V Solunu (v Makedoniji, v današnji Grčiji), sveta Iréna, devica in mučenka, ki je, proti odloku Dioklecijana, skrivala svete knjige. Bila je pripeljala v javno hišo, nato sežgana na ukaz Dulcécija, predsednika, pod katerem sta prej trpeli njeni sestri: Agápa in Chiónija.
Vir
»Namestnik Dulcetij je torej sveto ženo poklical nazaj, jo dal postaviti pred sodišče in ji rekel: »Ali še vztrajaš v isti brezumnosti?« — Irena je dejala: »Ni brezumnost, ampak češčenje Boga, v katerem vztrajam.« — Namestnik Dulcetij je rekel: »S prejšnjim odgovorom si jasno pokazala, da nočeš poslušati ukaza cesarjev, kakor bi bilo prav, in tudi zdaj vidim, da vztrajaš v isti brezumnosti, zato boš dobila primemo kazen.« Zahteval je papir in napisal tole sodbo: »Ker Irena ni hotela ubogati ukaze cesarjev in darovati bogovom, da, ker še celo zdaj vztraja pri krščanskem nauku in bogočastju, zapovedujem, naj se živa sežge, kakor prej njeni sestri.«
Ko je namestnik izrekel to sodbo, so vojaki Ireno prijeli in peljali na neki vzvišen kraj, kjer sta bili pretrpeli mučeništvo tudi njeni sestri. Ko so zažgali veliko grmado, so veleli, naj stopi nanjo. Sveta Irena je psalme pojoč in Boga slaveč planila na grmado in umrla v letu devetega konzulata Dioklecijana Avgusta in osmega konzulata Maksimijana Avgusta, ob aprilskih kalendah, ko je na veke vekov kraljeval naš Gospod Kristus Jezus. Z njim naj bo slava Očetu in Svetemu Duhu na veke vekov. Amen.«
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.