Med 547 žrtvami na “Rochefortskih pontonih” in med 65 mučenci francoske revolucije, ki so bili razglašeni za blažene, se nahaja tudi kapucin p. Sebastijan Francois iz Nancyja.
Frančišek se je rodil 17. 1. 1749 v Nancyju. Oče je bil izvrsten , dobro stoječ mizar.
Frančišek je kmalu in dobro spoznal kapucine, saj so imeli v mestu samostan že od l. 1593. in je njihova cerkev služila do l. 1770 za župnijsko cerkev. V tem samostanu so se opravljali tudi prov. kapitlji, tu je bila tudi predilnica za volno za potrebe kapucinov vseh 28 samostanov lorenske province. Apostolska gorečnost in velika karitativna dejavnost v prid ubogim je naredila kapucine zelo priljubljene.
Ko je bil Frančišek star 19 let je stopil v njihov noviciat. Po duhovniški posvetitvi je deloval v raznih samostanih; največ je hodil na pomoč po župnijah.
Ko je l. 1789 izbruhnila francoska revolucija, je bil v samostanu v Epinalu. Po zavrnitvi prisege je bil samostan razlaščen, bratje pa so odšli v drug samostan. Ko je bil tudi ta razlaščen, so morali bratje v zapor v Nancy, nato pa aprila 1794 po 4 tedenskem mučnem potovanju v Rochefort, kamor so prišli 28. aprila. Tu so jih vkrcali na zloglasno ladjo Deux – Associes.
Tu je spoznal p. Sebastijan, da je prišel v ujetništvo umirajočih. Dnevno so naložili 10-12 umrlih na čoln in jih prepeljali na morsko obalo otoka Aix in zakopali v pesek, brez molitve in križa. Tolažila jih je misel: Bog je povsod pričujoč, kjerkoli bomo ležali, tam bomo vstali od mrtvih. P. Sebastjan je začel še več moliti.
O p. Sebastijanu imamo lepo pričevanje preživelih:
“Ta sveti redovnik je užival med nami edinstveno spoštovanje zaradi svoje izredne pobožnosti in kreposti. Nenehno je molil, zlasti v svoji posledni bolezni. Nekega dne smo ga videli s prekrižanimi, dvignjenimi rokami v znamenju križa in odprtimi usti. Nismo bili zaradi tega posebej pozorni, ker smo ga tako videli pogosto. Čez pol ure pa se nam je zazdelo nenavadno, kako more vztrajati v tako težkem stanju tako dolgo, zlasti ker se je ladja zaradi nemirnega morja zelo nagibala. Ko smo se dotaknili njegove postave, smo videli, da je že pred več urami umrl. Poklicali smo mornarje, Začul se je krik začudenja in solze so bile na njih licih. Nekaj mornarjev je sklenilo, da bodo postali spet verni.” Bilo je to 10. avgusta 1794. Da, to je bil p. Sebastijan, mož molitve!
Vir