Imena: Nikolaj, Nik, Niki, Nicola, Nikica, Nikita, Niko, Nikola, Nika, Nikolaja, Nikolina, Nikol, Nike, Nikoleta, …
Nikolaj se je rodil okoli leta 1340 v Šibeniku, v ugledni plemiški družini. V frančiškanski red je vstopil že kot mladenič. Več kot deset let je deloval kot oznanjevalec vere v Bosni, potem pa je leta 1385 odšel v Jeruzalem. Tam je spoznal Deodata in Petra iz juzne Francije in Štefana iz severne Italije. Leta 1391 so štirje misijonarji hoteli na muslimanski praznik pridigati v mošeji v Jeruzalemu, zato so si hoteli prej pri mestnem kadiju priskrbeti dovoljenje. Ta je bil nad njihovim namenom ogorčen in jih nagnal iz hiše. Ko so ljudje zvedeli kaj so nameravali, so jih na ulicah napadli in pretepli. Vrgli so jih v ječo in jim cele dneve niso dali nič hrane. Ker so se zatekali k molitvi in veri, so jih obsodili na smrt. 14. novembra 1391 so jih usmrtili z mečem. Mučitelji in rablji so trupla sežgali in njihov pepel raztrosili po vsem Jeruzalemu.
Sveti Nikolaj goduje 14. novembra.
Vir
V Jeruzalemu, sveti duhovniki in mučenci: Nikolaj Tavelić, Deódat Aribert, Štefan iz Cúnea [kúneja] in Peter iz Narbone [narbóna], iz Reda manjših bratov, ki so svobodno oznanjevali krščansko vero pred Saraceni na javnem trgu in stalno pričevali za Kristusa, Božjega Sina. Bili so v ognju sežgani.
Vir
Slovenci smo leta 1999 dobili svojega prvega blaženega, škofa Antona Martina Slomška. Hrvati pa imajo že več kot štirideset let svojega prvega svetnika, ki ga časti vsa katoliška Cerkev. 21. junija 1970 je namreč papež Pavel VI. v baziliki svetega Petra v Rimu slovesno razglasil za svetnika hrvaškega frančiškana Nikolaja Tavelića, ki je umrl kot mučenec v Jeruzalemu na današnji dan leta 1391. Za Cerkev na Hrvaškem je bila ta razglasitev pomemben dogodek. Za narod in deželo, ki jima uspe, da je kateri od njunih sinov ali hčera uvrščen v seznam svetnikov vesoljne Cerkve, pomeni to priznanje pred vsem katoliškim svetom.
Nikolaj (hrvaško Nikola) Tavelič se je rodil v Šibeniku med letoma 1340 in 1350 kot sin ugledne plemiške družine. Že zgodaj se je navdušil za življenje po vzoru sv. Frančiška Asiškega, ker je imel pogosto priložnost srečevati se z njegovimi redovnimi sinovi – frančiškani. Prvi frančiškani so prišli v Dalmacijo in Bosno že leta 1221, pet let pred smrtjo sv. Frančiška Asiškega. Od leta 1321 so imeli svoj samostan tudi v Šibeniku, v Zadru pa je bil že leta 1260 njihov osrednji učni zavod. Po vsej verjetnosti se je tam šolal tudi Nikolaj Tavelič.
Iz zgodovinskih virov zanesljivo vemo, da je Tavelič deloval kot dušni pastir v Bosni, kamor naj bi prišel leta 1379. V tem času je bila Bosna zanimivo in važno področje tako v cerkvenem kot političnem pogledu. Posebna skrb Cerkve tedaj so bili bosenski bogomili, krivoverci, ki so netili upor zoper vsako svetno in cerkveno oblast, obsojali so zakonsko življenje, zavračali rabo vseh materialnih sredstev, češ da izhajajo od hudiča. Zoper ta nauk je mogla uspešno nastopati samo miselnost, ki je izhajala iz ponižne ljubezni do ljudi in božjega stvarstva, miselnost, ki jo je oznanjal asiški ubožec. Zato je papež Benedikt XII. prosil frančiškane, naj gredo delovat med bosenske bogomile. Med številnimi gorečimi misijonarji in odličnimi pridigarji frančiškanskega reda je v Bosni okoli dvanajst let deloval tudi Nikolaj Tavelič. Bosenski frančiškanski vikariat je imel sredi 15. stoletja nad 60 samostanov s 700 redovniki, ki so svoje delo uspešno nadaljevali tudi po turški zasedbi Bosne po letu 1480.
Nikolaj Tavelič je leta 1391 zapustil Bosno in odšel v Sveto deželo – Palestino. Po neuspelih križarskih vojnah so bili namreč frančiškani od leta 1342 službeni ‘varuhi’ Svete dežele, za kar jih je postavil papež Klemen VI. in ta naslov imajo še danes. To »varuštvo« je od vsega začetka imelo mednarodni značaj in v tej ustanovi so zastopani frančiškani vseh narodnosti. Tavelič je s tovariši delal v gostišču za romarje in pri Božjem grobu. Ob premišljevanju Kristusovega trpljenja in ob zgledu sv. Frančiška Asiškega, ki je oznanjal evangelij pred egiptovskim sultanom, je tudi Nikolaj z nekaterimi sobrati hotel spreobrniti h krščanstvu jeruzalemskega voditelja Saracenov, muslimanskih Arabcev. Toda njihov poskus je propadel: muslimane so samo razjezili. Voditelj Saracenov je ukazal Nikolaja ter njegove sobrate: italijanskega patra Štefana in francoska patra Deodata in Petra vreči v ječo, kjer so jih bičali in z drugimi mukami hoteli pripraviti do tega, da se odpovejo svoji veri. 14. novembra 1391 je prišel vojaški poveljnik iz Gaze; ko so redovniki javno izpovedali svojo pripravljenost umreti za Kristusa, je množica planila nanje in jih razsekala z meči. Poročilo o njihovem mučeništvu so podpisale mnoge zanesljive priče. Papež Leon XIII. jih je leta 1889 razglasil za blažene, Pavel VI. pa je leta 1970 uslišal dolgoletne prošnje vernih Hrvatov in je Nikolaja Taveliča uvrstil med svetnike.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 218
V Toledu (na Španskem), sveti Evgénij II., škof, ki se je posvečal urejanju svete liturgije.
Karel Lampert se je rodil 9. januarja leta 1894 v bližini Feldkircha v Avstriji. Duhovniško posvečenje je prejel pri štiriindvajsetih letih. Po krajšem obdobju, ko je deloval kot kaplan in si pri tem delu pridobil globoko spoštovanje vernikov, je bil poslan na študij cerkvenega prava v Rim. Nato mu je bila zaupana ureditev cerkvenega sodišča v Innsbrucku. Ker je ravno takrat postal tudi provikar apostolskega upravitelja, se je zaradi političnih razmer leta 1939 znašel prav v središču nesoglasja med Cerkvijo in nacistično deželno upravo. Trikrat so ga zaprli, nato pa obsodili na koncentracijsko taborišče Dachau. Po enem letu mučenja je bil izpuščen. V izgnanstvu, ki ga je doletelo zatem, so mu bile ponovno zaupane nekatere pastoralne naloge. Zaradi tega sumljivega delovanja ga je oblast neprestano nadzirala in 4. februarja leta 1943 je bil ponovno aretiran, skupaj s še štiridesetimi osebami. Obtožen je bil vohunstva. Sledila sta dva sodna procesa, ki sta se zaključila s smrtno obsodbo. S še dvema duhovnikoma je bil obglavljen 13. novembra leta 1944, medtem ko je izgovarjal imeni Jezusa in Marije.