Imena: Tilči,Tilčka, Tilda, Tilka, Tilika, Matilde, Mehtilda
Rodila se je leta 1241 blizu mesta Halberstadt na Saškem, umrla leta 1299. Rada in tako lepo je pela v koru samostana cistercijank v Helfti, da so ji rekli »Kristusov slavček«. Komaj sedem let stara je šla z materjo v ta samostan, v katerem je že bila njena devet let starejša sestra Gertruda. Posvečeni samostanski prostori so na deklico tako vplivali, da samostana ni hotela več zapustiti. Mati se je morala sama vrniti domov. Čez tri leta je njena sestra postala opatinja in pod njenim vodstvom je rastla Matilda, dokler ji pozneje ni sama pomagala pri vodstvu samostana.
Bog jo je veliko obiskoval s trpljenjem. Mučile so jo dolgotrajne bolezni, pa tudi duhovna zapuščenost, nazadnje pa devetletna bolezen. Jezus jo je v bridkostih večkrat okrepčal s prikaznimi, ki jih je razodevala svoji prijateljici, sv. Jedrt Veliki; ta jih je tudi zapisala.
Nekoč je videla Matilda na tleh velik križ in njena duša je padla na ta križ. Zaslišala je glas: »Vse, kar je na svetu, ne more razveseliti niti ene same duše. Ves blagor in vsa slava je v trpljenju in bridkosti.« In prikazal se ji je Kristus v rdeče svilnatem oblačilu, jo prijel za roko in rekel: »Kakor je svila mehka in voljna, tako ni v trpljenju nič trdega za tistega, ki ljubi.« Svetnica je odgovorila: »Tako je v začetku, ko sprejme duša trpljenje z veliko iskrenostjo; ako se pa trpljenje le množi in močno naraste, tedaj postane težko in trdo.«
Jezus ji je odgovoril s pomenljivimi besedami: »Res je. Toda kakor nihče ne zavrže svilnate obleke, ako postane težka zato, ker jo nekdo okrasi z zlatom in dragulji, marveč jo še veliko bolj ceni, tako verna duša ne zavrže velikega trpljenja.« Kmalu nato je svetnico napadla velika, huda bolezen.
Goduje 19. novembra, ponekod  26. februarja.
Vir

Atributi: knjiga, golob
Imena: Matilda, Matilde, Tilči, Tilda, Tilka, Tilika, Mehtilda
Matilda velja za eno glavnih podpornic češčenja Jezusovega Srca. Rodila se je leta 1241 v Hackebornu v Nemčiji. Matilda, ki jo je izšolala sestra Jedrt, je postala voditeljica samostanske šole v Helfti. Sosestre so si , sprva brez njene vednosti, zapisovale njena mistična doživetja, pozneje pa jim je Matilda to tudi dovolila. Zapisi so zbrani v “Liber specialis gratiae” – Knjiga posebne milosti. V cistercijanskem in benediktinskem samostanu se Matilde spominjajo tudi 26. februarja. Na slikah je upodobljena kot cistercijanka, kot atribut pa ima ob sebi knjigo, na kateri sedi golob, včasih pa jo kažejo, kako slepi nuni vrača vid.
Matilda je že kot otrok želela slediti svoji starejši sestri Gertrudi v samostan, tako da staršem ni preostalo drugega, kot da so ji jo zaupali v varstvo in vzgojo. Matilda spada, skupaj s svojo sestro in bl. Matildo iz Magdeburga, med tri velike mistikinje v evropski duhovnosti. Poleg videnj in mističnih izkušenj zavzema pri njej osrednje mesto molitev in češčenje Jezusovega srca, saj je pri njem našla največjo moč za prenašanje številnih križev. Tako je s svojim zaupanjem, češčenjem in molitvami pripravljala »pot« poznejšemu češčenju Jezusovega in Marijinega srca.
Ime: Izhaja iz nemškega imena Mathilde oz. Mechthild, sestavljenega iz starovisokonemških besed maht »moč, sila« in hiltja »boj«; torej »močna v boju«.
Rodila se je leta 1241 blizu mesta Halberstadt na Saškem, umrla pa 19. novembra 1299 v Helfti v Nemčiji.
Družina: Izhaja iz rodu Hackeborn, ene najstarejših in mogočnih turinških plemiških rodbin. Njena starejša sestra je bila sv. Gertruda (Jedert), opatinja samostana Helfta.
Skupnost: Cistercijani so pripadniki reformirane veje benediktinskega reda, ime pa nosijo po matični opatiji v francoskem kraju Citeaux. Največ je k organizaciji in širjenju reda prispeval sv. Bernard iz Clairvauxa. Hkrati kot moška je nastala tudi ženska veja.
Sodobniki: sv. Gerturda (Jedert), sv. Albert Veliki, sv. Tomaž Akvinski, sv. Bonaventura.
Zavetnica: Za svojo priprošnjico jo imajo slepi.
Delo: Sosestre so njena mistična izkustva, videnja in doživetja zapisovale in nastala je »Knjiga posebne milosti«, ki je urejena po cerkvenem letu, vsebuje pa opise praznikov, poglobljene molitve in mistična izkustva: zamaknjenja, videnja, pogovore z Gospodom.
Videnja: Njeno notranje duhovno življenje je bilo polno globokih mističnih doživetij, zlasti navzočnost Kristusa kot Ženina njene duše (mistika neveste). Bila je deležna številnih zamaknjenj in videnj, ki so se nanašala na Sveto Trojico, Devico Marijo, angele in svetnike, duše v vicah in pogubljene duše.
Preizkušnje: Morala je prestajati telesno in duševno trpljenje, bojevala se je s hudimi skušnjavami, z veliko žalostjo in pobitostjo ter raztresenostjo, kadar ni občutila Jezusove navzočnosti. Poleg tega so jo mučile težke bolezni, hudi glavoboli in zavest, da ni za nobeno rabo. Zadnjih osem let življenja je večinoma preživela na bolniški postelji.
Kreposti: Bila je zelo izobražena, odlična pevka, a hkrati tudi zelo skromna, ponižna, ljubezniva in vedrega značaja. Veliko se je odrekala, delala pokoro za grešnike, se postila, rada je nosila zakrpano obleko.
Upodobitve: Upodabljajo jo v redovni obleki cistercijanke s knjigo v roki, na njej pa sedi golob. Včasih jo upodabljajo tudi, kako slepi nuni vrača vid.
Beatifikacija: Uradno ni bila nikoli razglašena za svetnico, a so jo kmalu po smrti začeli kot svetnico častiti v benediktinskih in cistercijanskih samostanih. Cerkev je to češčenje priznala.
Goduje: 19. novembra, prej tudi 26. februarja.
Vir

 

Dragi bratje in sestre!
Danes bi vam rad spregovoril o sveti Matildi iz Hackeborna, eni velikih osebnosti iz samostana v Helfti. Živela je v 13. stoletju. Njena sosestra sv. Gertruda Velika v 6. knjigi dela z naslovom Liber specialis gratiae– Knjiga posebne milosti, kjer pripoveduje o posebnih milostih, ki jih je Bog naklonil sv. Matildi, takole trdi: »Kar smo napisali, je res malo v primeri s tistim, kar smo opustili. Zgolj Bogu v slavo in za korist bližnjega objavljamo te stvari, ker bi se nam ne zdelo prav zakopati v molk toliko milosti, ki jih je Matilda prejela od Boga ne toliko zase, ampak, po našem mnenju, za nas in za tiste, ki bodo prišli za nami« (Mechthild von Hackeborn, Liber specialis gratiae VI, 1).

To delo sta uredili sv. Gertruda in še ena sestra iz Helfte in ima svojstveno zgodovino. Matilda je pri petdesetih letih preživljala hudo duhovno krizo, združeno s telesnimi bolečinami. V tem stanju je sosestrama prijateljicama zaupala enkratne milosti, s katerimi jo je Bog vodil vse od otroštva, ni pa vedela, da si vse to zapisujeta. Ko je to zvedela, je bila globoko vznemirjena in zgrožena. Gospod pa jo je pomiril in ji dal razumeti, da je vse zapisano zgolj v božjo slavo in korist bližnjega (prim. prav tam II,25; V,20). Tako je to delo glavni vir, od koder črpamo podatke o življenju in duhovnosti naše svetnice.

Z njo vstopamo v družino barona von Hackeborna, eno najplemenitejših, najbogatejših in najmogočnejših družin v Turingiji, v sorodstvenih vezeh s cesarjem Friderikom II. In vstopamo tudi v samostan v Helfti v najslavnejšem obdobju njegove zgodovine. Baron je že dal samostanu eno svojih hčera, Gertrudo iz Hackenborna (1231/1232–1291/1292), obdarjeno z izjemno osebnostjo. Bila je opatinja 40 let, sposobna dati poseben pečat duhovnosti samostana, tako da ga je privedla do izrednega razcveta kot središče mistike in kulture, kot šolo za znanstveno in teološko izobraževanje. Gertruda je nunam ponudila izjemen intelektualni pouk, ki jim je omogočil gojiti duhovnost, utemeljeno na Svetem pismu, bogoslužju, patrističnem izročilu, cistercijanskem Vodilu in duhovnosti, s posebno naklonjenostjo do Bernarda iz Clairvauxa in Viljema Svetoteodoriškega. Bila je prava učiteljica, v vsem zgledna, v evangeljski korenitosti in v apostolski gorečnosti. Matilda je že od otroštva sprejemala in okušala duhovno in kulturno ozračje, ki ga je ustvarjala sestra in mu potem dodala lasten pečat.

Matilda se je rodila leta 1241 ali 1242 v gradu Helfta; bila je tretja baronova hči. Pri sedmih letih je z materjo obiskala sestro Gertrudo v samostanu Rodersdorf. Tisto okolje jo je tako prevzelo, da si je goreče želela, da bi ga bila deležna tudi sama. V samostan je vstopila kot učenka in leta 1258 postala nuna ter se medtem preselila v Helfto, na imetje Hackebornovih. Odlikovala se je po ponižnosti, gorečnosti, ljubkosti, jasnosti in nedolžnosti življenja, domačnosti in zavzetosti v odnosu z Bogom, Marijo in svetniki. Obdarjena je bila z izjemnimi naravnimi in duhovnimi lastnostmi, kot na primer z »učenostjo, razumnostjo, poznavanjem človeških ved, s čudovito prijetnim glasom; vse jo je delalo primerno za to, da postane pravi zaklad samostana z vseh vidikov« (prav tam, predgovor). Tako je »božji slavček« – kakor so jo klicali – že zelo mlada postala voditeljica samostanske shole, dirigentka zbora, magistra novink. Vse te službe je opravljala s talentom in z neutrudno gorečnostjo, ne le v korist nun, ampak tudi vsakega, ki je želel črpati iz njene modrosti in dobrote.

Razsvetljena od božanskega daru mistične kontemplacije je Matilda sestavila številne molitve. Je učiteljica zanesljivega nauka in velike ponižnosti, svetovalka, tolažnica, voditeljica v razločevanju. Tako beremo o njej: »Nauk je delila v tako obilni meri, kakor še nikoli niso videli v samostanu; in zelo nas je strah, joj, da ne bo nikoli več videti kaj takega. Sestre so se zbirale okrog nje kakor okrog pridigarja, da bi slišale božjo besedo. Bila je zatočišče in tolažnica za vse. Po enkratnem božjem daru je imela milost, da je svobodno razkrivala skrivnosti srca slehernega. Mnogo ljudi, ne le iz samostana, ampak tudi tujcev, redovnikov in svetnih, ki so prišli od daleč, je potrjevalo, da jih je ta sveta devica osvobodila njihovih muk in da niso nikoli občutili take tolažbe kot pri njej. Med drugim je zložila in se naučila toliko molitev, da bi jih bilo, če bi jih zbrali, več, kot je psalterija« (prav tam VI,1).

Leta 1261 je prispela v samostan petletna deklica Gertruda; zaupali so jo komaj dvajsetletni Matildi, naj jo vzgaja in vodi v duhovnem življenju; slednjič je iz nje naredila ne le odlično učenko, ampak tudi zaupnico. Leta 1271 ali 1272 je v samostan vstopila še Matilda iz Magdeburga. Kraj je tako sprejel štiri velike žene, dve Gertrudi in dve Matildi, ki so slava nemškega meništva. V dolgem življenju, ki ga je Matilda prebila v samostanu, jo je nenehno pestilo močno trpljenje, ki mu je dodajala strogo pokoro, izbrano za spreobrnjenje grešnikov. Na ta način je bila soudeležena pri Gospodovem trpljenju do konca svojega življenja (prim. prav tam VI, 2). Molitev in kontemplacija sta življenjski humus njenega bivanja: razodetja, njeno poučevanje, služenje bližnjemu, pot vere in ljubezni imajo tu svoje korenine in svoje okolje. V prvi knjigi dela Liber specialis gratiae so urednice zbrale, kar jim je Matilda zaupala za praznike Gospoda, svetnikov in, na poseben način, na Marijine praznike. Prevzame nas sposobnost, s katero je ta svetnica doživljala bogoslužje v njegovih različnih sestavinah, tudi najpreprostejših, in ga prinašala v vsakdanje meniško življenje. Nekaj podob, izrazov, izpeljav je včasih tuje našemu čutenju, če pa upoštevamo meniško življenje in njeno službo magistre in dirigentke zbora, razbiramo izjemno sposobnost vzgojiteljice, ki pomaga sosestram, da izhajajoč iz bogoslužja intenzivno živijo vsak trenutek meniškega življenja.

V bogoslužni molitvi Matilda posebej poudarja kanonične ure, obhajanje svete maše, zlasti sveto obhajilo. Tam jo ekstaza često popelje v globoki intimnosti z Gospodom v njegovo goreče in ljubeče Srce, v presenetljivi razgovor, v katerem prosi za notranje razsvetljenje, medtem ko na poseben način posreduje za svojo skupnost in za sosestre. V središču so Kristusove skrivnosti, h katerim Devica Marija nenehno usmerja hojo po poti svetosti: »Če hrepeniš po pravi svetosti, bodi blizu mojega Sina; on je svetost sama, ki posvečuje vse stvari« (prav tam I,40). V tej njeni globoki povezanosti z Bogom je navzoč ves svet, Cerkev, dobrotniki, grešniki. Zanjo se že zedinjata nebo in zemlja.

Njena videnja, njeno poučevanje in pripetljaji njenega življenje so opisani z izrazi, ki spominjajo na bogoslužno in svetopisemsko govorico. Tako razbiramo njeno poglobljeno poznavanje Svetega pisma, ki je bilo njen vsakdanji kruh. Neprestano se zateka k njemu, bodisi da ovrednoti pri bogoslužju prebrana svetopisemska besedila bodisi da od tam črpa simbole, izraze, opise, podobe, osebnosti. Najbolj ji je všeč evangelij: »Besede evangelija so bile zanjo čudovita hrana in so v njenem srcu zbujale tolikšno sladkost, da pogosto zaradi navdušenja ni mogla nehati brati /…/ Tako goreče je prebirala te besede, da je v vseh prebujala pobožnost. Tako je bila tudi takrat, ko je pela v koru, vsa potopljena v Boga, vznesena od tolikšne gorečnosti, da je včasih ta svoja občutja izražala tudi s kretnjami. /…/ Drugič spet, kot potegnjena v ekstazo, ni slišala tistih, ki so jo klicali ali so jo tresli in je komaj znova začutila zunanje stvari« (prav tamVI,1). V enem od videnj ji je sam Jezus priporočil evangelij; odprl ji je rano svojega Srca in rekel: »Pomisli, kako neizmerna je moja ljubezen: če jo hočeš dobro spoznati, je ne boš nikjer drugod našla jasneje izražene kot v evangeliju. Nihče ni nikoli slišal, da bi kdo močneje in nežneje izrazil svoja občutja, kot je v besedah:Kakor me je ljubil moj Oče, tako sem vas ljubil jaz (Jn 15,9)« (prav tam I,22).

Dragi prijatelji! Osebna in bogoslužna molitev, zlasti molitveno bogoslužje in sveta maša, sta temelj duhovnega izkustva sv. Matilde iz Hackenborna. Ko se je pustila voditi Svetemu pismu in hraniti z evharističnim kruhom, je prehodila pot tesnega zedinjenja z Gospodom, in to vedno v polni zvestobi Cerkvi. To je tudi za nas močno vabilo, da okrepimo svoje prijateljstvo z Gospodom, zlasti s pomočjo vsakdanje molitve in pozornega, zvestega in dejavnega sodelovanja pri sveti maši. Bogoslužje je velika šola duhovnosti.

Učenka Gertruda opisuje s silovitimi izrazi zadnje trenutke življenja sv. Matilde iz Hackenborna, težke, a razsvetljene z navzočnostjo preblažene Trojice, Gospoda, Device Marije, vseh svetnikov, tudi Gertrude, rodne sestre. Ko je napočila ura, v kateri jo je Gospod želel pritegniti k sebi, ga je prosila, če lahko še živi v trpljenju za odrešenje duš, in Jezusu je bilo všeč to nadaljnje znamenje ljubezni.
Matilda je imela 58 let. Pretekla je še zadnji odsek poti, zaznamovan z osmimi leti hudih bolezni. Njeno delo in glas o njeni svetosti sta se razširila daleč naokrog. Ob izteku njene ure, »ji je Bog veličastva … edina sladkost duše, ki ga je ljubila … zapel: Venite vos, benedicti Patris mei … Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, pridite in prejmite kraljestvo … in jo je pridružil svoji slavi« (prav tam VI, 8).
Sveta Matilda iz Hackeborna nas izroča presvetemu Jezusovemu Srcu in deviški Materi. Vabi nas, naj slavimo Sina z Materinim Srcem in slavimo Marijo s Sinovim Srcem: »Pozdravljam te, češčena Devica, v tej presladki rosi, ki se je iz Srca presvete Trojice razlila vate; pozdravljam te v slavi in veselju, s katerima se zdaj večno veseliš, ti, ki te je raje kot vse ustvarjenine zemlje in nebes prvo izbral, še pred stvarjenjem sveta! Amen« (prav tam I,45).
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 29. septembra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir

V samostanu Helfta (na Saškem), sveta Matilda iz Hackeborna, devica, ki je bila žena izredne učenosti in ponižnosti, z nadnaravnim darom razsvetljena za mistično kontemplacijo. († 19. november 1299)
Vir

Današnja svetnica je bila globoka mistična duša, ki je čutila navzočnost Jezusa kot Ženina. Pogosto ji je govoril in ta razodetja so zapisana v delu z naslovom Knjiga posebnih milosti, ki velja za enega najboljših verskih spisov srednjega veka. Nekoč je na začetku, maše v svoji notranjosti zaslišala besede: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!« Matilda je prosila: »O, ko bi bila tudi jaz med njimi!« Tedaj ji je Jezus odgovoril: »Vedi, da si ena od njih; da pa ne boš dvomila, ti izročam svoje srce kot zagotovilo moje ljubezni in zavetja vedno, zlasti pa ob smrtni uri.« Poslej je goreče častila Jezusovo srce.
Njena življenjska pot malce spominja na sv. Terezijo Deteta Jezusa: v rosni mladosti je zahrepenela po samostanskem življenju in zelo zgodaj je dejansko postala redovnica. Matilda (nemško Mechthild) se je rodila leta 1241 v plemiški rodbini Hackeborn na Saškem, večji del svojega življenja pa je prebila v samostanu cistercijank v Helfti, zato jo pogosto imenujejo Matilda iz Helfte. Ko ji je bilo sedem let, je šla s svojimi starši obiskat svojo devet let starejšo sestro Gertrudo (Jedrt) v samostan Rodersdorf. Življenje pobožnih redovnic je deklico tako prevzelo, da bi najraje za vedno ostala v samostanu. Na njene ponovne prošnje so starši svojo Matildo zaupali varstvu starejše hčerke Gertrude, ki je kmalu postala opatinja – predstojnica samostana. Mlade novinke so morale pred redovnimi zaobljubami, ki pomenijo začetek samostanskega življenja, skozi zahtevno šolo uvajanja, ki je obsegala molitev, ročno delo in študij. Samostanska knjižnica je imela veliko najboljših knjig tistega časa. Opatinja je govorila:»Če preneha v samostanu zanimanje za sveto znanost in tako izgine razumevanje Svetega pisma, bo kmalu izginil iz samostana tudi redovni duh.« Vse te preskušnje je morala prestati tudi Matilda, sestra opatinje, ki je bila vzorna novinka. Ko so se nune zaradi pomanjkanja vode leta 1258 preselile v samostan Helfta, je sedemnajstletna Matilda šla z njimi in položila redovne zaobljube.
V Helfti je postala najprej učiteljica, nato pa voditeljica samostanske šole. Svoji sestri opatinji je pomagala pri vodenju samostana. Imela je čudovit glas, zato je bila prva pevka in voditeljica petja v samostanskem koru. Zaradi njenega poduhovljenega petja so ji vsi pravili ‘Kristusov slavček’. Izžarevala je radost in veselje, vsem se je priljubila s svojo ponižnostjo in preprostostjo. Sestre so ji zato zaupale in so se zatekale k njej po nasvet v raznih zadevah. Tudi svetni ljudje so prihajali k mladi redovnici, da bi jim svetovala.
Milost in modrost svetovanja si je Matilda ‘prislužila’ s pokoro, ki si jo je sama nalagala; prestajati pa je morala tudi hudo duševno in telesno trpljenje. Kadar ni čutila ‘osrečujoče božje bližine’, se je morala bojevati z veliko žalostjo in pobitostjo. Pogosto so jo mučile težke bolezni, ki so bile zanjo trajno mučeništvo. Zadnjih osem let je prebila v glavnem na postelji. V bolezni jo je mučila zavest, da ni za nobeno rabo. Kristus; ki je govoril z njo kot zaupen prijatelj, jo je tolažil, da je vrednost njenega življenja v pokorščini božji volji. »Čim večje je trpljenje, tem plemeniteje se razvijajo vse kreposti duše in tem bolj se množi zasluženje.« Umrla je 19. novembra 1298 v Helfti. Uradno sicer ni bila razglašena za svetnico, pa so jo kot tako prav kmalu začeli častiti v cistercijanskih samostanih. Njen god se obhaja 19. novembra, na dan njene smrti.
Ime Matilda pomeni ‘močna bojevnica’, francoska in angleška oblika tega imena je Maud.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 309