V obdobju od 1535 do 1681 je bilo versko preganjanje zelo razširjeno v Angliji, Walesu in na Škotskem. Že od tega časa preganjanja so katolike, ki so dali svoje življenje za zvestobo Kristusu in Cerkvi, obravnavali kot mučence. Kot taki so bili v Združenem kraljestvu – ki je še vedno trpelo preganjanje – čaščeni skrivoma, bolj odkrito pa v tujini.
Izvor krvavih preganjanj katoličanov v Angliji v 16. in 17. stoletju je angleška shizma, ki jo je sprožil Henrik VIII. z Zakonom o vrhovni oblasti 3. novembra 1534. Ta prepad med Rimom in Londonom so še poglobile protikatoliške reforme Edvarda VI. (1547–1553) ter, po krhkem obdobju katoliške restavracije pod Marijo Tudor (1553–1558), Elizabeta I. (1558–1603), ki je kazala nepopustljivo protirimsko sovraštvo. Maša je bila prepovedana z Zakonom o enotnosti (1559), luteranske in kalvinistične ideje so bile vsiljene s 39 členi iz leta 1563, katoliška doktrina pa je bila razglašena za zbirko praznoverij in malikovalnih praks. Izvedene so bile številne usmrtitve, zlasti po izobčenju leta 1570 in posledičnih zakonih o povračilnih ukrepih leta 1571, ki so terjali številne žrtve, predvsem med tako imenovanimi seminarističnimi duhovniki. Njihov prihod je namreč takoj sprožil ponovni začetek preganjanja.
Mnogi med njimi so bili izobraženi v različnih kolegijih v tujini: v kolegiju v Douaiu (pozneje v Reimsu) v Franciji, ki ga je leta 1568 ustanovil prihodnji kardinal William Allen, v Valladolidu v Španiji, v Rimu v Italiji in v Vilni v Litvi. Ti kolegiji so bili ustanovljeni prav za izobraževanje mladih duhovnikov, ki so jih nato pošiljali nazaj v njihovo domovino. Vsi so vedeli, da njihova vrnitev v Anglijo pomeni smrtno obsodbo.
Ti kolegiji so bili obenem središča za pridobivanje informacij in širjenje novic o tem, kar se je dogajalo v teh deželah. V njih so ohranjali tudi spomin na tiste, ki so bili po odhodu aretirani in usmrčeni v Angliji, Walesu in na Škotskem. Tu so molili pred njihovimi podobami in ohranjali, tako kot v mnogih drugih krajih, češčenje teh mučencev.
To je pripeljalo do oblikovanja vladne teorije, da je vsak angleški duhovnik oziroma vsak misijonar izdajalec, ter da so vsi, ki jih pošilja Rim, vohuni, agitatorji in zarotniki proti življenju kraljice. To je vodilo vse do razglasitve edikta 23. novembra 1584 o osebni varnosti kraljice. Januarja 1585 je bil sprejet še strožji zakon proti katolikom z namenom, da jih prikrajšajo za vsako duhovno pomoč in duhovniško službo. Zakon je vsem duhovnikom ukazal, naj v določenem roku zapustijo Anglijo, mladim Angležem pa je prepovedal, da bi postali seminaristi na celini, ter jih svaril, da se v nasprotnem primeru ne smejo vrniti, sicer jih čaka smrt zaradi veleizdaje. Nazadnje je zakon razširil smrtno kazen tudi na vse, ki bi jih gostili ali jim nudili hrano in prenočišče.
Zadnji preganjalni edikt, ki ga je Elizabeta izdala 2. novembra 1602, je ukazal izgon vseh katoliških duhovščin; tisti, ki bi ostali v kraljestvu ali se vrnili, pa so bili kaznovani z običajno smrtno obsodbo, rezervirano za izdajalce, enako pa tudi vsi, ki bi kakšnemu duhovniku nudili prenočišče ali pomoč. Po smrti Elizabete in z nastopom Jakoba I. Stuarta (1603–1625) se razmere niso spremenile. Katolikom je bila med drugim vsiljena prisega proti papeževim pooblastilom in absolutne zvestobe kralju, ki je takoj obsodila vsakogar, ki bi jo zavrnil.
Žrtev teh represivnih zakonov je bila med drugim tudi skupina 85 mučencev, ki so tu našteti, in sicer 63 duhovnikov (od tega 55 škofijskih, 5 frančiškanov, 2 jezuitov in 1 dominikanec) ter 22 laikov. Večina jih je bila obsojena na podlagi Parlamentarnega zakona iz leta 1585 (Zakon proti jezuitom, škofijskim duhovnikom in podobno nepokornim osebam). Na podlagi tega zakona je bil vsak, ki je bil posvečen za katoliškega duhovnika v tujini po 24. juniju 1559 in je vstopil v Združeno kraljestvo ali tam ostal, razglašen za krivega veleizdaje. Poleg tega je zakon kaznoval vsako pomoč takim osebam. Od teh petinosemdesetih jih je kar petinsedemdeset obsojenih prav na podlagi tega zakona.
Ni presenetljivo, da je v tej skupini mučencev število duhovnikov tako veliko, saj je bil zakon iz leta 1585 namenjen predvsem zatiranju katoliških duhovnikov. Omeniti velja, da je bilo veliko teh duhovnikov, obsojenih na smrt, zelo mladih. Kljub strogosti zakona so se skrivoma in pogumno vračali v domovino po izobraževanju v kolegijih v Douaiu, Valladolidu, Rimu in Vilni, z edinim namenom širiti evangelij in ohranjati življenje katoliške Cerkve. Ko so jih odkrili, so jih usmrtili zaradi njihove zvestobe Kristusovi Cerkvi.
Prvi primer takšne stanovitnosti je dal George Haydock. Rojen leta 1556 v Lancashiru, je študiral v Douaiu in Rimu ter bil posvečen v duhovnika 21. decembra 1581. Ob prihodu v London 6. februarja 1582 je bil takoj aretiran in zaprt v Tower, kjer je eno leto in tri mesece preživel v temi in popolni samoti. Kasneje, ko so ga premestili v običajno varstvo, je lahko svojim tovarišem delil zakramente. Ponovno je bil ovaden skupaj z drugimi 2. februarja 1584 in obešen. Ko so ga sneli z vislic, je bil še živ, zato so ga razprli.
Skupaj z duhovniki so preganjali tudi laike, ki so jim nudili gostoljubje ali z njimi sodelovali. Teh 22 laikov iz te skupine mučencev je bilo obsojenih, ker so jih ujeli pri pomoči duhovnikom ali katoliški Cerkvi. Oni pričujejo za tisoče ljudi, ki so tvegali svoje življenje, da bi podprli in olajšali delo tistih, ki so bili posvečeni v duhovnike v takrat delujočih semeniščih v tujini. Brez pomoči laikov duhovniki v tistih časih v Veliki Britaniji ne bi mogli živeti in delovati. Omeniti velja tudi, da je večina teh duhovnikov prihajala iz družin, v katerih je bila velikodušnost do duhovnikov zelo razvita.
Prvi iz te skupine, ki je moral za svoje delo plačati z življenjem, je bil tiskar William Carter. Rojen v Londonu leta 1548, tiskar in več let tajnik zadnjega nadarhiđakona v Canterburyju Nicholasa Harpsfielda. Po njegovi smrti je ustanovil tiskarno. V njej je tiskal med drugim tudi katoliške knjige, vključno z novo izdajo »Razprave o shizmi« Gregoryja Martina, zaradi česar so ga leta 1580 zaprli in mučili. Nazadnje so ga 10. januarja 1584 obesili in razprli.
Šele po obnovitvi katoliške hierarhije v Angliji in Walesu leta 1850 so lahko učinkovito začeli z delom za vzrok mučencev tistega časa v Združenem kraljestvu. Štiriinpetdeset jih je papež Leon XIII. beatificiral leta 1886, še devet pa leta 1895. Dva izmed njih, John Fisher in Thomas More, sta bila pozneje kanonizirana s strani Pija XI. leta 1935.
Leta 1923 so izvedli preiskave in leta 1929 je Promotor vere dvesto trideset štiri mučencev obravnaval kot možne kandidate za beatifikacijo.
25. oktobra 1970 je Pavel VI. kanoniziral štirideset od teh mučencev, od katerih jih je enajst pripadalo skupini beatificiranih leta 1886, devetindvajset pa skupini iz leta 1929. Ob slovesnosti kanonizacije je papež Pavel VI. izrekel naslednje sporočilo: »Naj kri teh mučencev ozdravi globoke rane, ki so jih bile zadale Cerkvi Božji z ločitvijo Anglikanske cerkve od Katoliške cerkve. Ali ni ena sama – nas sprašujejo ti mučenci – Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus? Ali ni to njihovo pričevanje?«
Medtem ko so potekala pripravljalna dela za kanonizacijo Štiridesetih mučencev, so zgodovinsko in pravno gradivo o drugih še ne beatificiranih mučencih natančno pregledali in dopolnili. Na začetku oktobra 1978 so lahko Kongregaciji za zadeve svetnikov predali gradivo o štiriinosemdesetih mučencih. Kasneje so na prošnjo škotske hierarhije dodali še gradivo o častitljivem Georgeu Douglasu.
Morda se zdi presenetljivo, da v skupini mučencev, beatificiranih leta 1987, ni niti ene ženske. Kdor pozna zgodovino teh bolečih preganjanj, ve, da je bilo veliko žensk, ki so se enako pogumno in velikodušno žrtvovale. Vendar je bilo število tistih, ki so bile dejansko usmrčene, precej manjše, preprosto zato, ker so tedanje oblasti zelo nerade pošiljale ženske v smrt. Čeprav je bilo veliko obsojenih, jih je bilo le malo pripeljanih na morišče in deležnih nasilne smrti. Med njimi omenimo dve veliki osebnosti: Margaret Clitherow in Anne Line, ki ju je Pavel VI. kanoniziral leta 1970.
Podroben seznam – PDF
Ob koncu tega seznama mučencev se lahko vprašamo, ali v dobi, ki jo zaznamuje pristno gibanje k spravi in enotnosti, ni primerno obravnavati Reformacijo kot neprijeten epizodo preteklosti, ki jo je treba pozabiti. Pred takšnimi mnenji je dolžnost spomniti, da bomo iskreni v iskanju enotnosti šele takrat, ko bomo sposobni objektivno pogledati dogodke preteklosti, pa naj so še tako boleči. Tako beremo v skupni izjavi nadškofa Canterburyja dr. Roberta Runciej in nadškofa Westminstra, kardinala Basila Huma, objavljeni ob beatifikaciji 85 mučencev: »Ob beatifikaciji petinosemdesetih mučencev Anglije, Škotske in Walesa se združujemo, da izrazimo svojo hvaležnost Bogu … Njihova preprostost in junaško pričevanje za vero svojih očetov, skupaj s prednostjo, ki so jo dajali Kristusu in vesti, lahko navdihuje tudi tiste, katerih duhovni očetje so imeli drugačna krščanska prepričanja.«
22. novembra 1987 so bili George Haydock in štiriinosemdeset tovarišev beatificirani s strani papeža Janeza Pavla II.
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 0