Ulmu (na Švabskem, v Nemčiji), sveti Henrik Suso, duhovnik iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je potrpežljivo prenašal nevšečnosti in brezštevilne bolezni. Napisal je traktat o večni modrosti in stalno pridigal o predobrem Jezusovem imenu.
Vir
Imena: Henrik, Hari, Henko, Henri, Hencek, Hinko, Rik, Riki, Henrika, Ikica, Rika, …
Henrik Suzo se je rodil 21. marca 1295 ob Bodenskem jezeru kot sin viteza von Berga. Pri trinajstih letih je vstopil v dominikanski red in po petih letih doživel prvo videnje. Do štiridesetega leta je živel v najstrožjem samopremagovanju – na prsi si je izžgal ime Jezusa Kristusa, nosil železne verige, se bičal in se odpovedoval hrani, pijači in spanju. Od leta 1335 je deloval kot dušni pastir v dominikanskih samostanih. Imel pa je tudi veliko sovražnikov, nazadnje pa so ga premestili v Ulm, kjer je 25. januarja 1366 umrl. Upodobitve ga kažejo v dominikanski obleki, vedno pa ga spremljata monogram Jezusovega imena in venec iz vrtnic kot simbol za ljubezen, polno bolečin. Včasih je upodobljen s psom, ki ima v gobcu ruto ali lilijo.
Vir
Henrik je s trinajstimi leti vstopil v sloveč dominikanski samostan na otoku Bodenskega jezera. Po petih letih redovnega življenja je imel prvo videnje, pri katerem je doživel milost »notranje spreobrnitve«. Sledilo mu je še veliko drugih videnj in zamaknjenj, Henrik je ves ta čas preživel v najstrožjem samopremagovanju, dokler mu ni bilo v videnju naročeno, naj s tem preneha. Telesni pokori je sledilo veliko notranjega trpljenja. Prve neprijetnosti si je nakopal z občudovanjem in obrambo mojstra Eckeharta, ki je v nekaterih krogih veljal za sporno osebnost. Veliko je pridigal, pisal in poučeval ter obhodil številne kraje. Vmes se je moral s sobrati za deset let umakniti v samostan Diessenhofen. Ves čas pa je bil deležen hudih lažnih obsodb in obrekovanj, tako da so ga zapustili celo najzvestejši prijatelji … Danes ga štejejo Nemci med svoje največje mistike.
Ime: Izhaja iz nemščine, kjer ime Heinrich razlagajo kot zloženko iz starovisokonemških besed heim »hiša, dom« in richi »mogočen, knez«.
Rodil se je 21. marca okoli l. 1295, najverjetneje v Konstanci ob Bodenskem jezeru, umrl pa 25. januarja 1366 v Ulmu v Nemčiji.
Družina: Bil je sin viteza von Berga, visokega državnega uradnika, mati pa je bila iz ugledne družine Seuse.
Izobrazba: Študiral je v Konstanci, Strasbourgu in Kölnu. Njegov učitelj je bil mojster Eckehart.
Skupnost: Pridigarski red dominikancev je v 13. stoletju ustanovil sveti Dominik Guzman, Španec. V Sloveniji so dominikanci v Žalcu in Petrovčah.
Zavetnik: nima posebnega patronata.
Kreposti: Do štiridesetega leta se je strahotno zatajeval in pokoril: na telesu je nosil železne verige, bičal se je, se odpovedoval hrani, pijači in spanju.
Dela: Sam je napisal svoj življenjepis (Vita), najbolj znani sta njegova Knjiga večne Modrosti in Knjižica o Resnici. Napisal je še več drugih del.
Upodobitve: Upodabljajo ga v dominikanski obleki, z monogramom Jezusovega imena (ki si ga je dal izžgati na prsi) in vencem iz vrtnic kot simbolom za ljubezen, polno bolečin.
Goduje: Dominikanci so sprva obhajali njegov god 2. marca (sedaj 23. januarja), po rimskem seznamu svetnikov pa goduje 25. januarja.
Beatifikacija: Med blažene ga je leta 1831 prištel papež Gregor XVI.
Grob: V dominikanski cerkvi v Ulmu.
Atributi: venec iz vrtnic
Misel: »O najgloblji svet, o neizmerna ljubezen, o najčistejša hrana, o češčenja vredni in prevzvišeni Zakrament! A če si ti, Gospod, v svojih darovih, v razlivanju milosti in ljubezni tako velik, čudovit in nedoumljiv, kaj šele boš sam v sebi?«
Vir