blažena Marta Marija Wiecka – redovnica

Marta Marija WieckaNa pokopališču Sniatyn v Ukrajini je grob, ki privlači mnoge vernike. Vedno je okrašen s cvetjem, z lučkami in – po krajevni navadi – z vezeninami. Katoličani, pravoslavni, judje … vsi so prepričani, da je sestra, ki je bila tam pokopana pred sto leti, svetnica. Rečejo ji Matuška, kar pomeni »dobra mamica«. Na njen grob prihajajo, da ji zaupajo svoje vsakdanje skrbi, prepričani, da jim bo pri Bogu pomagala kot takrat, ko je bila med njimi.
Sestra Marta Wiecka je bila rojena 12. januarja 1874 v kraju Nowy Wiec na Poljskem v številni, globoko verni družini. Bila je tretja od trinajstih otrok. Krščena je bila 18. januarja 1874 v župnijski cerkvi v Szczodrowu in dobila ime Marta Ana. V družini so vsak dan molili in prebirali Božjo besedo. Domača hiša je bila odprta vsem: v njej so se ljudje lahko poživili v veri in ljubezni do domovine.
Marta je prvo sv. obhajilo prejela 3. oktobra 1886; za svojih dvanajst let je bila izredno dorasla. Z besedo, zlasti pa z zgledom je dobro vplivala na sošolke. Pri petnajstih letih je zaznala Božji klic. Pisala je svojemu duhovnemu voditelju g. Dabrowskemu, nato pa hčeram krščanske ljubezni (usmiljenkam) v Chelmno in prosila za sprejem v Družbo. Sestre so jo povabile, naj pride k njim za božič. Tako je božične praznike leta 1890 z dovoljenjem staršev polna veselja obhajala med sestrami v skupnosti v Chelmnu. Vendar se je domov vrnila nekoliko žalostna: »Zelo rada bi ostala tam, a sem še premlada; s. vizitatorica mi je rekla, naj počakam dve leti.«
Nekaj mesecev pred odločitvijo, da vstopi v Družbo, je zvedela, da se je njena prijateljica Monika Gdaniec odločila za isti poklic. Politične razmere pa so Moniki preprečile, da bi vstopila v Chelmnu. Vizitatorica ji je zato svetovala, naj za sprejem zaprosi v provinci Krakov. Tako sta bili leta 1892 obe sprejeti v Krakovu, da se pripravita na poklic hčera krščanske ljubezni.
Po štirih mesecih postulata in devetih mesecih semenišča je bila s. Marta poslana na delo k ubogim. Leta 1893 je prišla v bolnišnico v Lvov. Tam se je ob sestrah naučila dobre postrežbe bolnikom, pa tudi tega, da je zanje treba duhovno poskrbeti.
Leta 1894 je začela z delom v Splošni bolnišnici v Podhajcah. V tej skupnosti se je pripravljala na zaobljube in jih naredila 15. avgusta 1897.
Čez dve leti, 1899, je bila premeščena v bolnišnico v Bochniji. Tu je doživela veliko preizkušnjo in trpljenje, ko jo je obrekoval neki bolnik, urar na slabem glasu. V isti sobi je namreč ležal bolnik, bodoči bogoslovec. S. Marta mu je skrbno stregla, to pa je pri urarju povzročilo ljubosumnost; ko je zapustil bolnišnico, se je oglasil pri župniku in s. Marto obtožil, da se je pregrešila proti čistosti.
Župnik je tožniku verjel in je o tem obvestil ravnatelja in vizitatorico, ki sta verjela župnikovi besedi. Edino hišna predstojnica s. Marija Chabbo je bila prepričana o njeni nedolžnosti. Dosegla je, da je s. Marta ostala v Bochniji, uverjena, da se bo laž odkrila. Obrekljivec je to zaslutil in je predstojnico – da bi se ji maščeval – začel preganjati. Nameraval jo je zahrbtno napasti na veliki četrtek leta 1901. Ta grožnja je dala župniku misliti in ga privedla do resnice: s. Marta je bila spoznana za nedolžno.
Istega leta je s. Marta doživela novo preizkušnjo: umrl ji je brat Frančišek. Svojemu drugemu bratu Janezu, diakonu, je ob njegovem obisku v Bochniji zaupala, da je videla žareči križ, od koder ji je Jezus dejal : »Moja hči, potrpežljivo prenašaj vse trpljenje in križe. Delaj za svoje, kmalu te bom poklical k sebi. Tvoj brat Frančišek je zveličan.«
Leta 1902 je s. Marta prišla v bolnišnico v Sniatyn, da bi stregla bolnikom, toda ni se omejila samo na to delo. S svojimi izkušnjami in s svojo vero je želela pomagati vsem. Z nasmehom, polna dobrote in potrpežljivosti je nudila telesno in duhovno pomoč vsem, ki so je bili potrebni.
Njeno življenje, stkano iz del ljubezni, se je tako tudi končalo. V svoji ljubezni brez meja se je ponudila, da namesto mladega bolničarja, družinskega očeta – čeprav se je zavedala nevarnosti – razkuži sobo, kjer je ležala bolnica, okužena s tifusom. Že naslednji dan so se pri s. Marti pokazali prvi znaki bolezni. Naredili so vse, da bi jo rešili. Zadnji teden njenega življenja v bolnišnici so verniki različnih veroizpovedi goreče prosili Boga za njeno ozdravitev.
Dne 30. maja 1904 je prejela sv. obhajilo, se zatopila v globoko molitev, kot bi bila v ekstazi, nato pa mirno ugasnila.
Vir