blažena Sibilina Biscossi – devica in tretjerednica

 

SibilinaImena: Sibilina, Sibila, Sibile, Sibili
Rodila se je leta 1287 v Paviji, mestu nad izlivom reke Ticino v Pad. Oče Humbert in mati Honorija sta imela z njo veliko veselja. Sibilina je bila nadarjen, ljubezniv in ubogljiv otrok. Doma je dobila kar najboljšo versko vzgojo in začetno izobrazbo. Starši so ji kmalu umrli, njuno premoženje pa je propadlo. Toda Sibilina je bila delavna, spretna, zato si je znala pomagati. Ko so ljudje videli pridnost desetletne deklice, se jim je smilila in so ji radi šli na roko. Sibilina je bridko občutila izgubo doma, toda tolažila jo je zavest, da je Bog ni pozabil. Marije se je oklenila kot svoje nebeške matere. Po dveh letih jo je napadla huda bolezen in ji vzela vid.
Oslepela ni mogla več delati in je morala prositi vbogajme. V začetku so ji ljudje radi dajali pomoč, pozneje so jo podili spred vrat in jo poniževali. Tedaj se je še z večjim zaupanjem obrnila k Mariji. To zaupanje je ni varalo. Zanjo so se zavzele dominikanske tretjerednice. Pri sestrah se je okrepila v veri. Izmolila si je pogum, da bo prenesla strahotno preizkušnjo slepote, ne da bi se omajalo njeno popolno zaupanje v božjo dobroto. Z lahkoto se je naučila na pamet številne molitvene obrazce, molila s sestrami dnevnice, poslušala misli iz Avguštinovih Samogovorov in premišljevanj sv. Bernarda.
Sestre so jo nekoč nagovarjale, naj se priporoča sv. Dominiku, da ji bo izprosil vid. Več mesecev pred svetnikovim godom je podvojila molitve in se postila, kolikor je bilo sploh mogoče. Toda ni bila uslišana. Svetniku je to celo oponesla. Nato je utihnila in dolgo samo vzdihovala. Sestre, ki so jo opazovale, so strmeč čakale konca. Ko se je Sibilina umirila, je mirno in veselo povedala, da jo je sv. Dominik le uslišal in ji je dal nov vid, boljši, kakor ga zmore telesno oko. Zdaj vidi njena duša, čeprav je oko slepo. Sv. Dominik da jo je prijel za roko in ji razkazal nebeški Jeruzalem, to je neskončno več, kakor je mogoče videti na zemlji. Sestre so jo potem sprejele med tretjerednice, ob dominikanski cerkvi so ji sezidali hišico, odprto proti cerkvi, od koder je mogla dobivati obhajilo.
Dobila je milost zbrane molitve. Zgodbo o Jezusovem trpljenju je znala na pamet in se tako vživela v njeno premišljevanje, da je izgubila občutek za čas. Ljudje so jo kot rekluzo začeli obiskovati. Nič je ni bolj zabolelo kakor dvom o božji dobroti. Vedno več ljudi se je na njeno besedo vrnilo iz grešnega življenja. Dočakala je 80 let. V Paviji je bilo doma veliko svetnikov, toda nihče si ni pridobil med ljudmi toliko trajne ljubezni kakor Sibilina. Papež Pij IX. je leta 1854 potrdil njeno stoletno češčenje in jo vpisal med blažene.
Goduje 19. marca, v dominikanskem redu pa 18.aprila.
Vir

Sibilina je v domači družini uživala vso ljubezen in pozornost svojih staršev, ki so se trudili, da bi ji poleg splošne izobrazbe dali tudi dobro versko vzgojo. Sibilina jima je s poslušnostjo in ljubeznivostjo to starševsko ljubezen hvaležno vračala. Žal je njihova družinska sreča trajala le malo časa, kajti pri desetih letih je bila Sibilina že sirota, izgubila je oba, očeta in mater, za nameček pa tudi sredstev za preživetje ni imela. Čeprav še otrok, si je s svojo iznajdljivostjo in spretnostjo znala pomagati. Bila je delavna, s svojimi rokami si je zaslužila za preživetje, pa tudi ljudje so jo imeli radi in ji pomagali. A kaj, ko njenih preizkušenj še ni bilo konec. Ko si je namreč kolikor toliko uredila življenje, je, stara komaj dvanajst let, hudo zbolela ter oslepela. Bila je obsojena na beračenje, prej naklonjeni ji ljudje pa so se kmalu začeli obračati od nje, pred njo so zapirali svoja srca in domove ter jo poniževali. Sibilini je bilo težko, a kljub temu ni obupavala, le še tesneje se je, z otroško preprostostjo in vdanostjo, oklenila svoje nebeške matere Marije in jo prosila, naj jo vodi, ker sama nič ne vidi. Ne zaman, kajti Marija jo je kmalu privedla k sestram dominikankam tretjerednicam, ki so se zanjo zavzele in ji pomagale. A bolj kot telesno lakoto je pri njih potešila svojo duhovno žejo, se poglobila v pobožnosti in okrepila v veri. Z lahkoto se je na pamet naučila številne molitve in obrazce, s sestrami molila dnevnice in se napajala z mislimi sv. Avguština, Bernarda in drugih duhovnih učiteljev. Poprijela je za vsako delo, ki ga je zmogla, in se veliko postila, da bi bila sestram čim manj v nadlego. Zelo si je želela spregledati in imela je veliko zaupanje v sv. Dominika, od katerega je pričakovala, da ji bo izprosil čudežno ozdravitev. Ker se to ni zgodilo, mu je vidno razočarana očitala, češ, da ne sočustvuje z njo ter da z razliko od njega nebeški Oče in Marija vesta, kako ji je hudo. V tem »prepiru« s sv. Dominikom in v globokem premišljevanju o božji dobroti pa jo je v trenutku prevzelo spoznanje, da je vendarle bila uslišana: namesto telesnega vida ji je bil podarjen notranji vid, da je lahko odkrivala in čutila božjo dobroto in usmiljenje. Čez čas je sestre naprosila, da so ji ob cerkvi dominikancev sezidale čisto majhno in ozko hišico in jo vanjo, po tedaj ne tako redkem spokornem običaju, »zazidali« (odtod ime rekluza). Tu je veliko molila, premišljevala in podoživljala Jezusovo trpljenje (se večkrat bičala). Mnogim je postala svetovalka v duhovnih stvareh, veliko jih je pripeljala nazaj na pravo pot, čeprav je sama najbolj cenila molk in pogovor z Jezusom. Dočakala je visoko starost in po šestnajstih letih takega spokornega in mističnega življenja v svoji hišici dozorela za nebesa.
Ime: izhaja iz imena Sibila, to pa naj bi bilo sestavljeno iz grških besed »bog« in »nasvet, svet«. Sibilina je torej »božja svetovalka.«
Rodila se je leta 1287 v Pavii v Italiji, umrla pa 19. marca 1367, prav tako v Pavii.
Družina: Rodila se je očetu Humbertu in materi Honoriji, preprostim in vernim staršem, ki pa ju je kmalu izgubila in postala sirota.
Zavetnica: italijanskih služkinj, uslužbenk in gospodinjskih pomočnic; neporočenih staršev in njihovih otrok ter sirot.
Upodobitve: upodobitev je malo. Predstavljajo jo kot dominikansko tretjerednico v značilni redovni obleki.
Goduje: 19. marca.
Vir

V Páviji, blažena Sibilina Biscossi [biskósi], devica, ki je pri dvanajstih letih oslepela. Preživela je petinšestdeset let kot rekluza pri cerkvi Reda pridigarjev in je mnoge, ki so se k njej zatekli, razsvetlila z notranjo lučjo.
Vir