Edvard Oldcorne (1561-1606) je dolgo in uspešno deloval na Angleškem in živel v isti hiši kar 16 let. Aretiran je bil skupaj z bratom Ralfom Ashley-em.
Edvard se je rodil v Yorku očetu, ki ni bil katoličan in katoliški materi. Pogum, ki ga je mati dokazala ob njeni aretaciji zaradi svoje vere, je navdihnil njenega sina, da je opustil študij medicine in avgusta 1581 odpotoval v Rheims v Francijo, da bi tam študiral za duhovnika. Leta 1583 je odšel naprej v Rim, da bi tam končal študij in bil posvečen v duhovnika. Kmalu po posvečenju je zaprosil za vstop k jezuitom. Dovolili so mu, da je noviciat opravil po hitrem postopku, zaradi težavnih razmer ob njegovi vrnitvi v Anglijo. Tam je pristal na odročni obali blizu Norfolka v Novembru leta 1588. Pridružil se je skupini mornarjev, ki so potovali v London in se tam pridružil patru Henry-ju Garnet-u, predstojniku jezuitov v Angliji. Po nekaj mesecih je bil poslan v Hinlip Hall zunaj Worcestra, kjer je ostal dlje, kot katerikoli jezuit tistega časa kjerkoli na Angleškem.
Gospodar Hinlip Hall je bil goreč katoličan, ki je bil zaprt a je imetje prepustil svoji sestri Dorothy, protestantki, ki je delala na dvoru kraljice Elizabete in je stežka dopuščala bivanje gostov duhovnikov v bratovi hiši. Več duhovnikov jo je poskušalo pregovoriti, da se vrne h katoliški veri njene družine, a je ostala neomajna. Končno pa je Edvard pričel post za njeno spreobrnitev. Ko je slišala zanj je popustila božji milosti in tako postala vzpodbuda za mnoge druge iz grofije, ki so se po njenem zgledu vrnili v katoliško vero. Dvorec Hinlip je tako postal oporišče jezuitov, kamor so mnogi ljudje prihajali k zakramentom in poslušat Edvardove pridige. Njegov uspeh pa je ves čas od vrnitve v Anglijo spremljalo njegovo slabo zdravje. Imel je raka v grlu, kar mu je povzročilo hripav govor, a ga to ni odvrnilo od pridiganja. Leta 1591 je v prošnji za zdravje opravil romanje do svetišča St. Winifred, od koder se je vrnil ozdravljen.
Katoličani so se veselili konca preganjanj, ko je umrla kraljica Elizabeta in je 24. marca 1603 kralj postal James I. Obljubljal je, da bo bolj strpen, a so se preganjanja v resnici še okrepila. Nekaj jeznih katoličanov je med njegovim obiskom v parlamentu 5. novembra, nameravalo parlament razstreliti. Ko so zaroto odkrili, se je sovraštovo do katoličanov še povečalo. Vlada je hotela v tako imenovano „zaroto smodnika“ vplesti jezuite, kljub temu, da so bili pravi krivci že prijeti. Jezuitski predstojnik se je odločil, da zapusti London in se zateče v Hinlip Hall, kjer je bilo več skrivališč kot v kateremkoli drugem misijonu v Angliji. Spremljal ga je brat Nikolaj Owen, ki je gradil skrivališča. Ta dva sta se pridružila patru Edvardu in Ralfu Ashley-u.
20. januarja 1606 je v dvorec prišel šerif iz Worcestershire s preko 100 možmi, ki so nekaj dni brez uspeha iskali duhovnike. Eden od zarotnikov je hotel doseči manjšo kazen tako, da je rekel, da policiji lahko izda patra Edvarda. Po štirih dneh sta oba skrita jezuitska brata zaradi lahkote in žeje zapustila skrivališče. Štiri dni pozneje sta oslabljena in bolna iz skrivališča prišla še oba patra. Vse štiri so zaprli v Tower v Londonu.
Najprej so s prisluškovanjem skušali iz ujetnikov izvleči kakšen dokaz za obsodbo. Ko to ni obrodilo sadov, so mučili na natezalnici patra Edvarda po pet ur na dan pet dni zapored, a je ostal trden. Jezuitska duhovnika sta na sojenju tako dobro zanikala vsakršno svojo povezavo z zaroto v parlamentu, da so obtožbo spremenili samo v to, da sta jezuitska duhovnika. Edvard je bil tako kot duhovni spoznan za krivega izdaje in obsojen na smrt. Tik preden so ga obesili, ga je njegov izdajalec prosil odpuščanja, in Edvard mu je takoj odpustil. Molil je tudi za kralja, kraljevo družino in svoje tožnike, sodnika in poroto, ko so ga obsodili. Obesili so ga, a ga še pred smrtjo sneli, da so ga obglavili in razčetverili.
Goduje 7. aprila.
Vir
V Worcestru [vústru] (na Angleškem), blažena mučenca: Edvard Oldcorn [ouldkórn], duhovnik, in Radulf (Ralph) Ashley [ešli], redovnik iz Jezuitskega reda, ki sta mnogo let tajno vršila službo, dokler nista bila po krivem ovadena zarote proti kralju Jakobu I., ter poslana v ječo in mučena. Slednjič sta bila še
živa strašno razsekana.
Vir