Etiopija se omenja že v Stari zavezi. Prerok Ezekijel je s svojo navzočnostjo v pregnanstvu leta 591 – 570 pred Kristusom svojim sonarodnjakom dvigal duha in budil upanje. V prerokbi proti Egiptu pravi: “zato, glej, sem proti tebi in proti tvojim nilskim rokavom. Egiptovsko deželo bom spremenil v pravo razvalino in puščavo od Migdóla do Siéne in do etiopske meje.” (Ez 29,10). Siéne se je nahajal nekje pri današnjem Assuanu.
Apostolska dela v 8. poglavju pripovedujejo, kako je diakon Filip po Božjem navdihu krstil nekega Etiopca, dvorjana, visokega dostojanstvenika kandake, etiopske kraljice in nadzornika cele njene zakladnice.
Sredi IV. stoletja je krščanstvo z misijonskim delom Frumencija iz Tira in Edezija v Etiopiji pustilo globoke korenine. Frumencija je za škofa postavil sam sv. Atanazij in pridružil njegovo škofijo v Assuanu aleksandrijskem patriarhatu. Kasneje pa stoji na čelu etiopske Cerkve ‘abuna’. Krščanstvo je v tej deželi kmalu dobilo status državne vere. V času burnih kristoloških razprav v IV. stoletju se je Etiopija nagibala k monofizitizmu in takšna ostala vse do danes.
Po vdoru monofizitizma v Etiopijo je njena zgodovina utonila v temo vse tam do XIII. stoletja. Takrat je kraljevska dinastija začela širiti vest, da izvira iz Salomonovega rodu, ker se je njemu s kraljico iz Sabe rodil sin Menelik, ki je postal oče etiopske kraljeve dinastije. S prodiranjem islama v severno Afriko je postajala Etiopija vedno bolj odmaknjena od ostalega krščanskega sveta.
Etiopski kralji so v strahu pred islamsko nevarnostjo vztrajno iskali zveze s krščanstvom, v upanju, da se bodo na ta način zaščitili. Papeži so jim pošiljali pisma in misijonarje, v želji, da bi se monofizitska etiopska Cerkev vrnila v naročje katoliške pravovernosti. Papež Julij III. je v XVI. stoletju poslal v Etiopijo jezuitske misijonarje. Tako se je začelo misijonarjenje jezuitov v tej daljni deželi, ki je dalo Družbi Jezusovi tudi 8 slavnih mučencev, ki jim na čelu stoji oče Apolinar de Almeida, naslovni nicejski škof. Cerkev jih je razglasila za častitljive Božje služabnike in upati je, da bo prišlo tudi do njihove beatifikacije.
Apolinar de Almeida se je rodil 22. julija v Lizboni. Vstopil je k jezuitom in nekaj časa v Evropi predaval Sveto pismo. Leta 1626 je imenovan za naslovnega nicejskega škofa in koadjutorja etiopskega patrijarha Alfonza Mendeza. Po številnih in dolgih prigodah je šele leta 1630 dospel na polje svojega delovanja. Že leta 1633 so bili vsi misijonarji s patrijarhom Mendezom izgnani in odšli v Goo v Indijo. Oče Almeida se je z dvema drugima patroma uspel nekako izgubiti in ostati v etiopski pokrajini Tigre. Tam je živel skrit skoraj tri leta v pomanjkanju, lakoti, strahu pred preganjalci in drugih težavah.
Ko pa so ga vendarle ujeli, ga je odpadniški etiopski cesar Fasiladas predal v roke krivovernih menihov. Ti so ga po okrutni enoletni zaprtosti v temnici na enem od otokov reke Nil skupaj z Jacintom Franceschi i Frančiškom Rodriguez predali v roke razjarjene drhali, ki jih je kamenjala. Mučeništvo se je zgodilo med 10. in 15. junijem 1638. Škof de Almeida je umrl 14. junija. Za njihovo razglasitev za blažene je leta 1902 odprt apostolski proces.