Atributi: uršulinska oblačila, križ, rožni venec, knjiga
Imena: Angela, Andja, Angelica, Angelca, Gela, Gelca, Gelči, Angelika, Geli
Angela Merici se je rodila 1. marca 1474 v Desenzanu na južnem delu Gardskega jezera. Od leta 1516 je živela v Brescii in se posvetila karitativni dejavnosti. Leta 1625 se je odpravila na romanje v Palestino, po vrnitvi pa je ustanovila žensko družbo. Njene članice so se po zavetnici sveti Uršuli imenovale uršulinke. Angela je umrla 27. januarja 1540 v Brescii. Na upodobitvah jo vidimo s križem, z rožnim vencem in s knjigo, oblečena pa je v uršulinska oblačila.
Goduje 27. januarja.
Vir
Angela Merici je bila rojena v Desenzanu, v bližini Gardskega jezera leta 1473. To je bil čas renesanse, vojn, moralnega propada, hkrati pa čas svetnikov in prenove Cerkve ter družbe. V otroških letih je Angela poslušala živo opisane legende o pogumnih svetnikih in mučencih, ki so prelili kri za Jezusa. Tudi o sv. Uršuli, ki se je odrekla ženinu, in o njenih tovarišicah, ki so v Kölnu pretrpele mučeništvo zaradi napadov poganskih plemen Hunov. Pogumna in drzna princesa, vneta za Kristusa, je ostala tih in skrit Angelin ideal. Tudi Angela je želela preliti kri za Jezusa.
Kot mlado dekle je bila deležna videnja nebeške lestve, po kateri so hodile mlade device in prepevale slavo Bogu. Prejela je naročilo, naj ustanovi povsem novo obliko Bogu posvečenega življenja. V njej bodo dekleta in žene živele svojo posvetitev sredi sveta in ne za samostanskimi zidovi, kar je bila v njenih časih edina možnost posvečenega življenja za žene. To je bila težka naloga za kmečko in formalno neizobraženo dekle, ki pa je znalo brati in je bilo napolnjeno z duhom Božje modrosti.
Angela te naloge ne bi zmogla brez globoke molitve, ki je rojevala velik pogum in drznost. Dolgo je čakala na še jasnejša znamenja. Kot frančiškanska tretjerednica je molila, delala, pomagala in svetovala ljudem v raznih potrebah in stiskah ter s svojim zgledom pritegovala dekleta, ki so se želela popolnoma posvetiti Bogu sredi sveta. Bila jim je mati, sestra in vzgojiteljica. Imela je dar močne besede, ki je ljudi tolažila, pomirjala in vodila h Kristusu. K njej so prihajali tudi teologi, da jim je razlagala težke odlomke iz Svetega pisma.
Družbo je ustanovila šele pet let pred smrtjo. Posvetila jo je sv. Uršuli in od Kristusa prejela zagotovilo, da je nihče ne bo izruval, saj jo je zasadila Njegova roka. Svojim duhovnim hčeram je zapustila svoje spise: Pravilo, Naročila in Oporoko; uršulinke vseh časov so iz njih črpale navdih za svoje posvečenje in odkrivale njena vzgojna načela. Umrla je 27. januarja 1540, za svetnico pa jo je proglasil Pij VII. Leta 1807.
Angela je na sebi začutila Kristusov ljubeč in odrešujoč pogled, ki jo je vabil, naj postane samo njegova. Odgovorila je velikodušno in konkretno. Odkrila je moč in lepoto izvolitve, zato naroča dekletom, ki so ji sledile:” Ker ste bile tako izbrane za prave in deviške neveste Jezusa Kristusa, skušajte najprej spoznati, kaj pomeni taka izbira in kakšno čudovito dostojanstvo je to” (Predgovor k Pravilu).
Srčika mericianske duhovnosti (duhovnosti sv. Angele Merici) je zaročniški odnos s Kristusom. Kristus je za Angelo središče vsega njenega bitja. Stalno je zazrta vanj, njeno deviško srce je prosojno in popolnoma obrnjeno k njemu, prosto in osvobojeno sleherne ujetosti. Zato je lahko naročila svojim hčeram: “Naj bo Jezus Kristus vaš edini zaklad”.
Njemu je prostovoljno prinesla žrtev lastnega srca. V svoji molitvi je izrazila svojo željo, da plamen njegove ljubezni použije vse, kar je in kar ima:” Moj Gospod, moje edino življenje in upanje, sprejmi moje bedno in nečisto srce in sežgi vsa njegova slaba čustva in strasti v žarečem ognju svoje ljubezni. Prosim Te, sprejmi mojo svobodno voljo… Sprejmi vse moje misli, besede in dejanja; skratka vse, kar je v meni in zunaj mene. Vse polagam v dar k nogam Tvojega Božjega veličastva. Prosim, Te, da to milostno sprejmeš, čeprav tega nisem vredna. Amen.” (P V, 38-44)
Vir
V Katoliški Cerkvi 27. januarja praznujemo god sv. Angele Merici, ustanoviteljice uršulink.
Uršulinke so eden od ženskih redov v Katoliški Cerkvi, s šestimi skupnostmi pa so že preko tristo let prisotne tudi v slovenskem prostoru. Red je v 16. stoletju v Italiji ustanovila sv. Angela Merici.
Življenjska pot in poslanstvo sv. Angele Merici (1474–1540)
Na poti med Benetkami in Milanom, na vzhodu Lombardije leži največje italijansko jezero Lago di Garda. Na jugozahodu jezera leži slikovito mestece Desenzano, kjer se je okoli leta 1474 rodila Angela Merici, ustanoviteljica Družbe sv. Uršule.
Po smrti staršev je osirotelo dekle in enega izmed bratov vzel k sebi mamin brat iz Saloja Biancoso de Bianchi. Iz preprostega kmečkega okolja je Angela nenadoma prišla v povsem drugačen, gosposki svet. Toda svetni užitki, ki so bili tukaj na dosegu roke, je niso privlačili in niso mogli omajati njene vse večje želje, da bi se popolnoma posvetila Kristusu. Hrepenenje njenega srca je bilo v celoti usmerjeno v enega in edinega Ženina, učlovečenega Božjega Sina. Zaradi bujnih svetlih las je postala v mestu predmet občudovanja, a je ta čar hitro zatemnila, ko jih je oprala v lugu. V stričevi hiši je, kot sama pravi, trdo delala, sejala moko, mesila kruh, prala, nosila vodo in opravljala druga vsakdanja gospodinjska dela.
Med bivanjem v Saloju je vstopila v tretji red sv. Frančiška, da bi kot članica Frančiškove družine imela več možnosti za pogostejšo udeležbo pri sveti maši, prejemanje zakramentov, za duhovno vodstvo in za življenje v strožji askezi. Odslej je bila za vse sestra Angela ali v narečju kraja »sur Anzola«. S tem je tudi na zunaj pokazala svojo odločitev, da bo živela svojo posvetitev Bogu v svetu. Pripadnost veliki frančiškanski družini jo je povezala z živimi težnjami Cerkve in jo postavila v tok, ki je ozdravljal notranje rane Kristusovega skrivnostnega telesa in pripravljal tridentinsko reformo.
Videnje
Po nekaj letih se je vrnila na domačo kmetijo v Le Grezze, kjer je doživela videnje. Spovednik devic Družbe sv. Uršule Francesco Landini pripoveduje: »Ko je delala na polju, se je Angela med opoldanskim počitkom umaknila od drugih, da bi molila. Nekoč se je ob taki priliki zamaknila. Zdelo se ji je, da se je odprlo nebo, iz katerega je prihajala procesija angelov in devic po dve in dve. Angeli so zvonili, device so prepevale. In ta pesem se ji je tako zelo vtisnila v spomin, da jo je znala zapeti.« Takrat ji je bilo rečeno, da bo nekega dne ustanovila družbo devic. Videnje je minilo, ostala pa je gotovost, da je bila izbrana za poslanstvo, ki naj bi ga izvršila v Božjem imenu. Kdaj? Kje? Kako? To ji takrat ni bilo razodeto.
Njen tajnik Gabriele Cozzano je povedal, da Angela ni hotela ustanoviti Družbe brez še enega Božjega ukaza. Videnje množice devic je mnogo let nosila v svoji duši in ga je šele po dolgem času udejanjila. V svojih spisih sicer ne govori naravnost o tem, toda iz njih lahko zaslutimo, da se je zgodilo nekaj izrednega. Z vso gotovostjo namreč pravi: »Če je Bog zasadil to Družbo, je ne bo nikoli zapustil.«1 In še: »To Družbo je neposredno zasadila njegova sveta roka.«2 V njenih besedah se čuti moč in gotovost tega, kar zatrjuje. Po tistem videnju je Angela potrpežljivo čakala na Božje znamenje in naprej opravljala svoja vsakdanja dela.
Ustanovitev Družbe sv. Uršule
Družba sv. Uršule je bila s preprostim obredom ustanovljena 25. novembra 1535. Ta dan so se ob Angeli zbrale tiste, ki so se odločile, da stopijo na novo pot. Najprej so bile skupaj pri maši v cerkvi sv. Afre, nato pa so šle v oratorij, kjer je bila pripravljena knjižica z belimi platnicami. Na prvi strani je bilo napisano: 1535, 25. novembra. In nato Madre suor Angela. Pod njeno ime se je vpisalo osemindvajset devic, ki so obljubile devištvo in zvestobo Kristusu z življenjem po Pravilu. To je bil register Družbe. Dekleta, ki so se posvetila Bogu in uresničevala duhovni poklic v vsakdanjem življenju, na svojih domovih, z opravljanjem običajnih opravil, so prihajala iz različnih družbenih slojev.
Angela Merici je umrla 27. januarja 1540. Za svetnico je bila v Rimu razglašena 24. maja 1807. Družba, ki jo je ustanovila, je bila pristen odgovor na nujne potrebe tistega časa. Svetilka, ki jo je ta modra devica prižgala v 16. stoletju, je od tedaj nezadržno širila svojo svetlobo najprej po Italiji, nato še prek njenih meja na vse celine sveta, vse do današnjih dni.
Iz gorčičnega zrna, vsajenega leta 1535, so sčasoma zrasle različne oblike Bogu posvečenega življenja, tako sekularne kot samostanske ustanove, kjer sestre živijo in širijo karizmo ustanoviteljice matere Angele. Tako se uresničujejo in potrjujejo njene besede ob koncu Oporoke: »Bodite prepričane, da je to Pravilo zasadila prav njegova sveta roka in da ne bo nikoli zapustil te Družbe, dokler bo trajal svet. Če jo je namreč on sam zasadil, le kdo jo bo mogel izruvati? Verjemite mi, ne dvomite, trdno verujte, da bo tako. Vem, kaj pravim. Blagor tistim, ki se bodo zares zavzeli zanjo.«
Vir
Rojena okrog leta 1474 v Brescii ob Gardskem jezeru, umrla leta 1540. Njen god praznujemo 27. januarja. Kdo je bila ta žena?
Sur Anzola, kot so sv. Angelo klicali kot tretjerednico, je s svojo vedrino živela privlačno in svežo duhovnost, drugačno od takratnih duhovnih trendov, ki so dajali težo mrtvenju in zatajevanju. Sicer je bila znana po strogih asketskih vajah in radikalnem uboštvu, vendar pa je bila v stikih z ljudmi izrazito topla, človeška in polna nalezljivega upanja. S tem kar je bila, je odkrivala sodobnikom svetlo plat krščanstva …
Domača družina
Svoje otroštvo je Angela preživela v toplem in preprostem, a kulturno bogatem družinskem okolju, v okolici Gardskega jezera, na severu Italije. Oče Giovanni je bil potomec podjetnih meščanov iz Brescie, mama Caterina, je prihajala iz ugledne, politično dejavne družine iz Salója. Sedemčlanska družina se je verjetno vzdrževala s trgovsko dejavnostjo in z delom na polju ter v vinogradu, ni pa zmanjkalo časa tudi za branje prvih tiskanih knjig.
Mladost
Ko je bila Angela v najstniških letih, so ji v kratkem času umrli sestra in starši. Z najmlajšim bratcem Mericom se je preselila k stricu v Saló, kjer se je vključila v družabno življenje višjega meščanskega sloja, obenem pa ohranila navado pomagati pri vsakdanjih opravilih v gospodinjstvu. Starejša brata sta ostala na posestvu v Grezze.V teh petih, šestih letih se je Angela razvila v prikupno, uglajeno in neposredno plavolasko aristokratskega profila. Znala je očarati ljudi. Povezala se je s frančiškani, vstopila v frančiškanski tretji red in dosegla pri sorodnikih, da je niso poročili.Ko sta se starejša brata odselila, se je Angela vrnila na domače posestvo v Grezze, ki ji je omogočalo ekonomsko samostojnost. Skoraj 20 let je tu živela navzven preprosto in skrito podeželsko življenje. V tem času si je zaradi svoje modrosti in odločnosti pridobila ugled pri ljudeh in bila znana kot posrednica pri različnih svetnih in duhovnih zadevah.
Svežina duha
Sur Anzola, kot so jo kot tretjerednico klicali, je s svojo vedrino živela privlačno in svežo duhovnost, drugačno od takratnih duhovnih trendov, ki so dajali težo mrtvenju in zatajevanju. Sicer je bila znana po strogih asketskih vajah in radikalnem uboštvu, vendar pa je bila v stikih z ljudmi izrazito topla, človeška in polna nalezljivega upanja. S tem kar je bila, je odkrivala sodobnikom svetlo plat krščanstva.
Za ljudi, za človeka
Leta 1516 so jo frančiškanski predstojniki poslali v Brescio, ki je ravnokar prestala vojni spopad in pustošenje francoske vojske, s poslanstvom, da tolaži vdovo Caterino Patengola, ki je izgubila moža in dva otroka.S tem letom je Angela vstopila v aktivno obdobje svojega apostolskega poslanstva, za katero je bilo značilno duhovno spremljanje, posredovanje, razlaganje Svetega pisma, teologije in duhovnih principov, tolaženje, spodbujanje in podpiranje.Sodobniki so jo klicali SuorMadre. S svojim spoštljivim odnosom do vsakega človeka, z upoštevanjem njegovega dostojanstva in osebne integritete, je zbirala okrog sebe ljudi različnih slojev. Njeni duhovni sinovi so bili plemiči in trgovci, duhovne hčere so izhajale tako iz plemiških družin kot tudi iz krogov preprostih služkinj.
Preprosto, a polno življenje
Ko je Angela zaključila poslanstvo pri vdovi Caterini, se je preselila k mlademu trgovcu Giovanu Antoniu Romanu, kjer si je svoj kruh zaslužila s šivanjem, predenjem in skrbjo za služinčad. Skoraj 12 let je dajala poseben ton njegovi hiši in bila magnet za mnoge. Pomagala je sestavljati pogodbe, omožiti hčer, rešiti propadli zakon, spraviti sprte strani, predvsem pa živeti pristen in osrečujoč odnos z Bogom.
Romarica
V tem času je veliko romala: skoraj pol leta je bila na romanju v Sveto deželo, pri svojih 50. letih je obiskala sveto mesto Rim, romala je na goro Varallo, da bi podoživela izkušnjo Svete dežele in dogodke Jezusovega življenja, romala je na grob mistikinje in drugam. V tridesetih letih 16. stoletja se je pred nevarnostjo vojaškega plenjenja za nekaj mesecev umaknila v Cremono, kjer je zaradi bolezni že skoraj umrla. Misel na srečo večnega življenja – prebudil ji jo je duhovni sin Girolamo Patengola – jo je čudežno ozdravila. Po vrnitvi v Brescio se je za kratek čas preselila k trgovcu Agostinu Gallu, leta 1532 pa je dobila sobico pri kanonikih ob cerkvi sv. Afre, kjer je ostala do svoje smrti.
Drzna novost
Zadnja leta njenega življenja so bila obarvana s postavljanjem nove oblike posvetitve žena sredi sveta, ki jo je potrdila Cerkev. Za ženske v tistem času je bilo namreč značilno, da so se lahko posvetile Bogu samo v samostanu, ki jim je zagotovil ekonomsko in socialno varnost. V primeru, da so ostale v svetu, so neke vrste posvetitev lahko živele kot tretjerednice pod pokroviteljstvom nekega moškega reda in znotraj njihove duhovnosti. Angela Merici je na temelju svoje duhovne izkušnje učila, da za posvetitev Bogu človek ne potrebuje samostanskega okolja – umika iz tega sveta. Lahko to živi tudi sredi vsakdanjega življenja v krogu lastne družine ali kot služkinja. Ta ideja je bila za takratni čas revolucionarna, ker je posegla v družbeno strukturo. V takratni družbi je namreč veljal patrimonialni sistem: dedoval je moški, ženska je dobila svoj delež v obliki dote. Poleg tega pa je bil moški tisti, ki je bil dolžan bdeti nad častjo hčerke/sestre/žene. Ko je Angela Merici vzpostavila družbeno strukturo za ženske, ki so se posvetile Bogu sredi sveta, je posegla v ustaljene vzorce o moškem in ženski, o odnosu z Bogom, o družbenih razmerjih. Formalizacija posvečenosti žene sredi sveta je poleg zakona in samostana pomenilo tretjo, novo pot.
Družba sv. Uršule
Ta drzni projekt – ustanovitev Družbe sv. Uršule – ni bil Angelin. Prvi vzgib za ustanovitev je dobila že na polju pri žetvi, natančneje med opoldanskim odmorom. V videnju ji je bilo dano gledati device v družbi angelov, lestev med zemljo in nebesi ter slišati petje. To videnje se je v njenem življenju odslikavalo v odnosu z Jezusom Kristusom. Radostni okus nebes je zanjo pomenil intimni odnos z Božjim Sinom, ki se ji je razodeval kot Ženin, njen edini zaklad, njena sreča, njena varnost. Ta zaročniški odnos ji je omogočal živeti karizmatično, v Svetem Duhu, ter z upanjem in drznostjo. Skozi leta v Saloju, Grezzah in Brescii je izkušala moč intimne zveze s tem nebeškim Ženinom in ga posredovala vsem, ki so prihajali k njej. Proti koncu življenja se zato ni mogla več upirati notranjim impulzom Duha, da izpolni Božje naročilo in ustanovi Družbo sv. Uršule. Pet let pred smrtjo je zbrala 28 žena v oratoriju neke privatne hiše, kjer so se vpisale v knjigo Družbe in s tem formalno vzpostavile strukturo, ki je članicam omogočala poseben življenjski stan, jih naredila za protagonistke svojega življenja in vplivala na zavest osebnega dostojanstva vsake. Družba je bila z bulo potrjena že devet let za tem, 9. junija 1544.
Živa po smrti
SuorMadre je takrat, ko je bilo potrjeno njeno Pravilo, mrtva že štiri leta (27. januarja 1540). Vendar je držala svojo obljubo: po smrti je bila in je še vedno bolj živa kot v svojem zemeljskem življenju. Še vedno na zemlji prebuja okus nebes in bližino angelov, vzpostavlja lestev in daje slišati petje nebeškemu Ženinu, edinemu resničnemu Ljubitelju deviških src.
Vir
»Moj Gospod, razsvetli temine mojega srca in mi daj milost, da rajši umrem, kot da bi kdaj razžalila tvoje Božje veličastvo. Okrepi moja čustva in moje čute, da ne zaidejo ne na desno ne na levo in me ne odvrnejo od tvojega presvetlega obličja, ob katerem se potolaži vsako srce.« (Angelina molitev)
Ime: Je ženska oblika imena Angel, ki izhaja iz latinske besede angelus »angel, apostol, sel, glasnik, odposlanec«.
Rojena: 21. marca 1474.
Kraj rojstva: Desenzan ob Gardskem jezeru v Italiji.
Umrla: 27. januarja 1540.
Kraj smrti: Brescia, prav tako v Italiji.
Družina: Oče Janez je izhajal iz roda nižjih brescianskih plemičev, mati Katarina pa iz ugledne družine de’Bianchi. Imela sta pet otrok: fante Janeza Marijo, Ludvika in Merico, Angelo in še eno deklico, ki pa je umrla v mladih letih.
Otroštvo: Otroštvo je Angela preživela na domačem posestvu v Grezzah blizu trga Desenzano, kjer jo je posebej zaznamovalo branje življenjepisov svetnikov. Po smrti staršev sta se z bratom Merico preselila v hišo materinega brata v Salň.
Tretjerednica: Kmalu po preselitvi je vstopila v tretji red sv. Frančiška, začela nositi črno obleko iz grobega sukna in belim pajčolanom ter postala »sur Anzola«.
Kreposti: Že v domači hiši je živela spokorno in duhovno umirjeno življenje, veliko se je odrekala, postila in delala. To je še pomnožila, ko je vstopila v tretji red, se kasneje preselila nazaj na domače posestvo v Grezze in se tam v samoti pripravljala na svoje poslanstvo. Modrost je zajemala iz zakramentalnega življenja, branja Svetega pisma in kontemplacije.
Videnje: Ob nenadni smrti svoje sestre jo je v videnju videla odeto v slavo nebeške luči. Sporočila ji je, da jo Bog želi uporabiti za svoje orodje za ustanovitev družbe devic. To prerokbo je kasneje dopolnilo še videnje lestve med nebom in zemljo, na kateri je dolga vrsta devic in angelov pela hvalnice.
Družba: 25. novembra 1535 je ustanovila družbo Bogu posvečenih devic in za zaščitnico izbrala sv. Uršulo, po kateri se tudi imenujejo uršulinke. Temelj njihove duhovnosti je zaročniški odnos z Jezusom, iz katerega izhaja vsa njihova zunanja dejavnost, zlasti na področju vzgoje in izobraževanja.
Geslo: »Edinemu Bogu slava.«
Zavetnica: Invalidov in prizadetih, sirot; priprošnjica proti boleznim, slabostim.
Spisi: Za Družbo je sestavila Pravilo, kasneje pa še spisa Naročila in Oporoka.
Upodobitve: Upodabljajo jo oblečeno v redovno obleko uršulink, s sklenjenimi rokami v sprevodu devic in angelov ali pa sedečo s knjigo v naročju in obdano z deklicami, ki jih poučuje. Ponekod je upodobljena tudi kot romarica.
Beatifikacija: Papež Klemen XIII. jo je 30. aprila 1768 razglasil za blaženo, Pij VII. pa 24. maja 1807 za svetnico.
Uršulinke pri nas: v Ljubljani, Mariboru, pri Svetem Duhu (Škofja Loka), v Izoli.
Goduje: 27. januarja.
Vir
Družina Merici se je po Angelinem rojstvu iz Desenzana preselila na svoje posestvo, v Grezze, kjer so živeli preprosto kmečko življenje. Oče je ob večerih prebiral življenjepise svetnikov iz »Zlate legende«, kar je Angelo izredno očaralo in nagovarjalo k duhovnemu življenju. Z vztrajnostjo se je tudi sama naučila brati, pisati pa po vsej verjetnosti ni znala. Neposreden božji poseg v svoje življenje je začutila, ko je imela po smrti staršev in sestre videnje, v katerem ji je sestra med devicami v nebesih sporočila, da jo želi Bog uporabiti, da bo ustanovila družbo devic. Kmalu nato jo je vzel k sebi v Salo stric po materini strani. Zaživela je v meščanskem okolju, polnem posvetnosti, ki pa je ni mogel zasvojiti. V hiši je opravljala težka dela, se pogosto postila, svoje krasne, bujne lase pa je umivala z mešanico saj in pepela, da bi jim vzela sijaj. Vstopila je v tretji red sv. Frančiška in začela nositi preprosto črno obleko z belim pajčolanom. Ko se je vrnila na domače posestvo v Desenzano, je delala na polju in molila v cerkvi. Rada je brala duhovne knjige, veliko molila in opravljala dela usmiljenja. V tem času je doživela še eno videnje: pred njenimi očmi se je odprlo nebo, zagledala je lestev ter sprevod angelov in devic. Vnovič je zaslišala božje sporočilo, da bo ustanovila družbo devic. A do takrat je preteklo še nekaj časa. Angela je medtem odšla v Brescio v plemiško hišo za tolažbo vdovi gospe Katerini Patengola. Tudi tu je živela spokorno, ljudje, preprosti in imenitneži, pa so se k njej zatekali po različne nasvete, se ob njej spreobračali; bila je posredovalka miru, teologom pa je razlagala Sveto pismo. Modrost je zajemala iz zakramentalnega življenja, branja Svetega pisma in kontemplacije. Bila je tudi romarica; poromala je v Sveto deželo in Rim. Med tem so dozorele razmere za ustanovitev posebne družbe za žene, ki bi sredi sveta hodile za Kristusom. Hotela je, da bi žene svoje devištvo posvetile Bogu, ne da bi se zaprle v samostan. Za zavetnico družbe je izbrala sv. Uršulo, ki jo je občudovala ob prebiranju »Zlate legende«.
Ime: Izhaja iz latinske besede angelus »sel, glasnik, odposlanec«. V Novi zavezi beseda pomeni »angel, apostol, božji poslanec«.
Rodila se je 21. marca 1474 v Desenzanu ob Gardskem jezeru v Italiji, umrla pa 27. januarja 1540 v Brescii, prav tako v Italiji.
Družina: Njen oče Janez (Giovanni) je izhajal iz roda nižjih brešijskih plemičev, materi je bilo ime Katarina in je izhajala iz družine Biancosi.
Zavetnica: proti boleznim, slabostim; invalidov in prizadetih ljudi; tistih, ki so izgubili starše.
Upodobitve: Upodobitve jo kažejo sedečo s knjigo v naročju in obdano z deklicami, ki jih poučuje. Oblečena je v redovno obleko uršulink, v sprevodu devic in angelov. Nekatere upodobitve jo prikazujejo kot romarico.
Beatifikacija: 30. aprila 1768 jo je papež Klemen XIII. razglasil za blaženo, papež Pij VII. pa 24. maja 1807 za svetnico.
Goduje: 27. januarja.
Vir
Sveta Angela Merici [meriči], devica, ki je najprej prevzela habit Tretjega reda svetega Frančiška in zbirala deklice, katere je poučevala o delih ljubezni, potem pa je ustanovila žensko kongregacijo z imenom Red svete Uršule, kateremu je izročila nalogo živeti popolno v svetu, ter poučevati mladenke o Gospodovih
poteh. Slednjič je umrla v Brescii v Lombardíji.
Vir
Uršulinke so redovnice, katerih temeljno poslanstvo je evangeljsko življenje sredi sveta in skrb za vzgojo ženske mladine. Apostolat uršulink je vključen v vzgojno poslanstvo Cerkve. Že od vsega začetka delujejo na katehetskem področju. Uršulinke so vodile tudi številne šole za dekleta. Svojo prvo hišo na slovenskih tleh so imele uršulinke v Gorici leta 1672, od tam so trideset let kasneje prišle v Ljubljano, kjer so imele vse do konca druge svetovne vojne odlično dekliško gimnazijo. Danes imajo slovenske uršulinke doma šest hiš, nekaj slovenskih uršulink deluje v misijonih.
Ustanoviteljica tega reda ni sveta Uršula, temveč sv. Angela Merici, ki se je rodila 21. marca 1474 kmečkim staršem v Desenzanu na obali Gardskega jezera v severni Italiji. Angela je že v mladosti vneto iskala Boga. Kot dekle je imela nekoč prikazen sprevoda mladih devic. Med njimi je zagledala tudi svojo pred nedavnim umrlo sestro, ki ji je sporočila, da jo Bog kliče, naj ustanovi družbo devic, ki bo hitro rasla.
Ob tem videnju se je Angela zavedla Božjega posega v svoje življenje. Temu klicu je ostala zvesta do smrti. V želji, da bi lažje prišla do pogostnega obhajila, je Angela stopila v frančiškanski tretji red. Njen poklic je tukaj našel pravo usmeritev. V mestu Brescia, kjer je Angela živela od leta 1516, se je več požrtvovalnih ljudi združilo v gibanje ‘Božja ljubezen’, ki je veliko pripomoglo, da je mesto postalo središče živahnega verskega življenja. Angela je kmalu postala njihova voditeljica. Družba se je redno sestajala pri maši in skupnih molitvah. Tu je nabirala moč za dela usmiljenja: stregli so bolnikom, pomagali v sirotišnici, obiskovali jetnike, skrbeli za zapuščena dekleta. Po letu 1530 je Angela zbrala svojo skupino dvanajstih sodelavk, ob katerih se je izbistrila njena zamisel skupnosti, ki živi apostolsko življenje med svetom. Družbi je dala ime po mučenki sv. Uršuli, ki so jo tedaj zelo častili, in po njej se članice tega reda imenujejo uršulinke.
Uršulinke so se lotile raznovrstnega dela: ustanavljale so sirotišča, vzgojne domove, posebej pa so se posvetile skrbi za ogrožena dekleta. Začele so se združevati v redovne skupnosti, da bi lažje delovale. Za ustanovni dan družbe uršulink velja 25. november 1535, prvo pravilo je bilo potrjeno leto kasneje. Končna pravila je potrdil leta 1544 papež Pavel IV., ki je uršulinke razdelil na tri veje: prve žive med svetom, druge v kolegijih in tretje v samostanih. Angela je poznala nenadomestljivo vrednost vzgoje, ki jo otrok prejme od svojih staršev, zato je predstojnicam svojih hiš naročala, da morajo imeti za hčere materinsko srce. S svojo ustanovo je želela doseči čim večje število deklet, ki so prihajale k njim na pouk. Uršulinke so delale v vseh bolnišnicah in v šolah krščanskega nauka, predvsem pa so se posvečale vzgoji deklet.
Angela Merici je umrla 27. januarja 1540. Ljudstvo je takoj častilo kot svetnico. Uradno je bila razglašena za blaženo leta 1768, za svetnico pa leta 1807.
Pri materah vidimo, da si vtisnejo v srce vse otroke in vsakega posebej, pa če bi jih imele tudi tisoč. Tako ravna prava ljubezen. Zdi se celo, da s številom otrok raste tudi ljubezen in skrb za vsakega izmed njih. (sv. Angela Merici)
Ime in god: Ime Angela je ženska oblika imena Angel, ki v lat. ali gr. pomeni ‘sel, glasnik; odposlanec’. Pri nas je najbolj priljubljeno do leta 1970, zdaj (2021) pa je med najbolj priljubljenimi ženskimi imeni na 59. mestu (4.412 deklet in žena). Znane so tudi različice: Angelca (229), Angelina (147), Angelika (119), Angelica (8), Gela, Gelica … (god pa imajo lahko tudi 4. 1., ko je v koledarju sv. Angela Folinjska). Ustrezna moška oblika Angelik je pri nas zelo redka.
Zavetnica:Sv. Angela Merici je priprošnjica v bolezni, slabostih; zavetnica invalidov in prizadetih ljudi; tistih, ki so izgubili starše.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.