Atributi: spokorniška romarska obleka.
Imena: Benedikt Jožef.
Svetnik – berač. Bil je najstarejši izmed petnajstih otrok. Oče in mati, mala kmeta in trgovca, sta želela, da bi Benedikt kdaj zapel novo mašo. In res, stric župnik je vzel mladega nečaka k sebi. Ko je ta kmalu umrl, se je Benedikt vrnil domov. Zdaj so ga dali drugemu stricu, tudi duhovniku, da bi dokončal predpisane šole in postal duhovnik. Benedikta pa je vleklo v samostan. Poskušal je pri kartuzijanih in trapistih, a ni našel notranjega miru.
Končno je spoznal, da ga Bog ne kliče v samostan, pač pa je božja volja, da ostane med svetom kot romar in samotar. In ponižno se je vdal, rekoč: “Naj se zgodi božja volja.” Postal je – berač, pravi berač, na cesti, lačen in strgan – in duša se mu je umirila. Obiskoval je božje poti po Italiji, Švici, Nemčiji in Franciji. Prav posebno ljuba mu je bila Loreto, kamor je poromal enajstkrat.
Kadar je bil v Rimu, je posebno rad obiskoval cerkve, kjer je bilo vednemu češčenju izpostavljeno sv. Rešnje telo. Ljudje, ki mu niso vedeli imena, so mu rekli “berač vednega češčenja”. Čeprav je bil ves ubog in zapuščen, je bilo na njem nekaj nadnaravno lepega in častitljivega. Ljudje so govorili o njem, da je podoben Jezusu. Umrl je v Rimu leta 1783, star 35 let.
Berač – ki se ni imel za reveža! Nekoč je klečal v redovniški cerkvi nepremično ko kip. Ko ga vidi neka redovnica, se ji zdi, da vidi angela. Tudi prednica želi videti tega angela. Pripeljejo ga pred njo. “O ubogi revež,” vzklikne neka sestra, ko ga vidi vsega bednega. Sveti berač je do zdaj molčal; ko pa sliši, da je revež, naglo odvrne: “Reveži so samo tisti, ki so v peklu na veke od Boga zavrženi.”
***
V vrste nenavadnih svetnikov, posebnežev, prav gotovo sodi tudi zavetnik beračev in potepuhov, sveti Benedikt Jožef Labre. Starši in stric, ki ga je poučeval, so želeli, da bi postal duhovnik, a mu študij ni preveč ležal. Zato pa je s toliko večjo vnemo in veseljem poskušal zaživeti življenje redovnika. Trkal je na vrata kartuzijanskih samostanov, pa bil ponekod zavrnjen zaradi pomanjkljive izobrazbe, drugje pa zaradi nerazložljive tesnobe, ki se ga je polotila, ko je bival za samostanskimi zidovi. Po številnih spodletelih poskusih so ga nazadnje le sprejeli za novinca v samostan trapistov, pa se je tudi tu pojavila duševna stiska, ki se je razvila v mrzlico. Tako je počasi spoznaval, da ima Bog z njim drugačne načrte. Svoj notranji mir je našel šele, ko se je odločil, da kot blodeči romar in berač nadaljuje svojo življenjsko pot. Spoznal je, da je v tem njegova čisto posebna, osebna pot, ki ga bo, če bo vztrajal do konca, pripeljala do svetosti. Trinajst let je tako romal iz kraja v kraj, od svetišča do svetišča ter z molitvijo in skoraj popolno odpovedjo vsemu zemeljskemu slavil Boga. Od ljudi je sprejel le toliko hrane, da ni umrl od lakote, prenočišče pa samo takrat, kadar je bil v nevarnosti, da bi zmrznil. Romal je naključno, tako da poznamo le nekaj zanesljivih podatkov, kjer vse je bil. V Rim je prvič prispel decembra leta 1770. Bil je tako vesel, da je tam ostal vso zimo, prenočeval pa v vdolbinah in votlinah blizu Koloseja ali v vežah pred cerkvami. Obiskal je skoraj vsa pomembnejša svetišča v Franciji, Italiji, Španiji in Nemčiji. Kljub svoji cunjasti in umazani zunanjosti, iz katere so se otroci večkrat norčevali, pa je iz njega sevala duhovno bogata in svetniška notranjost. Pripisovali so mu številne čudeže, nenavadne pojave in mistična zamaknjenja.
Ime: Ime Benedikt izhaja iz latinske besede benedictus “blagoslovljen”. Drugo ime Jožef pa izhaja iz hebrejščine oz. grščine in pomeni: “naj (Bog) doda (potomstvo)”.
Rodil se je 26. marca 1748 v vasi Amettes v Franciji, umrl pa 16. aprila 1783 v Rimu v Italiji.
Družina: Bil je prvorojenec med petnajstimi otroki v družini Janeza in Ane Labre. Bila sta kmeta, preživljala pa sta se tudi z majhno trgovino.
Zavetnik: Velja za zavetnika beračev, brezdomcev in klatežev; tudi za zavetnika samskih in neporočenih; romarjev; duševno bolnih ljudi in blaznežev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v redovniški halji, prepasanega z vrvjo, z romarsko palico v roki ali s knjigo, na prsih ima križ, okrog vratu pa rožni venec.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1859 razglasil papež Pij IX., za svetnika pa 8. decembra 1881 Leon XIII.
Goduje: 16. aprila.
Vir

V Rimu, sveti Benedikt Jožef Labre, ki je od otroštva živel življenje stroge pokore. Sprejel je težka romanja k najslavnejšim svetiščem, zadovoljen s slabo in raztrgano obleko. Hranil se je s podarjeno miloščino, in je povsod kazal zglede pobožnosti in pokore. Slednjič si je vzel za cilj potovanja Rim, kjer je živel v skrajnem uboštvu in molitvi.
Vir

Sveti Benedikt Jožef Labre je zanimiv svetnik zaradi svojega nenavadnega življenjskega sloga in izjemne pobožnosti. Rodil se je 26. marca 1748 v kraju Amettes v Franciji. Bil je najstarejši od petnajstih otrok iz pobožne kmečke družine. Že v zgodnjem otroštvu je kazal globoko vero, interes po služenju v cerkvi in rad je obiskoval duhovne vaje. Zato so bili doma sklepčni, naj odide za duhovnika.
Poslali so ga k stricu duhovniku, ki pa je kmalu umrl. Poslali so ga k drugemu stricu prav tako duhovniku. Nad študijem in učenjem se Benedikt ni navduševal, zato so mu bila vrata duhovništva zaprta. Sorodniki so mu predlagali, naj se posveti samostanskemu življenju. Kartuzijanci so ga v različnih samostanih zavrnili, prav tako cistercijanci. Pri trapistih je že oblekel redovno obleko in dobil ime Urban. Kmalu so se pojavile nerazložljive duševne stiske, ki so ga gnale iz skupnosti.
Po nekaj letih vztrajnega truda je zapustil samostan in se odločil za življenje romarja in berača. Leta 1770 je odšel na pot kot berač. V 13-ih letih je obiskal skoraj vse pomembne romarske kraje v Evropi.
Kadar je bil v Rimu, je posebno rad obiskoval cerkve, kjer je bilo izpostavljeno sv. Rešnje telo. Ljudje, ki mu niso vedeli imena, so mu rekli »berač vednega češčenja«. Čeprav je bil ves ubog in zapuščen, je bilo na njem nekaj nadnaravno lepega in častitljivega. Ljudje so govorili o njem, da je podoben Jezusu. Med potovanjem skoraj nič ni govoril. Bil je znan po svoji preprostosti, ponižnosti in odrekanju materialnim dobrinam. Od dobrih ljudi je zavračal obleko in streho nad glavo, živel je v popolni revščini. Izkupiček svoje miloščine je dal drugim beračem. Ni se zmenil za posmeh, ki ga je ponekod spremljal. Bil je berač – ki pa se ni imel za reveža! Rekel je, da so »reveži samo tisti, ki so v peklu na veke od Boga zavrženi.«
Kljub težavam in zavrnitvam, s katerimi se je srečeval med svojim življenjem, je sveti Benedikt Jožef Labre ohranil globoko vero ter se z zavzetostjo posvečal molitvi, postu in pokori. Hrepenel je po duhovni rasti in bil vztrajen pri iskanju Božje bližine.
Mnogi so pričali o njegovih čudežih in videnjih, ki so jih doživeli ob njegovem obisku ali prošnji za pomoč. Nekateri so pričali o tem, kako so se po njegovi molitvi ali blagoslovu zgodila nenadna ozdravljenja, ki so jih zdravniki prej razglasili za neozdravljive. Spet drugi ljudje, ki so se srečali s svetim Benediktom Jožefom Labreom, so pričali o tem, kako je njegova prisotnost in svetost spremenila njihova življenja. Mnogi so opustili svoje prejšnje življenjske poti, se odrekli grehom in se posvetili bolj pobožnemu in duhovnemu načinu življenja. Mnogi so poročali o tem, kako so prejeli odgovore na svoje molitve ali doživeli videnja, ki so jim pomagala pri njihovih duhovnih in življenjskih izzivih.
Poseben dogodek je Benedikt Jožef Labre doživel v Rimu, v cerkvi Santa Maria dei Monti, kamor je zadnja leta življenja rad zahajal. V tej cerkvi se je nekega dne usedel na klop ter v predani molitvi doživel videnje nebeških svetnikov ter spoznanje o Božjem načrtu zanj in za človeštvo. Po tem dogodku naj bi se njegovo življenje še bolj poglobilo v duhovnost in pobožnost, kar je še okrepilo njegovo poslanstvo in pripeljalo do še večje predanosti molitvi ter življenju v skladu z Božjo voljo. Sveti Benedikt Jožef Labre je umrl 16. aprila 1783 v Rimu. Zgrudil se je zaradi izčrpanosti in pomanjkanja hranil prav pred cerkvijo Santa Maria dei Monti v velikem tednu in naslednji dan umrlv stavbi za cerkvijo. Pokopan je bil v tej »njegovi« cerkvi. Na njegovem grobu se je že v prvih tednih po pogrebu zgodilo čez 100 ozdravljenj. Njegov spovednik je napisal njegovo biografijo in popisal čudeže, ki so se pripetili tekom njegovega življenja.
Po njegovi smrti so ga mnogi častili kot ljudskega francoskega svetnika in zavetnika revežev, potnikov in brezdomcev, častijo ga tudi šolski bratje – kot priprošnjik za mlade; prav tako je priprošnjik duševno bolnih. Leta 1881 ga je papež Leon XIII. razglasil za svetnika. Goduje 16. aprila.
Upodabljajo ga z romarsko palico in rožnim vencem.
V stavbi za cerkvijo, kjer je umrl, je sedaj njegova spominska soba, zraven nje pa kapela Capella di San Benedetto Giuseppe Labre (Kapela svetega Benedikta Jožefa Labrea). Cerkev Santa Maria dei Monti je na ulici via Serpenti v Rimu.
Vir

Views: 29