Imena: Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Joispa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina
Rodil se je sredi devetnajstega stoletja v kraju Torri del Benaco blizu Verone kot mizarjev sin. Šolal se je najprej v domačem kraju, nato pa pri jezuitih v Veroni in tam vstopil v škofijsko semenišče. Po mašniškem posvečenju leta 1874 je bil najprej poslan v vasico S. Pietro di Lavagano, kjer je tri leta poučeval v osnovni šoli. Nato je bil kaplan v Castellettu ob Gardskem jezeru. Tu je leta 1884 postal župnik.
Prizadeval si je za zboljšanje slabega gmotnega in družbenega položaja svojih župljanov. Poskrbel je, da je kraj dobil pošto in telegraf, javno razsvetljavo in vodovod. Dal je sezidati malo oljarno, ustanovil tiskarno. Da bi pomagal najbolj zapostavljenim delavskim slojem, je ustanovil tudi posojilnico in hranilnico, da bi spodbujal varčevanje in s tem omogočal vsaj skromne investicije. Poskrbel je tudi za zavetišče, obrtno šolo, pri tem seveda ni pozabil pomagati bolnikom v zavetišču. Leta 1894 je sam odprl dom za ostarele. Bil je izjemno delaven, zato se ni čuditi, da se je lotil zidave župnijske cerkve. Posvečena je bila leta 1908.
Skrbel je za družbeni napredek ljudstva, toda pri tem ni zanemaril duhovne oskrbe svojih župljanov. Zlasti je slovel kot pridigar, katehet in spovednik. Želel je ustanoviti redovno skupnost, ki bi sodelovala v župnijskih dejavnostih in se zlasti posvečala bolnikom. Leta 1888 se je zbralo okoli učiteljice Antonije Gaioni šest deklet in se pridružilo družbi sv. Uršule v Brescii. Toda voditeljica je nenadoma umrla, novega uršulinskega samostana ni bilo več mogoče ustanoviti. Jožef se je leta 1892 lotil ustanavljanja redovne skupnosti pod imenom Male sestre Svete družine. Začela se je s štirimi sestrami. Družba se je naglo širila. Ko je leta 1909 papež Pij X. potrdil njena pravila in jo s tem povzdignil v papeško ustanovo, je štela že 320 sester v 64 hišah. Sestram je Nascimbeni priporočal, naj se predvsem posvečajo ubogim, bolnim in ostarelim. Družba je razširjena v Italiji, Švici, Argentini, Paragvaju, Urugvaju, Angoli. Do komunistične revolucije leta 1944 so te sestre delovale tudi v Albaniji.
Leta 1916 je Jožefa zadela kap in je bil do smrti leta 1922 priklenjen na invalidski voziček. Pokopali so ga v Castellettu, naslednje leto pa so njegovo truplo prenesli v materno hišo družbe, ki jo je ustanovil. Ljudje so njegov grob trumoma obiskovali.
Za blaženega ga je razglasil papež Janez Pavel II. 17. aprila 1988.
Vir
V Castellettu [kasteletu] del Garda (v Italiji), blaženi Jožef Nascimbeni [nasimbeni], duhovnik, ustanovitelj Inštituta Malih sester Svete družine.
Vir
Biser med duhovniki in zaklad med župniki: tako bi v najkrajšem opisali delovanje in poslanstvo dona Giuseppea (Jožefa) Nascimbenija, ki ga je papež leta 1988 razglasil za blaženega. Rodil se je leta 1851 v pokrajini Verona: od mame je z mlekom dobil čut za red in natančnost; od očeta se je naučil ljubezni do dela in živahnosti značaja; od obeh pa je nasledil globok verski čut. Poklicanost se je v njem rojevala postopoma in ne brez notranjih bojev, pri 23 letih pa je bil posvečen v duhovnika in je pridobil učiteljsko diplomo.
Ko so ga tri leta pozneje poslali v Castelletto di Brenzone, vas s tisoč dušami ob Gardskem jezeru v kraju, ki se je zdel pozabljen od Boga in ljudi, ni slutil, da bo tam ostal 45 let, vse do svoje smrti. Nekaj let je sodeloval s starejšim župnikom in ga po njegovi smrti nasledil, saj si vaški družinski poglavarji niso želeli, da bi odšel. Zastavil je vso svojo energijo v vrtoglavo pastoralno dejavnost, uporabil vse svoje darove in postal pravi izbruh pobud. Vendar je bil kraj v katastrofalnem stanju: zanemarjeni otroci, mladina brez šolske in verske izobrazbe, osamljeni starejši brez oskrbe ter družine, ki jih je razdrl močan val izseljevanja v iskanju dela, ki ga vas ni mogla ponuditi. Sliko so dopolnjevale še druge pomanjkljivosti: kraj je bil s preostalim svetom povezan le s trajektom, bil je brez cest, elektrike in pitne vode.
En sam ubogi duhovnik si ni mogel naložiti toliko težav, zato je tudi don Giuseppe po sedmih letih »vrgel puško v koruzo«. Z odstopno izjavo v žepu se je zglasil na škofiji in se škofu izpovedal, da mu ni uspelo najti niti dveh redovnic, ki bi bile pripravljene podpreti njegovo pastoralno delo in sodelovati v župniji. Dočakal pa je odgovor: »Če vam jih nihče ne da (redovnic), si jih naredite sami, kolikor želite.«
Don Giuseppeja je ta predlog povsem zadel: raztrgal je odstopno izjavo, se vrnil v župnijo, zbral prve štiri mladenke, pripravljene sprejeti redovno življenje, jih poslal na noviciat v Verono ter jim v vasi pripravil majhen samostan. Tako so nastale »Male sestre Svete družine«, saj si je don Giuseppe želel »družino« za družino, prepričan, da prenova družbe poteka le skozi trdno družino, ki zna znova odkriti prave vrednote.
Nova ustanova je dala krila njegovi domišljiji in ustvarjalnosti: dal je zgraditi cesto, v vas pripeljal acetilensko razsvetljavo in pitno vodo; ustanovil je kmečko hranilnico in posojilnico Cassa Rurale, da bi odpravil oderuštvo, odprl sprejemne domove za otroke, ki so odhajali na planšarije, organiziral oskrbo osamljenih starejših na domu, odprl vrtec, šolo za sirote in ubožnico; zamislil si je celo pletilnico in tiskarno. Vse skupaj je dopolnjeval z molitvijo ter iskal in spodbujal sodelovanje laikov.
Paraliza ga je zaustavila 31. decembra 1916 ter ga za naslednjih pet let priklenila k neprestani molitvi. Umrl je 21. januarja 1922, ko so se njegove sestre širile po svetu — od Albanije do Angole, od Paragvaja do Brazilije —, vedno v službi družine, vedno ob strani najrevnejšim med revnimi. Tako, kot si je želel sam.
IT
Rodil se je 22. novembra 1851 v kraju Torri del Benaco ob Gardskem jezeru staršema Antoniu Nascimbeniju in Amedei Sartori ter bil krščen z imenom Giuseppe (Jožef). Študiral je v škofijskem semenišču v Veroni in bil 19. marca 1874 posvečen v duhovnika. Njegova prva služba je bila delo učitelja in kaplana v vasi San Pietro di Lavagno. Tri leta pozneje se je preselil v Castelletto di Brenzone, prav tako kot kaplan, k starejšemu duhovniku don Donatu Brighentiju, s katerim je z veseljem sodeloval pri šolskih in župnijskih obveznostih.
Po Brighentijevi smrti leta 1884 je bil imenovan za župnika v Castellettu in je to službo opravljal vse do svoje smrti 38 let pozneje. Petinštirideset let, ki jih je preživel tam in se posvečal majhni skupnosti devetdesetih duš, je obrodilo številne sadove; posebej se je odlikoval s spodbujanjem dejavnega sodelovanja laikov. Leta 1892 je na nasvet veronskega škofa Bartolomea Bacilierija skupaj z materjo Mario Domenico Mantovani ustanovil kongregacijo Malih sester Svete družine. Mantovanijeva je bila prva predstojnica in je to službo opravljala vse do svoje smrti leta 1934. Nova redovna družina, ki jo je vodil odločno, a potrpežljivo, je hitro rasla: ob njegovi smrti leta 1922 je štela že 1100 sester, ki so delovale v različnih italijanskih škofijah.
Nascimbeni je bil večino življenja dobrega zdravja, vendar ga je 31. decembra 1916 zadela kap, ki mu je ohromila levo stran telesa. To preizkušnjo je prenašal s potrpežljivostjo in nadaljeval z vodenjem župnije in kongregacije vse do smrti 21. januarja 1922.
Za blaženega ga je razglasil Janez Pavel II. med apostolskim obiskom v Veroni 17. aprila 1988.
IT
Jožef Nascimbeni je odraščal v pobožni družini in se že v mladosti odločil, da bo postal duhovnik. Od leta 1863 je obiskoval zavod za revne mladostnike v Veroni, ki ga je ustanovil Nicola Mazza – leto prej je na sprejemnem izpitu padel –, ga končal z odliko in bil leta 1874 posvečen v duhovnika. Do leta 1877 je deloval kot učitelj in kaplan pri cerkvi San Pietro v Lavagnu pri Veroni. Nato je Nascimbeni postal župnik v odročni vasi Castelletto di Brenzone, kjer si je prizadeval izboljšati življenjske razmere ljudi z gradnjo vodovoda ter uvedbo elektrike in telefona. Za socialno podporo prebivalstvu je leta 1892 skupaj z Mario Domenico Mantovani ustanovil kongregacijo Malih sester Svete družine (Piccole Suore della Sacra Famiglia). Leta 1905 so položili temeljni kamen za novo cerkev.
Papež Pij X. je red priznal leta 1909. Jožef Nascimbeni je na silvestrovo leta 1916 utrpel možgansko kap, moral preživeti preostanek življenja na invalidskem vozičku, pozneje pa so ga pestile še sladkorna bolezen in druge bolezni. Po ustanoviteljevi smrti se je red Malih sester Svete družine razširil tudi v Albanijo, Angolo in Latinsko Ameriko, kjer deluje na področju poučevanja ter vodi sirotišnice, bolnišnice in domove za ostarele.
Jožefa Nascimbeni je 17. aprila 1988 za blaženega razglasil papež Janez Pavel II.
DE
Rimski martirologij se danes spominja blaženega Jožefa Nascimbenija, italijanskega duhovnika (1851–1922), ki ga je leta 1988 za blaženega razglasil Janez Pavel II.
Kot živahen in navihan otrok je bil tudi izredno velikodušen; znan je dogodek, ko je podaril svoje čevlje revni deklici, čeprav je bila njegova družina v kraju Torri del Benaco v pokrajini Verona skromnih razmer. Leta 1874 je bil posvečen v duhovnika in kmalu pridobil učiteljsko diplomo. Posvetil se je poučevanju in vzgoji mladih, ob tem pa pomagal župniku v San Pietro di Lavagnu pri pastoralnih dolžnostih.
Tri leta pozneje so ga poslali na pomoč drugemu duhovniku v Castelletto, kjer je zbolel za tifusom. Vendar se je pozdravil, medtem ko je župnik nato podlegel pljučnici.
Župljani so nato na škofa naslovili peticijo ter zahtevali dona Giuseppeja za novega župnika, kar je škof brez težav sprejel. Blaženi ni nikoli več zapustil svojih približno tisoč vernikov, ki se jim je razdajal brez pridržka.
Pobudam v korist mladih, bolnih in revnih so se pridružili učinkoviti ukrepi za vzpostavitev pošte, telegrafa, ustanovitev kmečke hranilnice ter gradnjo vodovoda.
Ustanovil je kongregacijo Malih sester Svete družine in umrl 21. januarja 1922, potem ko je večkrat ponovil: »Naj živi smrt, saj je to začetek življenja.«
FR
Giuseppe Luigi (Jožef Alojzij) Nascimbeni se je rodil 22. marca 1851 v kraju Torri del Benaco v škofiji in pokrajini Verona v Benečiji. Zdravnik, ki je bil navzoč pri njegovem rojstvu, ga je, ko je videl, da je njegovo življenje v nevarnosti, kar sam nemudoma krstil. Bil je edinec mizarja Antonia Nascimbenija in Amedee Sartori. Močno je nanj vplivala njegova zelo pobožna mati. Že od otroštva se je rad igral duhovnika, oče pa mu je izdelal majhen oltar. V šoli je bil zelo uspešen in je prejel oceno »odlično«, kar mu je omogočilo nadaljevanje šolanja ter mu odprlo vrata zavoda za revne otroke, a tam je bil manj priljubljen in za nekaj časa potrt. Na srečo je lahko študij nadaljeval v tretjem zavodu, v semenišču za akolite ob stolnici. Vsi so prepoznali njegove izjemne zmožnosti in primernost za duhovniško pot, sam pa je okleval — bolj iz strahospoštovanja do tako vzvišene službe kot iz neodločnosti. Duhovnik je postal še zelo mlad, pri 22 letih, 9. avgusta 1874. V rojstni vasi je svojo novo mašo daroval 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja.
Prva tri leta je bil kaplan v eni od okoliških vasi, nato pa v Castellettu di Brenzone ob Gardskem jezeru, pri starejšem in bolnem župniku, ki mu je popolnoma zaupal. Župnija je štela nekaj manj kot 1000 prebivalcev. Bila je izjemno revna in zanemarjena v vseh pogledih. Mladi kaplan je skupaj z mladino obnovil staro cerkev. V apostolat je vključil laike z ustanavljanjem ali oživljanjem društev in bratovščin. Z enako energijo si je prizadeval za družbeni razvoj: ustanovil je ustanovo za sirote, dom za starejše, kmečko hranilnico, pletilnico, da bi mladim dekletom zagotovil delo v domačem kraju, oljarno, mlin ter poštni urad. Poleg tega je spodbujal napeljavo elektrike in napeljavo pitne vode. Vse nastale stroške je zaupljivo prepuščal Božji previdnosti. Ob smrti župnika in na željo župljanov ga je škof januarja 1885 imenoval za župnika.
Za uresničitev tako velikega dela bi potreboval pomoč in je skušal pripeljati redovnice, vendar so bili njegovi pogoji tako zahtevni, da so vse kongregacije ponudbo zavrnile. Nato se je obrnil na pomožnega škofa, ki mu je odgovoril: »Če vam ne dajo ničesar, ukrepajte sami.« Stvari je vzel v svoje roke in poslal prve štiri kandidatke za redovno življenje, med katerimi je bila tudi blažena Marija Dominika Mantovani, na usposabljanje k frančiškankam tretjega reda sv. Bernardina v Verono. Redovno obleko so prejele 4. novembra 1892 in se naselile v Castellettu. Ime ustanove je Male sestre Svete družine, kar odraža prvenstveno skrb ustanovitelja za družinsko pastoralno delo. Njegov namen je bil, da red širi pobožnost do družine iz Nazareta kot vzorca življenja in svetosti za vse krščanske družine. Red je bil odobren leta 1903; do leta 1917 je štel že 545 sester.
Vir vneme tega Božjega moža je bila evharistija. Nikoli ni sprejel nobene odločitve, ne da bi prej dolgo klečal na tleh pred Najsvetejšim. Ko pa je bila odločitev enkrat sprejeta, je bil neomajen. Ker je bila duhovna izobrazba vernikov v tistem času zelo skromna, je veliko pridigal, sestavljal hvalnice in organiziral procesije. Tako je bila na primer vsak prvi petek v mesecu procesija v zadoščevanje za kletve in psovke. Z veseljem je poučeval otroke verouk. Za mladino je ustanovil moške in ženske oratorije. Povsod je don Nascimbeni molil rožni venec, ne da bi se skrival ali zmenil za posmeh.
Ko so se spraševali, kako lahko hkrati opravlja toliko stvari in obenem veliko moli, je odgovarjal: »Moja zavetnika sta križ in ura. Od križa se učimo trpeti, od ure pa vrednosti časa.« To točnost je zahteval tudi od sester, in sicer do te mere, da je nekoč od ene od njih, ki je zamudila trenutek, zahteval, da kleči z zvončkom okoli vratu. Ni se naveličal ponavljati: »Najprej urnik, nato molitve; najprej delo, nato zamaknjenja.« Poln skrbi za sirote jih je klical »majhne grlice« in »majhne golobice«. Ob bolnikih v župniji je prebedel cele noči in pazil, da jim ni ničesar primanjkovalo.
Leta 1912 ga je papež sveti Pij X. imenoval za apostolskega protonotarja, kar je bilo za nekoga, ki si je sam pravil »gorski osel«, precejšnja zadrega. Med vojno se je izjemno razdajal, kar mu je prineslo več priznanj. Leta 1916 ga je med mašo zadela prva možganska kap, od katere se je počasi opomogel, nato pa ga je leta 1919 zadela še druga. Na dan svoje smrti, 21. januarja 1922, je večkrat ponovil: »Naj živi smrt!« Ko so ga vprašali zakaj, je odgovoril: »Ker je to začetek življenja.«
Ob njegovi razglasitvi za blaženega je Janez Pavel II. obiskal bolnišnico Trdnjava ljubezni do bližnjega (Cittadella della carità), ki jo je ustanovil sveti Janez Calabria — razglašen za blaženega istega dne — in jo vodijo Male sestre Svete družine, ki jih je bilo takrat 1400 v 190 hišah v Italiji, Švici, Braziliji, Urugvaju in Paragvaju.
FR
»Bog je resnična, najvišja in edina Dobrota«: to je spoznanje, ki je povezalo celotno življenje župnika in ustanovitelja Jožefa Nascimbenija. Rodil se je v Torri del Benaco leta 1851 v globoko verni družini ter odraščal z občutljivo versko držo, pokončnostjo in velikodušnim srcem. Družina, župnija in šola so prispevale k skladnemu razvoju njegove človeške in duhovne osebnosti.
Bister in odločen je zgodaj začutil poklic v duhovništvo ter obiskoval semeniške šole v Veroni. Po mašniškem posvečenju leta 1874 je najprej služboval v San Pietro di Lavagnu, nato pa od leta 1877 do smrti v Castellettu di Brenzone, kjer je izkazoval neumorno pastoralno vnemo. Župnijsko poslanstvo je živel v misijonskem duhu, odprt za potrebe Cerkve in z željo, da bi gojil vero v srcih svojih župljanov.
Ustanovil je številne ustanove in pobude za vzgojo mladih in družin; vse svoje moči je posvetil tudi bolnim, ostarelim in revnim. Pozoren na človeka v vsej njegovi celovitosti in z željo, da bi dal življenje »tudi za eno samo dušo«, je spodbujal izboljšanje materialnih razmer svojih ljudi, pri čemer se je ravnal po cerkvenem učiteljstvu. Pri svojem raznolikem delovanju je imel za zveste sodelavke Male sestre Svete družine, ki jih je ustanovil leta 1892. Družina iz Nazareta je bila navdih nove kongregacije, ki je kot karizmo prejela premišljevanje skrivnosti učlovečenja po nazareški duhovnosti.
Pripravljen slediti delovanju Duha in navdihnjen z željo, da bi »videl poveličanega Gospoda in rešene duše«, si je don Nascimbeni želel, da bi bile njegove hčere »male«: revne, ponižne, skrite, preproste, po frančiškansko vesele, prepojene z molitvijo in ljubeznijo ter neumorne v žrtvovanju. Prečiščen skozi dolgo bolezen je 21. januarja 1922 izrekel svoj »tukaj sem«: trenutek popolne izročitve Križanemu, v katerem se je »ogledoval« vse življenje in s katerim je do konca delil »žejo po dušah«. Jožef Nascimbeni je svetnik, ki je blizu našemu vsakdanu: brez izjemnih dejanj, brez visokih položajev, brez nenavadnih podvigov — dušni pastir za vse življenje v majhnem perifernem kraju. Rad je ponavljal: »Zabloda je verjeti, da je svetost v izjemnih stvareh. Dovolj je dobro živeti v tistem poklicu, na tistem mestu in v tistem položaju, kamor nas je postavil Gospod.«
Dve sta bili strasti njegovega življenja: Bog in človek, v uravnoteženem prepletanju premišljevanja in delovanja. Od cerkve k človeku, k vsakemu človeku, v vsaki situaciji, predvsem k tistemu v potrebi.
Božja ljubezen, ki jo je črpal iz Pavlovih besed »Zakaj priganja nas ljubezen Kristusova« (2 Kor 5,14), je večala njegovo energijo in ustvarjalnost v dobro človeka, za njegovo človeško in duhovno rast. Don Nascimbeni ni bil učenjak, ni pisal knjig niti se ni odlikoval po izvirnosti misli. A bil je prepričan, da opravljena dela, združena z Božjo milostjo, privedejo človeka do srečanja z Gospodom življenja.
Sveti oče Janez Pavel II. je 17. aprila 1988 v Veroni na stadionu Bentegodi ustanovitelja Jožefa Nascimbenija razglasil za blaženega. Razglasitev pomeni priznanje svetosti začetkov kongregacije in celotno ustanovo usmerja k njegovi podobi ter delu, odpira prostor za poglabljanje njegovega sporočila in ponuja priložnosti za njegovo spoznavanje.
K njegovemu grobu se zgrinjajo romarji, da bi molili in prosili za številne »milosti«, ki naj jih izprosi v nebesih.
IT
Blaženi Jožef Alojzij (Giuseppe Luigi) Nascimbeni se je rodil 22. marca 1851 v kraju Torri del Benaco v škofiji in pokrajini Verona na vzhodni obali Gardskega jezera. Zaradi smrtne nevarnosti je bil takoj krščen. Bil je sin mizarja in učitelja glasbe Antonia Nascimbenija ter njegove žene Amedee Sartori, ki sta oba izhajala iz Brenzona, približno deset kilometrov severneje ob Gardskem jezeru. Osnovno šolo je obiskoval v Torri del Benaco, nato pa se je novembra 1862 vpisal na gimnazijo v Veroni.
Prvo polletje je obiskoval gimnazijo pri Sv. Anastaziji, ki so jo vodili jezuiti. Njegovi dosežki so bili tako dobri, da je prestopil v mestni zavod, ki ga je ustanovil don Nicola Mazza za »intelektualno in moralno posebej vredne mlade moške s skromnimi finančnimi zmožnostmi«. Drugo polletje (maj–september 1863) je skupaj z drugimi gojenci dona Mazze obiskoval škofijsko gimnazijo (ginnasio vescovile). Drugo gimnazijsko leto (1863–1864) je obiskoval Collegio Accoliti pri katedrali v Veroni.
Med tretjim letnikom gimnazije je začutil duhovniški poklic. Nato je študiral filozofijo in teologijo v škofijskem semenišču v Veroni ter 8. decembra 1869 prejel kleriško obleko. Po prejemu tonzure in nižjih redov 21. avgusta 1870 je bil 10. avgusta 1873 posvečen v subdiakona ter 28. februarja 1874 v diakona. V duhovnika je bil posvečen 9. avgusta 1874, star 23 let. Dne 22. avgusta 1874 je pridobil tudi diplomo učitelja osnovne šole.
Njegova prva služba je bila služba učitelja in kaplana v vasi San Pietro di Lavagno. Po treh letih intenzivnega dela so ga 2. novembra 1877 premestili v Castelletto di Brenzone kot kaplana in učitelja ob ostarelem don Donatu Brighentiju. Z don Donatom je dobro sodeloval pri delu v šoli in župniji. Ko je ta umrl, je bil Jožef 17. junija 1884 imenovan za župnika v Castellettu in je na tem položaju ostal vse do svoje smrti 38 let pozneje. Njegovih 45 let v župniji, kjer je služil majhni skupnosti devetdesetih župljanov, je obrodilo sadove na številne načine.
Prevzel je pobudo pri vseh vprašanjih v takrat še nerazviti vasi ter ji priskrbel pošto in telegraf (1895), električno razsvetljavo (1909), vodovod (1914), tiskarno, hranilnico (1896) ter samostojno občinsko upravo. Ustanovil je tudi lokalno oljarsko industrijo. Poleg tega je zgradil novo župnijsko cerkev, vrtec, dom za starejše in sirotišnico ter se zgledno posvetil oznanjevanju Božje besede, poučevanju verouka, deljenju zakramentov in spodbujanju duhovniških poklicev. Znan je postal po spodbujanju laičnih pobud za reševanje potreb, ki so nastajale, zlasti ko se je zavedel svoje vse večje starosti.
Decembra 1911 je sveti papež Pij X. (1903–1914) Jožefu podelil častni naslov »apostolski protonotar«, prejel pa je tudi državni častni naslov »Cavaliere del lavoro«. Na splošno je bil dobrega zdravja, vendar ga je 31. decembra 1916 zadela kap, zaradi česar mu je omrtvela leva stran telesa. To je prenašal s potrpežljivostjo ter nadaljeval z vodenjem župnije in kongregacije vse do svoje smrti 21. januarja 1922 v Castellettu del Garda.
Že leto dni po njegovi smrti, 24. oktobra 1923, so njegovo telo s pokopališča v Castellettu prenesli v materno hišo njegove kongregacije. Leta 1952 se je na škofijski ravni začel postopek za morebitno razglasitev za blaženega, zadeva pa je bila pred rimsko kurijo odprta leta 1963. Dne 17. februarja 1984 so mu bile priznane »junaške kreposti« in prejel je naslov Venerabilis (»Častitljivi«). Dne 8. maja 1987 je papež Janez Pavel II. (1978–2005) podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je potrdil čudež na njegovo priprošnjo. Papež ga je za blaženega razglasil 17. aprila 1988 v Veroni skupaj s svetim Janezom Calabrio. Njegov god je na dan smrti, 21. januarja, omenja pa se tudi 22. januar.
NO
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 17