Atributi: uršulinska oblačila, križ, rožni venec, knjiga
Imena: Angela, Andja, Angelica, Angelca, Gela, Gelca, Gelči, Angelika, Geli
Angela Merici se je rodila 1. marca 1474 v Desenzanu na južnem delu Gardskega jezera. Od leta 1516 je živela v Brescii in se posvetila karitativni dejavnosti. Leta 1625 se je odpravila na romanje v Palestino, po vrnitvi pa je ustanovila žensko družbo. Njene članice so se po zavetnici sveti Uršuli imenovale uršulinke. Angela je umrla 27. januarja 1540 v Brescii. Na upodobitvah jo vidimo s križem, z rožnim vencem in s knjigo, oblečena pa je v uršulinska oblačila.
Goduje 27. januarja.
Vir
Angela Merici je bila rojena v Brešiji, v bližini Gardskega jezera leta 1473. To je bil čas renesanse, vojn, moralnega propada, hkrati pa čas svetnikov in prenove Cerkve ter družbe. V otroških letih je Angela poslušala živo opisane legende o pogumnih svetnikih in mučencih, ki so prelili kri za Jezusa. Tudi o sv. Uršuli, ki se je odrekla ženinu, in o njenih tovarišicah, ki so v Kölnu pretrpele mučeništvo zaradi napadov poganskih plemen Hunov. Pogumna in drzna princesa, vneta za Kristusa, je ostala tih in skrit Angelin ideal. Tudi Angela je želela preliti kri za Jezusa.
Kot mlado dekle je bila deležna videnja nebeške lestve, po kateri so hodile mlade device in prepevale slavo Bogu. Prejela je naročilo, naj ustanovi povsem novo obliko Bogu posvečenega življenja. V njej bodo dekleta in žene živele svojo posvetitev sredi sveta in ne za samostanskimi zidovi, kar je bila v njenih časih edina možnost posvečenega življenja za žene. To je bila težka naloga za kmečko in formalno neizobraženo dekle, ki pa je znalo brati in je bilo napolnjeno z duhom Božje modrosti.
Angela te naloge ne bi zmogla brez globoke molitve, ki je rojevala velik pogum in drznost. Dolgo je čakala na še jasnejša znamenja. Kot frančiškanska tretjerednica je molila, delala, pomagala in svetovala ljudem v raznih potrebah in stiskah ter s svojim zgledom pritegovala dekleta, ki so se želela popolnoma posvetiti Bogu sredi sveta. Bila jim je mati, sestra in vzgojiteljica. Imela je dar močne besede, ki je ljudi tolažila, pomirjala in vodila h Kristusu. K njej so prihajali tudi teologi, da jim je razlagala težke odlomke iz Svetega pisma.
Družbo je ustanovila šele pet let pred smrtjo. Posvetila jo je sv. Uršuli in od Kristusa prejela zagotovilo, da je nihče ne bo izruval, saj jo je zasadila Njegova roka. Svojim duhovnim hčeram je zapustila svoje spise: Pravilo, Naročila in Oporoko; uršulinke vseh časov so iz njih črpale navdih za svoje posvečenje in odkrivale njena vzgojna načela. Umrla je 27. januarja 1540, za svetnico pa jo je proglasil Pij VII. Leta 1807.
Angela je na sebi začutila Kristusov ljubeč in odrešujoč pogled, ki jo je vabil, naj postane samo njegova. Odgovorila je velikodušno in konkretno. Odkrila je moč in lepoto izvolitve, zato naroča dekletom, ki so ji sledile:” Ker ste bile tako izbrane za prave in deviške neveste Jezusa Kristusa, skušajte najprej spoznati, kaj pomeni taka izbira in kakšno čudovito dostojanstvo je to” (Predgovor k Pravilu).
Srčika mericianske duhovnosti (duhovnosti sv. Angele Merici) je zaročniški odnos s Kristusom. Kristus je za Angelo središče vsega njenega bitja. Stalno je zazrta vanj, njeno deviško srce je prosojno in popolnoma obrnjeno k njemu, prosto in osvobojeno sleherne ujetosti. Zato je lahko naročila svojim hčeram: “Naj bo Jezus Kristus vaš edini zaklad”.
Njemu je prostovoljno prinesla žrtev lastnega srca. V svoji molitvi je izrazila svojo željo, da plamen njegove ljubezni použije vse, kar je in kar ima:” Moj Gospod, moje edino življenje in upanje, sprejmi moje bedno in nečisto srce in sežgi vsa njegova slaba čustva in strasti v žarečem ognju svoje ljubezni. Prosim Te, sprejmi mojo svobodno voljo… Sprejmi vse moje misli, besede in dejanja; skratka vse, kar je v meni in zunaj mene. Vse polagam v dar k nogam Tvojega Božjega veličastva. Prosim, Te, da to milostno sprejmeš, čeprav tega nisem vredna. Amen.” (P V, 38-44)
Vir
Rojena okrog leta 1474 v Brescii ob Gardskem jezeru, umrla leta 1540. Njen god praznujemo 27. januarja. Kdo je bila ta žena?
Sur Anzola, kot so sv. Angelo klicali kot tretjerednico, je s svojo vedrino živela privlačno in svežo duhovnost, drugačno od takratnih duhovnih trendov, ki so dajali težo mrtvenju in zatajevanju. Sicer je bila znana po strogih asketskih vajah in radikalnem uboštvu, vendar pa je bila v stikih z ljudmi izrazito topla, človeška in polna nalezljivega upanja. S tem kar je bila, je odkrivala sodobnikom svetlo plat krščanstva …
Domača družina
Svoje otroštvo je Angela preživela v toplem in preprostem, a kulturno bogatem družinskem okolju, v okolici Gardskega jezera, na severu Italije. Oče Giovanni je bil potomec podjetnih meščanov iz Brescie, mama Caterina, je prihajala iz ugledne, politično dejavne družine iz Salója. Sedemčlanska družina se je verjetno vzdrževala s trgovsko dejavnostjo in z delom na polju ter v vinogradu, ni pa zmanjkalo časa tudi za branje prvih tiskanih knjig.
Mladost
Ko je bila Angela v najstniških letih, so ji v kratkem času umrli sestra in starši. Z najmlajšim bratcem Mericom se je preselila k stricu v Saló, kjer se je vključila v družabno življenje višjega meščanskega sloja, obenem pa ohranila navado pomagati pri vsakdanjih opravilih v gospodinjstvu. Starejša brata sta ostala na posestvu v Grezze.V teh petih, šestih letih se je Angela razvila v prikupno, uglajeno in neposredno plavolasko aristokratskega profila. Znala je očarati ljudi. Povezala se je s frančiškani, vstopila v frančiškanski tretji red in dosegla pri sorodnikih, da je niso poročili.Ko sta se starejša brata odselila, se je Angela vrnila na domače posestvo v Grezze, ki ji je omogočalo ekonomsko samostojnost. Skoraj 20 let je tu živela navzven preprosto in skrito podeželsko življenje. V tem času si je zaradi svoje modrosti in odločnosti pridobila ugled pri ljudeh in bila znana kot posrednica pri različnih svetnih in duhovnih zadevah.
Svežina duha
Sur Anzola, kot so jo kot tretjerednico klicali, je s svojo vedrino živela privlačno in svežo duhovnost, drugačno od takratnih duhovnih trendov, ki so dajali težo mrtvenju in zatajevanju. Sicer je bila znana po strogih asketskih vajah in radikalnem uboštvu, vendar pa je bila v stikih z ljudmi izrazito topla, človeška in polna nalezljivega upanja. S tem kar je bila, je odkrivala sodobnikom svetlo plat krščanstva.
Za ljudi, za človeka
Leta 1516 so jo frančiškanski predstojniki poslali v Brescio, ki je ravnokar prestala vojni spopad in pustošenje francoske vojske, s poslanstvom, da tolaži vdovo Caterino Patengola, ki je izgubila moža in dva otroka.S tem letom je Angela vstopila v aktivno obdobje svojega apostolskega poslanstva, za katero je bilo značilno duhovno spremljanje, posredovanje, razlaganje Svetega pisma, teologije in duhovnih principov, tolaženje, spodbujanje in podpiranje.Sodobniki so jo klicali SuorMadre. S svojim spoštljivim odnosom do vsakega človeka, z upoštevanjem njegovega dostojanstva in osebne integritete, je zbirala okrog sebe ljudi različnih slojev. Njeni duhovni sinovi so bili plemiči in trgovci, duhovne hčere so izhajale tako iz plemiških družin kot tudi iz krogov preprostih služkinj.
Preprosto, a polno življenje
Ko je Angela zaključila poslanstvo pri vdovi Caterini, se je preselila k mlademu trgovcu Giovanu Antoniu Romanu, kjer si je svoj kruh zaslužila s šivanjem, predenjem in skrbjo za služinčad. Skoraj 12 let je dajala poseben ton njegovi hiši in bila magnet za mnoge. Pomagala je sestavljati pogodbe, omožiti hčer, rešiti propadli zakon, spraviti sprte strani, predvsem pa živeti pristen in osrečujoč odnos z Bogom.
Romarica
V tem času je veliko romala: skoraj pol leta je bila na romanju v Sveto deželo, pri svojih 50. letih je obiskala sveto mesto Rim, romala je na goro Varallo, da bi podoživela izkušnjo Svete dežele in dogodke Jezusovega življenja, romala je na grob mistikinje in drugam. V tridesetih letih 16. stoletja se je pred nevarnostjo vojaškega plenjenja za nekaj mesecev umaknila v Cremono, kjer je zaradi bolezni že skoraj umrla. Misel na srečo večnega življenja – prebudil ji jo je duhovni sin Girolamo Patengola – jo je čudežno ozdravila. Po vrnitvi v Brescio se je za kratek čas preselila k trgovcu Agostinu Gallu, leta 1532 pa je dobila sobico pri kanonikih ob cerkvi sv. Afre, kjer je ostala do svoje smrti.
Drzna novost
Zadnja leta njenega življenja so bila obarvana s postavljanjem nove oblike posvetitve žena sredi sveta, ki jo je potrdila Cerkev. Za ženske v tistem času je bilo namreč značilno, da so se lahko posvetile Bogu samo v samostanu, ki jim je zagotovil ekonomsko in socialno varnost. V primeru, da so ostale v svetu, so neke vrste posvetitev lahko živele kot tretjerednice pod pokroviteljstvom nekega moškega reda in znotraj njihove duhovnosti. Angela Merici je na temelju svoje duhovne izkušnje učila, da za posvetitev Bogu človek ne potrebuje samostanskega okolja – umika iz tega sveta. Lahko to živi tudi sredi vsakdanjega življenja v krogu lastne družine ali kot služkinja. Ta ideja je bila za takratni čas revolucionarna, ker je posegla v družbeno strukturo. V takratni družbi je namreč veljal patrimonialni sistem: dedoval je moški, ženska je dobila svoj delež v obliki dote. Poleg tega pa je bil moški tisti, ki je bil dolžan bdeti nad častjo hčerke/sestre/žene. Ko je Angela Merici vzpostavila družbeno strukturo za ženske, ki so se posvetile Bogu sredi sveta, je posegla v ustaljene vzorce o moškem in ženski, o odnosu z Bogom, o družbenih razmerjih. Formalizacija posvečenosti žene sredi sveta je poleg zakona in samostana pomenilo tretjo, novo pot.
Družba sv. Uršule
Ta drzni projekt – ustanovitev Družbe sv. Uršule – ni bil Angelin. Prvi vzgib za ustanovitev je dobila že na polju pri žetvi, natančneje med opoldanskim odmorom. V videnju ji je bilo dano gledati device v družbi angelov, lestev med zemljo in nebesi ter slišati petje. To videnje se je v njenem življenju odslikavalo v odnosu z Jezusom Kristusom. Radostni okus nebes je zanjo pomenil intimni odnos z Božjim Sinom, ki se ji je razodeval kot Ženin, njen edini zaklad, njena sreča, njena varnost. Ta zaročniški odnos ji je omogočal živeti karizmatično, v Svetem Duhu, ter z upanjem in drznostjo. Skozi leta v Saloju, Grezzah in Brescii je izkušala moč intimne zveze s tem nebeškim Ženinom in ga posredovala vsem, ki so prihajali k njej. Proti koncu življenja se zato ni mogla več upirati notranjim impulzom Duha, da izpolni Božje naročilo in ustanovi Družbo sv. Uršule. Pet let pred smrtjo je zbrala 28 žena v oratoriju neke privatne hiše, kjer so se vpisale v knjigo Družbe in s tem formalno vzpostavile strukturo, ki je članicam omogočala poseben življenjski stan, jih naredila za protagonistke svojega življenja in vplivala na zavest osebnega dostojanstva vsake. Družba je bila z bulo potrjena že devet let za tem, 9. junija 1544.
Živa po smrti
SuorMadre je takrat, ko je bilo potrjeno njeno Pravilo, mrtva že štiri leta (27. januarja 1540). Vendar je držala svojo obljubo: po smrti je bila in je še vedno bolj živa kot v svojem zemeljskem življenju. Še vedno na zemlji prebuja okus nebes in bližino angelov, vzpostavlja lestev in daje slišati petje nebeškemu Ženinu, edinemu resničnemu Ljubitelju deviških src.
Vir
»Moj Gospod, razsvetli temine mojega srca in mi daj milost, da rajši umrem, kot da bi kdaj razžalila tvoje Božje veličastvo. Okrepi moja čustva in moje čute, da ne zaidejo ne na desno ne na levo in me ne odvrnejo od tvojega presvetlega obličja, ob katerem se potolaži vsako srce.« (Angelina molitev)
Ime: Je ženska oblika imena Angel, ki izhaja iz latinske besede angelus »angel, apostol, sel, glasnik, odposlanec«.
Rojena: 21. marca 1474.
Kraj rojstva: Desenzan ob Gardskem jezeru v Italiji.
Umrla: 27. januarja 1540.
Kraj smrti: Brescia, prav tako v Italiji.
Družina: Oče Janez je izhajal iz roda nižjih brescianskih plemičev, mati Katarina pa iz ugledne družine de’Bianchi. Imela sta pet otrok: fante Janeza Marijo, Ludvika in Merico, Angelo in še eno deklico, ki pa je umrla v mladih letih.
Otroštvo: Otroštvo je Angela preživela na domačem posestvu v Grezzah blizu trga Desenzano, kjer jo je posebej zaznamovalo branje življenjepisov svetnikov. Po smrti staršev sta se z bratom Merico preselila v hišo materinega brata v Salň.
Tretjerednica: Kmalu po preselitvi je vstopila v tretji red sv. Frančiška, začela nositi črno obleko iz grobega sukna in belim pajčolanom ter postala »sur Anzola«.
Kreposti: Že v domači hiši je živela spokorno in duhovno umirjeno življenje, veliko se je odrekala, postila in delala. To je še pomnožila, ko je vstopila v tretji red, se kasneje preselila nazaj na domače posestvo v Grezze in se tam v samoti pripravljala na svoje poslanstvo. Modrost je zajemala iz zakramentalnega življenja, branja Svetega pisma in kontemplacije.
Videnje: Ob nenadni smrti svoje sestre jo je v videnju videla odeto v slavo nebeške luči. Sporočila ji je, da jo Bog želi uporabiti za svoje orodje za ustanovitev družbe devic. To prerokbo je kasneje dopolnilo še videnje lestve med nebom in zemljo, na kateri je dolga vrsta devic in angelov pela hvalnice.
Družba: 25. novembra 1535 je ustanovila družbo Bogu posvečenih devic in za zaščitnico izbrala sv. Uršulo, po kateri se tudi imenujejo uršulinke. Temelj njihove duhovnosti je zaročniški odnos z Jezusom, iz katerega izhaja vsa njihova zunanja dejavnost, zlasti na področju vzgoje in izobraževanja.
Geslo: »Edinemu Bogu slava.«
Zavetnica: Invalidov in prizadetih, sirot; priprošnjica proti boleznim, slabostim.
Spisi: Za Družbo je sestavila Pravilo, kasneje pa še spisa Naročila in Oporoka.
Upodobitve: Upodabljajo jo oblečeno v redovno obleko uršulink, s sklenjenimi rokami v sprevodu devic in angelov ali pa sedečo s knjigo v naročju in obdano z deklicami, ki jih poučuje. Ponekod je upodobljena tudi kot romarica.
Beatifikacija: Papež Klemen XIII. jo je 30. aprila 1768 razglasil za blaženo, Pij VII. pa 24. maja 1807 za svetnico.
Uršulinke pri nas: v Ljubljani, Mariboru, pri Svetem Duhu (Škofja Loka), v Izoli.
Goduje: 27. januarja.
Vir
Sveta Angela Merici [meriči], devica, ki je najprej prevzela habit Tretjega reda svetega Frančiška in zbirala deklice, katere je poučevala o delih ljubezni, potem pa je ustanovila žensko kongregacijo z imenom Red svete Uršule, kateremu je izročila nalogo živeti popolno v svetu, ter poučevati mladenke o Gospodovih
poteh. Slednjič je umrla v Brescii v Lombardíji.
Vir