blaženi Florijan (Jožef) Stepniak – redovnik, duhovnik in mučenec

blaženi Florijan Stepniak - redovnik, duhovnik in mučenecBlaženi Florijan Stepniak se je rodil v Zdzary pri Nowem Miastu 3. januarja 1912 kmečkima staršema Pavlu in Ani. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je vstopil v kapucinsko semenišče v Lomzi.. Svojo srednjo nadarjenost je dopolnil s posebno marljivostjo. Njegov študijski tovariš ga opisuje takole: “Bil je sveta duša; trden, odprt, živahen in že takrat čisto drugačen od nas.” Kot dijak je bil član Frančiškovega svetnega reda. Leta 1931 je začel novicijat. Skupaj z redovno obleko je dobil namesto krstnega imena Jožef redovno ime Florijan. Že v novicijatu je izstopal po svoji gorečnosti, velikodušnosti in pobožnosti. Po končani fiilozofiji je 15. avgusta 1935 položil večne zaobljube. Potem je v Lublinu študiral teologijo, 24. junija 1938 je bil posvečen za duhovnika. Nato se je na katoliški univerzi v Lublinu posvetil študiju Svetega pisma.
Ob izbruhu 2. svetovne vojne se je nahajal v Lublinu. V tistih hudih, kritičnih dneh pa ni zapustil samostana, kot so to storili mnogi, ampak je nadalje marljivo spovedoval. Ker so se duhovniki zaradi preganjanja skrivali, ni bilo nikogar, ki bi opravljal pogrebe. Naš božji služabnik je z velikim pogumom sprejel to delo. S tem je pokazal, da resno jemlje svoj napis na novomašni podobici: “Ppripravljeni smo, vam ne samo oznanjati veselo vest, ampak tudi dati svoje življenje.”
P. Florijan ni mogel dolgo delati v Lublinu. Dne 25. januarja 1940 je bil skupaj z vsemi člani samostana prijet in vržen v gradske zapore v Lublinu. Blaženi ni tu izgubil optimizma in vedrine. Čez pol leta je bil skupaj z drugimi prepeljan v taborišče Sachsenfeld in spet čez pol leta 14. decembra poslan v Dachau. Dobil je taboriščno štrevilko 22.738.
Velik mraz je povsem uničil njegov optimizem. Ker je bil človek krepke postave, bi bil potreboval več hrane kot drugi. Tako oslabljen je postal plen še drugih bolezni. Poleti 1942 je hudo zbolel in je bil zato prestavljen v bolniški del taborišča. Takrat so vse dela nezmožne in bolne prestavljali v ta del, češ da so tu “boljši pogoji”. Kljub hudi lakoti se je vendar tako popravil, da je zapustil ta bolniški oddelek, niso ga pa dali na njegov prvotni oddelek, ampak so ga dali v blok za invalide številka 29.
Njegov sotrpin p. Kajetan Abrozkijewicz takole poroča o vedenju božjega služabnika: “Nekateri prijatelji duhovnikov, katerim je uspelo se rešiti se iz invalidskega bloka, so nam pripovedovali, da je prinesel p. Florian Stopniak luč v tisto nesrečno barako. Tisti ljudje tam so bili obsojeni na umiranje. Kar po vrsti so umirali od bede in brezštevilne skupine so bile odpeljane, kam in zakaj, nihče ni vedel. Šele pozneje se je zvedelo, da so bili v plinskih celicah v okolici Münchna usmrčeni. Kdor sam ni živel v taborišču, si ne more predstavljati, kaj je pomenila za tiste ljudi, ki so bili le kost in koža, besedica opogumljenja in dobrotni nasmešek kapucina, ki je bil prav tako kot oni sami na koncu življenja.”
Ko je prišla na vrsto črka “S” (njegov priimek Stepniak), so spravili p. Florijana Stepniaka v oddelek za invalide, čeprav se je že bolje počutil in je bil že sposoben za delo. Dne 12. avgusta 1942 je preminil v plinski celici, njegovo truplo pa so zelo verjetno sežgali v krematoriju. Taboriščna oblast pa je poslala njegovim staršem v Zdzary njegova oblačila z zlobno pripombo, da je njihov sin Jožef umrl zaradi angine.
Goduje 12.avgusta, pri kapucinih pa 16.junija.
Vir