Imena: Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino, Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, …
Človek skoraj ne more verjeti, da je bilo kaj takega mogoče – Jožefina je bila žrtev trgovine s sužnji, ki je cvetela v Sudanu v devetnajstem stoletju. Devetletno temnopolto deklico so v Kartumu ujeli arabski trgovci in jo petkrat prodali. Živela je v takšnem strahu, da je za vselej pozabila svoje rojstno ime. Trgovcem ga ni znala povedati, zato so ji dali ime »Bakhita«, kar pomeni v arabščini »osrečena«.
Rodila naj bi se okoli leta 1869. Deset let je nosila suženjske verige. Posebej je trpela, ko je je kupil turški general, da bi služila njegovi materi in ženi. Ženski sta bili neusmiljeni. Ni minil dan, da je ne bi pretepali do krvi. Dali sta jo tetovirati. Na telesu ji je ostalo 144 znamenj. Ko se je moral general vrniti v Turčijo, jo je kupil italijanski konzul. Nekaj časa je še ostala v Sudanu, nato pa se je preselila v Italijo. V življenjepisu je zapisala: »V svojem srcu sem dala Afriki večno slovo«.
V Italiji je dobila svobodo in stopila v stik z beneškimi kanosijankami. Devetega januarja 1890 jo je beneški patriarh krstil, birmal in ji podelil prvo obhajilo. Dobila je ime Jožefina Marjeta. Tedaj se ji je tudi v srcu zbudila želja, da bi stopila v red kanosijank. Bila je sprejeta in čez šest let je v Veroni, kjer so imele kanosijanke materno hišo, napravila zaobljube.
Najprej so jo poslali v samostan Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. Tu je na pobudo predstojnice Jožefina povedala svojo življenjsko zgodbo. V samostanu je bila pripravljena sprejeti vse službe, od vratarice, zakristanke, do delavke. V srcu pa se ji je vnemala želja, da bi šla v misijone. Ni se ji spolnila, toda skupaj s sestro Leopoldo Benedetti, ki se je vrnila iz Kitajske, sta obiskali marsikatero mesto v Italiji in prebujali misijonsko navdušenje. Stalno bivališče je imela v samostanu Vimercate blizu Milana, bila je vratarica. Z njo so se srečevali zaskrbljeni starši, katerih hčere so odhajale v misijone. Vedno je znala najti spodbudno besedo.
Umrla je 8 februarja 1947. Njeno telo je ostalo mehko, tako da so matere lahko prijemale za njeno roko in jo polagale na svoje otroke ter se priporočale njeni priprošnji.
Za blaženo jo je razglasil Janez Pavel II 17 maja 1992, za svetnico pa 1. oktobra 2000.
V Sudanu so kar na njenem domu ugrabili devetletno Jožefino Bakhito in jo prisilili v osemdnevno hojo, da bi jo na koncu prodali za sužnjo. »Bakhita« (kar po arabsko pomeni: srečnica) je zamenjala pet gospodarjev, ki so z njo zelo kruto ravnali. Neka njega gospodarica je »tetovirala« Bakhito tako, da ji je ves čas rezala koščke kože in v nastale rane drgnila sol. Končno je prišla v roke neke prijazne italijanske družine, ki jo je izročila redovnicam hčeram krščanske ljubezni (kanosijankam). Med njimi je sprejela vero in sama vstopila v red. Služila je ponižno in svoja zadnja leta preživela na invalidskem vozičku. »Vse moje življenje je bilo Božji dar in ljudje njegova orodja; hvala jim, po njihovi zaslugi sem prejela dar vere,« je pričevala. Bakhita je umrla leta 1947 in je bila razglašena za svetnico leta 2000.
Vir
“Zbrani na praznik svetega Jožefa, ki je za Marijo prvi svetnik v nebesih, se danes spominjamo treh oseb: njega samega, varuha svete družine, nato našega papeža, Benedikta XVI. – Jožefa Ratzingerja, in na poseben način tudi svete Jožefine Bakhite.
Slednja prihaja med nas na viden in otipljiv način po svoji relikviji “Ex ossibus”, to pomeni, da gre za košček njene kosti. Ne prihaja pa le zaradi naše župnije, temveč za vso domovino Slovenijo. Postni čas, ko premišljujemo o ceni našega rešenja, ki jo je za vsakogar od nas plačal Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, naj nam bo v pomoč, da bi mogli dobro razumeti, kaj nam sveta Jožefina Bakhita z zgledom svojega življenja sporoča.
Spomnimo se na kratko: rojena leta 1869 v pokrajini Darfur, v Sudanu v Afriki, je bila kot sedemletna deklica ugrabljena in prodana za sužnjo. Ob tem je od strahu pozabila lastno ime, ugrabitelji pa so jo poimenovali Bakhita – tista, ki je srečna. Večkrat preprodana je okušala neizmerno trpljenje zaradi nepojmljive krutosti svojih gospodarjev. Žena enega izmed njih, turškega generala, je dala Bakhito tetovirati. Sužnji so bili tedaj goli in tako bi dosegla na trgu večjo vrednost. Z nožem so ji na telesu naredili 114 rezov; po prsih, trebuhu in rokah. Da se rane ne bi zacelile in bi ostale vidne, so vanje vtrli soli. Kasneje je sama izpovedala, da je bil edinole Bog lahko tisti, ki jo je rešil, ko so jo pustili ležati kot mrtvo na tleh v mlaki krvi. Zanjo je imel velik načrt. Kot zadnji jo je leta 1885 kupil italijanski konzul, da bi jo odpeljal v Italijo, kjer jo je podaril prijatelju. Tam je spoznala Jezusa, tudi prodanega in bičanega, in ko bi se morala s to družino vrniti v Afriko, kjer so imeli hotel, je prvič v življenju rekla ne. Pri kanosijankah v Benetkah je po rokah beneškega patriarha obenem prejela zakrament svetega krsta, svete birme in prvo obhajilo. Ni našla besed, da bi opisala srečo, ki jo je čutila v srcu, ko je postala Božji otrok. Leta 1896 je postala redovnica, leta 1902 pa je prišla v Schio (provinca Vicenza), kjer je ostala vse do svoje smrti leta 1947. Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 proglasil za blaženo, 1. oktobra leta 2000 pa za svetnico.
Sedanji papež, Benedikt XVI. govori o njej v okrožnici Spe Salvi (Odrešeni v upanju) iz leta 2007 kot o svetnici upanja takole: ” … Tukaj je Bakhita končno po tako groznih »gospodarjih, paronih«, katerim je bila do tedaj podložna, spoznala povsem drugačnega »Gospodarja«, ki ga je v beneškem narečju imenovala »Parón«. Zdaj je spoznala živega Boga, Boga Jezusa Kristusa. Do tedaj je poznala samo gospodarje, ki so jo prezirali in z njo grdo ravnali ali jo v najboljšem primeru imeli za koristno sužnjo. Zdaj pa je slišala, da obstaja »Parón« nad vsemi paroni, Gospod vseh gospodov, in da je ta Gospod dober, Dobrota sama. Izkusila je, da ta Gospod pozna tudi njo, da je tudi njo ustvaril – še več, da jo ljubi. Tudi ona je bila ljubljena, in sicer od najvišjega Parona, pred katerim so vsi drugi paroni le ubogi služabniki. Bakhito je Bog poznal in ljubil ter pričakoval. Še več, ta Paron je sam sprejel nase usodo pretepenosti in je zdaj čakal nanjo na »Očetovi desnici«. Zdaj je imela »upanje« – ne več samo majhno upanje, da bo našla manj okrutne gospodarje, marveč veliko upanje: jaz sem dokončno ljubljena, in kar koli se mi že pripeti – ta ljubezen me pričakuje. In tako je moje življenje dobro. Po tem spoznanju upanja je bila »odrešena «. Zdaj ni bila več sužnja, marveč svoboden otrok Boga. Bakhita je razumela, kar je povedal Pavel, ko je Efežane spomnil na to, da so bili prej na svetu brez upanja in brez Boga – brez upanja zato, ker so bili brez Boga. ”
Ko so sveto Bakhito nekoč vprašali, kaj bi storila, če bi se ponovno srečala s tistimi, ki so z njo tako grdo ravnali in ji povzročili toliko gorja, je odgovorila: “Pokleknila bi pred njimi, poljubila njihove roke in se jim zahvalila. Če ne bi bilo njih, ne bi nikoli postala Božji otrok in Kristusova nevesta. Ubogi reveži, saj niso vedeli, kaj delajo; oni so bili gospodarji, jaz pa njihova sužnja. Vsak dan prosim za njih, da bi tudi oni spoznali Boga in Njegovo ljubezen in bi se nekoč srečali v raju.”
Sveta Bakhita je bila kanosijanka – red se imenuje po sveti Magdaleni iz Canosse. Karizma tega reda je je popolna zazrtost v Jezusa na križu in žalostno Mater Božjo. Vodilo so jim besede: ponižnost v ljubezni. Postaviti torej Boga na prvo mesto in se Mu popolnoma darovati, kakor se je Jezus popolnoma daroval Očetu v poslušnosti Njegovi volji. Obenem pa slediti Mariji, ne le v solzah njene žalosti, temveč predvsem v trdnosti njene vere in njeni moči, da stoji pod križem, ko se ta volja uresničuje.
Sporočilo svete Jožefine Bakhite nam in vsem v našem času lahko strnemo v tri točke:
odpuščanje in sprava iz srca, še več, hvaležnost za trpljenje, po katerem nas Bog vodi vse bliže k sebi,
smisel življenja bomo našli, če bomo v trdni veri sledili Jezusu na križu in Mariji,
brez Boga smo brez upanja. Največja napaka, ki jo je storil človek je bila, da je Boga izrinil iz vseh področij svojega življenja in na Njegovo mesto postavil samega sebe. Sveta Bakhita upanja nikdar ni izgubila, ker je bila z Bogom vedno zedinjena.
Mati prednica je bila žalostna ob približevanju Bakhitinega odhoda v nebesa. Slednja jo je tolažila z veliko gotovostjo: “Ne trpite zaradi mene. V nebesih bom šla k Jezusu in za vas dosegla velike blagoslove. Če mi bo Gospod to dovolil, bom prišla in vas poiskala v sanjah. V raju bom močna in bom vsem dosegla velike milosti.”
Danes te, sveta Bakhita, tukaj zbrani prosimo, posreduj pri Bogu za nas in naš slovenski narod, ter nam izprosi milost resničnega odpuščanja, sprave in trdne vere, da ostanemo Bogu zvesti v vseh preizkušnjah in tako dočakamo trenutek, ko nam bo Njegovo usmiljenje naklonilo, da smemo tudi sami okusiti veselje vstajenja ter Ga večno ljubiti in gledati iz obličja v obličje.
Sveta Jožefina Bakhita, prosi za nas!”
Vir
Sveta Jožefina Bakhita, devica, ki je bila rojena v pokrajini Darfúr v Sudanu. Bila je kot deklica ugrabljena in večkrat prodana na afriških trgih sužnjev. Trpela je kruto sužnost. Ko je bila osvobojena, je postala v Benetkah kristjana in redovnica pri Hčerah Ljubezni in vse ostalo življenje pomagala v mestu Schio [skío], na vicentinskem polju v Italiji.
Vir
Darfur, ena najbolj preizkušanih pokrajin v Sudanu, ima od leta 2000 svojo prvo svetnico in zavetnico, Jožefino Bakhito. Potem ko je bila ugrabljena, je morala kot sužnja deset let preživeti najstrašnejša ponižanja in mučenja, dokler ni bila leta 1889 v Italiji osvobojena. Sporočilo njenega življenja je zgovorno za vse čase: nujnost odpuščanja in sprave iz vsega srca ter hvaležnost za trpljenje, po katerem nas Bog vodi bliže k sebi.
Ime: Bakhita (to ime so ji nadeli njeni ugrabitelji) pomeni »tista, ki je srečna«. Jožefina pa je ženska oblika imena Jožef, ki v hebrejščini pomeni »naj (Bog) doda (potomstvo)«.
Rodila se je leta 1869 v vasi Olgossa v pokrajini Darfur v Sudanu v Afriki, umrla pa 8. februarja 1947 v samostanu Schio v italijanski provinci Vicenza, Italija.
Družina: Pripadala je boljšemu sloju prebivalstva Daju; njen oče je bil brat vaškega poglavarja, spoštovan in razgledan. Imela je še tri brate in tri sestre.
Ugrabitev: Pri sedmih letih so jo v Kartumu ugrabili arabski trgovci s sužnji in jo kar petkrat prodali. Živela je v takem strahu, da je za vedno pozabila svoje rojstno ime.
Suženjstvo: Deset let je nosila suženjske verige in veliko pretrpela zaradi nepojmljive krutosti svojih gospodarjev. Najhuje je bilo pri nekem turškem generalu, ko jo je njegova žena dala tetovirati. Kar 114 rezov so ji naredili po vsem telesu ter ji na rane vtirali soli, da se ne bi zacelile. Leta 1885 jo je kupil italijanski konzul in jo odpeljal v Italijo, kjer je nazadnje delala kot varuška v družini Avgusta Michieli. Tu je končno postala svobodna.
Spreobrnjenje: V Italiji se je spoznala s krščanstvom in 9. januarja 1890 jo je beneški patriarh, poznejši papež Pij X., krstil, birmal in ji podelil prvo sveto obhajilo. Pri krstu je dobila imena Jožefina Margareta in Fortunata.
Skupnost: Leta 1893 je vstopila v samostan sester kanosijank in večino svojega redovnega življenja preživela kot kuharica, zakristanka in vratarica ter vzgojiteljica mladih redovnic, ki so se pripravljale za misijonsko delo v Afriki. Družbo kanosijank ali hčera ljubezni je leta 1808 ustanovila sveta Magdalena iz Canosse. Njihovo poslanstvo je opravljanje del usmiljenja in verska vzgoja izgubljenih otrok.
Zavetnica: Sudana.
Upodobitve: Na fotografijah je v preprosti črni redovni obleki, s knjigo in svetinjo Žalostne Matere božje.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 razglasil za blaženo, 1. oktobra 2000 pa za svetnico.
Goduje: 8. februarja.
Zadnje besede: Umrla je na soboto, zato je vzkliknila: »Da, tako sem srečna. Naša Gospa … Naša Gospa.«
Misel: »Pokleknila bi pred njimi, poljubila njihove roke in se jim zahvalila. Če ne bi bilo njih, ne bi nikoli postala božji otrok in Kristusova nevesta.«
(To je odgovorila, ko so jo vprašali, kaj bi naredila, če bi se srečala s tistimi, ki so ji povzročili toliko gorja.)
Vir
Zadnje čase smo neštetokrat slišali za Darfur – pokrajino v državi Sudan, kjer zaradi političnih strasti cele množice živijo v skrajni bedi in umirajo od lakote. Iz te pokrajine je bila doma naša svetnica, ki se je rodila okoli leta 1869. Njen stric je bil vaški poglavar. Ko je bila stara kakšnih osem do devet let, sta jo ugrabila dva Arabca, ko je šla nabirat zelenjavo na njivo blizu doma. Ko je morala vso noč hoditi skozi gozd, sta jo naslednje jutro zaprla v neko smrdljivo luknjo. “V nedopovedljivem strahu sem klicala na pomoč očeta in mamo,” je pripovedovala kasneje, “toda nihče me ni slišal.” Zaradi prestane groze je pozabila celo, kako ji je ime; ugrabitelja sta ji zato dala novo ime – Bakhita, ki pomeni “srečna”. Tri leta prej so ugrabili tudi njeno starejšo sestro, ki je bila že poročena, in za njo se je izgubila vsaka sled. V tem času je v tem predelu Afrike trgovina s sužnji še cvetela, čeprav so jo v prvi polovici 19. stoletja skoraj vse evropske države in ZDA z zakonom prepovedale.
Arabca sta Bakhito kmalu prodala. Služila je kot sužnja v več družinah, kjer je pretrpela veliko poniževanj in muk. V Kartumu jo je slednjič kupil neki turški general, čigar otroci so se izživljali nad ubogo črno deklico. Preden se je general vrnil v Turčijo, je dal svojo sužnjo naprodaj. Vzel jo je italijanski konzularni uradnik Calisto Legnani, ki je leta 1884 odšel iz Kartuma. Bakhito je vzel s sabo in jo doma “podaril” ženi svojega prijatelja.
Njegova družina je živela v kraju Mirano Veneto in tam je bila Bakhita pestunja njihove triletne hčerke. Družinski oskrbnik Illuminato Checchini, veren mož in prijatelj Giuseppeja Sarta, kasnejšega papeža Pija X., ji je odprl pot do krščanske vere. “Podaril mi je srebrn križ in mi razložil, da je Jezus Kristus, Božji Sin, umrl za nas. Prav nič nisem razumela, vendar me je neka skrivnostna sila nagnila, da sem križ sprejela in ga stisnila k sebi.” Oskrbnik je prosil redovnice, da Bakhito poučijo v veri. Ko je bila 9. januarja 1890 krščena, je dobila kar tri imena: Jožefina, Marjeta in Fortunata. Isti dan je bila tudi pri birmi in prvem svetem obhajilu.
Decembra 1893 je vstopila v noviciat redovnic kanosijank. “Brez strahu položi svoje zaobljube: Jezus te ima rad, Jezus te ljubi. Tudi ti ga ljubi in vedno veselo služi.” ji je prigovarjal beneški patriarh Sarto. Večne zaobljube je izrekla šele leta 1927. Nekaj časa je živela v samostanu v Benetkah, od leta 1902 pa v kraju Schio, kjer je opravljala različna dela, nazadnje je bila vratarica. Ljudje so jo imeli zelo radi, ker je vse sprejemala s širokim nasmehom in prijazno besedo v beneškem narečju. Zadnja leta je bila preizkušena z raznimi boleznimi. Na invalidskem vozičku je ure in ure ostajala pred tabernakljem in darovala svoje trpljenje za Cerkev, za papeža, za spreobrnjenje grešnikov. Ko je 8. februarja 1947 umrla, so bile njene zadnje besede: “Kako sem srečna… Marija, Marija.” K njenemu grobu so brž začeli prihajati verniki. Papež Janez Pavel II. jo je 17. maja 1992 razglasil za blaženo, 1. oktobra 2000 pa za svetnico.
Vir