„Štirideseti dan po veliki noči obhajamo Gospodov vnebohod, razen v krajih, kjer to praznovanje ni zapovedano in je vnebohod prestavljen na sedmo velikonočno nedeljo“. Tako pravijo določbe o novi ureditvi bogoslužnega leta. Kristusovo vstajenje in vnebohod sta eno dejanje oziroma eno dogajanje. K vstajenju v pravem pomenu besede spada tudi vnebohod, saj se je Kristusovo poveličanje izvršilo z vstajenjem.
Takrat je šel nevidno v nebesa. Vidno izvršen vnebohod štirideseti dan po vstajenju je le poseben vidik in učinek vstajenja.
Ko pravimo, da je Kristus šel v nebesa hočemo povedati, da ni več po zakonom in postavo končnih in minljivi stvari da ni, da ni podvržen silam narave in zgodovine, času in prostoru. Po svojem vnebohodu je v vseh časih in prostorih. Je nad vsemi časi in prostori.
Začel je povsem nov, nam sedaj nedostopen način bivanja!
Ko v veroizpovedi molimo, da „sedi na desnici Očetovi“, priznavamo, da je deležen vse Božje moči in slave. Jezus iz Nazareta, ki je trpel stisko in revščino zemeljskega življenja, ki so ga ljudje izgnali iz svoje srede in ga je svet videl, kako trpi in umira na križu, je zdaj „odet“ v Božji sijaj, v Božjo slavo in postavljen za Gospoda vseh stvari.
Praznik Gospodovega vnebohoda pomeni, da je Kristus „s svojim vstajenjem bil postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, in z močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi: in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak že samim tudi oživlja, očiščuje in krepi vse tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in si v ta namen podvrgla zemljo“ (CS 38,1).
Slavo, ki jo je Kristus že prejel od Boga, svojega Očeta, hoče dati tudi nam. Od tedaj naprej, ko je šel k Očetu, je tudi nam odprta pot k Bogu.
Nič več se nam ni treba bati skrivnosti našega bivanja. Nič več nismo ujetniki, sužnji smrti in greha. Naša usoda je v rokah našega Odrešenika in Gospoda.
Tistega Gospoda, ki je molil: „Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil, preden je svet nastal“ (Jn 17, 24).
Kristus ni šel v nebesa zato, da bi mi samo gledali za njim, temveč zato, da bi bil bolj z nami in da bi nas uspešneje vodil k Bogu.
Z nami gre skozi čase, da bi nas privedel v večnost. Z nami hoče na zemlji snovati in graditi Božje kraljestvo:
– kraljestvo resnice in življenja,
– kraljestvo svetosti in milosti;
– kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru,
dokler ne bo Bogu všeč, da vse to, kar je bilo vsejano v slabosti in minljivosti, ne odene z neminljivostjo na novi zemlji in novem nebu.
Pred vnebohodom je učence na binkoštno doživetje. „In glejte, poslal bom na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne prejmete moči od zgoraj“ (Lk 24, 49).
To je moč Kristusove besede,
– s katero vse priteguje k sebi;
– to je moč zakramentov, po katerih ozdravlja bolnike in obuja mrtve;
– to je moč Duha resnice, ki premaguje temo zmot in nevednosti;
– to je moč Božje ljubezni, ki gasi sovraštvo in vse v vsem napolnjuje.
Dnevi med Gospodovim vnebohodom in binkoštmi so v bogoslužju močneje poudarjeni.
Posebni mašni obrazci nam kličejo v spomin Kristusovo obljubo, da bo poslal Svetega Duha.
Obenem nas opozarjajo na pomembnost priprave za sprejem Duha resnice, ljubezni in življenja. Ti dnevi so binkoštna devetdnevnica.
Devet dni, to je tisti čas, ko so po pripovedovanju evangelista Luke apostoli prebili v molitvi z Jezusovimi brati (kristjani), galilejskimi ženami in Marijo. Iz tega devetdnevnega čakanja je nastala navada, da posebno nujne molitve opravljamo devet dni. Tako molitev imenujemo devetdnevnico.
Binkoštna devetdnevnica je med vsemi najpomembnejša, saj je to molitev za to, kar je v Cerkvi najodličnejše: za darove Svetega Duha, za Svetega Duha samega.
Vir
GOSPODOV VNEBOHOD
Kaj so nebesa in kje so?
Na kaj sploh mislimo, ko izpovedujemo vero v »nebesa«?
Gotovo so nebesa predvsem stanje in ne v prvi vrsti kraj, vsaj ne kraj v takšnem pomenu, kakor ga pojmujemo v sedanjem zemeljskem življenju. Vendar pa ustvarjena in že zato končna bitja ne morejo biti povsod pričujoča, kakor je povsod pričujoč neskončni Bog (čeprav ne na prostorninski način). Zato moramo reči, da so nebesa stanje in obenem kraj skupne blaženosti zveličanih v Bogu.
A kje v stvarstvu, v katerem delu vesoljstvenega prostora so nebesa? Tega z naravoslovno-izkustvenimi sredstvi nikdar ni bilo in ne bo mogoče dognati. Najbolje je, če rečemo: nebesa so tam, kjer ljudje v združenju z Bogom dosežejo dokončno popolnost in neminljivo blaženost. In ker je Kristus v svoji na križu žrtvovani in nato za vekomaj poveličani človeški naravi večni, neprenehni srednik sleherne življenjske povezanosti z Bogom, zato moramo reči, da so nebesa tam, kjer je poveličani Kristus. »Prostor« nebes je tam, kjer je Kristusova poveličana človeška narava.
Če sv. pismo kdaj govori o nebesih kot o nečem, kar je »zgoraj« (Gal 4, 26; Kol 3, 1. 2), ne gre tukaj za prostorninsko in krajevno določanje; božje razodetje marveč hoče z izrazom »zgoraj« povedati, da so »nebesa« vse višji način bivanja in življenja, kakor nam je dosegljiv v našem sedanjem življenju, vezanem na prostorninsko-časovna izkustva in na tolikere snovne pogoje. Sicer tudi ljudje v stanju dovršenosti in neminljive sreče živijo v neki vezanosti na prostor; toda vezanost zveličanih ljudi na prostor je bistveno različna od naše zgodovinske prostorninskosti. Tudi če velja mnenje K. Rahnerja, da človekova duša po smrti pride v ozek odnos do celotnega vesoljstva, s tem vendarle ni še nič povedanega, kje pravzaprav se nahajajo npr. duše, ki so še v stanju očiščevanja; pa tudi ni odgovor na vprašanje, kje živijo zveličani svoje nebeško življenje. Gotovo je le to, da živijo v blaženem združenju z Bogom, ki je sam neodvisen od prostora in časa, pa vendarle vsem krajem in časom navzoč (prim. 3 Kralj 8, 27; Jer 23, 23. 24). Jasno je torej, da z raziskovanjem vesolja in s človekovim prodiranjem v prostor onstran zemlje verski nauk o nebesih ni prav nič prizadet, kaj šele, da bi s tem postal nesmiseln. Ugovori, ki se opirajo na vesoljske polete, so porojeni iz popolnoma napačnega umevanja. Vsa stara in nova zaveza poznata samo Boga, ki je docela duhovno bitje in absolutno »transcendenten«, to se pravi neizrekljivo vzvišen nad vse, kar ni on sam; hkrati pa je Bog vsemu stvarstvu »imanenten«, to je, povsod in v vseh stvareh navzoč kot njihov najgloblji, vse utemeljujoči Vzrok. Ko smo ugotovili, da so nebesa tam, kjer so blaženi v Bogu dosegli cilj svojega najglobljega teženja, je jasno, da »kraja« nebes sploh ne moremo določiti. Kvečjemu bi rekli: Ta »kraj« je Bog, ki pa je povsod pričujoč. Glede vseh povedkov, ki govorijo o nebesih s pomočjo podob in predstav, vzetih iz prostorninskega sveta, se je treba vedno vprašati po njihovi vsebini in notranjem pomenu. Pri tem se izkaže, da je vera v nebesa po notranje popolnoma neodvisna od naravoslovnih predstav m nazorov o svetu, združljiva s katero koli naravoslovno teorijo o vesoljstvu. Trditev, da je Kopernikov sistem (zemlja se vrti okoli sonca in ne narobe) »zadal smrtni udarec krščanstvu«, je zato popoln nesmisel. To lahko ugotovi vsakdo, ki se je le v najmanjši in najpreprostejši meri seznanil z naukom krščanstva.
Nebesa so v polnosti uresničeno in do dna osrečujoče srečanje z Bogom; srečanje, ki nujno vključuje tudi najvišjo in neminljivo človekovo dovršitev, popoln razcvet tistega »pobožanstvenja«, ki se s posvečujočo milostjo začenja že v zemeljskem življenju. A Bog je tako vzvišen nad stvarstvom, da z razumom sicer moremo z gotovostjo spoznati, da Bog biva – glede njegovega bistva pa velja, kar pravi sv. Tomaž Akvinski: »Šele tedaj Boga resnično spoznamo, ko spoznamo, da je neskončno več, kakor pa si človeški um more o njem misliti« (CG 1, 5). Zato se tudi tisto razmerje do Boga, ki ga označujemo z besedo »nebesa«, uresničuje v popolnoma transcendentnem, človeški razum docela presegajočem področju, kakršnega z naravoslovnimi sredstvi ni mogoče ne ugotavljati ne ga spodbijati. Sv. Pavel zato označuje nebesa kot nedopovedljivo osrečujočo skrivnost: »Oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9; 8, 28 ss.).
Vnebohod po gledanju sv. pisma in prve Cerkve
Če beremo evangelije bolj natančno, bomo ugotovili, da Jezusovemu vstajenju pripisujejo kar največji pomen, vidni Jezusov vnebohod pa očividno pri njih ne vzbuja nobene posebne pozornosti. Evangelist Matej o vnebohodu sploh ne govori. Marko ga mimogrede omenja prav ob koncu. Pri Janezu (20, 17) je komaj naveden, in še to le v obliki napovedi. Edini evangelist, ki o vnebohodu nekoliko obširneje govori, je sv. Luka (24, 50-53); a vzrok za to je njegova odločitev, da potem, ko je v evangeliju končal zgodovino fizičnega Kristusa, napiše nekakšno Zgodovino mističnega Kristusa, to je prve Cerkve. In tako se Lukova Apostolska dela, ki so epizodna, se pravi v značilnih prizorih in dogodkih prikazana zgodovina prve Cerkve, začno s ponovitvijo pripovedi o vnebohodu (1, 1-11), kakor se je z vnebohodom končal Lukov evangelij. Podobno kakor evangelisti je ravnala tudi Cerkev v prvih stoletjih. Tja do 5. stol. Gospodovega vnebohoda sploh ni obhajala s posebnim, vsaj ne slovesnim praznikom. Tako imamo iz konca 4. stol. poročilo, da so se v Jeruzalemu Kristusovega vnebohoda s posebnim bogoslužjem sicer spominjali, a ne na 40. dan po veliki noči, marveč kar na binkoštni praznik skupaj s slovesnim praznovanjem prihoda Svetega Duha.
Zakaj je po zgledu evangelistov Cerkev na Jezusov vidni vnebohod obračala tako malo pozornosti?
Predvsem zato, ker se je bistveno Kristusovo poveličanje izvršilo že z vstajenjem. Ker je Kristusova človeška narava že z vstajenjem bila docela pritegnjena v razsežnost, ki je lastna samo Bogu, smemo reči, da je Kristus bistveno že s svojim poveličanim vstajenjem odšel v nebesa. Saj po vstajenju Jezusov način bivanja (eksistence) nič več ni bil zemeljski, marveč nebeški. Že tedaj je bil Kristus tudi po svoji človeški naravi povišan za Gospoda nad vsem stvarstvom. Nevidno je Jezus »šel v nebesa« že s svojim vstajenjem. Vidno izvršeni vnebohod je bil le poseben vidik in učinek vstajenja. – Razen tega Jezus s svojim vidnim odhodom v nebesa ni učencem odtegnil svoje nevidne, duhovne navzočnosti; ta nevidna navzočnost se je marveč tedaj še poglobila. To povedo Jezusove besede: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20). Tudi po svojem vnebohodu je Jezus glasnike evangelija neprestano krepil in jih bo do konca sveta podpiral pri izvrševanju njihovega poslanstva (prim. Mr 16, 20). In ker so bili prvi kristjani tako živo prepričani o neprestani Kristusovi nevidni navzočnosti in o njegovi pomoči iz nebes, zato zanje vidna Kristusova odtegnitev s tega sveta ni mogla mnogo pomeniti.
Kot zgodovinski dogodek, to je dogodek v času in prostoru, se more Kristusov vnebohod nanašati seveda le na njegovo človeško naravo; saj je njegova božja narava vedno bila in je povsod pričujoča, nerazsežna in tudi glede na prostor nespremenljiva. O Kristusu kot Bogu je samo pod določenim vidikom mogoče reči, da je šel v nebesa: kolikor namreč moremo in celo moramo pri njem tudi tisto, kar se je zgodilo z njegovo človeško naravo, pridevati njegovi osebi, ki je bila božja. Z vidnim vnebohodom je Kristusova poveličana človeška narava z božjo močjo odšla v neki kraj znotraj stvarstva, v kraj, ki ustreza poveličanemu in zato »poduhovljenemu« (z božanstvom oziroma s Svetim Duhom prešinjenemu) stanju človeške narave, pripadajoče drugi božji osebi. Kje pa se po vnebohodu Kristus nahaja, kje je tisti »kraj« znotraj vidnega vesoljstva, tega nikdar nihče ni mogel in ne bo mogel določiti. Najbolje je reči, da je Kristusova človeška narava šla »ven« iz vidnega, čutnemu, naravoslovnemu izkustvu in dojemanju dostopnega sveta in stopila v dimenzijo (razsežnost) Boga samega. Če nam evangelist pripoveduje, da se je vnebohod izvršil v gibanju navzgor, ni ta »navzgor« mišljen v krajevnem, prostorninskem, marveč v »eksistencialnem« (bivanjskem) pomenu: ta »navzgor« je simbol ali podoba, ki kaže, kako je sedaj Kristusova poveličana človeška narava dvignjena nad vse take oblike bivanja, ki so dostopne našemu izkustvu. Dosegla je popolnost in srečo, ki nedopovedljivo prekaša vse, kar je mogoče doseči tu »spodaj« na zemlji. Podoben simbolizem uporabljamo, če rečemo: »Iz nižin greha se je Marija Magdalena dvignila na višine kreposti«. S tem stavkom smo povedali nekaj zelo resničnega, toda brez misli na kako krajevno spremembo, prostorninsko dvignjenje. Če rečemo, da je Kristus zdaj »zgoraj«, v nebesih, »na Očetovi desnici«, so to podobe (prim. sv. Tomaž 3 q. 58). Vse pomenijo, da je Kristus s telesom in dušo vstopil v svet ki je lasten Bogu, v notranjost božje skrivnosti. In sicer zato, da bi tudi nas tja »pritegnil« (Jan 12, 32). Oblak, o katerem pravi evangelist, da je Jezusa pri vnebohodu zakril, je v luči stare zaveze brez težav mogoče spoznati kot kraj in znamenje božje navzočnosti, ki se je spustila navzdol (spet govorjeno v podobi!), zakrila Jezusovo človeško naravo in jo sprejela vase, v notranje območje samega Boga. Berilo na praznik Gospodovega vnebohoda, vzeto iz Apostolskih del, opisuje »vnebohod« zelo nazorno in na videz po zunanje. Če pa gledamo od bliže, opazimo vse večje globine. »Vnebohod« je v izvirnem (grškem) jeziku označen v trpniku (pasivu) »je bil vzet od vas v nebo«: dogajanje je torej delo božje moči. Bog Jezusa pritegne v prostor svoje bližine – nikakor ni to neko »letenje kvišku«. Podoba oblaka je, kakor smo videli, znamenje božje navzočnosti, a obenem božje skritosti: Bog je ravno v svoji skritosti stvarem blizu in mogočen; vedno je nad nami, a vendar stalno sredi nas; odtegne se nam, če ga hočemo zagrabiti in z njim razpolagati, a ravno v tem razpolaga z nami vsemi; približati se mu moremo tudi s svojim spoznanjem, a nikdar ga doumeti. S podobo oblaka je pripoved o vnebohodu postavljena v celotno božjo zgodovino z Izraelom, začenši z oblakom na Sinaju (2 Mojz 19, 16 ss; 33, 20) in nad šotorom zaveze v puščavi (2 Mojz 33, 9 ss; 40, 34-38), pa prav do svetlega oblaka, ki je na gori spremenjenja (Mt 17, 1 ss.) oznanjal božjo bližino.
Gospod v zakritosti z oblakom – ta podoba v prazniškem berilu kaže pravzaprav na isto kakor govorjenje, da Kristus »sedi na Očetovi desnici«. O tej drugi podobi pripominja veliki vzhodni cerkveni učitelj sv. Janez Damaščan (u. 749), da »desnica« ni noben kraj, marveč podoba za Kristusovo moč in veličastvo. Sedenje na božji desnici torej pomeni, da je Kristus tudi po svoji človeški naravi pritegnjen v božjo, ves svet obsegajočo moč in gospostvo (De fide orth. 4, 2).
Kristusov vnebohod torej pomeni, da je v Kristusu človeška narava, kakršna je lastna tudi nam, na nov in na dopovedljiv način stopila v notranjost samega Boga: človek je v Kristusu za vedno dobil prostor v Bogu. Nebesa niso »kraj nad zvezdami«, marveč nekaj neprimerno drznejšega in večjega – nebesa so »prostor« v Bogu. Razlog in temelj za to, da moremo dobiti prostor v Bogu pa je v dejstvu, da sta se v križanem in povišanem človeku Jezusu, našem drugem Adamu in sredniku, prešinili človeška in božja narava. Človek Kristus, ki je sedaj že v Bogu, za vekomaj eno z Bogom, je hkrati neprestano trajajoča odprtost Boga za človeka. In pravzaprav je Kristus tisto, kar imenujemo »nebesa«; kajti nebesa niso »prostor« v navadnem smislu, marveč so oseba, oseba tistega, v katerem sta Bog in človek za vedno neločljivo eno. In v tisti meri se tudi mi bližamo nebesom in celo gremo v nebesa, v kakršni meri gremo h Kristusu in »vstopimo« vanj. V tem pomenu more biti »vnebohod« dogajanje v naši vsakdanjosti.
Samo iz vsega tega je mogoče razumeti, zakaj nam sv. Luka ob koncu svojega evangelija poroča, da so se Jezusovi učenci od vnebohoda vrnili z »velikim veseljem« (24, 52). Dogodka niso razumeli kot slovo; saj bi v takšnem primeru ne mogli biti »polni veselja«. Zanje sta bila vnebohod in vstajenje v bistvu prav isti dogodek: gotovost, da križani Kristus živi, da je premagana tista smrt, ki človeka ločuje od Boga, ki je Življenje samo, in da so sedaj vrata večnega življenja v Bogu za vekomaj odprta. Tako »vnebohod« zanje ni pomenil tega, kar si mi v svojem neumevanju morda večkrat mislimo: kakor da je to resnična, čeprav le začasna Kristusova odsotnost od sveta. Nasprotno: Jezusova vidna »odtegnitev« od sveta je apostolom in sploh prvim kristjanom pomenila novo, dokončno in neuničljivo obliko njegove navzočnosti, s katero v Cerkvi in v svetu Kristus uveljavlja svojo deležnost pri kraljevski božji moči (prim. Jan. 14, 18 ss.). Jezus je od svojega vnebohoda dalje na skrivnosten način med svojimi vedno navzoč, navzoč ne le na enem kraju, marveč v zvezi s svojo božjo naravo – po Svetem Duhu – dosega vse kraje in čase tudi s svojo poveličano človeško naravo. Vnebohod je torej veličastni sklep vidnega Kristusovega bivanja na zemlji. Obenem pa začetek globlje nevidne navzočnosti med človeštvom, tiste navzočnosti, ki v Cerkvi posebno v sv. evharistiji postane tudi vidna, nekako oprijemljiva. V vnebohodu moremo videti nekakšno predigro binkošti, ki s prihodom Svetega Duha pomenijo začetek prodiranja krščanstva v svet.
Zakaj pa je Jezus po Lukovem poročilu šel v nebesa 40. dan po svojem vstajenju, potem ko se je 40 dni prikazoval »izbranim pričam« (prim. Apd 13, 40 ss.)? Kdor količkaj pozna sv. pismo, bo z lahkoto ugotovil, da to ni slučajno. V ozadju za tem je simbolizem, ki ga sv. pismo prideva številu 40. 40 dni ali 40 let pomeni v stari zavezi čas preskušnje, čas nekega prehodnega stanja ali prehodne dejavnosti, sploh čas priprave. S številom 40 je čas od Kristusovega vstajenja do vnebohoda označen kot pripravljalni čas Cerkve, ki je po vnebohodu začela delovati, potem ko je njen Gospod šel v stanje dovršenosti svoje človeške narave ter začel pošiljati Svetega Duha (prim. Apd 2, 32 ss.).
Ko sv. Luka navaja to število, mu ni pred očmi poudarek, da je čas od Jezusovega vstajenja do vnebohoda trajal natančno 40 dni, nič več in nič manj. To vidimo že iz Lukovega izražanja v Apd 13, 40 ss.: »Toda Bog je Jezusa obudil od mrtvih; več dni se je prikazoval tem, ki so bili prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem, in ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom« (prim. Lk 24, 50 ss.). Možno je torej, da gre tu le za približno število. A z navajanjem števila 40 hoče sv. Luka predvsem naglasiti: Jezus je s prikazovanji v svoji poveličani človeški naravi pripravil prvo Cerkev na binkoštno podaritev Svetega Duha in s tem na njeno svetovno odrešitveno nalogo.
Smisel praznovanja Kristusovega vnebohoda
Nobeno krščansko praznovanje ni golo spominjanje nečesa preteklega. Ob spominjanju vedno prihajamo v nov življenjski stik s Kristusom, na katerem se je uresničilo tisto, česar se spominjamo. Pri vnebohodu gre za dovršitev Kristusovega vstajenjskega poveličanja. Praznik nam živo kliče v spomin, da tista luč, ki je zasijala v velikonočnem jutru, nikdar več ne bo ugasnila; zmaga nad temo greha in smrti je s Kristusove strani nepreklicno in za vekomaj pridobljena. »Prvorojenec med mnogimi brati« (Rimlj 8, 29) je »šel v svojo slavo« (Lk 24, 26) in sedi zdaj na Očetovi desnici, »in njegovemu kraljestvu ne bo konca« (nic.-car. veroizp.). Vse to pa se je na Kristusu zgodilo tudi za nas, njegove brate, on je med nami prvorojenec (Rimlj 8, 29; Kol 1, 18). Slava, ki jo je Kristus dosegel, je tudi naša slava – nebesa so prostor v božjem veličastvu, pripravljen tudi za nas (prim. Jan 14, 3). V obhajanju sv. evharistije naj bi bili vedno znova in vedno globlje pritegnjeni v območje njega, ki se je »vzdignil v nebo, da bi nas storil deležne svojega božanstva« (vnebohodni hvalospev).
Iz človeške matere, ki je bila Adamov otrok kakor mi, privzeta človeška narava božjega Sina je bila z vnebohodom, dovršitvijo poveličanega vstajenja, pritegnjena v notranjo skrivnost troedinega Boga. Že s tem je tudi nam lastna človeška narava dosegla neprimerljivo dostojanstvo; in ne le dostojanstvo in čast, ampak tudi trdno poroštvo našega »vnebohoda« ob koncu sveta, ko bomo tudi mi ne le z dušo, marveč tudi s poveličanim telesom prišli v slavo svojega prvorojenega Brata. A ta vnebohod se na začetni stopnji uresničuje in mora bolj in bolj uresničevati že sedaj na zemlji. »Umrli ste, in vaše življenje je s Kristusom skrito v Bogu. Ko se prikaže Kristus, vaše življenje, takrat se boste tudi vi z njim prikazali v slavi« (Kol 3, 3. 4). Bog nas je zaradi svoje velike ljubezni oživil s Kristusom »in z njim vred obudil in nam dal sedež v nebesih s Kristusom Jezusom, da bi v prihodnjih vekih pokazal obilno bogastvo svoje milosti do nas« (Ef 2, 6).
»Kristusov vnebohod je naše povišanje,« pravi sv. Leon Veliki (u. 461). Vnebohod je nepreklicna dovršitev našega odrešenja. Na ravni zgodovine je po Kristusovem vnebohodu za uresničenje odrešenja, za dejansko zveličanje vsakega posameznega človeka potrebno samo še eno: individualno biti deležen Kristusovega vnebohoda, vključiti se v poveličanega Kristusa. In prišel bo dan, ko bo dovršen vnebohod vseh izvoljenih, ko se bo tudi njihovo (poveličano) telo pridružilo odrešeni duši, da bo v nebeškem Jeruzalemu zedinjeno s Kristusom. Naš cilj je v tem, da dosežemo Kristusa, ki je že pri Očetu. V ta namen je potrebno, da ostanemo dejavno usmerjeni nanj. Praznovanje vnebohoda ustvarja v naši duši jasnost smeri in vztrajnost »v tekmi, ki nas čaka« na poti za »voditeljem in dopolniteljem vere, Jezusom, ki je namesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ in sedel na desnico božjega prestola« (Hebr 12, 2) zato, da bi tudi nam pripravil prostor (Jan 14, 3). Tam je tisti »blaženi cilj onkraj zemeljske bednosti«, za katerega smo bili ustvarjeni (CS 18, 2), domovina izpolnitve naših najglobljih hrepenenj (prim. Fl 3, 20; Hebr 13, 14). Nikdar pač tako ne razumemo tistega vzklika, ki ga Cerkev ponavlja pri vsaki evharistični daritvi: »Kvišku srca!« kakor na Gospodov vnebohod.
Trdno upanje v dosego tako sijajnega cilja, ki nas čaka »zgoraj« (prim. Kol 3, 1. 2), pa naših urejenih zemeljskih prizadevanj za bolj človeško življenje ne hromi, »ampak celo z novimi nagibi podpira njih spolnjevanje« (CS 21, 3). »Bogastvo, ki v nebesih se blesti, – mi lajša trud, da igra se mi zdi« (sv. Frančišek Saleški na koncu svoje »Filoteje«). Pri maši na praznik Gospodovega vnebohoda se po evangeliju ugasne velikonočna sveča, ki je skozi 40 dni simbolizirala prikazovanja vstalega Kristusa prvim učencem in nas spominjala na tisto odrešenjsko bližino, ki jo poveličani Gospod daje v delež tudi nam – zlasti še v velikonočnem času.
Od vnebohoda dalje Cerkev skozi devet dni čaka na Jezusovo novo navzočnost, navzočnost po Svetem Duhu. A to čakanje ni nedejavno, marveč je goreča, z drugimi dobrimi deli spremljana molitev, naj bi se Sveti Duh, Duh poveličanega Kristusa, razlil na Cerkev v vsem obilju. Devet dni – to je čas, ko so po pripovedovanju evangelista Luka apostoli prebili v molitvi skupaj z Jezusovimi brati, z ženami iz Galileje in z Marijo v njihovi sredi: to je bila prva devetdnevnica v zgodovini. Binkoštna devetdnevnica je najvažnejša med vsemi; kajti to je molitev za nekaj, kar je v Cerkvi najodločilnejše: za darove Svetega Duha, za Svetega Duha samega.
Z novo ureditvijo koledarja so dobili dnevi med Gospodovim vnebohodom in binkoštmi spet močnejši poudarek in večji pomen: določeni so zanje posebni mašni obrazci, ki nam kličejo v spomin Kristusovo obljubo, da bo izlil Svetega Duha, obenem pa važnost naše priprave za prejem obilja Duha resnice, ljubezni in življenja. Prvi korak te priprave je prisrčna, vztrajna, globoka molitev. – V našem usodnem času, polnim velikih obetov, a nič manj velikih, naravnost strahovitih nevarnosti za vse človeštvo, se je Cerkev spet močneje zavedela odločilne vloge Svetega Duha v odrešitveni zgodovini. Brez Svetega Duha bi bila Cerkev kakor mrtvo truplo, brez življenja, brez lepote, brez rodovitnosti – nepreklicno zapisana razpadu.
Vir=Leto svetnikov