Sveta Elizabeta se je rodila leta 1271 kot hči aragonskega kralja Petra III. in Konstance, ki je izhajala iz sicilijanske kraljeve hiše. Ko ji je bilo komaj 12 let se je morala zaradi interesov družine poročiti s portugalskim kraljem Dionizijem. Ni šlo torej za ljubezen, kar bi moral biti normalen predpogoj zakona, ampak za politične koristi. Kakšna druga bi na Elizabetinem mestu jamrala in jalovo objokovala svojo usodo, ona pa je izbrala boljši način. Kot kristjanka in svetovljanka je sprejela realnost in se poskušala v njej obnašati kakor je najbolje vedela in znala in zmogla delati to, kar je dobro.
Sveta Elizabeta je rodila sina, ki mu je dala ime Alfonz in, ki bo očeta nasledil na prestolu ter hči po imenu Konstanca, ki se bo poročila s kastiljskim kraljem Ferdinandom IV. Njen zakon pa na žalost ni bil srečen, ker je bil kralj nezvest človek in je imel nezakonske in grešne odnose s svojimi ljubicami. Z njimi je imel celo nekaj nezakonskih otrok. Elizabeta je s pravo evangelijsko potrpežljivostjo in nadčloveško dobroto prenašala nezvesta dejanja svojega moža. Ko je vse to opazovala, je našla smisel svojega življenja v dejanjih ljubezni do bližnjega, v molitvi in pokori za spreobrnjenje svojega moža.
Jokala je, vendar bolj zato, ker se je z moževim prešuštvom žalil Bog, kakor pa ker se je njej sami dogajala krivica in sramota. Njena herojska krepost je šla celo tako daleč, da je z ljubeznijo sprejela celo nezakonske otroke svojega moža. Ko je sin Alfonz odrasel in prišel v spor z očetom, se je Elizabeta kakor angel miru postavila med obe sprte in oborožene strani ter tako preprečila prelivanje krvi. Kralj ji je očital,da je stopila na Alfonzovo stran in jo dal izgnati v Alenquer, ko pa je kasneje spoznal, da je napačno sodil, jo je dal poklicati nazaj in jo sprejel z največjimi častmi. Ko je kralj Dionizij hudo zbolel, mu je kraljica sama skrbno stregla. Njena nesebična ljubezen je tako vplivala nanj, da se je tudi on popolnoma spreobrnil ter skesano in sveto zaspal v Gospodu. To je bilo leta 1325.
Ko je postala vdova se je še z večjo vnemo lotila dobrih del v korist ubogih in pomoči potrebnih. Prodala je svoje imetje, svoje dragulje, ves denar pa razdelila revnim in samostanom. Oblekla je siromašni habit frančiškanske tretjerednice, ter odšla na romanje v Kompostelo, na grob sv. Jakoba. Ko se je vrnila, je stopila v samostan klaris v Coimbri. Obljube je izrekla šele ob smrtni uri. Pred tem je odšla na pot kot mirovnica, da bi pomirila spor med sinom Alfonzom in kastiljskim kraljem Ferdinandom. Vrnila se je utrujena in v Estremozu 4. julija leta 1336 svojo dušo izročila Bogu. Njeno telo so prenesli v Coimbro, grob te čudovite žene in matere pa je kmalu postal romarski kraj. Ljudje so prihajali, molili in na njeno priprošnjo zadobili mnoge milosti. Papež Urban VIII. jo je 25. maja leta 1625 svečano razglasil za svetnico. Ta svetnica nas uči, da moramo biti mirovniki in, kjer obstaja prepad med ljudmi, graditi mostove.
Vir
Sv. Elizabeta, portugalska kraljica, je bila hči Petra, kralja v Aragoniji na Spanjskem. Rojena 1271, je pri sv. krstu dobila ime svoje tete svete Elizabete, ogrske princezinje, poznejše sloveče grofinje v Turingiji. Elizabeta je že otrok naznanjala svojo prihodnjo svetost, ker ni imela veselja do igrač in nečimerne obleke, ampak za molitev in dobrodelnost do ubogih. Omožila se je z Dionizijem, portugalskim kraljem. Oče ji pri slovesi reče: ,Ljuba moja hči! Gospod bodi s teboj do tvoje smrti, kakor je dosihmal bil s tabo. Z Bogom!” Spervenja je bil njun zakon srečen; satan pa kralja zmoti, da ji je bil nezvest. Kralj spozna svojo krivico in potrpežljivost svoje žene, in se poboljša. Kraljica je imela pobožnega služabnika, kteremu je tudi denar zaupala, da ga je delil ubogim; drug služabnik ga zato zavida in ga iz nevoščljivosti kralju toži, da kraljico zalazuje. Kralj zapove svoji prvi jezi nadzorniku v plavžu, da naj vrže v peč tistega služabnika, kateri bo jutri prišel vprašat: ,,Ali je že spolnjeno kraljevo povelje?” Kralj pošlje bogaboječega služabnika v plavž, pobožni mladeneč pa gre memo cerkve, stopi vanjo, in je pri sv. maši. Kralj bi rad hitro zvedel, če se je njegovo povelje dopolnilo; torej pošlje obrekovavca v plavž vprašat, če se je kraljevo povelje dopolnilo. Hudobni služabnik hitro teče v plavž, ter vpraša: „ Ali se je kraljevo povelje že dopolnilo?” To slišati, ga kovači zagrabijo in veržejo v peč.
Elizabeta je bila posebna ljubivka miru in sprave, ter je s svojo molitvijo strahovito vojsko in prelivanje krvi trikrat odvrnila, in je z milimi prošnjami razpertnike utolažila in zopet spravila. Imela je tudi dar čudežev; od rojstva slepi devici je pogled podelila, veliko bolnih je s sv. križem ozdravila. Po kraljevi smerti 8. pros. 1325 je kraljevo obleko slekla in redovsko svete Klare oblekla; mrliča kralja k pogrebu spremila, za njim slovesno mrtvašnico opravila in veliko denarjev ubogim razdelila. Svoje svilnate drage oblačila je dala v cerkvene prenarediti, tudi je dala vso svojo zlatnino in srebrnino raztopiti, in iz tega kelihe, lampe, križe in svečnike narediti. Zidala je cerkve, samostane in 2 hiši za uboge. Elizabeta je bila mati ubožnih. Na smrtni postelji je svojemu sinu mir in pobožno življenje priporočala. Umrla je 4. mal. serp. 1336. Mnogo čudežev se je godilo po nji.
Vir: Zgodnja Danica: katoliški cerkveni list 03.07.1874
Sveta Elizabeta, ki je bila kot kraljica Portugalcev čudovita pri spravi kraljev v prepiru, in čudovita v ljubezni do ubogih. Ko je kralj Dionízij, njen soprog, umrl, se je oklenila redovnega življenja med nunami Tretjega reda svete Klare v samostanu Estremoz na Portugalskem, ki ga je sama ustanovila. Od tam se je preselila k Bogu, ko je poskušala spraviti sina in zeta.
Vir
Po zgledu svoje sorodnice, sv. Elizabete Ogrske (Turinške), je tudi Elizabeta Portugalska živela krepostno, že kar junaško svetniško življenje. Poleg neštetih dobrih del, ki jih je naredila, je bilo njeno posebno poslanstvo skrb za mir, saj je morala večkrat posredovati med sprtimi sorodniki. Že ob njenem rojstvu sta se spravila oče in ded, kar dvakrat je preprečila vojno med možem in sinom Alfonzom ter med njim in njegovim svakom. V svoji nesebični ljubezni in krščanskem usmiljenju je skrbela tudi za nezakonske otroke svojega moža, ki se je na koncu ob njenih molitvah in zgledu tudi sam spreobrnil.
Ime: Ime je dobila po sv. Elizabeti Turinški, katere pranečakinja je bila. Elizabeta izhaja iz hebrejskega imena Elišeba, katerega prvotni pomen je »moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega«. Na Portugalskem in Španskem je znana pod imenom Izabela.
Rodila se je: leta 1271 v Saragozi v Španiji, umrla pa 4. julija 1336 v Estremozu na Portugalskem.
Družina: Bila je hči aragonskega kralja Petra III. in Konstance, hčerke sicilijanskega kralja. Poleg nje sta imela še tri sinove (Alfonz III., Jakob II. in Friderik III.) in hčer Jolando.
Zakon: Z dvanajstimi leti so jo poročili s portugalskim kraljem Dionizijem. V zakonu sta se jima rodila hči Konstanca in sin Alfonz. Mož ji je bil večkrat nezvest, obenem pa strašno ljubosumen. Poslal jo je celo v izgnanstvo, a se pred smrtjo skesal in jo prosil odpuščanja.
Skupnost: Po moževi smrti leta 1325 je postala frančiškanska tretjerednica. Preselila se je v samostan klaris v Coimbri in tam živela po redovnih pravilih.
Zavetnica: Velja za zavetnico Portugalske, Coimbre, Estremoza in Zaragoze; poleg tega je zavetnica žrtev prešuštva, nezvestobe in ljubosumnosti, po krivici obtoženih, težavnih zakonov, nevest, kraljic, vdov in karitativnih delavcev. Je tudi velika priprošnjica za mir.
Kreposti: Že kot otrok je bila vzgojena v pobožnosti, vsak dan je molila molitveno bogoslužje, bila pri sveti maši in opravljala številna dela usmiljenja, ki jih je kasneje, kot kraljica, le še pomnožila. Veliko je molila, se postila in se pokorila, tudi za moževo nezvestobo. Svoje premoženje je razdajala ubogim in potrebnim ter skrbela za cerkve in samostane.
Čudeži: Različni čudeži ozdravljenja naj bi se dogajali že za časa njenega življenja. Tako sta npr. na veliki četrtek, ko je sama delila miloščino in umivala noge, ob dotiku njenih rok in poljubu ozdravela pohabljenec in gobavec.
Upodobitve: Kot kraljico jo večinoma upodabljajo v knežji obleki z ruto ali krono, ki jo ima večkrat tudi v roki. Pogosto je naslikana, kako deli miloščino, njen najbolj prepoznaven atribut pa so vrtnice (simbol portugalskih kraljev). Upodabljajo pa jo tudi v redovni obleki frančiškanske tretjerednice s križem v roki. Zaradi podobnosti jo včasih zamenjujejo z Elizabeto Turinško.
Beatifikacija: Za blaženo je bila razglašena leta 1526, za svetnico pa jo je uradno razglasil papež Urban VIII. 25. maja leta 1625.
Vir
Danes je poleg svetega Urha na koledarju tudi sveta Elizabeta ali Izabela Portugalska, žena, ki si je veliko prizadevala za mir v domači družini in v portugalski državi. Njen mož, portugalski kralj Dionizij, ni bil ravno vzor zakonske zvestobe, potrpežljiva Izabela pa je dosegla, da je vsaj zadnje mesece življenja preživel kot kristjan. Kot vdova se je posvetila predvsem dobrodelnosti. Umrla je 4. julija leta 1336. Za svetnico jo je razglasil papež Urban VIII. leta 1625.
Vir