Kdo so svetniki?

Čemu zanimanje za svetnike?

Zanimanje za svetnike in preučevanje njihovega življenja je po besedah znanega misleca A. Brunnerja sedanjemu človeštvu »še posebno potrebno, če nočemo doživeti poloma ob nalogah, ki so nam postavljene. Evangeličan W. Nigg, ki ga imajo neredki za najboljšega današnjega pisatelja svetniških življenjepisov, ugotavlja kot neutajljivo zgodovinsko dejstvo: kadarkoli je začel v dušah bledeti veličastni svet svetništva, vselej se je to izkazalo kot obubožanje krščanskega življenja: vedno je to pomenilo usodno izgubo, ki je ni bilo mogoče z ničemer popraviti. »Današnjemu kristjanu mora spet priti v zavest, da pomeni zanimanje za svetnike neprecenljivo notranjo obogatitev. Tega ni mogoče dovolj poudarjati. Omalovaževanje svetnikov bi pomenilo duhovno slepoto in zanemarjanje resnično temeljnih moči krščanstva.« Kako važno je, da kristjani še posebno danes ne izgubljamo spred oči svetnikov, tega se je dobro zavedal papež Janez XXIII. Prepričan je bil, da verska prenovitev in »posodobljenje« (aggiornamento) Cerkve, za katero mu je šlo pri sklicanju koncila, ne more brezbrižno iti mimo svetnikov. Po njegovi besedi bi koncilski nauk o Cerkvi ostal okrnjen in pomanjkljiv, če bi izrečno obširneje ne govorili o tistem delu Cerkve, ki je že dosegel venec zmage v blaženi, večni združenosti s Kristusom, a je hkrati tesno zedinjen tudi s Cerkvijo na poti, to je z nami, ki še nismo na cilju in smo še v stalni nevarnosti, da na utrudljivem romanju »omagamo, utrujeni v svojih srcih« (Hebr 12, 3Hebr 12, 3
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).

»Nobena stvar ne more duha bolj dvigniti kakor zavest, da nismo sami, ampak udje velikega in zmagovitega občestva. Ali ne čuti pripadnik mogočne dežele veselja nad njo in je ponosen na to, da ji pripada? Daleč polnejše in bolj utemeljeno je veselo kristjanovo občutje, da pripada občestvu svetnikov in to brez sledu ošabnosti in prevzetovanja. Po božji besedi ve: državljan je nenavadnega mesta, zanj se vojskuje, in vsi blagoslovljeni svetniki, o katerih bere, so njegovi bratje. Duhovi pravičnih, ki so že prišli do veličastnega cilja, so mu v spodbudo, naj gre za njimi. Polagoma se nauči, da jih ima pred očmi kakor ljube domačine, ki ima z njimi mnogo skupnega«. Tako je govoril poznejši kardinal J. H. Newman l. 1834, ko je bil še anglikanec in je mislil le na pomen, ki ga imajo svetniki za naše življenje s sijajem svojega zgleda, ni pa še računal na moč priprošnje, s katero svetniki v Kristusu in v odvisnosti od njegovega sredništva pomagajo božjemu ljudstvu.

Janez XXIII. je opozarjal na versko resnico, da sta potujoča Cerkev na zemlji in zmagoslavna Cerkev svetnikov v nebesih obe skupaj popolna Kristusova Cerkev, ki je eno samo »občestvo svetnikov«. Zato je izrečno želel, naj v koncilski verski nauk o Cerkvi pride tudi poglavje o svetnikih, kar se je pod naslovom »Eshatološki značaj potujoče Cerkve in njeno zedinjenje z nebeško Cerkvijo« (7. pogl.) dejansko zgodilo. V prvem poglavju svoje konstitucije izraža koncil zavest, da ima potujoča Cerkev v svoji sredi grešnike, »je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem. Le v moči vstalega Gospoda more s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati svoje notranje in zunanje bridkosti in težave ter na svetu, čeprav v sencah, vendar zvesto razodevati njegovo (Kristusovo) skrivnost, dokler se ne bo na koncu razodela v polni luči« (C 8, 3. 4). Pri tem so ji, tako pravi v 7. pogl., v zelo veliko oporo »ravno svetniki (C 49). Ko namreč zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to nova pobuda, da iščemo prihodnjega mesta (Hebr 13, 14Hebr 13, 14
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
in 11, 10). Obenem se s tem učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lastnim stanom in položajem mogli dospeti do popolnega zedinjenja s Kristusom, to je do svetosti« (C 50, 2).

»Zgodovina krščanske svetosti«, predvsem zgodovina junaške stopnje svetosti, kakršno so dosegli svetniki, »se tiče vsakega kristjana, poudarja K. Rahner. Že zato, ker je bil vsak kristjan posvečen z zakramentom sv. krsta, nato pa še z drugimi zakramenti, in ga Bog tudi z notranjimi navdihi – po glasu vesti – kliče k svetosti, »brez katere ne bi nihče videl Gospoda« (Hebr 12, 14Hebr 12, 14
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Danes pa je zanimanje za zgodovino krščanske svetosti, o kateri bo govorilo »Leto svetnikov«, važno še iz sledečega razloga:

Živimo v času, ki bolj malo zaupa raznim »resnicam«, pa naj bi bile še tako lepe, če se niso izkazale v vsakdanjem življenju tudi kot »resnica« v tistem mnogo bogatejšem in globljem pomenu, na kakršnega misli sv. pismo, kadar govori o »resnici«. Ta »resnica« je nekaj, kar je popolnoma zanesljivo in nevarljivo in izkazuje svojo trdno zanesljivost in vrednost tudi v »mejnih stanjih«, ko je na kocki celotno človekovo bivanje, ko gre za »biti in ne biti«: ob doživetjih popolnega poloma načrtov in sanj, pred obličjem silnega trpljenja, ki mu ne vidimo konca in izhoda, ob srečanju s smrtjo samo. To je tista »resnica«, na katero misli Kristus, ko pravi: »Jaz sem pot in resnica in življenje« (Jan 14, 6Jan 14, 6
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), ali, ko zatrjuje: »če boste v mojem nauku vztrajali, boste zares moji učenci; spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jan 8, 31, 32Jan 8, 31, 32
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Svetniki so se z večjo doslednostjo in zvestobo kakor drugi ljudje oklepali takšne resnice in vse globlje živeli »iz resnice« (1 Jan 3, 191 Jan 3, 19
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), kar je isto kakor »iz Boga« (Jan 8, 47Jan 8, 47
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Zato pa so svetniki najboljše priče Kristusovega vstajenja (Apd 1, 22; 4, 33Apd 1, 22; 4, 33
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), s katerim je v korenini že premagano zlo, pred katerim trepečemo. Svetniki so najbolj verodostojni pričevavci za resničnost evangelija (C 50, 2); svetniki so v življenje prevedeni evangelij, čudovito odsevanje samega Kristusovega življenja (B 111, 1). »Svetniki so utelešenje božjih skrivnosti« (R. Guardini). – K prenavljanju same sebe je Cerkev bila poklicana v vsakem času, danes še posebno. Ena od bistvenih točk prenovitve, kakršna se danes od Cerkve zahteva, je brez dvoma v tem, da svojemu oznanjevanju pridružuje pričevanje z življenjem, »pravovernosti« »pravodelnosti«, »ortodoksiji« »ortopraksijo«. Krščanstvo je mnogo bolj oblika življenja kakor pa kakršen koli filozofski, moralni ali asketični sistem, pa naj bi bil še tako sijajen. Zgled življenja, ki ga kdo živi v polnosti in neokrnjeno, z odločno doslednostjo v skladu s krščanskim vzorom, kakor to odkrivamo pri svetnikih (ki so bili ljudje s težavami, boji in preskušnjami kakor mi) – tak zgled privlači in osvaja bolj kakor vse še tako bleščeče se in »moderno« oznanjevanje besede. Ta zgled je v vsakem apostolatu Cerkve najmočnejše orodje: zgledi vlečejo, medtem ko besede mičejo – danes pa besede, ki se jim ne pridruži pričevanje z življenjem, neredko celo odbijajo. Zato je od Boga hotena naloga svetnikov v »zgodovini odrešenja«, kakršna se uresničuje v Cerkvi, danes posebno važna. Cerkev bi sebe samo ohromila, ako bi se nič ne menila za svetnike. Za nas kristjane, laike in duhovnike, ki ne le pripadamo Cerkvi, ampak tudi »smo Cerkev«, je zanimanje za svetnike nekaj bistvenega.

Po pravici je napisal W. Nigg: »Če bi postali svetniki, ti plameneči ljudje, nepoznani, bi se moralo to za celotno krščanstvo izkazati kot propadanje, kot nesrečna izguba nečesa, čemur se pod nobenim pogojem ne moremo odpovedati« (GH, 12.).

A tudi za nevernega človeka je srečanje s svetniki – tu mislimo le bolj na srečanje v življenjepisih – obogatitev, ki jo je po dragocenosti težko primerjati s čimerkoli drugim. Tako je sodil veliki francoski mislec H. Bergson že v času, ko še ni bil veren. Svetniki so pač tisti močni ljudje, ki so uresničili ideal in hrepenenje vsakega človeka dobre volje: notranji ljudje, katerim velja Kristusovo blagrovanje, in hkrati »na ves svet vplivni ljudje, o katerih piše zgodovinar najlepše strani svoje zgodovine«. A. Camus polaga enemu izmed junakov v svojem romanu na usta: »Ali more biti kdo brez Boga svetnik? To je edino resničen problem, ki danes stopa pred nas.« Celo neverni torej občudujejo svetnike.

Spoznati svetnike se pravi seznaniti se z najodličnejšimi zastopniki krščanstva – s tistimi, ki kot sol napravljajo jed krščanstva okusno in krepko. Svetniki so se namreč v hoji za Kristusom in s pomočjo milosti dvignili nad običajno človeško majhnost in povprečnost in so (vsaj nam povprečnezem se zdi) na drzen način živeli iz evangelija. Niso se ustrašili veljati za »nespametne zaradi Kristusa« (1 Kor 4, 101 Kor 4, 10
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) in so zaradi njega imeli »vse za izgubo« (Flp 3, 8Flp 3, 8
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Ravno s tem pa so prispevali in še zdaj v človeški družbi največ »prispevajo k temu, da življenje postaja bolj človeško« (C 40, 2),

Odsev Kristusove svetosti

»Naši govorici manjkajo besede, ki bi mogle opisati veličino svetnikov, pravi W. Nigg. In na vprašanje, kaj jih napravlja za takšne velikane, odgovarja: Njihova svetost, »njihov neposredni odnos do Boga; religiozna globina njihove modrosti in v dno pridirajoče razumevanje duš«.

Prvotno in na način, ki se ne da z ničimer primerjati, pripada svetost samo Bogu, v njegovem brezmejnem, neizrekljivem in nad vse vzvišenem veličastvu. Ta (»bitna« ali »objektivna«) božja svetost, istovetna s samim božjim bistvom, se uveljavlja v božjem hotenju in delovanju – v veličastvu neskaljene ljubezni do vsega dobrega, saj je Bog neskončno popoln, vir in temelj vsega dobrega, karkoli je zunaj njega, in neizmerno blažen sam v sebi. Prav zato je popolno nasprotje sleherni sebičnosti, v kateri pravzaprav obstoji bistvo nravnega zla.

Sv. pismo stare zaveze nam božjo svetost prikazuje predvsem kot nekaj dejavnega, kot mogočno božje poseganje v človeško zgodovino, ki s tem postane zgodovina odrešenja. Jahve je »Sveti Izraelov« zato, ker je s svojo zavezo napravil izvoljene Abrahamove potomce za svoje ljudstvo, za svojo posebno lastnino sredi vesoljnega človeštva. To izvoljeno božje ljudstvo je v narodnem in bogočastnem oziru ločeno od »profanega« (pro-phanum == kar je pred svetiščem in zunaj njega), od sveta, ki »tiči v zlu«; zato je »sveto«. Po hebrejskem deblu pomeni svetost najprej isto kot »ločenost«. Iz pripadnosti k temu »Svetemu Izraelovemu« pa priteka tudi zahteva po nravni svetosti Izraelcev.

Nova zaveza še ohranja to rabo besede »svetost« (Rimlj 1, 7Rimlj 1, 7
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; 1 Kor 1, 2; 11 Kor 1, 2; 1
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
Pet 1, 15. 16; 2, 2). Temeljna razlika in bistvena novost je v tem, da zdaj z Jezusom in samo z njim nastopi dokončno odrešenje in posvečenje človeštva, ki je deležno tiste svetosti, ki na edinstven način pripada Kristusovi človeški naravi zaradi osebnega zedinjenja z drugo božjo osebo. V Jezusu Kristusu, predvsem v njegovi smrti in poveličanem vstajenju od mrtvih se je izvršil največji in najsilnejši božji poseg v tok zgodovine (prim. Rimlj 1, 1-7Rimlj 1, 1-7
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; Ef 1, 19-23Ef 1, 19-23
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; Hebr l, 1-4). Z učlovečenjem in dovršitvijo učlovečenja v velikonočni skrivnosti se nam je Bog, ki prebiva v nedostopni svetlobi, v Kristusu, »svetniku božjem« (Mr 1, 24Mr 1, 24
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; Jan 6, 69Jan 6, 69
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), nepreklicno in nesluteno tesno približal (1 Tim 6, 161 Tim 6, 16
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; Jan 1, 18; 14, 9, 23Jan 1, 18; 14, 9, 23
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Postal je »Emanuel«, to je Bog z nami (Mt 1, 23Mt 1, 23
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Oče nam je podaril svojega lastnega Sina (Rimlj 8, 32; 1Rimlj 8, 32; 1
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
Jan 4, 9. 10Jan 4, 9. 10
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), ki se je »posvetil«, to je, daroval za ljudi, da bi bili »posvečeni v resnici« (Jan 17, 19Jan 17, 19
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), da bi jih na osnovi te daritve njegov in Očetov »Sveti Duh« očiščeval in nagibal k izpolnjevanju Očetove volje, jih preustvarjal v nove ljudi, v »novo stvar« (= nova creatura) v Kristusu (2 Kor 5, 172 Kor 5, 17
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), jih napravljal za Kristusovo skrivnostno telo. Tako bi v medsebojni bratovski ljubezni (Mt 5, 24Mt 5, 24
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) imeli dostop do Očeta, pravira svetosti (Kor 6, 11. 19; 12, 13; Hebr 4, 16; 9, 12Hebr 4, 16; 9, 12
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
itd.). Vse to se uresničuje po Cerkvi, ki je v svoji zedinjenosti s poveličanim Kristusom, svojo glavo in ženinom, «svetišče živega Boga« (2 Kor 6, 162 Kor 6, 16
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; prim. 1 Tim 3, 151 Tim 3, 15
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; Jan 2, 19-22Jan 2, 19-22
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), poklicana k molitvi in delu za to, »da bi ves svet v polnosti prešel v božje ljudstvo, v Gospodovo telo in tempelj Svetega Duha« (C 17). Bog je namreč »hotel ljudi posvečevati in jih voditi k zveličanju ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznavalo in mu sveto služilo (C 9, 1).

Že iz tega vidimo, da je svetost vsakega posameznega kristjana, tudi svetnika, njegova pač še posebno, povezana z občestvom celotne Cerkve in važna za vso Cerkev, prek nje pa tudi za svet, katerega naj Cerkev posvečuje (C 31, 2; 34, 2; 40, 2).

Človekova svetost je učinek nezasluženega božjega daru, ki ga imenujemo opravičenje ali »posvečujočo milost«. Stanje posvečujoče milosti, ki nujno vključuje prostost od smrtnega greha, popolnoma nezdružljivega s stanjem milosti, je prva in temeljna stopnja svetosti. Na to osnovno svetost misli sv. Pavel, ko v svojih pismih vse kristjane imenuje »svete«, čeprav ni dvoma, da niso bili vsi sveti v tistem pomenu, na kakršnega mislimo, kadar govorimo o »svetnikih«. Tudi drugim pisateljem sv. pisma nove zaveze velja za »svetega« vsak kristjan. Kajti vsak kristjan je bil pri krstu potopljen v prenavljajočo moč Kristusove smrti in vstajenja (Rimlj 6, 3Rimlj 6, 3
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
sl.) in po delovanju Svetega Duha, ki je Duh poveličanega Kristusa (Rimlj 8, 9Rimlj 8, 9
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; Jan 7, 37-39Jan 7, 37-39
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), prerojen v božjega otroka (Jan 1, 12, 13; 3, 5-9Jan 1, 12, 13; 3, 5-9
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
); vsak kristjan je bil kot »živ kamen vzidan v duhovno hišo, za sveto duhovstvo, (1 Pet 2, 51 Pet 2, 5
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) in kot član božjega ljudstva nove zaveze poklican »iz teme v čudovito božjo luč« (1 Pet 2, 9.101 Pet 2, 9.10
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), otet »iz oblasti teme« in prestavljen v kraljestvo edinorojenega božjega Sina ter usposobljen za »delež pri dediščini svetih v svetlobi« (Kol 1, 13.14Kol 1, 13.14
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Vse to pa je človeku podarjeno od Boga po Kristusu kot talent, ki ga ne sme zakopati v zemljo, marveč z njim kupčevati in si pridobivati novih talentov (Mt 25, 14-30Mt 25, 14-30
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).

Posvečujoča milost, po kateri je človek živa mladika na trti Kristusu, napravlja človeka bitno in »objektivno« svetega, ker ga kot deležnost pri Kristusovem poveličanem življenju povezuje z Bogom tudi v trenutkih, ko ne vrši nobenih nravnih dejanj (npr. krščen otrok, ki še ne uporablja razuma). Ta svetost pa je ne le božji dar, ampak hkrati – vsaj pri odraslem človeku, zmožnem lastnega svobodnega odločanja – tudi naloga. Naravnana je na svetost v dejanjih, na moralno ali »subjektivno« svetost.

Drugi vatikanski koncil je močno poudaril nauk razodetja: da so »v Cerkvi vsi, naj pripadajo hierarhiji ali pa jih hierarhija vodi, poklicani k svetosti – po apostolovi besedi: »To je namreč božja volja, vaše posvečenje (1 Tes 4, 31 Tes 4, 3
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; prim. Ef 1, 4Ef 1, 4
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)« (C 39). Kristus, »božji Učenik in vzor vse popolnosti, je svetost življenja oznanjal vsem svojim učencem, naj bodo v kakršem koli življenjskem položaju: Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče (Mt 5, 48Mt 5, 48
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Vsem je poslal Svetega Duha, ki naj jih notranje razgiblje, da ljubijo Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo (Mr 12, 30Mr 12, 30
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) in da se ljubijo med seboj, kakor jih je Kristus ljubil (Jan 13, 34; 15, 12Jan 13, 34; 15, 12
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). V krstu so postali resnično božji otroci in deležni božje narave in tako v resnici sveti. Z božjo pomočjo morajo tisto posvečenje, katerega so prejeli, v življenju ohranjati in spopolnjevati« (C 40, 1). In koncil pripominja: »Ker se v marsičem pregrešimo vsi (prim. Jak 3, 2Jak 3, 2
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), zato neprestano potrebujemo božjega usmiljenja in moramo moliti vsak dan: In odpusti nam naše dolge«.

Posvečujoča milost je z božjimi krepostmi vere, upanja in ljubezni, ki so ji vedno pridružene, počelo cele vrste nravnih krepostnih dejanj. Najprej je počelo nadnaravnega spoznavanja Boga in nadnaravne ljubezni do njega, ki naj nas končno privede do blaženega spoznavanja in blažene ljubezni v zveličanju. Takrat bo nastopila presrečna nemožnost, da bi se odvrnili od tega spoznavanja in te ljubezni in tako zgubili svetost, medtem, ko na tem svetu nosimo zaklad svetosti še v »prstenih posodah« (2 Kor 4, 72 Kor 4, 7
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) in ga brez zelo skrbnega sodelovanja z milostjo zelo lahko zapravimo.

Ker svetost obstoji v zedinjenju z Bogom, Bog pa je ljubezen sama (1 Jan 4, 8. 161 Jan 4, 8. 16
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), zato svetosti ni brez nadnaravne ljubezni. Čim večja je mera nadnaravne ljubezni, tem večja je mera posvečujoče milosti in svetosti same. Zato more tudi bolehen človek, ki ni sposoben kakega posebnega posta in morda tudi ne izrednih dejanj zunanjega apostolata in ljubezni do bližnjega, doseči visoko stopnjo svetosti.

»Ljubezen kot vez popolnosti in polnost postave (Kol 3, 14Kol 3, 14
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
; Rimlj 13, 10Rimlj 13, 10
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) ureja vsa sredstva posvečenja, jim daje življenje in jih vodi do končnega cilja. Zato je znamenje resničnega Kristusovega učenca ljubezen tako do Boga kakor do bližnjega,« pravi nedavni koncil (C 42, 1).

Odločilnost in prvenstvo nadnaravne ljubezni pred vsemi drugimi krepostmi sv. pismo zelo jasno in mnogokrat poudarja. O tem govori zlasti Pavlova himna ljubezni (1 Kor 13), dalje ves Janezov evangelij in njegovo prvo pismo, enako pismo sv. Jakoba. Božje razodetje razločno uči, da prava popolnost in s tem svetost obstoji v ljubezni (Rimlj 13, 8-11Rimlj 13, 8-11
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). To je tudi nauk cerkvenih očetov, ki nato odmeva v nauku bogoslovnih učiteljev.

Ljubezen daje pobudo še za druge kreposti; te so njeno nujno spremstvo. So pa tudi pogoj, da ljubezen sploh more obstajati – tako vera in upanje; ali pa so nekakšno njeno orodje – tako nravne ali moralne kreposti, predvsem tako imenovane glavne kreposti, to je razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. Tesno zvezo in sorodstvo ljubezni z drugimi krepostmi nakazuje že sv. Pavel (1 Kor 14, 41 Kor 14, 4
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
sl); cerkveni očetje to resnico podrobneje razlagajo in pogosto trdijo, da je ljubezen »mati« vseh kreposti. Zato Cerkev pri človeku, ki naj ga po njegovi smrti kot blaženega ali kot svetnika dvigne k časti oltarja, njegovo svetost po pravici presoja iz celokupnosti kreposti. In ker mora pri takšnem človeku biti dokazana junaška (heroična) stopnja svetosti, zato Cerkev postavlja vprašanje: Ali je ta človek v svojem življenju stanovitno do konca izvrševal vse božje kreposti (vera, upanje in ljubezen) in še različne druge, skladne s stanom in poklicem in v tistih razmerah, kamor ga je Bog postavil. Obstajati morajo v heroični meri, to se pravi na izrazito višji način, kakor jih izvršujejo osebe, o katerih trdimo, da so krepostne v navadnem pomenu besede. To je bistveno vprašanje, ki ga postavljajo zastopniki Cerkve, ko je treba dognati, ali je ta in ta oseba dosegla junaško svetost, kakršna se zahteva kot pogoj, da se izvrši razglasitev za blaženega ali za svetnika. Pri tem pa je čisto vseeno, ali je bil tisti človek laik ali menih, samski ali poročen, slovit državnik ali pozabljen cestni pometač, papež ali navaden vernik.

Ta junaška stopnja krščanske ljubezni in s tem svetosti je najvišji izraz človeške dejavnosti, najvišji vrh, po kakršnem človek sploh more hrepeneti. To je mojstrovina, ki za njeno dosego ne zadostuje narava niti z najsijajnejšimi darovi; v ta namen je marveč potrebna cela vrsta posebnih milosti, tako da gre tukaj za moralni čudež, ki je eno od znamenj za pravo Jezusovo Cerkev.

V bistvenih potezah je svetost ena sama (prim. C 41, 1), kakor je tudi nadnaravna ljubezen samo ena. Vendar pa je svetost v teku stoletij v različnih duhovnih šolah dobivala različne oblike, kakor so pač bile bolj poudarjene zdaj te zdaj druge njene poteze, zdaj ta zdaj druga sredstva za dosego svetosti – kar vse je odvisno od različne poklicanosti z božje strani. Če take duhovne šole ne zaidejo v nezdružljiva medsebojna nasprotja, v ozkost in ostro izključevanje drugih duhovnosti, morejo dajati celotni svetosti Cerkve lepši in bogatejši obraz, primeren različnim narodom, okoljem in posameznikom. Kako zelo se razlikuje ostra in skoraj robata svetost sv. Hieronima od uglajene in očarljivo ljubeznive svetosti Frančiška Saleškega! Kako zlahka je videti razliko med igrivo in vedro svetostjo Filipa Nerija in nekakšno vojaško urejenostjo sv. Ignacija Lojolskega! Kdo bi dalje mogel zamenjati svetost kakega Frančiška Ksaverija, ki je bil na misijonskih potih na velike razdalje, s svetostjo Simeona Stilita, ki se je cela desetletja komaj za kak meter premaknil z istega mesta. Mogli bi reči, da je toliko različnih svetosti, kolikor je svetnikov. In vendar gre pri vseh v osnovi za nekaj istega: »V različnih načinih življenja in ob različnih nalogah uresničujejo eno samo svetost vsi, kateri se dajo voditi božjemu Duhu in kateri v poslušnosti nebeškemu Očetu v duhu in resnici molijo Očeta, hodijo za Kristusom, ubogim, ponižnim in obloženim s križem, da bi si zaslužili deležnost pri njegovem poveličanju. Vsakdo pa mora v skladu s svojimi lastnimi darovi in nalogami brez obotavljanja hoditi naprej po poti žive vere, ki prebuja upanje in deluje po ljubezni« (C 41 1).

A sleherna svetost, tudi svetost tistih, ki jih Cerkev postavi na oltar, je le medel odsev Kristusove svetosti. V Kristusu »prebiva vsa polnost božanstva« (Kol 2, 9Kol 2, 9
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) in torej tudi polnost svetosti. In ni je svetosti, ki bi ne bila zajeta iz te polnosti (Jan 1, 16Jan 1, 16
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), iz »nedoumljivega Kristusovega bogastva« (Ef 3, 9Ef 3, 9
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Tisto junaštvo nesebične in požrtvovalne ljubezni, ki ga pri svetnikih občudujejo tudi neverni, je vedno zakoreninjeno v Kristusovi ljubezni, ki je šla do kraja in je v človeštvu zanetila božji ogenj, ki nikoli ne bo ugasnil, saj prihaja iz neizmerne polnosti troedinega Boga samega, iz brezna Ljubezni same. Tudi vse raznovrstne zunanje oblike svetega življenja in različne junaške kreposti so le raznobarvni mavrični žarki na nebu Cerkve, prihajajoči iz čistega sijaja »Vzhajajočega z višave« (Lk 1, 78Lk 1, 78
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), ki bi ga »porivali z njegove višine, če bi ga primerjali s katerim koli človekom« (Pascal). Sv. Vincencij Pavelski je govoril svojim duhovnim otrokom: »Gospod je živo pravilo našega življenja. Popolnost ne obstoji v mnogoterosti tega, kar delamo, ampak v tem, da vse delamo dobro in v tistem duhu, v katerem je vsa svoja dejanja izvrševal naš Gospod. Potrebno je, da Jezus Kristus dela v nas in mi z njim; treba je, da govorimo, kakor je on govoril; da smo združeni z njegovim Duhom, kakor je bil on zedinjen s svojim Očetom. Kadar bo šlo za to, da bi storili kako dobro delo, recite božjemu Sinu: Gospod, če bi bil ti na mojem mestu, kako bi napravil? Kako bi poučil tega človeka? Kako bi potolažil tega bolnika na duši ali na telesu?« Enako bomo pri drugih svetnikih vedno mogli odkriti: prava šola, studenec in gibalo njihovega duhovnega življenja je navsezadnje vselej edinole Kristus sam in ne kaki nauki in pravila, pa naj bi bila v njih še tako visoka modrost.

»Vnema nas ljubezen Kristusova« (2 Kor 5, 142 Kor 5, 14
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). »Nobena stvar mi ne ugaja razen v Jezusu Kristusu. Jezus Kristus vedno, Jezus Kristus povsod, Jezus Kristus v vsem in v vseh« (sv. Vincencij Pavelski). »Kaj naj storim za Kristusa, ki je toliko storil zame?« (sv. Ignacij Lojolski). V teh in podobnih življenjskih geslih so velikani svetosti izražali temeljno usmerjenost svoje duše in svojega srca.

Iz tega pa tudi vidimo, da nas svetniki in pravo češčenje svetnikov, teh »prijateljev in dedičev Jezusa Kristusa« ne vodi stran, ampak ravno nasprotno, »privede nas bliže Kristusu« in nas tesneje »združuje s Kristusom«, iz katerega, »kakor iz studenca in glave priteka vsa milost in življenje vsega božjega ljudstva« (C 50, 3). »Ko zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to nova pobuda, da iščemo prihodnji kraj (prim. Hebr 13, 14Hebr 13, 14
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
in 11, 10). Obenem se s tem učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lastnim stanom in položajem mogli dospeti do popolnejšega zedinjenja s Kristusom, to je do svetosti« (C 50, 2).

»Zatiram svoje telo«

Bistvo človekove svetosti obstoji v ljubezni, ne v samozataji in odpovedi. Toda ravno ljubezen je svetnike priganjala, da so se, posebno zavestno na začetku svoje poti k višji svetosti, veliko pokorili in zatajevali. Večina je sprejemala nase izredna prostovoljna mrtvičenja. Predvsem so svetniki seveda z junaško potrpežljivostjo in stanovitnostjo spolnjevali svoje dolžnosti in prenašali križe, ki jim jih je nalagala božja previdnost po življenjskih razmerah, v katerih so živeli. Svetniki nikakor niso bili prosti posledic izvirnega greha. Mnogokrat so se oni morali še posebno z vsemi silami boriti zoper močna neurejena nagnjenja v njih samih, če so hoteli iti za skrivnostnim klicem, s katerim jih je božja milost povabila na pot junaške ljubezni do Boga in do bližnjega.

»Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mt 16, 24Mt 16, 24
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). »Nobeden izmed vas, kateri se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14, 33Lk 14, 33
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Spolnitev tega Jezusovega naročila je svetnike redno zelo veliko stala. Tudi zanje je veljalo: Če naj človek, kakršen pač je, pride do prave svobode božjega otroštva, ki je vanj položeno s krstom, in s tem do razcveta svetosti, je nujno potrebno, da raztrga vezi, s katerimi ga hoče zasužnjiti njegova počutnost in nagnjenost k sebičnosti ali napuhu, pa tudi svet s svojimi slabimi zgledi in vabami, da ne omenimo zalezovanja padlega angela, ki je bil že v raju človekov sovražnik.

V duhovnem življenju razlikujemo navadno tri poti ali stopnje: pot očiščevanja, po kateri hodijo začetniki; pot razsvetljenja, ki je pot napredujočih, in pot združenja, na katero stopijo tisti, ki so že v veliki meri dosegli tesnejše zedinjenje z Bogom. Seveda tukaj ni ostre ločitve in nikakor ni rečeno, da bi se človeku na najvišji stopnji ne bilo treba očiščevati napak; in gotovo bi se motili, če bi mislili, da je zatajevanje samega sebe potrebno samo začetnikom. Tudi pozneje morejo priti nevarnosti za nazadovanje in celo za hude padce, čeprav morda ne toliko v človekovi čutnosti, temveč bolj na duhovni ravni, kjer morejo biti odkloni od prave poti še usodnejši. Tudi človek, ki ni več začetnik v resnem duhovnem življenju, mora vedno spet sprejeti nase kako bolečo odpoved in se odločno zatajevati, če naj ohrani in spopolni prostost za dela ljubezni do Boga in do bližnjega. Sv. Pavel sam, ki je zatrjeval, da ga nobena stvar »ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, ki je v Kristusu Jezusu« (Rimlj 8, 39Rimlj 8, 39
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), je moral kljub temu reči o sebi: »Zatiram svoje telo in ga devljem v sužnost, da bi, ko evangelij oznanim drugim, sam ne bil zavržen« (1 Kor 9, 271 Kor 9, 27
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).

Ni pretirano, če ugotovimo: nobenega odraslega svetnika ni, ki bi pri njem ne zasledili mnogo in zelo ostrega zatajevanja, zlasti ob začetku spreobrnjenja, ki pa tudi pozneje docela ne preneha, čeprav menja svoje oblike. To moremo ugotoviti tudi pri čudovito »uravnovešenih« svetnikih, kakor sta bila sv. Benedikt ali sv. Frančišek Saleški. Bistvo svetosti vendar ne obstoji v mrtvenju in zlasti ne v telesnih zatajevanjih, marveč v ljubezni do Boga in do bližnjega, in sicer v junaški ljubezni, če naj bo svetost junaška. Ako vse zatajevanje označimo z besedo »askeza«, moramo reči: askeza je za vsako svetost nujno potrebna, za junaško svetost seveda junaška askeza, čeprav ne kot cilj, marveč kot pot in sredstvo. Cilj in vsebina svetosti pa je vedno samo ljubezen do Boga in do bližnjega.

Pravo krščansko življenje je hoja za Kristusom in posnemanje Kristusa. Življenje svetnika še posebno. »Vsak kristjan mora pri hoji za Kristusom zatajevati sam sebe, nositi svoj križ in biti deležen Kristusovega trpljenja, in ko je tako spremenjen v podobo njegove smrti, more zaslužiti slavo vstajenja. Zato odslej ne sme več živeti sebi, ampak Bogu, ki ga je vzljubil in sam sebe zanj dal; živeti pa mora tudi za brate, da dopolnjuje na svojem mesu, kar manjka bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev (Kol 1, 34Kol 1, 34
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
).« Zveze med Odrešenikom, ki je glava, in odrešenimi, ki so njegovi udje, si ne moremo zamišljati dovolj tesno. Gospod je nekoč iz preblažene Device oblikoval snovne celice za svoje zemeljsko telo; podobno zdaj gradi svoje skrivnostno telo, ne več iz zgolj snovnih celic, marveč iz celotnih ljudi. V Kristusovem skrivnostnem telesu se nadaljuje tisto življenje, ki ga je Kristus sam živel v svojem zgodovinskem telesu. Udje skrivnostnega Kristusovega telesa so po Svetem Duhu tem bolj napolnjeni z Odrešenikovim mišljenjem in čutenjem, čim bolj so se približali idealu svetosti, h kateri jih je poklical Bog. Zato svetniki gore v hrepenenju po tem, da bi reševali duše, o katerih pa vedo, da jih je Kristus odrešil s trpljenjem na križu. Tako razumemo žejo svetnikov po trpljenju: trpljenje je zanje ljubezen. Trpljenja si oni ne želijo zaradi trpljenja samega; šele trpljenje, ki ga človek prenaša v povezanosti s Kristusom, napravi kristjanovo ljubezen do globin pristno. Trpljenje odtrga tistega, ki zaradi Kristusa in duš ljubi križ, od samega sebe in ga združi s Križanim (o katerem pa ve, da je zdaj že poveličan). Zato je križ lahko velika milost in svetniki večkrat naravnost hrepenijo po križu, a samo zato, ker so prepričani, da bodo samo na njem našli Križanega. Križ je znamenje in izraz ljubezni do Kristusa, tisto, kar svetnike ohranja v zedinjenosti s Kristusom in jih z njim vedno bolj združuje. Samo tako moremo pravilno razumeti vzklik sv. Terezije Avilske: »Ali trpeti ali umreti!« ali sv. Janeza od Križa: »Trpeti in biti zaničevan!« Križ je svetnikom kakor zakrament; pod nevidnim znamenjem križa sprejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.

Kako pa si moramo razlagati dejstvo, da so svetniki – vsaj ko so že dosegli vrhove svetosti – ostali tudi v najhujšem trpljenju vendarle tako čudovito mirni?

Spomnimo se na učlovečenega božjega Sina. Ko je postal človek, si je prevzel človeško naravo ne v stanju poveličanosti, marveč v trpljivem stanju, sposobno za telesno in duševno trpljenje. »Nimamo velikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč enako skušanega v vsem, razen v grehu« (Hebr 4, 15Hebr 4, 15
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). »Naš Gospod ni bil ne eno uro brez trpljenja, dokler je živel (Hoja za Kristusom 2, 12, 6). Na Oljski gori vidimo Jezusa, kako se »začne od strahu tresti in od groze trepetati« (Mr 14, 32Mr 14, 32
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), in na križu zakliče: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15, 35Mr 15, 35
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). – Jezusova človeška narava je bila sicer nedopovedljivo tesno zedinjena z drugo božjo osebo, tako tesno, da je bila druga božja oseba nosivka tudi Jezusovih človeških dejanj. Zato je bila Jezusova človeška duša že v zemeljskem življenju deležna neposrednega gledanja druge božje osebe, s tem pa tudi gledanja troedinega Boga. Kljub temu je Jezus že zaradi bogastva svojih sposobnosti mogel biti deležen celo večjega trpljenja, zlasti duševnega, kakor ga moremo biti deležni mi. Vpliv luči neposrednega gledanja troedinega Boga je ostal zadržan, nekako zajezen na vrhuncu duše in se ni prelival v nižje dušne zmožnosti in prek njih na telo. Tudi je Jezusova duša po božji volji gledala v Bogu le bolj tisto, kar jo je moralo napolnjevati z bridkostjo: predvsem grozoto greha, ki nasprotuje božji svetosti in, ki bo kljub bogastvu odrešenja tako pustošil človeštvo. Pri Jezusovi človeški duši je bilo nekako tako, kakor je pri visoki gori: njen vrh stoji sicer v žaru sončne luči, pobočja in nižji deli te gore pa morejo biti istočasno zaviti v oblake in sence ter v strahovite vrtince neviht.

Po odrešilnem Očetovem sklepu naj bi učlovečeni božji Sin postal glava prenovljenega človeštva in naj bi ravno z ljubečo pokorščino do smrti na križu kot »mož bolečin« (Iz 53, 3Iz 53, 3
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) zadostil za nepokorščino in grešni napuh vseh ljudi. Kako zelo je učlovečeni Bog resnično postal glava prenovljenega človeštva, moremo najbolje razbrati ob tistih ljudeh, katerim je postal vse, ki nič več ne žive sebi, v njih pa živi Kristus, ki ničesar drugega več ne poznajo kakor Kristusa, in to križanega, in ki jih prav križ in trpljenje še posebno upodabljata po Kristusu. Tudi pri svetnikih je v času hudih notranjih in zunanjih preskušenj vrh njihove duše na najtesnejši način ljubeče združen z Bogom v globokem, pod goro trpljenja skritem premišljevanju. Toda v dušne zmožnosti, ki stoje in trpe pod znamenjem križa – na ta pobočja in v te nižine prodirajo le maloštevilni žarki božje luči.

Kristus ni nekaj preteklega, ni nekdo, ki bi bil le pred 2000 leti zgodovinska stvarnost, zdaj pa le še nekaj v nebesa odmaknjenega. Kristus marveč s svojim Duhom je in ostane trajno življenjsko počelo Cerkve, svojega skrivnostnega telesa. Čim močneje prezema svoje ude, tembolj ti udje sebi odmrejo in so s Kristusom križani. V obhajanju sv. evharistije, ki je nekrvavo, vendar pa resnično ponavzočevanje Kristusove daritve na križu, prihaja Kristus posebno tesno v stik s svojimi udi. Tu jih Kristus napravlja deležne svoje enkratne kalvarijske daritve, da postanejo skupaj z njim, glavnim duhovnikom in glavnim darom, sodarovavci in sodarovani. Deležni postanejo križa in sadov daritve na križu, tako da v korist Kristusovega skrivnostnega telesa na neki način na svojem telesu dopolnjujejo, kar še manjka Kristusovim bridkostim. Ne kakor da bi daritev na križu potrebovala kako dopolnitev, saj je po svoji vrednosti neskončna. Toda ta daritev tako vključi odrešene ljudi vase, da morejo biti skupaj s svojo križano Glavo duhovno križani, tako da potem, ko so bili križani za svet, živijo za Boga in trpijo skupaj s svojim Gospodom, delajo pokoro, ljubijo in se žrtvujejo za Očetovo slavo ter za zveličanje ljudi.

»Svetniki so pili kelih trpljenja in postali s tem božji prijatelji,« pravi antifona na praznike mučencev. Kot prijatelji Križanega so postali z njim enega srca in ene volje; po ničemer bolj ne hrepene kakor po tem, da bi bil Oče poveličan in da bi ljudje bili zveličani. Zato na poseben način postanejo deležni nadnaravnih dobrin, ki jih je zaslužil njihov križani prijatelj. Zato pa tudi Bog tako radodarno in s takšno pripravljenostjo uslišuje njihove molitve za rešitev duš. Zadnji razlog za uslišanje tako gorečih prošenj, ki jim gre za večno blaženost in blaženo večnost zablodenih duš, more biti samo Kristus. Toda pomislimo, da Bog ni hotel odpustiti grehov človeštva z zgolj notranjim dejanjem svoje milosti in usmiljenja, ki bi ostalo samo v Bogu; hotel je marveč, da bi nova božje-človeška Glava človeškega rodu zaslužila milost odpuščanja. Tako hoče tudi ta Glava, da bi sadovi odrešilnega dela prihajali po njegovih udih do tistih, ki so še daleč stran od poti zveličanja.

»Moč se v slabosti spopolnjuje«

Pri svetnikih naletimo na nenavadno ponižnost, ki je ob tolikšni svetosti za mnogo ljudi prava uganka. Gotovo, prava ponižnost ne more biti nič drugega kakor resnica in resnicoljubnost v presojanju samega sebe. Toda kakor more npr. sv. Pavel trditi o sebi, da je prvi od vseh grešnikov (1 Tim 1, 151 Tim 1, 15
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), z druge strani pa ugotoviti, da v njem božja milost ni bila prazna (1 Kor 15, 101 Kor 15, 10
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
) in da je ni stvari, ki bi ga mogla ločiti od Kristusove ljubezni (Rimlj 8, 39Rimlj 8, 39
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
)? A spomnimo se še sv. Frančiška Asiškega! Nekoč je ta dejal bratu Rufinu: »Brez dvoma, imam se za največjega grešnika na zemlji in za človeka, ki Bogu najslabše služi, Brat Rufin je začudeno vprašal: »Kako moreš to reči brez laži, ko vendar mnogi očividno padajo v velike grehe, katerih si ti, hvala Bogu, prost?« – Frančišek pa je odgovoril: »Če bi te druge, o katerih govoriš, Bog obdaril s tolikšno usmiljenostjo in dobroto kakor mene, bi ti, naj so zdaj še tako hudobni, bili brez dvoma hvaležnejši za njegov dar, kakor sem jaz, in bi mu bolje služili od mene. In če bi Bog mene zapustil, bi jaz storil več hudobij, kakor kateri koli od njih.«

Svetniki ne le z razumom, marveč z vsem bitjem s pretresljivo živostjo spoznavajo, kaj je Bog in kako stvar prav ničesar dobrega nima sama iz sebe. Pod vplivom razsvetljenja spoznajo in začutijo, da so iz sebe popoln nič, da sami iz sebe ničesar nimajo in ničesar ne zmorejo. In v čim silnejši veličini zažari v njihovi duši popolna božja čistost in veličastnost, tem bolj se čutijo obremenjene od tisočerih bednosti, zapletene v tisočere slabosti, ob katerih se prebujajo vsaj neprostovoljni vzgibi neprimernih želja, neskladnih z božjo svetostjo. Tako svetniki zaradi svojega živega spoznanja božjega veličastva in ljubezni in ob zavesti, kako nam je Bog vsak trenutek neizrekljivo blizu, žive v stalnem spoznavanju svoje bednosti in ničevosti. Čut za božjo veličino in svetost in hkrati čut za to, kakšen nič so sami iz sebe – to je svetnikom postalo druga narava. Za ugotovitev tega jim ni potrebna nobena knjiga, noben premislek. Njihova skušnja jim vedno spet kaže, da so nebogljeni, podvrženi napakam in pomanjkljivostim.

Katere pa so tiste napake in nepopolnosti, ki z njimi Bog svetnike vodi k pravemu spoznanju samih sebe, to je k ponižnosti? Prostovoljni, zavestni, z jasnim premislekom storjeni grehi to ne morejo biti, zakaj taki, če gre pri njih za važno stvar, ločijo od Boga, ugasijo v duši ljubezen do njega, kar more popraviti samo skesana spreobrnitev nazaj k Bogu. Toda tudi popolnoma prostovoljno hoteni pregreški v nepomembnih rečeh so v očeh svetnikov nekaj zelo hudega in se pri ljudeh, ki so stopili na pot junaškega svetništva, komaj kdaj pripetijo, v zadnjih letih ali desetletjih njihovega življenja morda niti enkrat ne več. Napake in nepopolnosti pa so vsakdanja hrana njihove ponižnosti. Po jasnem nauku Cerkve obstoji bistvena razlika med grehom in skušnjavo za greh, med privolitvijo v greh, tj. med pristankom volje na prepovedano navidezno dobrino in mikom ali vabilom h grehu, naj bo tisti mik še tako močan, občuten v človekovem telesu in duhu: dokler človek skušnjavi ne popusti in se ji s svojim hotenjem ne vda ter se ji ne prepusti v jasnem spoznanju nedovoljenega, ni še nobenega greha. A čeprav ni greha, kjer manjka privolitev, pa morejo biti kake nepopolnosti, npr. iz premajhne in premalo skrbne čuječnosti. Pomanjkanje čuječnosti kaže na nepopolnost ljubezni. Ljubezen bi mogla biti še večja in globlja. Popolna bi bila tedaj, če bi sploh ne dopustila nepazljivosti, če bi ne prezrla nobene možnosti za dobro. Popolne negrešljivosti po katoliškem nauku tukaj na zemlji ni. Notranja zbranost, bivanje srca pri Bogu, to se mnogokrat pretrga; človek se v svojem občevanju z Bogom da motiti od oči in ušes; govori brez potrebe o sebi; izgublja čas, pri spolnjevanju dolžnosti je počasen; prevzame ga samovsečnost ob dobro opravljenem delu, ko primerja sebe z drugimi. Naj bodo vsi ti vzgibi še tako nepremišljeni in bežni, zlasti vzgibi nepotrpežljivosti in premajhnega zaupanja v Boga: vse to svetniki nezaslišano tenkovestno čutijo in doživljajo. In to jim kaže, da so prah in da ni greha, katerega bi ne bili sposobni storiti, če bi jih Bog ne držal pokonci s svojo dobroto.

Skrivnost njihove svetosti obstoji ravno v tem, da znajo pravilno gledati na te slabosti, jih potrpežljivo prenašajo, se jim ne čudijo in ne postanejo zaradi tega malodušni, marveč se v globokem spoznanju svoje ničevosti in nebogljenosti ter v nezaupanju vase vzdignejo kvišku do večjega zaupanja v brezmejno in vsemogočno božjo dobrotljivost.

Nezaupanje vase vodi svetnike k večjemu zaupanju v Boga. »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje« (2 Kor 11, 92 Kor 11, 9
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
), to govori tudi njim Kristusova beseda. Nepopolnosti so jim sredstvo, da z njimi hranijo in še bolj netijo v svojem srcu ogenj ljubezni do Boga, ne da bi se vdali potrtosti in malodušju. Nepopolnosti so za svetnike lestev, po katerih se vzpenjajo više k Bogu. Drugi ljudje se po tej lestvi spuščajo premnogokrat navzdol v bednost greha, ali pa v potrtosti in nejevolji zaradi svojih slabosti obstanejo na mestu. Svetniki pa se obrnejo stran od tega, kar je za njimi, in se z zaupnim srcem povzpnejo nasproti temu, kar je pred njimi in tako hite »proti cilju za nagrado božjega klica od zgoraj v Kristusu Jezusu« (Flp 3, 13Flp 3, 13
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Odločilne pri njihovih bojih niso njihove napake in nepopolnosti, marveč njihova vera in ljubezen do Boga. Njihovo zaupanje v božjo ljubezen se čisti in stopnjuje do junaštva ravno ob skušnjavah, ki bi se zdele malenkostne in nedolžne tistim, ki ne razumejo, s kakšno razvidnostjo in močjo svetniki spoznavajo svoj lastni nič in kako silno zahtevna stoji božja svetost pred njihovo dušo. Pri svetnikih premišljevalnih redov so ti boji bolj od znotraj, pri svetnikih dejavnega apostolata pa obstoje bolj v zunanjih nevarnostih in stikih s svetom: »v nevarnostih pred neverniki,… v nevarnostih pred lažnimi brati; v trudu in naporu,… v vsakdanjem opravku, v skrbi za vse cerkve, (2 Kor 11, 26-282 Kor 11, 26-28
Slovenian: SSP - osnovna izdaja (2001) - SSP3

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Vrsta bojev je različna, stvar pa je ista.

Bolezni pri svetnikih

Kaj pa bolezni, stopnjevane tudi do duševnih motenj, ki jih je mogoče v različnih oblikah v večji ali manjši meri zaslediti pri mnogih ljudeh in tudi pri nekaterih svetnikih? Zakaj ne bi Bog v svoji milosti kdaj tudi takšne ljudi dvignil na višino junaške svetosti? Že zaradi tega, da bi razbil zmoto, kakor da človek zmore kaj iz sebe ali, da more sam kaj prispevati k temu, da postane poseben božji prijatelj – kakor da bi svetost mogla biti kaj drugega kakor božji dar.

Tudi pri svetnikih, ki so sicer duševno zdravi, more ob kakih odločilnih mejnikih njihove poti k Bogu priti do duševnih motenj. Takšni nevrotični pojavi nastopijo pač zlasti zato, da bi jih Bog oprostil vplivov, ki so v njihovi naravi ostali od izvirnega greha. W. Schamoni sodi: »Vsakdanja skušnja kaže – in ta misel bi mogla tolažiti marsikaterega trpina – da je nemalo ljudi ravno zaradi tega duševno bolnih, ker ne pridejo k Bogu tako, kakor jih je hotel voditi Bog: če bi se Bogu bolj dali odrešiti, koliko bolj sproščeni, odrešeni bi bili! Koliko notranje krčevitosti bi popustilo, kolikere vsiljive misli bi se razblinile v nič, če bi ljubezen že dosegla tako stopnjo, da bi začela na vse strani izžarevati blagodejno toplino!«

Omenjene motnje morejo nastopiti v »temnih nočeh«, skozi katere Bog vodi svetnike. Sicer morejo biti hude in življenjsko nevarne bolezni že na splošno za vsakega človeka bolj zveličavne kakor najboljše duhovne vaje. Tako bolezen je kdaj res mogoče imeti za »zdravilo, ki je pripravljeno v božji lekarni«. W. Schamoni, ki se je za to vprašanje pobliže zanimal, pravi: »Čeprav včasih v življenju svetnikov res najdemo kaj takega, kar na videz sodi zlasti v pristojnost zdravnika za živčno bolne, vendar pa mi ni znan niti en primer, ko bi o kakem svetniku proti koncu njegovega življenja mogli reči, da je bil duševno bolan. Resnična svetost zahteva, povzroča in je že po sebi veliko duševno zdravje. Svetništvo se začne, ko se človek velikodušno odpove sam sebi, ne da bi si količkaj pridržal, ko nase čisto pozabi, in se celo – kakor so se izražali v srednjem veku – odreče lastni bitnosti, se ves preda na voljo božji dobroti in za božjo dobroto; tako se znebi sebe, svojih bojev in krčev, velikih in malih skrbi in stisk, ovirajoče lastne presoje, vzgoji si pa do komaj pojmljive mere tenkočutno vest. Zato resnična svetost ne daje prednosti boleznim in si ne izmišlja – bolj ali manj zavestno – samovoljnih sredstev za trpljenje.«

Dokler milost iz človeka še ni napravila orodja, ki bi ji bilo docela pokorno, toliko časa morejo še nastopiti trenja in težave na področju duševnega zdravja. Ko pa je milost »preoblikujočega zedinjenja z Bogom – spremenila izvoljeno posodo v novega človeka – in te najvišje stopnje je bila najbrz deležna večina kanoniziranih svetnikov (tako meni W. Schamoni) – potem ni več nobene ovire s strani človeške narave.« S čimerkoli se potem človek ukvarja, je delo izvršeno bolje, pravilneje in hitreje kakor pa v najbolj razgibanih časih njegovega življenja; in nikdar se tak človek ne oddalji iz potopljenosti v mir in stalno zedinjenost srca z Bogom. Ta nova zedinjenost je mnogo globlja kakor prej, ko je še neočiščena in nepopolna narava pod pretežkim bremenom milosti mogla biti nesposobna in nespretna za najrazličnejše dejavnosti.

Svetost je človekova predanost Bogu in predanost Boga človeku; svetost je tisto preoblikovanje človeka v Bogu, po katerem postane človek resnično v skladju z Bogom in bogopodoben. S tem preoblikovanjem človeškost ne preneha, prenehajo pa človeške slabosti. Človeškost postane dovršena in popolna ravno s prenehanjem človeških napak. Kos železa, ki ga držimo v ognju, ostane železo, a očisti se in navzame narave ognja, tako da peče in sveti.

Včasih se zgodi, da si kakšen svetnik z nemodro askezo, ki ga je, zlasti v burnem začetnem prizadevanju za popolnost, nagibala k velikim zunanjim zatajevanjem, sam pokvari svoje zdravje. Mnogo važnejše področje notranje žrtve, znebitev zaverovanosti vase, odpoved ukvarjanju z lastnim jazom – to se začetnikovemu duhovnemu očesu še ni dovolj odkrilo. Dejstvo je, da vzporedno z notranjim zorenjem telesna zatajevanja v svetniku stopijo v ozadje in da svojo pozornost vedno močneje usmerja na to, da bi njegov lastni jaz dal prostora božji ljubezni, ki vabi. Odslej mu gre za ljubezen in ne za žrtve, za poslušnost in ne za velika dejanja ali celo uspehe.

Askezo najstrožjih redov je uredila modrost svetih ustanoviteljev, in udje teh redov brez dvoma dosežejo višino, ki se dviga nad splošno poprečje, če se le držijo pravil in njihovega duha. Pri dejavnih redovih pa, katerih člani so z delom mnogokrat preobremenjeni in se v službi bližnjemu trudijo ob duševnem pritisku naših apokaliptičnih dni, mora modrost predstojnikov skrbeti za to, da ne pride do bolezni. Telesna zatajevanja morajo stopiti v ozadje, prednost ima poklicna askeza, ki zahteva, da mora telo ostati zdravo in močno. Poklic terja stalno zvestobo v obilici majhnih rednih dolžnosti, neutrudljivo zanesljivost v spolnjevanju cele vrste posebnih nalog, pri katerih morajo želje lastnega srca molčati. Življenje, ki se žrtvuje samo za druge, zahteva v samoti notranjega boja in v skritih stalnih žrtvah takšno samozatajo, da mora voditi k vedno večji ljubezni do Boga, pa jo je tudi mogoče razumeti le iz velike ljubezni do Boga. Vse, kar vodi k vedno večji ljubezni do Boga, je askeza, več ali manj nujno potrebna za dosego cilja. Toda askeza ni cilj, ampak sredstvo. Cilj je svetost. Svetost pa je popolna ljubezen do Boga. Ta ljubezen je vir in cilj in vsebina svetosti.
Vir = Leto svetnikov