Pred 800 leti se je rodil bl. Monaldo Koprski.
V letu 2010 je minilo 800 let od rojstva velikega Koprčana, pravnika, teologa in filozofa blaženega Monalda Koprskega. Rodil se je ok. 1210 v Kopru ali Piranu, bil je diplomirani pravnik, izobrazbo pa je najverjetneje dosegel v Padovi. Bil je provincial dalmatinske province, teolog, učen pravnik in je slovel tudi po svojem svetem življenju. Je avtor po njemu imenovane Monaldove Summe (Summa Monaldina), ki je nekakšen pravni leksikon. Hranijo jo v uglednih svetovnih bibliotekah, med drugim v Pragi, Oxfordu, New Yorku in drugod. Razni avtorji mu pripisujejo še druga dela, predvsem več zbirk pridig. Zelo verjetno je, da je napisal več pridig in še kakšen drug teološki spis, vendar bi njegovo avtorstvo lahko dokazali le s kritično raziskavo besedil. Umrl je okoli leta 1280 v minoritskem samostanu v Kopru.
Vse od njegove smrti so ljudje gojili vero, da je Monaldo pridružen zboru svetnikov v nebesih. Njegove telesne ostanke so s častjo hranili v minoritski cerkvi sv. Frančiška do leta 1806, ko je Napoleon samostan ukinil. Bratje so relikvije bl. Monalda izročili sestram klarisam. Kmalu so tudi te morale zapustiti svoj samostan. Po razpustitvi samostana so klarise prenesle relikvije v zasebno kapelo družine Gravisi, ki se je nahajala ob cesti iz Kopra v Izolo. Relikvije so preko družine Gravisi končno prišle v koprsko stolnico. Leta 1901 je škof dovolil, da se skrinjica z relikvijami izroči cerkvi sv. Ane. Leta 1904 je škof dr. Frančišek Nagl pregledal svete kosti in potrdil njihovo javno češčenje. Relikvije so bile postavljene v cerkev sv. Ane v javno češčenje. Skrinja z relikvijami je bila pred letom 1954 skrivaj prenesena v Benetke, nato pa v cerkev sv. Marije Velike v Trstu. Relikvije so še vedno tam, in sicer v stranski kapeli. Frančiškani upajo, da se bodo sveti ostanki blaženega Monalda čim prej vrnili v cerkev sv. Ane v Kopru.
Lani novembra je ob 800. obletnici rojstva bl. Monalda v cerkvi sv. Ane v Kopru koprski škof Metod Pirih vodil somaševanje in razglasil Monaldovo leto. V sredo, 9. novembra, je bila v nekdanji cerkvi sv. Frančiška v Kopru ob zaključku Monaldovega leta slovesna maša, ki jo je daroval škof Pirih, ki je dejal, da nas blaženi Monaldo »s svojim zgledom in svojim naukom spodbuja, nam kaže pot in nas opogumlja na poti k svetosti.« Somaševala sta tudi provinciala frančiškanov in minoritov v Sloveniji p. Stane Zore in p. Milan Kos. Po maši je kustos Pokrajinskega muzeja Koper Edvilij Gardina predstavil cerkev.
Po maši je bilo v samostanu sv. Ane (v Monaldovi dvorani) predavanje, na katerem je p. Bruno Korošak predstavil publikacijo o blaženem Monaldu in ovrgel nekatere podatke o njem, vodja škofijskega arhiva Koper p. mag. Marjan Vogrin pa je predstavil nastanitev in delovanje manjših frančiškovih bratov v Istri. Predstavili so tudi Monaldovo znamko in razglednico.
Vir
Blaženi Monaldo Koprski je živel v 13. st., v času srednjega veka, sočasno s sv. Dominikom (Domingo de Guzmán Garcés; 1170 – 1221), Svetim Frančiškom Asiškim (1181/1182-1226), Antonom Padovanskim (1195-1231), Tomažem Akvinskim (1225-1274) in sv. Bonaventuro (1221-1274). Blaženi Monaldo naj bi bil rojen leta 1210 v Kopru ali Piranu, umrl pa leta 1280 v Kopru. Po ugotovitvah frančiškanskega teologa Bruna Korošaka, naj bi bil rojen v premožni slovenski kmečki družini. Bil je »Manjši brat«, teolog in cerkveni pravnik. Sveti Frančišek Asiški je bil od Monalda starejši 29 let. Ko je Frančišek umrl, je bil Monaldo star 16 let. Sončna pesem je nastala, ko je bil Monaldo star 14 let. Sv. Anton Padovanski je bil od Monalda starejši za 15 let, umrl pa je, ko je imel Monaldo 21 let. Pri devetih letih so ga poslali k benediktincem v Valdoltro, nato pa na študij prava v Padovo. Tam je poslušal slovitega pridigarja Antona Padovanskega in se odločil za vstop k frančiškanom. Z njim naj bi se udeležil tudi generalne skupščine reda v Assisiju. Po posvetitvi v duhovnika (1230) so ga poslali v Trst, kjer je bil predstojnik frančiškanskega samostana. Zgradil je cerkev Marije Pomagaj v tržaškem starem mestu ali Kavani. Leta 1257 je postal predstojnik Dalmatinsko-Slavonske frančiškanske province, s sedežem v Zadru, ki je obsegala 26 samostanov med Albanijo in Istro. Zadnja leta življenja je preživel v Kopru. Tu je napisal Summo Monaldino in dal zgraditi samostan ter cerkev sv. Frančiška.
Monaldova Summa (Summa Monaldina) je pravni leksikon, katerega kodekse hranijo v uglednih svetovnih bibliotekah. Sv. Monaldo je bil pomemben pravnik, saj so le redki učenjaki v tistem času napisali knjigo. Summa Monaldina je bila napisana na 600 straneh, z zakoni, razvrščenimi po abecednem redu. Liste knjige, ki so jo od njenega nastanka okoli leta 1274 prepisovali na roko, hranijo mnogi znani arhivi in knjižnice: v Baslu, Bologni, Neaplju, Vatikanu, Padovi, Pragi in Oxfordu.
Zgodovina relikvij bl. Monalda
Življenjepisci opisujejo Monalda kot blagega človeka. Zaradi njegovega krepostnega, svetega življenja so se mu po smrti leta 1280 ljudje začeli priporočati v svojih potrebah. Pokopan je bil v minoritski cerkvi sv. Frančiška v Kopru, v kamnitem sarkofagu, ob katerem so se pričeli dogajati čudeži, zato so njegovo telo leta 1617 preložili v skrinjo in jo postavili na oltar za javno češčenje. Tako je bilo do leta 1806, ko je Napoleon samostan ukinil. Minoriti so relikvije bl. Monalda izročili sestram klarisam. Kmalu so tudi te morale zapustiti svoj samostan. Po razpustitvi samostana so klarise prenesle relikvije v privatno kapelo družine Gravisi, ki se je nahajala ob cesti iz Kopra v Izolo. Relikvije so preko družine Gravisi končno prišle v koprsko stolnico, kjer so jih nekoč celo hoteli pokopati na pokopališču. Frančiškan Hijacint Repič (1863–1918), iz Šturij pri Ajdovščini je pri tržaškem škofu Franzu Xavierju Naglu dosegel, da so Monaldove posmrtne ostanke postavili na oltar cerkve sv. Ane in jih izvedensko pregledali. Leta 1901 je škof dovolil, da se skrinjica z relikvijami izroči cerkvi sv. Ane. Škof dr. Frančišek Nagl je 24. junija 1904 pregledal skrinjico z relikvijami in potrdil njihovo javno čaščenje. Relikvije so bile 1. avgusta 1904 postavljene v cerkev sv. Ane v javno čaščenje. Leta 1940 so iz samostana sv. Ane zaradi vojne nevarnosti v notranjost Italije odpeljali 65 umetnin, med njimi tudi oltarno sliko nad svetnikovim relikviarijem, ki jo je Hieronim Rizzi naslikal v 16. stoletju. Relikvije blaženega Monalda so v Kopru ostale do leta 1949, ko so jih frančiškani beneške province, zaradi strahu pred protiverskimi komunisti, odpeljali v Benetke.
Danes zapečatena skrinjica s posmrtnimi ostanki bl. Monalda Koprskega na stranskem oltarju krasi cerkev sv. Marije Snežne v Trstu.
Vir
»V teh dneh imamo dva razloga, da se v Gospodu veselimo in se mu zahvaljujemo. Prvi razlog je obletnica posvetitve naše stolnice, v kateri se vse leto zbiramo in se kot živi kamni vgrajujemo v svet tempelj Gospodov in v njegovo skrivnostno telo, ki je Cerkev. Drugi razlog za naše veselje pa so med nami navzoče relikvije blaženega Monalda Koprskega, ki se tako po 64 letih izgnanstva nocoj za nekaj dni vrača v svoje rojstno mesto in ga mi radostno sprejemamo. Otipljiva navzočnost blaženega Monalda med nami naj nas vse spodbudi k posnemanju njegovih kreposti in njegove svetosti.« Tako je koprski škof Jurij Bizjak v četrtek, 7. novembra, pozdravil polno cerkev vernikov, ki so v koprsko stolnico prišli počastit relikvije blaženega Monalda. Mnogi se še spomnijo Monaldovih posmrtnih ostankov v koprski frančiškanski cerkvi sv. Ane, kjer so bile do leta 1949, od tam pa so jih iz znanih povojnih razlogov skrivaj odnesli v sosednjo Italijo, najprej v Benetke, leta 1954 pa v cerkev svete Marije Velike v Trstu, kjer so še danes.
Monald se je rodil okrog leta 1210 v Kopru ali v Piranu. Po podatkih zgodovinopiscev se je s Frančiškovimi brati srečal v Padovi, kjer je v tistem času živel tudi sv. Anton, ki je bil na padovanski univerzi njegov profesor moralne teologije. Leta 1226 je Monald vstopil v red manjših bratov frančiškanov in se leto kasneje že osebno srečal s sv. Frančiškom Asiškim. Leta 1230 je bil posvečen v duhovnika. V raznih krajih je opravljal službe kot učitelj, vzgojitelj, predstojnik, od leta 1257 do 1266 je bil še provincialni minister frančiškanske slavonske province s sedežem v Zadru. Leta 1266 je postal predstojnik samostana sv. Frančiška v Kopru, v tem času je dal sezidati samostan in novo cerkev, v kateri je bil po smrti leta 1278 tudi pokopan.
Vse od njegove smrti so ga ljudje častili kot svetnika. Njegove telesne ostanke so dobrega pol tisočletja s častjo hranili v cerkvi sv. Frančiška, vse do leta 1806, ko je Napoleon samostan ukinil. Relikvije so prenesli v koprsko stolnico, leta 1901 pa v cerkev sv. Ane, kjer so bile tri leta pozneje postavljene na oltarObjokovanja, škof Frančišek Nagl pa je dovolil njihovo javno češčenje. Čeprav ga Cerkev uradno nikoli ni razglasila za blaženega ali svetnika, ga po frančiškanski tradiciji nazivajo z blaženim, 8. november pa je v koledarju zapisan kot njegov god.
Blaženi Monald je po vsem svetu zaslovel kot cerkveni pravnik. Napisal je pravno enciklopedijo Summa de iure canonico, ki jo po njem imenujejo Summa Monaldina. 65 na roko napisanih Monaldovih kodeksov hranijo znane svetovne knjižnice, enega tudi ljubljanska NUK. Da je Monaldov ljubljanski rokopis – za to priložnost ga je NUK posodil za razstavo – med vsemi, ki so v celoti ohranjeni, najstarejši, je na simpoziju v petek, 9. novembra, v koprski Pretorski palači povedala dr. Nataša Golob. O Monaldovem času in njegovem dragocenem delu za pravnike sta na simpoziju govorila še dr. Salvator Žitko in p. dr. Viktor Papež. »Dokumenti, ki so dosegljivi, kažejo bl. Monalda kot svetega človeka, modrega, graditelja miru, izkušenega pravnika in razpoložljivega v služenju Cerkvi,« je opisal p. Viktor Papež. »Vse trditve o bl. Monaldu kažejo na to, da je znal in mu je uspelo na čudovit način združevati v sebi, v svojem življenju in delovanju, dve razsežnosti pristnega redovnega življenja: znanost in svetost.« Duhovnik mag. Bogdan Vidmar pa je predstavil aktualnost Monaldove dobe za današnji čas.
Monaldove relikvije in njegova Summa Monaldina so ostale v Sloveniji štiri dni. Iz koprske stolnice so jih v petek popoldne odnesli v cerkev sv. Ane, od tam v soboto v minoritsko cerkev v Piran in v nedeljo spet nazaj k sv. Ani, kjer so se po popoldanskem srečanju Frančiškovega svetnega reda koprske in tržaške škofije z mašo škofa Bizjaka od njih poslovili.
Vir
Blaženi Monald se je rodil v Kopru okoli leta 1210 kot sin svobodnih poljedelcev ali paolanov (nekateri menijo, da se je rodil v Piranu). V Kopru je vstopil v Red manjših bratov. Kot sposobnemu in modremu redovniku so bile zaupane številne posebna naloge, ki jih je uspešno opravil v korist Cerkve in reda.
Monald je bil manjši brat, teolog in cerkveni pravnik – kanonist. Njegovo veliko delo je tako imenovana “Summa Monaldina”, ki jo dandanes hranijo v uglednih svetovnih bibliotekah, med drugim v Pragi, Oxfordu, New Yorku in drugod.
Življenjepisci opisujejo Monalda kot blagega človeka. Zaradi njegovega krepostnega, svetega življenja so se mu po smrti l. 1280 ljudje začeli priporočati v svojih potrebah. Pokopan je bil v cerkvi sv. Frančiška. Tu so se hranili njegovi telesni ostanki vse do l. 1806, ko so na ukaz Francozov morali zapreti ta samostan. Frančiškovi bratje so relikvije blaženega Monalda izročili sestram klarisam v sosedstvu. Kmalu so tudi te morale zapustiti svoj samostan in se preseliti k avguštinkam pri sv. Blažu. Po razpustitvi tudi tega samostana l. 1816 so klarise prenesle relikvije v privatno kapelo družine Gravisi, ki se je nahajala ob cesti iz Kopra v Izolo. Tam sta v hiši ob kapeli živeli zadnji dve klarisi, po njuni smrti pa so relikvije shranili v stolni cerkvi. Po prizadevanju znanega frančiškana p. Hiacinta Repiča (1863–1918) so bile l. 1913 znova izpostavljene v javno češčenje, in to v cerkvi sv. Ane. Okoliški prebivalci so bili večinoma preprosti ribiči. Navezani so bili na samostan ob cerkvi sv. Ane in blaženega Monalda so sprejeli za svojega priprošnjika ter so se k njemu zatekali v svojih težavah, posebno še v času druge svetovne vojne. Ko so v povojnih letih frančiškani beneške province zapuščali Koper, so s seboj vzeli tudi telesne ostanke bl. Monalda. Sedaj njegove relikvije hranijo v eni izmed najlepših tržaških cerkva pri Sv. Mariji Veliki na stranskem oltarju. God blaženega Monalda se obhaja 9. novembra. V svojih potrebah in skrbeh se tudi mi obračajmo nanj z zaupanjem.
Vir
Blaženi Monaldo (1210-1280) je bil frančiškan, eden najuglednejših teologov in cerkvenih pravnikov svoje dobe. V Kopru je okoli leta 1274 napisal znamenito Summa de iure canonico.
V dneh, ko so se v mesto (sicer le za nekaj dni) po 64 letih vrnile njegove relikvije, so pripravili tudi znanstveni simpozij, v galeriji samostana sv. Ane pa razstavili izvod njegovega kodeksa, ki ga sicer kot eno svojih največjih dragocenosti hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Monaldo Koprski, ki ga častijo frančiškani kot blaženega, čeprav tega naziva uradno (še) nima, je bil sodobnik sv.Dominika, sv. Tomaža Akvinskega, sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega, čigar pridige naj bi poslušal med študijem prava v Padovi.
In kaj je sploh prineslo 13. stoletje, v katerem je živel? Čas vojaške ekspanzije in križarskih vojn so zaznamovali tudi boj za investituro, oblikovanje in utrjevanje papeške posvetne oblasti pa tudi cerkvene reforme. Te sta uvajala papež Inocenc III. in njegov naslednik Gregor IX. Plod reform, ki jih je uvedel Inocenc, je tudi ustanovitev cerkvenih redov, ki sta jih zasnovala sv. Dominik in sv. Frančišek.
Zgodovinar dr. Salvator Žitko s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem je na včerajšnjem simpoziju osvetlil razmere v Istri v Monaldovem času. Koprski škof Absalon je v letih 1217 in 1220 veliko pripomogel k temu, da so v mesto prišli dominikanci. Frančiškani – oziroma tedaj manjši bratje – so v Koper prišli v času škofa Konrada (1245-1270), ki je tudi omogočil gradnjo frančiškanskega samostana. V tem obdobju je bil Koper svobodna mestna komuna, istrsko srednjeveško zgodovino pa po Žitkovi oceni sooblikujeta tudi rivalstvo med oglejskimi patriarhi in Beneško republiko. “Mestno življenje je pospešilo razvoj obrti in trgovine ter s tem gospodarski razcvet, po drugi strani pa je sprostilo in razvilo duha znanosti, kulture in umetnosti. Prvo kulturno poslanstvo je izhajalo prav iz samostanov.” In v tem mestu in takem vzdušju je Monaldo leta 1266 začel pisati Summo Monaldino, Žitko pa ugotavlja, da je prav v nenehnem stiku s preprostim ljudstvom čutil potrebo, da bi v duhu krščanskih načel združil etiko in delo, zato je prispevek njegovih naukov k evropskemu socialnemu razvoju izjemnega pomena ne le za tedanji, temveč tudi današnji čas.
Druga metoda – po abecedi
“Da ne bi še naprej nepoznavanje ogrožalo tistih, ki niso vešči v pravu, sem se jaz, brat Monald, najmanjši med manjšimi, v čast Boga in njegove presvete Matere in našega preblaženega očeta Frančiška ter še najbolj v korist neukih, potrudil glede na skromnost svojega uma zbrati in urediti po posameznih črkah abecede nekaj koristnih in pri starodavnih mojstrih in učiteljih potrjenih primerov,” je zapisano v začetku 600 strani dolgega kodeksa. Pravzaprav ne bi bilo ni narobe, če bi to delo imenovali kar enciklopedija, menijo strokovnjaki.
Monaldo, za katerega frančiškanski teolog Bruno Korošak domneva, da se je rodil v slovenski kmečki družini v Kopru ali Piranu, je namreč pri urejanju zbirke zakonov, ki so urejali takratno cerkveno življenje in delovanje, ubral povsem drugačno metodo od svojih sodobnikov. Gesla je nanizal po abecednem vrstnem redu. Pri snovanju pravne zbirke je Monaldo kot glavni vir dosledno uporabljal Gracijanov dekret (1140), s katerim se začne novo obdobje v pravni znanosti. “Težko rečemo, da gre za izrazito znanstveno delo, Monaldo je namreč gledal predvsem na praktični vidik svojega dela. In tako je zasnoval priročnik za profesorje, študente in spovednike, ki bi jim zbirka pravnih predpisov zelo koristila pri študiju in jim olajšala delo,” je na simpoziju v Pretorski palači med drugim povedal dr. Viktor Papež, predavatelj na novogoriški Evropski pravni fakulteti in na frančiškanski univerzi v Rimu.
Odlični risar, vreča smeha in nerodna roka
“Monaldov kodeks spada med dragulje naše zbirke,” pravi dr. Marijan Rupert, vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov NUK. In dodaja, da je bil verjetno namenjen za potrebe pariške univerze. Po Rupertovi oceni daje kodeksu posebno vrednost prav slikarski okras. In temu se je v svojemu prispevku posvetila ddr. Nataša Golob s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Okoli leta 1300 je na pariški univerzi cvetel študij prava. “Iz tega časa tako vemo za mnogo delavnic, ki so se ukvarjale s prepisovanjem tako cerkveno kot civilnopravnih kodeksov in zelo dobro razumem njihov interes za Summo Monaldino. V tistem obdobju je to bilo temeljno delo, ki je lahko pariralo tudi Gracijanovemu dekretu,” ocenjuje umetnostna zgodovinarka in strokovnjakinja za srednjeveško umetnost, še posebej za rokopise tistega časa.
Summa Monaldina, ki jo hranijo v NUK, je po njeni oceni prvovrstno delo pariških prepisovalcev in iluminatorjev. V Evropi je namreč znanih približno 65 prepisov Monaldovega dela, ta, ki ga hranijo v NUK, pa je – tako meni dr. Rupert – najlepše od vseh.
O nastanku tega dela Golobova pove, da je bilo blizu izvirniku. “Vemo, da je prepis nastal po arhetipu, torej po besedilu, ki ga je parafiral še Monaldo sam, in ta je nastal približno 15 let pred kodeksom, ki ga hranijo v Ljubljani.” Dva prepisovalca, rubrikator in trije iluminatorji: prvi odlični risar, drugi velika vreča smeha in tretji z okorno roko … “Prvi od sodelujočih risarjev je prispeval predvsem risbe v slogu pariškega klasicistično-realističnega načina, drugi je bil naklonjen navihanim in namrgodenim obrazom, množica drobnih živalskih in groteskno oblikovanih človeških glav je videti, kot da skozi špranjo v pergamentu gledajo proti besedilu. Skupaj z drugimi drobnarijami so te risbe prevzele vlogo znanih in ustaljenih bralnih znakov, kot so nota in manicula.”
Knjižni slikarji iz pariške delavnice pa so za povrh uporabili še izjemno kakovosten material – cepljeni pergament. Po mnenju Golobove je ta rokopis tako izjemen tudi zato, ker so iluminatorji sodelovali z naročnikom. “Ta jim je pri pisanju ‘dihal za vrat’, ves čas je bil prisoten in prav v tem lahko najdemo razlog za celo vrsto intelektualnih ostric, ki se izražajo skozi rokopisni okras, ki ga najdemo na marginah,” pojasnjuje in dodaja, da je v času, ko se je pripravljala na koprski simpozij, pregledala približno 250 pariških rokopisov iz tega časa: “Pa nisem našla niti enega, kjer bi bila medsebojna povezanost vseh elementov tako zelo skladna.”
Vir