Imena: Eromen, Jerko, Jerome, Jeron; Jerka, Jerkica, Hieronima, …
Rodil se je leta 1486 v ugledni družini v Benetkah. Sprva je deloval v vojaški službi, leta 1518 pa je postal duhovnik. 1528. leta je ustanovil red somaskov, ki so se prvotno imenovali Družba služabnikov revnih. Člani tega moškega reda so vodili sirotišnice in bolnišnice, internate in ustanove za reveže. V severnoitalijanskih mestih Bergamo, Brescia, Verona, Como in Milano je ustanovil številne sirotišnice. Umrl je 8. februarja 1573 v Somasci, v kraju, po katerem se člani tega reda imenujejo somaski. Leta 1767 je bil razglasen za svetnika, leta 1928 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zavetnika sirot. V Belgiji se člani reda, ki se posveča vzgoji sirot in negovanju starih in bolnih moških, imenujejo “bratje sv. Hieronima Emilianija”.
Upodobljen je v imenitnih oblačilih, z verigo in železnimi kroglami, ali kot redovnik z otroki.
Goduje 8. februarja.
Vir
Rodil se je leta 1486 v Benetkah kot patricijski sin. V tistih nemirnih časih ga je zamikalo, da bi se spopadel v kakšnem boju in se zapletel v pustolovščine. Poveljstvo rodnega mesta mu je zaupalo trdnjavo Castelnuovo nad Piavo. Ob napadu avstrijskih čet je trdnjava padla in Hieronim (Girolamo) je prišel v ujetništvo. V samotni ječi je doživel notranji preobrat, k čemur je pripomogla čudežna rešitev na Marijino priprošnjo. Tedaj se je ves posvetil ljubezni do bližnjega in skrbi za trpeče in revne.
Za poklic, ki je terjal junaške odpovedi, se je utrjeval najprej tri leta v Castelnuovu s spokornimi deli in z ljubeznijo do bližnjega. Nato se je odpravil na pot, o kateri je bil prepričan, da mu jo je določila božja previdnost. V Benetkah je bil pri 32 letih posvečen za mašnika. Ko sta v letu 1528 pustošili lakota in kuga, je svoje imetje razdal potrebnim, ponoči pokopaval mrliče, ki so ležali na cesti, in negoval bolnike, dokler se ni sam nalezel pegavice. Po ozdravitvi se je posebej posvetil otrokom brez staršev. Dejavnost je razširil do Milana. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel za izgubljena dekleta, negoval bolnike in poučeval verouk. Njegov zgled je pritegnil sodelavce. Leta 1532 je ustanovil moški red po avguštinskih pravilih, ki še danes deluje v Italiji. Po ustanovnem sedežu Somasca pri Bergamu se člani redovne družine imenujejo somaski.
Vir
Hieronim je bil v mladosti najprej deležen odlične izobrazbe, s komaj petnajstimi leti pa je že začel kariero v vojaški službi: od oficirja je napredoval do generala. Leta 1508 mu je bila zaupana trdnjava v mestu Castelnuovo nad Piavo. Tu je tri leta kasneje ob napadu cesarskih čet padel v ujetništvo, kjer se je začelo njegovo »spreobrnjenje«. Čudežno je bil rešen iz ječe, nato pa začel svojo nesebično delo ljubezni do trpečih in revežev. Razdal je premoženje, postal je duhovnik in s podporo beneške vlade najprej prevzel »Bolnišnico neozdravljivih«, kasneje pa razširil svojo dejavnost ter ustanovil posebno družbo oz. red. Med nego bolnikov si je na koncu tudi sam nakopal kugo in za posledicami bolezni umrl.
Ime: Izhaja iz grškega imena Hieronimos, zloženega iz besed hieros »svet, božji« in onoma »ime«; t. j. »tisti, ki ima sveto, od Boga posvečeno ime«.
Rodil se je leta 1481 v Benetkah v Italiji, umrl pa 8. februarja 1537 v vasici Somasco pri Bergamu, prav tako v Italiji.
Družina: Rodil se je v plemiški beneški rodbini Emiliani. Njegov oče Angelo je bil član najvišjega državnega sveta, mati Eleonora pa je izvirala iz prav tako sloveče družine Morosini.
Spreobrnjenje: Ko je bil v ječi in je veliko trpel, se je počasi spreobrnil in obžaloval svoje mladostne zablode in častihlepnost. Mariji se je zaobljubil, da bo peš in bos romal na njeno božjo pot v Treviso. Takrat se mu je Marija čudežno prikazala, ga nagovorila po imenu, mu dala ključe za okove in ječo in ga pozvala, naj takoj izpolni svojo zaobljubo.
Delo: Njegova poglavitna skrb so bili trpeči in revni. Zanje je razdal vse svoje premoženje, ponoči pobiral in pokopaval mrliče, ki so ležali na cesti, in negoval bolnike. Otrokom brez staršev je dajal prenočišče, hrano in delo. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel za izgubljena dekleta in poučeval verouk.
Skupnost: Za mnoge, ki so se mu pridružili pri njegovem dobrodelnem delu, je ustanovil moški red, ki se je sprva imenoval »Družba služabnikov revnih«, kasneje pa red somaskov, po vasici Somasco, kjer je postavil osrednjo hišo. Red ima danes okoli 500 članov, skrbijo pa za vodenje sirotišnic, ubožnic in bolnišnic, pa tudi vzgojnih zavodov.
Sodobniki: slikar Albreht Dürer, cesar Maksimiljan I., sv. Ignacij Lojolski, papeža Pavel III. in IV.
Kreposti: Bil je človek molitve, veliko se je postil in bičal, spal je malo na trdi in goli skali in se veliko pokoril za grehe drugih.
Čudež: Legenda pravi, da je na njegovo priprošnjo v votlini nad Bergamom, kamor se je umikal v samoto, iz tal privrel studenec, ki teče še danes.
Zavetnik: sirot in zapuščene mladine; Trevisa in Benetk, ustanoviteljev šol in sirotišnic.
Upodobitve: Upodabljajo ga v imenitnih oblačilih, z verigo in železnimi kroglami; največkrat pa kot redovnika, obdanega z otroki.
Beatifikacija: 29. sept. 1747 ga je papež Benedikt XIV. razglasil za blaženega, 16. jul. 1767 pa Klemen XIII. za svetnika.
Vir
Sveti Hieronim Emiliani, ki je preživel togotno in razuzdano mladost, a se je spreobrnil k Bogu, ko so ga sovražniki zaprli v ječo. Potem se je, skupaj z zbranimi tovariši, vsega izročil revnim, predvsem sirotam in bolnikom, kar je bilo začetek Kongregacije redovnih klerikov od Somaske. Kmalu je zbolel za kugo, ko je zdravil revne v Somaski, ter je umrl pri Bergomu v Lombardiji.
Vir