Imena: Valerij, Valerijo, Valko, Vali, Valerija, Rufin, Rufino, Rufina, …
Valerij in Rufin sta bila nižja uradnika rimske finančne uprave, ki je imela skladišče za žito pri Braineu v dolini Basoke ob cesti skozi Galijo proti Britaniji. Njuna naloga je bila, da sprejemata, zapisujeta, hranita in oddajata živež po naročilu višjega državnega upravnika. Bila sta tudi goreča kristjana, ki sta trenutke, ko sta bila v stiku z ljudmi, izkoristila za oznanjevanje božjega razodetja. Za Kristusa sta poskušala pridobiti tudi svojega predstojnika Riziovara, on pa ju je zaradi tega zasovražil. Ko je bilo preganjanje kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom je Riziovar poskrbel, da so Valerija in Rufina obsodili na smrt. Njune relikvije častijo v stolnici mesta Soissons.
Vir
Pri Soissonsu [suasónu] (v belgijski Galiji, v današnji Franciji), sveta mučenca: Valérij in Rufín. Obglavljena sta bila na povelje Ríkciovara.
Vir
O obeh mučencih zanesljivo vemo le glavne podatke. Bila sta nižja uradnika rimske finančne uprave, ki je imela ob veliki državni cesti skozi Galijo (današnjo Francijo) proti Britaniji svoje skladišče za žito in drug živež pri Braineu v dolini Basoke (danes: Aisne). Njuna naloga je bila, da sprejemata, zapisujeta, hranita in spet oddajata živež po naročilu višjega državnega upravnika. Valerij in Rufin sta bila znana po svoji zanesljivi zvestobi in poštenosti. Bila pa sta tudi goreča kristjana in sta velike priložnosti za stik z ljudmi uporabila za oznanjevanje božjega razodetja in odrešenja. Takrat, to je proti koncu tretjega stoletja, v tistih krajih krščanstvo še ni bilo splošno znano, oba misijonarja pa sta ga tako razširila, da je Kristusovo ime bilo tod že kmalu močno češčeno. Bil je to preskušen način za oznanjevanje evangelija, ki se je najbolj obnesel na tleh rimskega cesarstva, in način, brez katerega si končne zmage krščanstva skoraj misliti ne moremo. Navadno so bili najbolj vneti Kristusovi glasniki obrtniki in trgovci, v tem primeru pa vidimo, da so se take naloge oprijeli vsi sposobni kristjani.
Poskusila sta sicer pridobiti za Kristusa tudi svojega predstojnika, barbarskega suroveža in nasilnika Riziovara, a pri njem nista nič opravila. Zgodilo se je prav nasprotno: Riziovar ni maral ukloniti svojega tilnika pred Kristusom in je vrh tega oba skladiščnika zasovražil. Bila sta mu kakor nadležen očitek vesti in zato ju je hotel odstraniti. Priložnost za to se mu je pokazala, ko se je leta 303 začelo ostro preganjanje kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Ko sta Valerij in Rufin spoznala Riziovarjev naklep, sta se na tihem umaknila v skrito jamo, kakršnih je več v tisti dolini. Riziovar pa ni odnehal, dokler ju ni odkril in postavil pred sodišče. Dosegel je, da ju je po državnih zakonih doletela smrtna kazen. Valerija in Rufina, ki sta pred sodnikom junaško izpovedala svojo zvestobo Kristusu, so leta 303 obglavili in njuni trupli po običaju vrgli v reko Vesle. Kristjani so ju nato ob rečnem toku prestregli in ju skrivaj pokopali. Ko je nekaj let pozneje Konstantin Veliki, sin Konstancija Klora, dal krščanski veri državno priznanje, je postal grob obeh mučencev eden najslavnejših v krščanski Galiji. Relikvije Valerija in Rufina še danes časte v stolnici mesta Soissons in godovni spomin obeh mučencev 14. junija zelo slovesno obhajajo.
Vir