V provinci Ninh Binh (v Vietnamu), sveta Neža Le Thanh (Đe), mučenka, ki je bila kot družinska mati mučena, ker je skrivala duhovnika v svoji hiši, in ker se klub divjim mučilom pod cesarjem Thieu Tri ni hotela odpovedati veri, je v ječi umrla. († 1841)
Vir
Edina ženska, ki ni bila redovnica, med 117 vietnamskimi mučenci, Agnes Lê Thị Thành, se je rodila leta 1781 severno od Cocochine (Severni Vietnam). Poročila se je pri 17 letih z drugim kristjanom. Živela sta mirno in pobožno življenje in imela 6 otrok. O njej ni veliko podatkov, razen dejstva, da je živela dobro krščansko življenje.
Agnes Lê Thị Thành je bila ključna pri pomoči domačim duhovnikom, da so potovali v preobleki, da bi se izognili lokalnim sodnikom, ki so bili pod ukazi cesarja Minh Manga, da preganjajo krščanstvo. Ko je bila stara 60 let, so jo aretirali med racijo proti katoliškim duhovnikom v bližnjih vaseh. Z njo so aretirali tudi znanega vietnamskega duhovnika, očeta Lýja, in člana cerkve iz druge vasi. Ker je bila ženska, ji je sodnik ukazal, naj jo mučijo tako fizično kot psihično. Brutalno so jo pretepali in jo mučili s strupenimi kačami. Kljub strahu in trpljenju je Agnes Lê Thị Thành ohranila mirno kri in vero v Sveto Mater. V zaporu so Agnes Lê Thị Thành večkrat pretepali in zasliševali. Nekoč so jo stražarji udarili s palico, a ko so ugotovili, da je še vedno pogumna in vse prenaša, so ji z veliko leseno palico bičali noge. Ko je njen mož prišel v zapor, mu je rekla: »Pretepajo me zelo agresivno, tega ne bi prenesel niti moški, a sem hvaležna za milost Marije, da ne čutim bolečine«. Drugič so mučitelji uporabili še bolj brutalne taktike, kot so ji zvezali noge in ji v hlače spustili strupene kače. Zgrozila se je, a molila je tako goreče, da ji je Bog dal izredno moč, da je prenesla preizkušnje. Ostala je presenetljivo mirna, stala je mirno in se ni premaknila. Kače je niso ugriznile in so na koncu odšle.
Priča je povedala: »Gospa Agnes je bila tako brutalno pretepena, da je bilo njeno telo polno krvi. A kljub temu je bila še vedno vesela in še vedno je hotela prenašati še več.« Njena najmlajša hči jo je obiskala v zaporu, našla njena oblačila, prekrita s krvjo, in ni nehala jokati, jokala je solze. Otroke je tolažila: »Ne jokajte, to so moje rdeče vrtnice poguma. Trpim v imenu Jezusa, zakaj jokate?« Tudi njen mož jo je pozval, naj ponovno premisli o svojih otrocih. Ona je odgovorila: »Otroke zaupam tebi, zaupaj v Boga. Kar zadeva mene, bom zaupala in sledila Jezusu do konca …«
Končno je podlegla dizenteriji zaradi slabega ravnanja in nehigienskih razmer v zaporih v tistem času. Preživeli so jo mož in šest otrok. Njen praznik je 12. julij (1841).
Papež Leon X. jo je 2. maja 1909 razglasil za blaženo, papež Janez Pavel II. pa jo je 19. junija 1988 kanoniziral skupaj z drugimi 116 vietnamskimi mučenci. Je vzor za vietnamsko katoliške matere, ki so svoje otroke vodile z molitvami in nasveti. Dve cerkvi sta jo imenovali za svojo zavetnico, ena v Floridi in druga tukaj v Marrero v Louisiani, na zahodnem bregu New Orleansa.
EN
Views: 8