občudovana, da ti ploskajo… Toda takoj se je zavedla. Ne, v takšnem položaju, kjer imaš uspeh in se zabavaš preveč tvegaš, četudi ni nič slabega. Za malo užitka se zapravi to, kar je mnogo več vredno… Hitro je stekla stran in se vrnila v zavetišče, k svojim ubogim starčkom. To je njen praznik, njeno globoko in trajno veselje.
Nenaden upor skušnjavi da misliti na skrivnosten boj med svobodo in milostjo. Svoboda, ki privede do viška človeško motrenje in izzivanje, in milost, ki pravočasno ponudi oporo pri tveganju ob odločitvi.
Zaznamovana pot
Evzebijini boji in odločitve, njena najgloblja in najvidnejša hrepenenja so jo usmerjala k velikemu cilju: redovna posvetitev med hčerami Marije Pomočnice. Ona se tega ni zavedala, le s pazljivo pozornostjo je zaznavala različna znamenja, ki so po malem izrisovala njeno bodočnost.
Prvo znamenje je bila Marija Pomočnica sama. V Cantalpinu je Evzebija imela sanje, ki so bile preroške za prihodnost Španije: podivjana množica… besede kot ”republika, anarhija, borgezija”; besede, ki so bile njej povsem neznane. In še: »dol z vero, dol s farji in fratri… nočemo več ne kralja ne Boga«… Ona pa je v tistih sanjah rekla revolucionarjem: »Ali ni boljše reči Hvaljen Bog in Devica Marije, ki nas vodi v nebesa?« Potem se je prikazala Marija in vsi so pred njo padli na kolena…
Nekega dne se je spomnila na tiste sanje, ko je ravno kopala na vrtu in pri tem našla majhno svetinjico. Na njej je bila podoba iste Marije kot jo je bila videla v sanjah: Marije Pomočnice. Kasneje jo je, globoko prevzeta, spet videla pri neki procesiji, ki so jo organizirali salezijanci.
Drugo znamenje: Evzebija je obiskovala nedeljsko šolo pri redovnicah, ki so se imenovale Jezusove hčere. Nekega dne pa je srečala neko dekle, ki jo je vabilo, da bi naslednjo nedeljo prišla v oratorij hčera Marije Pomočnice. Tako dolgo jo je vabila, da je Evzebija končno privolila, da bo šla.
Ko je stopila v kapelo oratorija se je približala kipu Marije Pomočnice. Nek notranji glas ji je rekel: »Tukaj te hočem. Ti boš moja hčerka.« Evzebija je skušala odgnati tisto misel, saj že zaradi svojega velikega uboštva ne bi mogla ostati. Vendar pa so jo vpisali v nedeljsko šolo in potem je bil za Evzebijo vsak teden predolg, ker je komaj čakala, da bo spet lahko šla v oratorij. Toda, kdo je bilo tisto dekle, ki jo je povabilo sem, jo prepričalo, da je privolila in ki jo je pospremila do oratorija? Evzebija jo je iskala že od tiste prve nedelje pa je ni nikoli več videla.
Tretje znamenje: Ravnateljica zavoda jo je prosila, da bi ostala tam, da bi pomagala pri hišnih opravilih in da bi spremljala notranje gojenke v državno šolo. Družina pri kateri je delala v zavetišču za starčke se je nameravala preseliti, zato je Evzebija lahko sprejela novo delo.
Zdaj se znamenja niso več štela, kajti Evzebija je že prestopila prag kraja svojih idealov, četudi je izgledalo, da je možnost, da bi postala redovnica še daleč.
Hiša hčera Marije Pomočnice se je Evzebiji zdela prava palača. Kakšna razlika v primerjavi s revno kočo v Cantalpinu! Toda ni imela časa, da bi se mudila pri svoji fantaziji, kajti delo jo že čaka. Sama je naštela svoje dolžnosti:
»Čistila sem hišo, pomagala v kuhinji, obešala perilo, likala, nosila drva, spremljala notranje gojenke v državno šolo ali šla v mesto po opravkih.«
Nekdo priča, da je bila tisto leto izredno huda zima. Veliko hišo pa sta ogrevali samo dve peči. Evzebijo je zelo zeblo, posebno ko je obešala perilo na prostem. Toda njene besede nam zagotavljajo, da ji nobena situacija ni mogla odvzeti njenega veselja.
»Ne težko delo, ne razpokane roke, ki so krvavele zaradi mraza, nič me ni težilo; nasprotno, zadovoljna sem bila, ker sem tako imela kaj, kar sem lahko darovala Gospodu.«
Evzebija je bila služkinja vseh; vedno na razpolago za zahteve drugih, vedno pripravljena začeti neko delo, ga prekiniti in nadaljevati z drugim. Ni bila revna le zato, ker ni imela denarja, razpolagati ni mogla niti sama s seboj in s svojim časom. Uboga je bila zaradi pokorščine, ki jo je živela na radikalen način še preden je naredila zaobljubo. To je bila ljubezen, ki je znala ponižno služiti in tudi z zadnjega mesta, kjer se je ona nahajala, vsem nekaj darovati, začenši z nasmehom.
Kako pa so nanjo gledali drugi: tisti, s katerimi je živela in delala, tisti, katerim je služila? Verjetno je mnoge, ki so živele v tisti hiši v Salamanki, zaposlene z drugimi, važnejšimi osebami, niti opazile niso. Kakšna se je skušala spomniti nekaj kot neka gospodična, ki je potem postala sestra, in pripominja:
»…vse je z veseljem sprejemala, bila je vedno nasmejana, četudi sem opazila, da z njo niso ravnali ravno v rokavicah…«
Vedno je lahko ravnati ”naravnost” ali slabo s tistim, ki se ne brani, ki ne reagira pa naj bo to zaradi boječnosti ali pa iz kreposti.
Komu pa je uspelo videti, tudi preko Evzebijine miline in nasmeha, njen trud, ko se je premagovala, da bi obvladala svojo občutljivost in ošabnost:
»Imela je močan značaj, vendar se je tako premagovala, da je izgledalo ravno obratno.«
Evzebija je sama potrdila to izjavo:
»… kakšenkrat se vznejevoljim in razjezim ter me stane, da bi se ponižala.«
To, kar se je površnim opazovalcem zdel začetek poti pri osebi z mirnim in vedrim temperamentom, je bil v resnici že sad trdega dela:
»Želela sem postati ponižna in ustrežljiva, vendar mi ni uspelo, zato sem prosila sv. Jožefa, da bi me naučil poti… Počasi sem opažala, da postajam nekoliko bolj odtrgana od same sebe in da me manj stane ponižati se in prositi za odpuščanje, pa četudi kakšno od deklet, kar me je prej zelo stalo.«
Zdi se, da so bile gojenke tistega zavoda, dekleta kot ona,v odnosu do nje najbolj intuitivne. Nekega dne so jo nekatere izmed njih videle, kako je zajemala vodo iz vodnjaka na dvorišču. Pozdravile so jo in, kot se dogaja med mladimi, takoj vzpostavile kontakt. Vsako jutro ko so prišle v šolo so jo iskale. Ona, ki ni imela možnosti kot one, da bi hodila v šolo, je govorila o svoji življenjski modrosti tako preprosto in s takšnim prepričanjem, da so bila dekleta vsa očarana. Ne dogaja se pogosto, da bi se na dvorišču pogovarjali o stvareh, ki so vsebina pridig in veroučnih ur.
Zanjo pa je bila dobra priložnost tudi medtem ko je v kuhinji skušala zakuriti za večerjo.Neka deklica je vstopila prav tisti hip in ona: »Si pridna, Consuelo?… Pridi, poskusi dati svoj prstek sem nad plamen.« Deklica se začudi ona pa ji razloži: »Toda to ni nič v primerjavi z vicami. In Bog nas obvaruj pekla.« Isto dekle je pričevalo, da je Evzebija privlačevala dekleta, ki so jo iskala, da bi jim govorila, saj so bile prepričane, da za njenimi besedami stoji svetost življenja, nekaj izrednega. Izgledalo je, kot bi bila zelo poučena o verskih stvareh.«
Neka druga je pripovedovala, da so, kadar so bile na vrsti, da bi pospravile obednico, namenoma večkrat zavile v kuhinjo, da bi poslušale Evzebijo Palomino.
Sestra asistentka ni mogla razumeti zakaj se dekleta toliko zadržujejo v kuhinji. Tudi sestra ekonoma se je zasmejala, ko je videla kako dekleta, ki pomagajo v kuhinji, zavzeto poslušajo Evzebijo. Toda ena izmed deklet je odgovorila: »Ampak, Evzebija nam pove toliko lepih stvari o Mariji! Prav nobenega razloga ni, da bi se smejali!«
Evzebija je bila zgovorna s svojim življenjem. Zdaj je imela zadostno hrano, da je lahko nadomestila energije, ki jih je zahtevalo delo. Toda mislila je tudi na tiste, ki niso imeli toliko kot ona, na uboge, ki jih je srečevala. Njim je večkrat darovala sadje, pecivo in drugo, kar je seveda vzela od svojega. Morda se ji je spomin vračal v čas, ko je kot majhna beračica hodila z očetom od vasi do vasi in prosila z iztegnjeno roko… Toda večkrat je bilo zelo mrzlo, delo je bilo težko in vstajati zgodaj je bilo za dekleta, ki so, kot Evzebija delala v zavodu pri sestrah ena izmed najtežjih stvari. Nekatere bi se bile rade pritožile, da bi dobile kakšno olajšavo, toda, pričuje ena izmed sester, gledale so na Evzebijo in molčale… Postala je en sam dar vsa en sam »da«.
Po ozki poti
Nekega dne, ko je salezijanski predstojnik prišel na obisk k sestram je Evzebija prosila, da bi smela govoriti z njim. Komaj je vstopila, ji je ta rekel:
– Ti bi bila rada hčerka Marije Pomočnice, ali ne?
– Da, gospod – je odgovorila začudena. Rekel ji je naj poklekne, nato ji je položil roko na glavo in jo blagoslovil. Izgledalo je, kot bi bil navdihnjen.
Lahko bi se vprašali: kdaj je Evzebija začutila poklic? Težko odgovoriti, lahko pa bi rekli, da je bilo vse njeno življenje, že od otroštva usmerjeno k temu idealu; Bog si jo je pripravil preko družine, dogodkov in posebnih darov svojega duha. To nam potrjujejo izrazi, ki smo jih že srečali:
»…videla sem, da nisem ustvarjena za ta svet«…
»In spomnila sem se, da to ni zame«…
Ko je komaj prišla v Salamanco je iz hiše, kjer je služila večkrat od daleč gledala na dvorišče dveh bližnjih samostanov. Ko je tam videla hoditi redovnice, se ji je iz notranjosti večkrat izvil vzdih, ki je bil obenem izraz želje in zavidanja.
Kakšne svete duše morajo to biti! Kako ljubijo Gospoda! Kako lepo bi bilo biti tam in živeti samo za Boga!«
Potem so jo dogodki, ki jih že poznamo, in ki skrivajo v sebi nekaj čudežnega vodili k hčeram Marije Pomočnice. Toda tudi zdaj, ko se je zdelo, da je bilo vse bolj jasno, ni manjkalo ovir. To lahko razločno vidimo iz njenim besed:
»Medtem, ko sem delala pri sestrah sem se morala večkrat zelo boriti… Nisem vedela, če bom lahko uresničila svoje sanje, se pravi svoj poklic; moja mati, kateri sem zaupala svojo željo je vztrajala pri trditvi, da bom tudi v zakonu lahko dobra in tako služila Bogu. Sama sem videla, da je to res. Toda obenem sem čutila, da ta pot ni zame…«
Evzebija je torej razumela, da ne gre za izbiro, ki bi bila sama po sebi boljša od zakona, ampak gre za to, da odkrijemo načrt, ki ga ima Bog z vsakim od nas. To, kar je pomembno je Božja izbira. Naša je pravilna, če se ujema z Božjo.
Četudi je Evzebija odkrila načrt, ki ga je imel Bog z njo, je čutila, kot vsaka žena naravno nagnjenje k človeški ljubezni. Tako je v njej nastal neizogiben boj, ki ga je sama takole izrazila:
»…četudi mi svet ni všeč, se mi dogaja, da me privlači«.
In prav ta »privlačnost« naravnih energij stori, da deviška čistost ni beg ali nesposobnost, ampak izbira Boga, ki usmeri in okrepi moči ljubezni za bogato duhovno rodovitnost.
Evzebijina posvetitev Bogu bo morala biti pripravljena še z novimi velikimi preizkušnjami, ki prečistijo in odtrgajo od samih sebe z naraščajočo nepopustljivostjo.
Španijo je zajel val kuge, imenovane »španska«. Nekega dne je znana oseba prinesla v zavod žalostno novico, da je sestra Dolores, ki je služila pri neki gospe v mestu je hudo zbolela. Naslednje jutro sta prišla starša, uboga in žalostna ter prosila, da bi hčerki Evzebija in Antonija, ki je tudi delala v zavodu pri sestrah, smeli iti z njima, da bi poslednjič videli sestro. Ljudje so umirali kot muhe. Ravnateljica zavoda se je bala okužbe, tako za sestri Palomino kot za dekleta v zavodu. Četudi s težkim srcem, ni dovolila da bi Evzebija in Antonija šli k bolnici. Za starša je bil to hud udarec. Obema sestrama se je trgalo srce. Antonija je naskrivaj odšla k bolni sestri. Evzebija pa ni našla bolje rešitve, kot da je stekla v kapelo in Bogu darovala svojo žrtev. Starša sta po smrti hčerke Dolores, preden sta se vrnila v domači kraj, spet prišla do zavoda, a nista vstopila. Oče je rekel vratarici:
– Pripeljite mi ven moji hčerki!
Njima pa, ko sta prišli:
– Če bi ne bili tako revni, bi vaju takoj odvedel od tod…
Ta dogodek se zdi višek življenja polnega odpovedi in trpljenja, v katerega je revščina prisilila tisto družino, ki je bila tako povezana v medsebojni ljubezni. Mesto Salamanka je bilo potem kot puščava, kjer se je zdelo, da se bo srce izgubilo…
Nekaj pa je bilo, česar se je Evzebija oprijela z vso močjo srca, tako preizkušenega v trpljenju. Ko je prenehala epidemija in je spet spremljala notranje gojenke v šolo, se je včasih lahko za celo uro ustavila v cerkvi, medtem, ko jih je čakala. Njena osamljenost se je hranila s tistim srečanjem v ljubezni, ki je znamenje moči za življenje v veselju: kljub vsemu.
Manjkalo je še telesno trpljenje, da bi bila mera polna. Nekega dne se je Evzebija slabo počutila, bolečine so naraščale. Vendar je kljub vsemu šla obešat perilo v hudem mrazu. Potem pa zares ni mogla več in se je umaknila. Toda nekdo jo je klical: lonce je treba pomiti. Evzebija je vstala in skušala opraviti delo. Spet se počuti tako slabo, da se zgrudi na stol. Toda spet je nekdo klical: neko dekle je treba pospremiti v šolo. Potem pa ni imela več moči. Morala je v posteljo.
Toda navodila za zdravljenje v tistih časih niso bila zelo prefinjena. Nekdo je svetoval, da bi Evzebija popila vsako jutro skodelico krvi od pravkar zaklane živali. Evzebijin odziv nam je lahko jasen iz naslednjega pričevanja:
»Evzebija je vsa vesela šla naproti novemu trpljenju… Da, čutila je ogabnost, prav smrtno ogabnost! Toda bila je vesela! In z nasmehom je gledala Jezusa na križu, ki jo je bodril naj pije tisto kri v božjo čast kot je on okusil žolč in kis za odrešenje sveta«.
Nekoč je neki kanonik iz stolnice prosil ravnateljico zavoda za služkinjo za nekaj časa; takšno, ki bi bila resna, previdna, poštena, tiha, ponižna… Koga naj bi poslali, če ne Evzebije, in ona je mirno sprejela.
Zamenjala je okolje, a je bila še vedno služkinja, doslej ni delala drugega, in vsi so svobodno razpolagali z njo. Toda njena zmaga je bila v tem: ona končno pripada Bogu in služi Njemu samemu. Drugi so orodje, posredniki. Zato njene razpoložljivosti in njenega veselja in nobena stvar skalila.
Nekega dne pa je prišlo za Evzebijo in Antonijo veselo presenečenje. Starša nista več mogla zdržati, da ne bi šla obiskat svojih hčerk, in prišla sta, nekoliko negotova ob spominu na zadnje grenko slovo. Veselo in prisrčno sta bila sprejeta in skupaj so se poveselili ob dobrem kosilu. Še bolj pa so bili vsi veseli, ko jim je ravnateljica omenila počitnice, ko naj bi prišli obe sestri domov.
Meseca avgusta ju je sprejela draga domača vas, vsa v zelenju in soncu, kjer so se prebivalci nadaljevali otepati z revščino, a ker so se zadovoljili z malim so naprej živeli zadovoljni in srečni. Evzebija ni izgubljala časa. Zbirala je otroke, ki so se podili po vasi in se z njimi igrala; potem jih je zbrala ob sebi in skupaj so posedli po travi. Vesela pesem je odmevala iz številnih grl otrok, dokler niso vsi postali pozorni na Evzebijo, ki je s poučevanjem katekizma dajala, kar je imela najboljšega tem malim sinovom svojega kraja. Nekega večera, ko so se vračali proti svojim domovom je v očeh svoje prijateljice Caridad, ki je bila tudi z njo zaznala neko vprašanje: zakaj bi se toliko trudila s temi otroki ta edini čas počitka in sprostitve?
»Caridad, to je življenje hčera Marije Pomočnice«, ji je odgovorila Evzebija in ji zaupala ideal, ki ga je nosila v srcu.
Ko se je vrnila v Salamanko je bila ob obisku namestnice vrhovne predstojnice iz Italije zmedena: želela je postati hčerka Marije Pomočnice, toda ni imela dote, ne bale…
– Nič naj te skrbi – jo je potolažila predstojnica – ne misli na doto. Vstopila boš meseca januarja. Pripravi svoje starše na ločitev.
V božičnih počitnicah se je Evzebija vrnila v svoj kraj, da bi staršem razodela svojo skrivnost. Imela je že dvaindvajset let. Uboga starša! Evzebija je bila malo časa doma, in zdaj je bilo to dovoljenje kot zbogom za vedno, kot izgubiti hčerko… Mati ji je skušala nekoliko braniti, četudi je pričakovala, da bo Evzebija prosila za to. Ljudje v vasi so seveda govorili in komentirali po svoje. Neka žena ji je rekla, da če bi katera od njenih hčera hotela postati redovnica bi jo rajši zadavila…
– In kaj si ji odgovorila? – jo je vprašala Evzebija.
– Da morajo otroci iti po svoji poti, da je le dobra. In da sem te jaz preizkusila in videla, da zares imaš poklic. Zato pojdi, kamor te Bog hoče…
Ko je odhajala od doma jo je oče pozdravil zelo zgodaj, ker je moral na delo. Mama jo je spremljala na osličku, ki si ga je izposodila od sosede, na postajo, osem kilometrov daleč. Potem sta se poslovili v solzah, posebno mama, in vlak je odpeljal. Evzebija je pozneje povedala:
»Četudi sem to žrtev doprinesla z veseljem, me je vendarle stala«.
31. januarja je naredila prvi korak: postala je postulantka. Za pripravo na noviciat bi morala iti v Barcelono-Sarria’, toda morala se je temu odpovedati, da je v zavodu nadomestila sestro kuharico. Ostala je torej na svojem delovnem mestu, toda svojo duhovno pot je nadaljevala s pospešenim ritmom.
»Postulat sem opravljala v Salamanki, in vsako delo, ki mi je bilo naloženo sem naredila z veseljem… Bolj me je zeblo, bolj sem bila zadovoljna… Ko sem hodila po cesti sem neprestano mislila na tabernaklje v cerkvah, kjer sem se ustavljala in sem ponavljala: »Zbogom, moj ujetnik, ki ostajaš tam nor od ljubezni do mene. Zakaj ne storiš, da bi bila tvoja ujetnica nora iz ljubezni do tebe?«
Ob koncu šolskega leta je Evzebija lahko odpotovala v Sarria’. Zadnji pozdrav je veljal Antoniji, edini sestri, ki ji je ostala in s katero sta se takrat zadnjikrat videli.
5. avgusta 1922 je redovna preobleka Evzebijo uvedla v novo obdobje priprave, se pravi v noviciat.
Ure študija in molitve so se prepletale z urami dela. Evzebiji je bilo zaupano delo na vrtu. Vedno se je dobro počutila pri tako imenovanih »nizkih opravilih«, pri ročnem in fizično težkem delu. Takšno delo ji je dajalo priložnost za zbranost v molitvi, ki je zanjo obstajala v kontemplaciji in osebnem pogovoru z Bogom.
Kdor je v tistem času živel ob njej je poudaril njeno spontanost in preprostost, pripravljenost služiti vsem in sposobnost govoriti o Bogu in njegovi ljubezni.
Nekega dne ji je učiteljica novink predlagala neko knjigo za osebno premišljevanje. Evzebija se je začudila in vprašala:
– Ali je za premišljevanje potrebna knjiga?
– Kako ti premišljuješ? – jo je vprašala učiteljica.
– Oh, meni je zadosti, da vidim oljko ali katerokoli drugo drevo, da lahko premišljujem in občudujem Boga.
Vse ji je prišlo prav: predvsem narava, njena spremljevalka od otroških let jo je naravnost postavljala v neposreden stik z Bogom. Kdor jo je poznal se je vedno čudil, kako je kljub pomanjkljivi izobrazbi izredno dobro poznala, kar se je nanašalo na področje vere, katekizma, svetega pisma in življenja svetnikov. Nekega dne je Evzebija v obednici ravno hotela odpreti knjigo, da bi prebrala svetnika dneva, sv. Izidorja, ko jo je učiteljica prosila naj raje pove življenjepis s svojimi besedami kot pa da bi brala. Evzebija je mirno začela pripovedovati, tako živo in s tolikimi podrobnostmi, da so se vse spraševale: »Kako zmore vedeti toliko stvari?«
V času razvedrila se je veselo igrala in včasih zapela kakšno tipično pesem iz svojega kraja, da je s tem zabavala tovarišice.
Učiteljica novink je gojila in širila tudi med novinkami pobožnost do Marije po Alojziju Grinjonu Monfortskem. V njegovi knjigi Traktat prave pobožnosti do Presvete Device le-ta konkretizira to pobožnost v obliki izročitve imenovane »Suženjska pripadnost Mariji«. Novinke, ki so to želele so se tako s posebnim obredom izročile Mariji. Evzebija je to povabilo sprejela z radikalnostjo, s katero je bila vajena pristopiti k vsaki stvari. Suženjska pripadnost Mariji in Presvete rane bodo prednosten predmet njenega apostolata, ko bo med dekleti v oratoriju.
Normalno je, da so v noviciatu želje in pričakovanja usmerjena v dan redovnih zaobljub, ki v polnosti uvedejo v življenje Družbe. Zdelo se je, da je Bog Evzebiji rad pošiljal trpljenje, da bi prečistil njeno ljubezen, kajti nekega dne se je sesulo njeno pričakovanje, da bo dospela do dneva redovnih zaobljub.
Ko se je z dvema steklenicama v rokah vračala iz shrambe v kletnih prostorih se ji je noga zataknila za rob predpasnika in je padla. Velik kos stekla od razbite steklenice ji je prerezal veno na roki. Zdelo se je neverjetno, toda ni bilo mogoče ustaviti krvavitve in Evzebija se je naenkrat znašla z močmi pri kraju.
Ko so odločali o sprejemu novink k zaobljubam je bila Evzebija izključena. Tudi če bi ozdravila, tako so mislili, bi bilo njeno zdravje prešibko za redovno življenje. Učiteljica ni vedela, kako bi ji to povedala; toda sestra bolničarka nekega dne ni mogla več skrivati svojega začudenja in je vzkliknila: »Ne zdi se res. Vse si s takšnim veseljem pripravljajo svojo balo za zaobljube, ti pa, s. Evzebija, četudi veš, da ne boš delala zaobljub, si tako mirna. Tega res ne razumem«.
Evzebija, ki se je počutila že boljše ji je razložila:
»Da res je, mirna sem, ker sem se prepustila Božji volji, ki ve, kaj je boljše zame… Vendar bi tako želela postati redovnica, da bi bila pripravljena tudi vse življenje ne delati drugega kot pometati listje, ki odpada z dreves«…
To delo je opravljala mnogokrat, nizko, skoraj nekoristno delo… Toda, kaj je zanjo pomembno, kakšno delo opravlja? Njena posvetitev Kristusu gotovo ne bi bila nič manj vredna tiste, ki jo imajo sestre z bolj pomembnimi nalogami.
Ko ji je učiteljica novink povedala odločitev, da jo bodo poslali nazaj k staršem, je imela Evzebija že pripravljen načrt za svoje življenje:
»Dobro, mati, če ne morem biti salezijanka, bom širila pobožnost do Marije Pomočnice in do sv. Janeza Boska v svojem kraju: poskrbela bom, da ju bodo vsi spoznali!«.
Mati se je nemalo začudila nad tako pripravljenostjo vršiti Božjo voljo in se je odločila, da jo sprejme k zaobljubam.
Evzebija je neverjetno hitro znova pridobila izgubljene energije in po slovesnosti, ki jo je okronala kot Kristusovo nevesto je že odpotovala na svoje delovno polje: Valverde del Camino v Andaluziji. Ko je pozdravila prijateljico Caridad, ki je bila takrat novinka, ji je rekla: »Postanimo svete, vse drugo je izguba časa«. Tukaj je ves njen program, preteklih in prihodnjih let.
Rodovitna brazda
Valverde del Camino je sprejel s. Evzebijo nekega avgustovskega večera leta 1924. To je bil precej velik kraj, če je že v tistem času štel devet tisoč prebivalcev. V več rudnikih v okolici je bilo zaposleno precejšnje število mož, ki so trdo delali, in to v času, ko še ni bilo kasneje pridobljenih delavskih pravic.
Tudi s. Evzebijo je čakalo trdo delo: delo v kuhinji, v vratariji, v garderobi, in še asistenca v oratoriju. Ravnateljica in druge štiri sestre so poučevale v šoli. Sestra Evzebija je bila, kot vedno, z vsem zadovoljna in se ni bala dela. Zdi se, kot bi razkrila svojo skrivnost, ko piše nekemu dekletu, ki je vstopilo v Družbo:
»Bolj boš ponižna, preprosta in se boš znala zatajevati, več boš pridobila v božji hiši. Ponižna duša, ki z veseljem opravlja vsako delo, ki ji ga naloži pokorščina: tako skrbeti za vrt in živali, kot pomivati posodo ali slikati ali šivati, vedno je z vsem zadovoljna, kajti nič ni majhno v božji hiši, nasprotno, vse kar je narejeno iz ljubezni je veliko«.
Biti v božji hiši, to je kraljevska čast, čisto notranja veličina in vzvišenost, ki jo je ona znala zelo dobro živeti ob štedilniku in na vrtu, tako da bi mogla reči s psalmistom: »Za eno prosim Gospoda, to skušam doseči: da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja« (Ps 264).
Njeno navdušenje se je videlo iz nekega pisma staršem. Razumela je, da jim je s svojo izbiro onemogočila to, kar bi si morda lahko pričakovali od nje.
»…vsake toliko me kot blisk prešine misel: kaj bosta rekla o meni gospa Juana in gospod Avgust? Rekla bosta: kakšno nepokorno hčerko nama je dal Gospod: s kolikšno nehvaležnostjo je odgovarjala na najino skrb zanjo… Toda jaz pravim da ne. Vama se moram zahvaliti, da sem to, kar sem: hčerka Marije Pomočnice… Oh, predraga starša, če bi mogla izraziti mir, ki ga uživa posvečena duša!…«
V novi hiši je njen pogled objemal, kot takrat, ko je bila še deklica, tisto prelepo zeleno dolino, naravo, ki ji je vedno govorila o Bogu in jo dvigala k njemu. V nekem svojem pismu je napisala:
»Ker je naša hiša zelo na visokem in spimo v zadnjem nadstropju, vidim od tam gore, ki nas obkrožajo, polje, vlak, ki pelje vsako jutro… in včasih se kar ustavim in občudujem božjo veličino v cvetočih poljih pred seboj, in v čivkajočih vrabčkih…«.
Narava je bila tudi šola za njen odprt razum, dovzeten za vse, kar se je dogajalo okrog nje. Medtem, ko je delala je opazovala in razmišljala:
Večkrat sem šla sedet poleg gredic, ki so bile najbližje kuhinji in medtem ko sem lupila krompir ali pripravljala zelenjavo, ali pa tudi šivala, sem občudovala čebele kako so prihajale in odhajale iz dveh panjev, ki smo jih imeli… Koliko stvari nas učijo male čebele, mravlje in sviloprejke ko se pripravljajo, da se zabubijo!…
Zakaj človek postane nečimrn, ko obleče dragoceno obleko kot je tista iz svile, ko ve, da mu jo je dal Bog preko majhnega hroščka?«.
Sv. maša, ki je bila v župniji vsako jutro ob pol šestih ji je dajala, kadar je bilo lepo vreme, novo priložnost, da je uživala ob prebujanju narave ob zori
V Valverdu kot že v Salamanki je s. Evzebija znala pritegniti deklice s svojo besedo. Ob nedeljah, ko je pospravila obednico in kuhinjo, je odšla na dvorišče. Igra in verouk sta jo zaposlovala vse popoldne. Dekleta, ki so jo sprva videle kot majhno, nič kaj lepo in neizobraženo sestro so začenjale čutiti do nje neko simpatijo. Ko je imela s. Evzebija pred seboj dekleta se je zdelo, da ne zna kot govoriti o Križanem Jezusu, o Mariji, svetnikih, misijonih in nebesih. In dekleta so prihajala v oratorij tudi ob delavnikih in so jo iskala, kot da bi bile žejne tega, o čemer jim je govorila. Toda v resnici je bilo nekaj globljega, kar jih je privlačilo. Navdušenje in prepričanje tiste preproste sestre, njena ponižnost in ljubeznivost jim je podzavestno govorila, da okušajo skrivnostno moč svetosti. Tukaj je bilo sporočilo popolnoma notranje in se je identificiralo z delom milosti same. Naravno je bilo torej, da so se mnogi čudili privlačnosti s. Evzebije, četudi ni imela zunanjih kvalitet.
Pomenljivo je pričanje neke nekdanje oratorijanke: »Bila sem dekle in sem obiskovala oratorij, ko sem spoznala s. Evzebijo. Kmalu sem videla, da je bila vsa božja, preprosta in silno ponižna. Za vsako je imela posebno in vedno duhovno besedo. Bila je vedno vesela, rada se je smejala… V oratoriju je zbirala okrog sebe najmlajše in jih zabavala, da so bile vse srečne. Jaz pa sem si mislila: poglej, nič posebnega ni na njej pa vse kot nore strmijo vanjo. Nekoč sem slišala, ko je vzkliknila, medtem, ko so začenjale ringa raja: To so deklice, ki jih ima don Bosko rad!«.
Ko je pisala svoji materi je s. Evzebija pripovedovala o tistem salezijanskem življenju, ki ga je ljubila; življenje, ki presega žrtev in se izraža v prazničnosti:
»Po vseh naših hišah, tako pri hčerah Marije Pomočnice kot pri salezijancih je vedno zelo veselo: igra, glasba, gledališče in sprehodi. Če bi ti videla ob nedeljah naša dvorišča in guganice, izgledajo kot čebelnjaki: nekatere skačejo čez vrv, druge pojejo, spet druge se igrajo s krogi ali se gredo skrivalnice ali plešejo siviljske plese… Potem zvoni zvonec in vse utihne: sledi razlaga katekizma. Potem je blagoslov z najsvetejšim in nato se spet vrnejo na dvorišče in se igrajo do večera, ko gredo domov zadovoljne in vesele«…
S. Evzebija pa ni povedala, da so bile deklice včasih tako zadovoljne in vesele, da se kar niso mogle ločiti od oratorija in oditi domov. Neke nedelje zvečer je zvonec zvonil in zvonil, one pa so tekale iz razreda v razred, se skrivale po kotih in klicale »kuku«, kuku«. Sestre so, ko jim ni uspelo prepričati tistih veselih begajoči mišk, postale nepotrpežljive. Sestra Evzebija je bila že v kuhinji, kjer je pripravljala večerjo, ko ji je ravnateljica, tudi ona že naveličana, zaklicala: Pozvonite in pošljite deklice domov«. Ona je vzela v roke tisti presneti zvonec, komaj slišno pozvonila in naglas poklicala: »Božji glas, zvonec je božji glas!«. Deklice so se naenkrat umirile in se zbrale. Poslovile so se in odšle domov. Sestre so ostrmele.
Ena izmed najmanjših, Jožica, je zaslutila, kdo ve kako, nekaj posebnega v s. Evzebiji. Nekega dne je ravnateljica videla skupino deklic, ki so se prerekale, katera bo pomagala s. Evzebiji. Jožica je hotela stvar pojasniti in je rekla; »Toda, sestra ravnateljica, ona je svetnica«.
Mojita, ki je šla k maši vsako jutro je opazila, da je Evzebija iz svoje klopi goreče strmela v Marijin kip in v velik križ ob strani oltarja…
Manolita, ki je ob popoldnevih prihajala pomagat sestram, je opazila, da je s. Evzebija, potem ko je končala delo in zaključila molitev z drugimi sestrami dolgo ostajala v cerkvi zatopljena v molitev. Pogosto je molila križev pot z dvignjenimi rokami, kot bi bila pribita na križ… Da, bilo je nekaj posebnega v njej: bila je neizmerna zaljubljenost v Boga!
S. Evzebija je vztrajno širila, tudi z molitvijo Rožnega venca Presvetih ran, pobožnost do Jezusovih ran. To molitev je smatrala kot mogočno sredstvo za rešitev Španije v politični situaciji časa, ki je prinašala hude posledice tudi za Cerkev. Od kod njej ta pobožnost, ki so jo nekateri smatrali za »ne salezijansko«? 1
Omenili smo že sanje o križu, ko je bila živela še v Cantalpinu. V Valverdu je imela s. Evzebija druge sanje, v katerih je slišala glas: »To je zadnja priložnost mojega usmiljenega srca do ljudi: pobožnost do mojih Presvetih ran.« Jasno je, da je s. Evzebija ubogala navodila od zgoraj, ali vsaj znamenja, ki jih je zaznavala.
Sanje so imele pomembno vlogo v življenju s. Evzebije, kakor tudi v življenju sv. Janeza Boska; nakazovale so odločilne trenutke in usmerjale s preroškim uvidom. In to poleg drugih pojavov, ki jih lahko imenujemo predvidenje, telepatija, ali razodetje…in poleg tega še izredni dogodki, ki se ne dajo razložiti, in kjer čutimo čudežno moč. Ti izredni vidiki so vse pogosteje prihajali na dan, kljub njenemu tako preprostemu in povsem vsakdanjemu življenju. Ne moremo, da se temu ne bi čudili in tako postaja tudi jasno, zakaj se je v Valverdu začelo govoriti o njeni svetosti in zakaj se je ta glas širil na vse strani.
Naslednji dogodek bi lahko imenovali, če bi hoteli tudi pojav telepatije. Neko dekle iz oratorija je imelo brata v vojni v Maroku. Že mesec dni od njega ni prišla nobena novica. Z materjo sta šli molit v kapelo oratorija. Ko je s. Evzebija opazila ženo, ki je bila vsa solzna se ji je približala:
– Gospa, zakaj jočete? – jo je vprašala
Ta ji je povedala, toda Evzebija je takoj nadaljevala:
– Gospa, ne jokajte. Vašemu sinu ni nič hudega. Zredil se je za pet kilogramov. Dela kot telefonist na bazi XY. Pisal vam je tri pisma, toda zaradi vojne pošta gre kakor gre. Bodite mirni, gospa. Molila bom za vas. Zbogom.
Ko sta se nekaj dni zatem mati in hči vrnili v mesto za procesijo velikega četrtka, sta zagledali poštarico, ki ju je klicala. V rokah je držala tri pisma. Odprli sta prvo pismo in brali: »Predraga mama, imam se dobro, zredil sem se za pet kilogramov. Delam pri telefonu na bazi XY. To je tretje pismo, ki vam ga pišem, toda ne skrbite, če pošta zamuja. To je zaradi vojne, saj veste«. Vse prav kot je bila rekla s. Evzebija.
In drugi dogodek. Dve sestri trpita zaradi očetove smrti. Ravnateljica s. Carmen Moreno Benitez ju skuša tolažiti.
– Vem, da zelo trpita zaradi njegove smrti, toda lahko vama povem, da je že v nebesih.
– In kako vi to veste? – je vprašala ena izmed njiju.
– Tisto noč, ko je umrl vajin oče nismo ničesar vedeli…
– Umrl je opolnoči.
– Točno. V spalnici je bilo vse tiho. S. Evzebija je zakričala. Stekla sem k njej in ona mi je rekla: »Prav zdajle je umrl oče od sester Mora Gomez in prosi, da bi molili zanj, da bi mogel iti čimprej v nebesa.«. Jaz, kot sem rekla, nisem ničesar vedela, toda sem ji verjela. In naslednje jutro smo izvedeli, da je zares umrl. Nekaj dni po tistem se je vajin oče vrnil k s. Evzebiji, da bi se zahvalil.
Hiša sester je bila zelo revna. S. Evzebija je želela na delu zemlje, ki ni bil obdelan, onstran velike oljke, ki je s svojo senco pokrivala dvorišče, narediti vrt. Tam je bil je tudi vodnjak, toda suh. Vrt je bil končno prekopan in posejan, toda deklice so s težavo zajemale in nosile vodo iz vaškega studenca. To so delale samo iz ljubezni do svoje sestrice, ki pa je nekega dne dobila dovoljenje, da je smela poklicati nekoga, ki se je spoznal na iskanje talne vode. Nekega dne se je torej možakar spustil v vodnjak in začel kopati s krampom in lopato. S. Evzebija je z eno izmed deklic, ki je pozneje pripovedovala, kaj se je zgodilo, sedela malo vstran in čistila zelenjavo. Naenkrat je mož v vodnjaku začel vpiti: »Na pomoč! Na pomoč!«. Voda je prišla na dan in vrela s takšno močjo, da se je bilo bati, da ga bo zalila. S. Evzebija in deklica, ki ji je bilo ime Gregorija je takoj pritekla. Toda v bližini ni bilo nikogar, ki bi lahko prišel na pomoč. S. Evzebija si je strgala z vrvice naprsni križ, ga vrgla v vodnjak in zaklicala možu: »Ujemite ga!« Voda se je nenadoma ustavila. Mož je splezal iz vodnjaka in Evzebiji vrnil križ. Gregorija ga je hotela poljubiti, s. Evzebija pa ji je rekla: »Obdrži ga, podarim ti ga.. Toda nikar ga ne izgubi: hrani ga za vse življenje: nekega dne ga boš rabila…
O enem izmed tistih dni, ko je rabila križ od s. Evzebije je, po dolgih letih pripovedovala Gregorija sama. Njen mož, ki je šel na lestev, da bi zabil žebelj v neko steno je nenadoma izgubil ravnotežje in padel. Gregorija, ki je pritekla, ga ni mogla niti premakniti. Zdravnik pa je ugotavljal zlom hrbtenice. Ob misli, da bi mož lahko ostal za vse življenje hrom je Gregorija postajala vsa trda tudi sama. A spomnila se je na dogodek ob vodnjaku in na križ od s. Evzebije, ki ga je skrbno hranila. Stekla je ponj, ga poljubila in ga položila na možev hrbet ter ga počasi vlekla po vsej dolžini hrbtenice. Medtem pa je molila rožni venec presvetih ran, ki se ga je bila naučila od s. Evzebije. Naslednje jutro je mož poskusil dvigniti glavo in sesti na postelji. Poskusil je še vstati in hoditi. Neverjetno, nobene resne posledice, nobenega zloma!
Še en dogodek, ki izgleda kot lepa pravljica. Nek dobrotnik sester je na hribčku gradil hišico za svojo družino. Stavba iz surovih opek je že zrasla do višine za streho, toda zadosti bi bil močan naliv, da bi bilo delo uničeno. Nekega večera je ta mož, zaskrbljen ker se je bližala nevihta prišel k sestram. Prosil je s. Evzebijo, da bi molila, da bi ne bilo dežja. S. Evzebija se je nekoliko začudila: »Toda, gospod, zemlja potrebuje vodo. Že dolgo je suša. Vendar bom molila, ne bojte se«… Ponoči je lilo kot iz škafa. Naslednji dan se je mož, že vdan v usodo svoje hišice napotil na hribček. Osupnil je: kjer je stala hišica, in samo tam, ni padla niti kaplja dežja!
Spomini prinašajo številne druge dogodke, ki jih ni mogoče vseh omenjati. Lahko bi jih imenovali »cvetke s. Evzebije«.
Da, ob teh dogodkih bi se lahko zares nasmehnili in si mislili: ali je mogoče, da se Gospod ukvarja s takimi neumnostmi, da bi zadovoljil neko redovnico? Kot takrat na primer ko deklice v kurniku niso našle niti enega jajca. Toda s. Evzebija je jajca rabila za šolsko kosilo. Šla je torej sama in prinesla polno košaro. In še: čičerika v shrambi je pošla, še malo in kosilo bi moralo biti pripravljeno, a v shrambi ni bilo drugega. Kaj je storila s. Evzebija? Šla je v cerkev molit. Čez nekaj minut je zazvonil zvonec: prišla je neka žena in prinesla zavitek čičerike. Iz sodčka za olje, za katerega so bili že vsi rekli, da je prazen se je še vedno cedilo olje, in to tako dolgo dokler, precej časa za tistim, ni prišel nov, poln sodček. In potem špinača. Na vrtu je komaj zelenila. Kaj naj bi pripravila kuharica za kosilo, toliko bolj ker bo prišel nek imeniten gost?! S. Evzebija je otožno gledala špinačo, ki je komaj poganjala, nato pa je hitro stekla v kuhinjo, kjer je bila pustila lonec na ognju. Malo po tistem se je vrnila na vrt in špinača je toliko zrasla, da jo je bilo že mogoče nabrati in skuhati.
Ali je tudi Bogu všeč igrati se s svojimi stvarmi in delati usluge svojim prijateljem? Nekega dne je s. Evzebija, ki si je zelo želela imeti štedilnik, da bi prihranila čas in lahko več delala na vrtu, videla, kako sta dva moža prinesla štedilnik, a nista povedala od kod. Dekleta pa so začela poizvedovati: Poslala ga je neka gospa, ki je zase kupila nov štedilnik.
– Kako ste prišli na idejo, da ste poslali štedilnik salezijankam?
– Hotela sem ga poslati sestram Svetega križa in ko sem naročala možema, kam naj ga neseta sama ne vem kako sem namesto »k Sestram sv. križa« rekla »k salezijankam«.
Sama sebi se je čudila, kako je mogla reči tako.
Življenje s. Evzebije v Valverdu je bilo zaznamovano ne le s širjenjem pobožnosti do Presvetih ran, ampak tudi s pobožnostjo suženjske pripadnosti Mariji, ki jo je prinesla še iz noviciata, kot smo že videli. Marija, kot tudi križ sta večkrat nastopala v njenem življenju in to v različnih oblikah, vse dokler ni spoznala Marije Pomočnice. Ljubezen do Marije je bila v njej zelo živa vse od otroštva. Ko se je iz Salamanke vračala v Cantalpino je vaščanom obljubila, da jim bo poslala »kapelico«: Marijin kipec v neke vrste omarici z dvoje vratc in stekleno zaščito. To »kapelico« jim je kasneje ona sama podarila. Začela so se pobožna romanja od hiše do hiše (ki še vedno trajajo); kamor je »kapelica« prišla so se ljudje zbirali k molitvi.
Nova pobožnost suženjske pripadnosti Mariji se je hitro razširila v Valverdu. Gospod župnik don Jezus (zelo pogosto ime v Španiji) je s posebnim obredom sprejemal nove člane. Zavitki s tiskanimi lističi o tej pobožnosti so bili poslani tudi drugam, tako da je župnik med neko pridigo rekel: »Dva škofa sta mi pisala in se veselita z nami, da imamo tu v Valverdu tako lepo, toda skrito dušo… Gospod je po preprosti in ponižni redovnici storil veliko dobrega.«
Cantalpino ni smel manjkati med kraji, kjer se je širila ta pobožnost. S. Evzebija je hotela, da je njena mati sama postala apostola te pobožnosti. Našel pa se je kdo, ki je mislil, da salezijanki zadostuje pobožnost do Marije Pomočnice. Od predstojnic v Nizzi je prejela vprašanje: »Če smo hčerke Marije Pomočnice, zakaj bi morale biti sužnje?« S. Evzebija pa je odgovorila jasno in z gotovostjo, da biti Marijine sužnje pomeni le poglobiti in bolj radikalno živeti svoj odnos kot hčerke. To je iti do konca v uboštvu in odpovedi samim sebi, tako da se odpovemo tudi zasluženju naših dobrih del, da Marija lahko v Cerkvi razpolaga z njim kakor hoče; tako kot suženj, ki ne poseduje ničesar, niti tega, kar mu je najbolj lastno, niti samega sebe. Ali ni ta pobožnost pomenljiva za s. Evzebijo, ki je bila vedno služkinja in je poznala posledice totalnega pomanjkanja dobrin, svobode in časa? Zdaj pa je to uboštvo živela še bolj radikalno, tako da je darovala tudi duhovne dobrine, še edino kar je imela resnično svojega. Lahko bi že rekla s sv. Pavlom: »Ne živim več jaz…« (Gal 2, 20).
Darovala je tudi odpoved, da bi šla v misijone, kar si je vedno tako želela… Temu se je odpovedala tudi iz ljubezni do staršev, ki sta ostala čisto sama. Toda »Kitajčke in male »Kivare« je vedno nosila v srcu.
»Z dekleti smo šle na izlet v Rapido, odkoder je Krištof Kolumb odplul v Ameriko in prinesel tisti poganski deželi božjo besedo… »Yo me sentia de fuego« (v sebi sem čutila en sam ognej). Takoj bi se vkrcala…«
Zadnja daritev
Leta 1930 se je obroč revolucionarjev proti monarhiji vedno bolj stiskal. Za s. Evzebijo je bilo to leto leto večnih zaobljub. Iz Valverda je šla v Barcelono-Sarria’, kjer je v noviciatu opravila desetdnevne duhovne vaje, ki so jo pripravile za večno posvetitev svojega srca Bogu. Nekega dne je učiteljica novink povabila s. Evzebijo, da bi v času razvedrila vsem skupaj kaj povedala. S. Evzebija je to povabilo preprosto sprejela.
–Da, mati učitelica, govorila bom o Božji ljubezni.
Med novinkami je bila tudi neka gospodična, ki si je, potem ko je brala dela velikih mistikov, mislila: »Kaj le bo znala povedati tista kuharica?« In ta ista je pozneje povedala: »Vse so jo poslušale z odprtimi usti… V tistem trenutku sem razumela, da sem jaz poznala Božjo ljubezen iz knjig, toda ničesar nisem poznala iz izkušnje, nič nisem vedela o ljubezni, ki je sposobna darovanja.« In kasneje, ko se je v nekem pismu vrnila k temi je povedala: »…s tako gorečnostjo je govorila o Bogu, da je iz nje kar sijala osebna izkušnja Njega, ki jo je osvojil.«
Preden se je vrnila v Valverde je šla obiskat svoje v Cantalpino. Že pred časom je izvedela, da se je oče pri nekem padcu poškodoval in ko je po tistem pisala domov je neko pismo zaključila:
»Ne izgubite upanja, saj me boste še videli, kajti Gospod, ki je tako dober vas ne bo pustil brez te tolažbe.«
S. Evzebija je še zadnja hčerka, ki jim je ostala. Antonija je umrla leta 1927 in zapustila dva otroka, prvega starega osemnajst mesecev in drugega novorojenčka. Pisma s. Evzebije pričajo o njenem trpljenju zaradi smrti sestre in zaradi otrok, ki sta ostala brez mame… Potem je prišla še druga žalostna novica: mali Paquito, ki je bil sprejet v neko sirotišnico ni mogel preživeti.
Teden dni je ostala doma, vesela, da je mogla pestovati Clementita, nečaka, za katerega sta skrbela stara starša.
Ko se je vračala jo je do Salamanke spremljal oče. To je bilo njeno zadnje potovanje z njim. Ravnateljici zavoda se je zasmilil tisti starček suh kot trska in tako slabo oblečen. Vprašala je s. Evzebijo, če njen oče rabi gmotno pomoč, toda s. Evzebija je odgovorila:
»V resnici sta moja starša zelo uboga, toda hvala Bogu, imata najnujnejše in sta zadovoljna tako.«
Ničesar ni sprejela zanj. Zakaj? Morda se je bala, da ne bi ranila svojega očeta? In vendar je pred mnogimi leti sama z njim prosila vbogajme… Morda je smatrala uboštvo kot nekaj, kar je bilo pri njenih starših Bogu še posebej všeč in zaradi česar je tudi vedno bolj raslo njuno zasluženje za večnost?… Svetniki imajo pogosto razloge, ki ji človeška logika ne dojame.
Revolucija, ki je grozila od daleč se je divje približevala. Sestra Carmen Moreno, ravnateljica zavoda v Valverdu, ki je morala v Siviglijo, je ob vrnitvi prinesla zaskrbljujočo novico: »Požigajo samostane.« Iz mesta so prihajale redovnice, ki so morale zapustiti samostane in se vrniti k sorodnikom. Prav tako bogoslovci. Nekega večera je prišla do zavoda sester skupina demonstrantov in med divjim vpitjem in razgrajanjem s kamenjem razbila šipe na oknih in vratih. Končno je potem prišla straža in jih razgnala, da so sestre so lahko zaspale za kakšno uro. Toda naslednji dan so nekatere družine ponudile sestram streho, in zavod pa so zaprli. S. Carmen in s. Evzebija sta stanovali pri neki družini v bližini zavoda.
V tistih težkih dneh za domovino in za Cerkev je v sestri Evzebiji zorel nov načrt: darovati Bogu svoje življenje za rešitev Španije, čeprav je bilo njeno življenje vedno popolnoma darovano Bogu, preizkušeno v trpljenju že od prvih let. Z zaobljubami čistosti, uboštva in pokorščine je že darovala Bogu sposobnost ljubezni, potrebo po posedovanju in svobodo, tri v vsaki človeški osebi najbolj ukoreninjene možnosti. Kaj ji je še ostalo? Življenje kot dobrina samo v sebi. S tem, ko se je darovala kot žrtev, je vrnila Gospodu tudi ta dar. Sestra Evzebija ni bila ustvarjena za povprečnost, iti je morala do konca.
Temu darovanju je sledil čuden dogodek. Zvečer ko je bila vsa družina s s. Carmen in s. Evzebijo zbrana v salonu in se pogovarjala o dogodkih dneva, o razdejanjih in požigih, se je iz prvega nadstropja zaslišalo močno razbijanje po vratih sobe, kjer je bila nastanjena s. Evzebija. S. Caridad, ki je posredovala pripoved s. Carmen je povedala: »Vsi so se prestrašili in začeli goreče moliti… S. Evzebija je prosila, da bi smela v sobo, a je niso pustili. Toda vedno močnejše razbijanje se je nadaljevalo in s. Evzebija je ponovila svojo prošnjo:
»Pustite mi, da grem, s. ravnateljica, s križem v roki zmorem več kot on.«
Ko je dobila dovoljenje se je hitro povzpela po stopnicah in z visoko dvignjenim križem v roki. Odprla je vrata sobe… Takoj se je zaznalo nekaj kot močan boj in potem so slišali, kako je nekdo padel po stopnicah. Potem je nastala popolna tišina. Pritekli so in videli s. Evzebijo na tleh, vso potolčeno in polno modric. V roki je trdno držala svoj križ. ‘Sovražnik’ je zbežal, ko je bila ona izgovorila besede: Ave, Marija prečista, brez greha spočeta.«
Ko je s. Evzebija razkrila s. Carmen, da se je darovala kot žrtev, je ta razumela pomen sanj, ki jih je imela pred kratkim: nahajala se je v zavodski kapeli. Na sredini je bila krsta in v njej neka sestra. Mnogo ljudi je prihajalo in polagalo na telo pokojne rožne vence, svetinjice in razne druge predmete. In neki glas je rekel: njen grob bo slaven.
Zdi se, da so se pojavi jasnovidnosti v zadnjem obdobju življenja s. Evzebije pomnožili. Nekega dne se je na dvorišču igrala s skupino deklet. Kar naenkrat se je ustavila, postala bleda in vzkliknila: »Moj oče je težko bolan.«
– Ali so vam pisali? je vprašala ena izmed deklet.
– Ne, toda umira – je odgovorila. Potem je nadaljevala z igro, kot da se ni nič zgodilo.
Zvečer je ravnateljica prejela telegram, ki je naznanil smrt Avgusta Palomino. S. Evzebiji ni nič povedala, da bi v miru spala. Poklicala jo je naslednje jutro in ta ji je odgovorila:
– Da, s. ravnateljica, že vem: moj oče je umrl.
Povedala je tudi, da je videla smrt svojega očeta in njegov pogreb. Rekla je, da sta se ji nekega dne prikazala njen oče in sestra Antonija, ki ji je rekla: »Ali misliš, da boš zato, ker si se darovala kot žrtev kmalu umrla? Ni tako, morala boš še veliko trpeti.
Sestre so se, potem ko je minilo tisto obdobje hrupa in izgredov, vrnile v zavod. S. Evzebija je z vedrino nadaljevala svoje delo, ki ga je bila opravljala prej, toda zdaj je bila vsa v pričakovanju. Ali bo njena daritev sprejeta? Kdaj? Začelo se je javljati neko znamenje. Precej nekdanjih gojenk je potrdilo, da je s. Evzebija, medtem ko je govorila držala podlakti nekoliko dvignjene in dlani napol zaprte. Predvsem dlan leve roke je bila vsa rdeča in videti je bila kot bi bila zmečkana. To ji je povzročalo hude bolečine.
Avgusta leta 1932, medtem ko je na dvorišču zaključevala postavitev majhne lurške votline ji je prišlo slabo. Je čas? To so bila prva znamenja; začela jo je mučiti astma, toda kmalu ji je uspelo, da je spet redno delala, in čeprav s težavo, ni nikdar opustila sv. maše v župniji.
Nekega dne so ravnateljico klicali k telefonu. Vrhovna predstojnica s. Luisa Vaschetti je svetovala inšpektorici (provincialni predstojnici), da bi s. Evzebijo preselili v Siviglijo. Zakaj? V resnici jih je začelo skrbeti zanjo: tiste tako nenavadne pobožnosti, tisti navali ljudi… Vedno več jih je prihajalo po nasvete, prosit za molitev; bogoslovci so jo spraševali če bodo dosegli duhovniški poklic… In če bi se s. Evzebija prevzela? In potem, ni imela niti salezijanskega duhovnega vodstva. To bi v Siviglji imela.
S. Evzebija je novico s svoji preselitvi sprejela s svojim običajnim nasmehom in začela pripravljati kovčke. Toda, ko je še zadnjikrat delala v kuhinji, ji je prišlo slabo in je padla v nezavest. Od takrat se ni več govorilo o preselitvi.
Medtem se je protiverska gonja širila in atentati ter požigi samostanov so bili na dnevnem redu. S. Evzebija je v sanjah videla požgano župnijo in dvorišče polno ljudi, ki so prisostvovali nedeljski sv. maši.
– Bodo ustrelili našega župnika? – so jo vprašali
– Ne, pustili ga bodo pri miru. Toda mučenci bodo. In ene izmed njih bi se lahko dotaknili, vidimo jo tukaj.
Dekleta so se spogledala in stvar je bila zaključena. Toda nekega večera, ko je bila s. Carmen ob postelji bolne s. Evzebije je ta prestrašena na široko razprla oči, kot da bi videla nekaj groznega.
– Kaj ste videli? Bo tekla kri?
– Da, mnogo, mnogo krvi!
– Tudi salezijanske krvi?
– Da… in tudi kri nekoga, ki mi je zelo blizu.
S. Carmen je razumela in sklonila glavo. Ta napoved se je uresničila.
Zdaj je bila S. Evzebija stalno v postelji. Včasih so posteljo premaknili k oknu, da je lahko pozdravila tiste, ki so bili na dvorišču. S postelje je spremljala tudi preprosto slovesnost, ki so jo pripravile dekleta, ko so v lurško votlino na dvorišču namestila Marijin kipec. Tista dekleta so se spomnila, da je s. Evzebija, ko so zaključevale graditev votline in se pogovarjale o njeni otvoritvi, rekla: »Toda jaz ne bom tukaj, gledala jo bom od zgoraj.«
Prebivalci iz Valverda pa se niso zadovoljili, da ne bi videli s. Evzebije. Njena sobica je postala kraj svetovanja; vsakdo je imel svoj primer, za katerega je moral prositi nasvet in molitev. In to ne le preprosti ljudje. Tudi bogoslovci in celo duhovniki so v njej zaslutili teološko učenost, ki ni bila naučena iz knjig.
Kakšna oseba je počakala, da so sestre odšle v obednico in se nato po stopnicah povzpela k s.Evzebiji, da bi govorila z njo, tudi samo s hodnika. Mame so ji prinašale novorojenčke, da bi jih blagoslovila. Ona je s svojim trpljenjem zagotavljala vse.
Sestra Carmen je hotela s. Evzebiji zamenjati žimnico, ki je bila že vsa obrabljena in bodeča za tisto ubogo telo, ki ga je bilo le še kost in koža. Nekaj dni po tistem pa je videla s. Evzebijo, da je bila zelo vznemirjena.
– Kaj je, s. Evzebija?
– Ta žimnica!… In »sovražnik« me muči.
– Kaj ti pravi?
– Misliš, da si dobra in uboga, spiš pa na tako mehki in lepi žimnici…
– Nič ne marajte, saj vas vse kosti bolijo!
– Mislim, da zares, ubogi nimajo kam bi glavo položili…
Sestra Carmen je, da bi preprečila, da bi bilo njeno notranje trpljenje še hujše od telesnega, dala prinesti nazaj staro žimnico.
24. januarja 1935 se je zdravstveno stanje s. Evzebije začelo slabšati. Naslednji dan so se sestre zbrale ob njeni postelji in ona je začela govoriti, skoraj kot bi hotela povedati svoj testament.
V nekem trenutku so bile vse prepričane, da je izdihnila. Po treh minutah je prišla k sebi; videti je bila čisto mirna, obraz je imela kot angel, kot da bi bila videla nekaj izrednega. V Valverdu so potem začeli to imenovati prva smrt s. Evzebije. Tistim, ki so jo prosili naj pove, kaj je videla, je odgovorila: »Nisem sposobna. Kako naj povem, ko sem tako neuka? Tega ni mogel niti sv. Pavel!«
Še dva tedna se je nadaljevalo trpljenje, boj s hudobnim duhom in notranje zveze z svetom, ki jo je čakal. Potem pa je končno prišel trenutek vstopa v tisti pravi dom, po katerem je hrepenela že od otroštva. Bil je 10. februar 1935.
Neka Tagorejeva poetična podoba se zdi da prikaže smrt s. Evzebije.
»Ob koncu dneva, ko bo smrt prišla na moja vrata kaj ji boš dal?
Prinesel bom zvrhano dušo; ne bom je pustil praznih rok, ko bo prišla na moja vrata.
Mnogo jesenskih in pomladnih noči, mnogo sončnih zahodov in vzhodov je kot ambrozija napolnilo kelih mojega življenja.
Ob dotiku luči in senc, veselja in trpljenja se je moje srce napolnilo s cvetjem in sadovi. Poslednji dan ga bom okrasil s tem bogastvom, z vsem kar sem mogel zbrati za dan ko bo smrt prišla na moja vrata.
Sestra Carmen je po smrti s. Evzebije pisala njeni materi.:
»Ves kraj se je zvrstil ob njeni krsti. Vsi so se čutili srečni, da so se smeli z rožnimi venci, svetinjicami in drugimi predmeti dotakniti njenih rok; tako da sta morali ob krsti stati dve sestri, ki sta sprejemali predmete, da sta jih za trenutek položili na telo pokojne…Tudi iz drugih krajev je prišlo nekaj duhovnikov s svojimi verniki, tako da je bil pogreb zelo lep in slovesen. Zbrala se je velika množica ljudi, prišli pa so tudi številni predstavniki s strani svetne oblasti.«
Med oratorijankami se je govorilo: s. Evzebija je rekla, da bodo za njen pogreb zvonovi zvonili kot za praznik. Kako je to mogoče? Ob uri, ko se je razvil pogrebni sprevod je umrla neka deklica2. Kakor je bilo takrat v navadi ob smrti otroka, je cerkovnik zvonil kot za praznik. Dekleta so bila veselo presenečena, ko so videla, da se je napoved s. Evzebije uresničila. In ni bila zadnja.
Uresničilo se je tudi, kar je s. Evzebija predvidela za župnijo: tudi Valverde je bil deležen napadov revolucionarje in cerkev je bila požgana. Župnijsko sv. mašo so zato obhajali v kapeli zavoda. S. Evzebija je bila rekla: »Vidim vse tu v zavodu pri sv. maši.« Med drugimi je bila tudi napoved mučeništva s. Carmen. Poleti istega leta je bila ta prestavljena iz Andaluzije v Barcelono-Sarria’. Ko je živela s s. Evzebijo je vedno zapisovala izredne dogodke, katerim je bila priča. Potem je po pismih nadaljevala zbirati pričevanja. Pisala je tudi nič manj kot kralju Alfonzu XIII., da bi izpolnila nalogo, ki ji jo je bila dala s. Evzebija: prosi ga, če se bo vrnil v Španijo, naj vstavi v grb kraljeve hiše podobo Srca Jezusovega, in iz kovancev naj nikar ne izbrišejo besed »po Božji milosti.«
Samo ker je bila prepričana o svetosti s. Evzebije, je imela pogum to storiti. In kakšna je bila njena usoda?
Ker so se nadaljnji dogodki odvijali zelo hitro, so se sestre pripravljale, da bi odpotovale v Italijo. Iz nekega pričevanja lahko beremo: »Na seznamu tistih, ki naj bi odpotovali z rešilno ladjo, ki jo je dala na razpolago katalonska vlada sta bili tudi imeni s. Carmen Moreno in s. Amparo Carbonell. Toda na predvečer odhoda je inšpektorialna (provincialna) ekonoma s. Xammar močno zbolela, tako da ni mogla odpotovati. Težka dilema za ravnateljico… Toda ni ji bilo treba odločati, kajti prostovoljno sta se ponudili dve, ki sta postali protagonistki tega dogodka… Sestra Xammar se je 12 avgusta počutila že bolje in vse tri so se zatekle v vilo nekega gospoda z imenom Jarth…V noči na 1. september je v tisto zatočišče prišla vojaška patrulja, ki nikakor ni bila pripravljena izpustiti plena…«
Sestra Carmen in sestra Amparo sta bili ustreljeni. Sestro Xammar so izpustili. Na žalost so se tako izgubili tudi zapiski o s. Evzebiji, ki jih je bila zbrala s. Carmen.
Potem so se milosti in čudeži kar vrstili, ker so prebivalci iz Valverda nadaljevali obiskovati grob svoje »svetnice«, da bi ji priporočali svoje največje težave. In ona je, kot v življenju prosila za vse in izprosila čudovite stvari. Enega izmed čudežev je s. Evzebija prihranila za svojo mater. O tem pripoveduje s. Caridad, nekdanja Evzebijina prijateljica iz Cantalpina: »Juani Yenes, materi s. Evzebije se je na vratu naredila rakasta rana. Priporočila se je svoji hčerki s. Evzebiji in nekega jutra je opazila, da se je rana popolnoma zacelila in ozdravela. O tem je pričal tudi zdravnik, ki je bil pripravljen primer tudi potrditi.«
Neka žena iz Valverda, Fernanda Vizcaino, je potem, ko je povedala o neki milosti, ki jo je prejela od s. Evzebije, zaključila: »Zame je s. Evzebija svetnica, vendar mislim, da ne bi bila zadovoljna, če bi jo dali na oltar, ker je bila preveč ponižna.«
Toda vrhovna predstojnica hčera Marije Pomočnice, s. Ersilia Canta je 20. januarja 1976 napisala: »Naša draga s. Evzebija nam izprosi veliko milosti, zato vedno bolj resno razmišljamo, da bi začeli proces za proglasitev k blaženim.
Zdaj se je s. Evzebija, četudi tako ponižna, znašla pred tem, da uboga.
Ne bo mogoče da se ne bi uresničilo, kar je župnik iz Valverda don Jesus napisal v župnijsko glasilo ob smrti s. Evzebije: »Njen grob bo slaven, ker na njej počiva Božja roka..«
In res, leta 1974 se je ves Valverde zgrnil v zavod hčera Marije Pomočnice. Vsi so naglas prosili predstojnico, ki je prišla iz Rima, da bi se začel postopek za kanonizacijo »njihove« sestrice, ki je, tako so trdili, »navzoča« skoraj tako kot takrat ko je bila še živa in jim je obljubila: »Prišla bom naokrog.«
Začeli so proučevati dokaj redek primer redovnice, ki je samo deset let živela v samostanu in umrla leta 1935 ter slovela daleč naokrog po svetosti. Prebivalci iz Valverda so bili uslišani.
Vsi vemo, da je pot procesov dolga. Toda 12. aprila 1982 se je v župniji Valverde z neizmernim veseljem celotnega kraja in lahko rečemo vse Španije, obhajal začetek tako imenovanega »Informativnega postopka«, ki se je nadaljeval v škofiji Huelva in se zaključil 13 septembra 1984. Takrat so bili tudi preneseni posmrtni ostanki božje služabnice s. Evzebije Palomino s pokopališča v nekdanji zavod, kjer je s. Evzebija ob štedilnikih posvečevala sebe in druge.
Potem se je proces nadaljeval v Rimu na Kongregaciji za proglasitev k svetim. Začel se je nov proces o super virtutibus (o krepostih s. Evzebije), ki se je končal s pozitivnim izidom 31. avgusta leta 1990.
Vir: Armida Magnabosco
UBOGA OBOGATI MNOŽICO
Povzeto iz knjige s. Marije Dominike Grassiano, Karizma po don Boskovih sledeh