Doma je bil v urejeni katoliški meščanski družini učitelja pomorstva. Rodil se je 16. aprila 1912 v Leeru v Vzhodni Friziji in bil krščen tretji dan po rojstvu. Še v času njegovega otroštva so se preselili v Emden. Imel je dve sestri in dva brata. Ko so se vrnili v Leer, je hodil v katoliško ljudsko šolo, 1933 pa maturiral na državni gimnaziji. Odločitev za duhovništvo je sprejel že kmalu, imel pa je tudi strica duhovnika dr. Hermanna, ki je 1942 umrl kot stolni dekan v Osnabrücku, ko je bil nečak že v zaporu. Stric je imel teološki doktorat, a je bil zelo socialno usmerjen, da se ga je prijel naziv »rdeči pastor« (v Severni Nemčiji so tudi katoliški duhovniki na župniji »pastorji«). V hudih letih gospodarske krize je skrbel za brezposelne tudi kot poslanec stranke Centra. To se je seveda nehalo z nastopom Hitlerja. Na oba Hermanna je močno vplival škof v Osnabrücku dr. Wilhelm Berning, ki je nad 40 let vodil to po površini največjo nemško škofijo. Leta 1927 je v Leeru birmal mladega Hermanna. Škof se je udeležil evharističnih kongresov v Amsterdamu, Chicagu in Sidneyu v Avstraliji. V naši knjigi je opisan, da je bil velike postave in pogumen pridigar (ob tem se spomnim našega škofa Vovka, ki je imel tudi enake lastnosti). Leta 1931 so praznovali 1100-letnico ustanovitve škofije v Hamburgu, škof je takrat in pozneje odločno govoril zoper naraščajoče novo poganstvo, češ da so tudi rimskokatoliški Nemci zvesti svojemu narodu. Svoje tri kaplane je pogumno obiskal tudi v zaporu in 6. julija 1943 pisal staršem Lange o njihovem zaprtem sinu. V knjigi je tudi Hermannovo pismo škofu iz zapora (tudi slovenska pisma na smrt obsojenih iz nemških zaporov so znana in objavljena, le iz komunističnih jih menda ni!).
Mladi Hermann je bil seveda član katoliške Zveze Nova Nemčija, kjer so se liturgično vzgajali ob Guardinijevi knjigi Sveta znamenja (prevedena tudi v slovenščino), kot dijak je vodil vzgojo mlajših ministrantov, med počitnicami pa je deloval tudi v Kolpingovih družinah. Po maturi ga je škof sprejel med bogoslovce in 8. maja 1933 je skupaj z Johannesom Prassekom postal slušatelj teološke fakultete univerze v Münstru. Tam je bil oktobra 1933 posvečen za škofa Clemens August von Galen, ki je že v prvem pastirskem pismu za veliko noč 1934 ostro nastopil zoper nacistično ideologijo čaščenja krvi in rase namesto razodete vere. Dva dneva po prihodu novih bogoslovcev v Münster 1. maja 1937 so tam doživeli uradno zažiganje knjig v navzočnosti rektorja univerze in dekanov fakultet (razen teološke). Obvezno so se morali udeleževati tudi vojaške vzgoje kljub takrat še veljavnemu konkordatu. Škof je dosegel le to, da teologi niso morali obvezno vstopati v oddelke SA. Tudi nekateri svetovno slavni profesorji, kot npr. Anton Baumstark, so bili člani nacistične stranke.
Papeževa okrožnica »Mit brennender Sorge« je marca 1937 ostro pokazala na nasprotje med nacistično ideologijo in katoliško vero, čeprav je bilo v novih besedilih polno besed o veri v Boga in o božji previdnosti. Minister Goebbels je kot učinkovito propagando zoper vernike spodbudil procese zoper duhovnike, ki naj bi se pregrešili zoper moralo (tudi to nam je Slovencem znano iz povojnih časov!). Verniki pa niso nehali obiskovati božjepotnih cerkva: poleti 1937 je prišlo v Aachen s svojimi škofi v več skupinah nad milijon romarjev in tako »tiho protestiralo«. Hermann Lange je 17. decembra 1938 v skupini nekaj desetin novomašnikov postal duhovnik, na štefanovo pa je v Leeru obhajal slovesno prvo daritev, pri kateri je bil stric dr. Hermann častni diakon. Župnik (pastor) Heinrich Schniers je bil kmalu nato zaprt in obsojen, marca 1942 so ga v jetniški obleki peljali po njegovi župniji, aprila pa so ga odpeljali v Dachau, kjer je že 30. avgusta umrl verjetno od lakote (med 1938 in 1945 je bilo v Dachauu 2762 duhovnikov, 1034 jih je tam umrlo).
Novomašnika je škof poslal za nekaj časa v dve župniji, nato pa je 1. junija 1939 postal vikar v Lübecku, kjer je že bil kaplan Prassek, potem se jima je pridružil še Eduard Müller. Lange je zelo rad vodil pogovore z mladino, tudi z mladimi vojaki. Poslušali in brali so plošče z nagovori papeža Pija XII. (izvoljen 2. marca 1939), ki je poznal nemške razmere, saj je bil več let nuncij v Nemčiji. Veliko njegovih pisem staršem, zlasti očetu, je ohranjenih.
Aretacije
Prassek je bil aretiran 28. maja 1942, Lange 15. junija, Müller pa 22. junija. Zaprli so tudi nekaj laikov, ki so se udeleževali razgovorov v župnišču, a večinoma so bili izpuščeni po krajših zapornih kaznih. Vso to dejavnost gestapa je v Lübecku vodil kriminalistični svetnik John, ki je leta 1936 izstopil iz evangeličanske Cerkve, za božič 1942 pa je bil posebej odlikovan. Duhovniki so bili sprva po dva in dva zaprti v dveh zaporih v Leipzigu. Potem ko so jih obsodili na smrt, so jih premestili v zapore v Hamburgu, kjer so bili usmrčeni (z modernizirano giljotino obglavljeni) 10. novembra 1943. Poleti 1943 so Hamburg bombardirali, velik del mesta je pogorel, druge zapornike so premeščali, le na smrt obsojeni so morali z vklenjenimi rokami ostati v celicah. Lange je 25. julija pisal staršem, kako je napad doživljal kot predigro »vesoljne sodbe«. V zaporu so smeli moliti brevir, župnijska gospodinja jim je smela prinašati sveže perilo, knjige, pribor za britje, drugih stikov s svetom pa niso smeli imeti. Napisali so tudi svoje oporoke; ohranjenih je nad 150 njihovih pisem. Med perilom jim je uspelo dobiti tudi hostije in stekleničko vina. Zapor je za Stellbrinka trajal 585 dni, za Prasseka 532, za Langeja 514 in Müllerja 507. Aprila 1943 je kaplane prvič smel obiskati jetniški duhovnik Bernhard Behnen, ki jim je nato skoraj dnevno prinašal obhajilo. Z njimi je smel moliti pred usmrtitvijo, pri njej pa izjemoma zaradi izrecne prepovedi iz Berlina ni smel biti navzoč, čeprav je bila to splošno uzakonjena pravica.
Obsodba in obglavljenje
Drugi senat Ljudskega sodišča (kako znano nam zveni ta izraz!) je v Lübecku zasedal od 22. do 24. junija 1942. Obširno obtožnico je že v marcu v Berlinu popravljal Hitler sam, kar je seveda izjema, saj je 1943 takšno sodišče izreklo nad 1600 smrtnih kazni. Toda zdaj je bil prvič obtožen protestantski duhovnik, med obremenilnimi dokazi pa so bile pridige glavnega Hitlerjevega nasprotnika škofa von Galena. Hitler je osebno črtal iz obtožnice vse omembe škofovih pridig. Avtor naše knjige sklepa, da si v času poraza pri Stalingradu Veliki vodja ni želel, da bi se škof von Galen morda ponudil v zamenjavo za izpustitev treh kaplanov. Njihov škof Berning si je prizadeval, da bi zaprtim olajšali zapor, da bi jih lahko obiskoval kaznilniški duhovnik in da bi pripravili obrambo. Smeli so posamič maševati (ne samo skrivaj).
Obtožnica je bila utemeljena s tem, da so poslušali prepovedane radijske postaje in slabili vojaško odporno moč. Obsodba pa je bila očitno določena že prej in je bila obramba brez moči. Ko je odvetnik bral zagovor, ga sodniki niso niti poslušali. Goebbels si je v svoj dnevnik zapisal, da mora biti smrtna obsodba tudi izvršena. Papež Pij XII. je skupaj s sodelavcem Giovannijem Montinijem (poznejšim Pavlom VI.) preko državnega tajnika Maglioneja poslal brzojavko nunciju v Berlinu, naj intervenira v korist obsojenih. Učinka ni bilo. 10. novembra so bili vsi obglavljeni, potem ko so lahko še napisali poslovilna pisma. Trupla so upepelili 15. novembra, žari Langeja in Stellbrinka sta bili pokopani in pozneje prekopani, pepel Prasseka in Müllerja pa so raztrosili po kaznilniškem vrtu. Predmete iz zapuščine so vestno popisane poslali nujnim dedičem. Evangeličanski cerkveni predstojniki niso prosili za pomilostitev Stellbrinka, ker so ga imeli za sovražnika naroda. Prošnjo je vložila samo vdova, seveda brez učinka.
Že omenjene razlike v evangeličanski Cerkvi med izpovedovalci (Bekenner) in drugimi so prišle do izraza še v povojnem času. Stellbrinku so nekateri zamerili sodelovanje s katoliškimi kaplani, pa tudi njegovo razlaganje vojnega opustošenja kot božjo kazen. Le počasi je tudi v protestantski javnosti prevladalo gledanje, da pastor ni bil izdajalec nemškega naroda, ki bi zaslužil smrtno kazen, ampak pričevalec za božjo resnico in torej mučenec. Šele leta 2004 ujim je v mestni hiši v Lübecku uspelo postaviti spominsko ploščo z imeni treh katoliških kaplanov in evangeličanskega pastorja v spomin »lübeških mučencev 10. novembra 1943«. Prej pa je izšlo nekaj spisov o njih.
Katoliška Cerkev je takoj po vojni označevala umorjene kaplane kot mučence za vero in jih vključevala v spominske prireditve, npr. na Katholikentagu avgusta 1952 v Berlinu. Škof v Hamburgu je leta 2003 začel škofijski proces za beatifikacijo, slovesna razglasitev mučencev za blažene pa je bila 26. junija 2011 v Hamburgu.
Vir