V Londonu (v Angliji), blažena mučenca: Tomaž Green [grín] (Reynolds), duhovnik, in Valter Pierson [pírsn], menih iz kartuzije tega mesta. Ker sta se uprla kralju Henriku VIII., ki je zase zahteval najvišje pravo v cerkvenih stvareh, sta bila zaprta v umazano ječo in zaradi lakote in bolezni slavno umrla.
Vir
Blaženi Thomas Reynolds (Green), je bil prav tako izgnan leta 1606, v času vladavine Jakoba I. – po smodniškem atentatu! – vendar se je vrnil v Anglijo, da bi služil katoličanom, dokler ni bil leta 1628 aretiran. Štirinajst let je preživel v zaporu, preden je bil sojen in usmrčen. Zakaj tako dolge zaporne kazni, razmeroma velika svoboda, zakaj zamuda pri sojenju in usmrtitvi? Ker je Karel I. vladal brez parlamenta! »Ko ga je moral končno ponovno sklicati in se je sestal Dolgi parlament, so se obešanja znova začela zares (20 med letoma 1641 in 1646, vključno z očetom Albanom Roe [in očetom Reynoldsom]),« ugotavlja opatija Ampleforth.
Pomislimo na mraz, ki so ga ti možje prenašali tistih januarskih juter. Po vseh nevarnostih svojega misijonskega dela, po neprijetnostih zapora in ob pričakovanju grozljivo boleče in ponižujoče smrti, ki jih je čakala, so se tresli od mraza. Ovire, na katere so bili privezani na hrbtu, so se na zmrznjeni zemlji tresle in poskakovale. Sveti John Roberts, usmrčen decembra 1610, se je znal pošaliti na račun mraza: ko mu je nekdo rekel, da bi moral nositi kapo, je vprašal: »Se bojite, da bom prehlajen?«; ko je prispel na vislice in zagledal ogenj (ki bi ga dejansko uporabili za sežig njegovih notranjih organov), je dejal: »Vidim, da ste nam pripravili vroč zajtrk!« Jasno je, da sta vedenje in stanovitnost teh štirih mož množice ganila do sočutja – in vsaj v enem primeru vemo, da tudi do spreobrnjenja. Ta vir navaja, da je blaženi Thomas Reynolds, ko so mu ponudili prevezo čez oči, dejal: »Upam si pogledati smrti v obraz.« In ta vir navaja še več podrobnosti o vedenju obeh duhovnikov, usmrčenih 21. januarja 1642:
Reynolds je Roeju povedal o svojih strahovih pred smrtjo. Roe mu je odgovoril z izjemno tolažilnimi besedami.
Obema so naročili, naj se pripravita na pot na vislice na Tyburn Hill 21. januarja 1642 (31. januarja po prenovljenem koledarju). »No, kako se zdaj počutiš?« je menih vprašal svojega ostarelega tovariša. »Zelo dobro v srcu,« je odgovoril Reynolds. »Bog bodi zahvaljen za to, in vesel sem, da imam za tovariša v smrti moža tvojega neomajnega poguma.«
Ko je stopil na vislice, je Reynolds izjavil, da svojim sovražnikom odpušča; šerifa pa je globoko ganil s tem, da je molil, naj bi on (šerif) zaslužil »milost, da bo v nebesih slaven svetnik«.
Roe je nato ljudi pozdravil veselo. »No, tukaj je vesela družba!« je vzkliknil s prezirljivim odnosom do smrti. Navzočim je povedal, da je njegova vera edini razlog za njegovo smrt. Če bi se še zdaj odpovedal katolištvu, je dejal, bi bil izpuščen. Njegova zadnja izrečena beseda je bila šaljiv pripombe enemu od zaporniških stražarjev.
Oba duhovnika sta si že podelila odvezo. Nato sta izmenično molila psalm Miserere. Ko so se pasti odprle in sta telesi padli, je vsak zaklical: »Jezus!«
Zgodbe angleških katoliških mučencev – kakor vseh mučencev Cerkve od apostolskih časov do danes – nikoli ne nehajo navdihovati!
EN
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 10