– V Rimu, spomin svetega filozofa Apolónija, mučenca, ki je pod cesarjem Kómodom z natančnim govorom branil krščanstvo pred predsednikom Perénijem in senatom. Svoje krščanstvo je nato potrdil s pričevanjem vse do krvi, ko je bil obsojen na obglavljenje.
– V Rimu, smrt blaženega senatorja Apolonija, ki ga je pod cesarjem Kómodom izdal suženj, da je kristjan. Sestavil je znameniti spis, ki ga je bral v senatu. Po sklepu je bil zatem obglavljen za Kristusa.
Vir
»Postal pa sem častilec Boga, da ne bi častil malikov, ki so jih izdelale roke. Zato nikdar ne bom molil zlata ali srebra ali brona ali železa ali lesenih in kamnitih lažnih bogov. Saj ti ne vidijo in ne slišijo, ker so delo kiparjev, zlatarjev in strugarjev. Rezbarije človeških rok so, ki se same od sebe ne gibljejo. Služim pa Bogu v nebesih in molim samo njega, ki je vsem ljudem vdihnil živo dušo in sleherni dan vsem daje življenje. Ne bom torej sebe ponižal, ne bom se podvrgel tem skrivljenim rečem, kajti sramotno je moliti, kar je ali enakovredno ljudem ali vsaj nižje od demonov. Grešijo najbolj nizkotni ljudje, ko molijo, kar je sestavila človeška spretnost: hladen kamnit izdelek, suh les, trdo kovino in mrtve kosti. Kakšna neumnost te zablode!«
Ime: Latinsko ime Apollonius pomeni »Apolonov, posvečen Apolonu«. Apolon je bil sin Zevsa in Lete, grški bog očiščenja, preroštva, petja, govora; pozneje bog svetlobe in sonca.
Rojen: neznano kdaj v 2. stoletju.
Kraj rojstva: Rim.
Umrl: 21. aprila 185/186.
Kraj smrti: prav tako Rim.
Družina: Znano je samo, da je bil pripadnik rimske aristokracije, bogat in vpliven senator.
Izobrazba: Bil je zelo učen in izobražen mož, saj je poznal dela vseh največjih filozofov in miselne tokove tedanjega časa. Ko je študiral starozavezne judovske spise, ga je to pripeljalo tudi do krščanskih pisateljev.
Spreobrnjenje: Potem ko se je preko literature seznanil s krščanstvom, se je pridružil kristjanom, začel prihajati k božji službi. O verskih vprašanjih se je večkrat pogovarjal s tedanjim papežem Elevterijem, na njegovo spreobrnitev pa naj bi vplival tudi sv. Justin. Dal se je krstiti in je kmalu postal eden vidnejših in spoštovanih članov krščanske skupnosti.
Preganjanje: Apolonij je bil obsojen in mučen v času cesarja Komoda (180–192), ki sicer kristjanom osebno ni bil sovražen, a so še vedno veljali zakoni njegovega očeta Marka Avrelija, po katerih so kristjane, zveste svoji veri, kaznovali s smrtjo.
Naznanitev: Apolonija je kot kristjana oblastem naznanil njegov suženj, obsodil pa ga je prokonzul Perenij.
Obsodba: Sodnijske akte o zaslišanju Apolonija so spet odkrili v 19. stoletju, tako da imamo poročilo o tem tudi v slovenščini, v knjigi Franca Lukmana Kristusovi pričevalci. Po daljšem zasliševanju in zagovarjanju pred senatom so Apolonija obsodili na obglavljenje z mečem.
Življenjepis: O življenju in mučeniški smrti Apolonija imamo več ohranjenih poročil: o njem pripovedujeta Evzebij Cezarejski v svojem delu Cerkvena zgodovina in sv. Hieronim, o mučeništvu pa poročata dva spisa: grški in armenski.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo ga v značilni rimski obleki tedanjega časa (togi), ogrnjenega z modroslovskim plaščem in mečem v roki.
Goduje: 21. aprila.
Vir
Apolonij je bil vpliven rimski aristokrat, filozofsko izobražen mož, ki je užival ugled in spoštovanje. Po vsej verjetnosti je na njegovo spreobrnitev v krščanstvo vplival sveti Justin. Oblastem ga je naznanil suženj, ki mu je sodnik Perenij zaradi izdaje ukazal potreti kosti, Apolonija pa je povabil, naj se zagovarja pred senatom. Cesar Komod, ki je bil takrat na oblasti, sicer kristjanom ni bil sovražen, so pa bili njegovi uslužbenci nagnjeni k podkupljivosti, najbolj ravno sodnik Perenij. Ta je rad obsojal cesarske podložnike, da bi si po njihovi smrti lahko prilastil njihovo bogastvo. Apolonij se je moral pred sodno obravnavo na dolgo in široko opravičevati, s čimer je želel sodnik vzbuditi vtis, da mu je naklonjen in mu želi pomagati. Apolonij je ostal ves čas stanoviten, zato je bil na koncu obsojen na smrt z mečem. Ohranjeno je poročilo o njegovih zasliševanjih in mučeništvu, iz katerega objavljamo nekaj odlomkov.
»Prokonzul Perenij je rekel: ‘Premisli se in me poslušaj, Apolonij, in prisezi pri sreči našega Gospoda, cesarja Komoda!’ Apolonij pa je dejal: ‘Dobro me poslušaj, Perenij, imel bom resen in zakonit zagovor. Kdor obrne svoje misli od pravičnih, lepih in občudovanja vrednih božjih zapovedi, je nepravičen, nesvet in res brezbožen. Kdor pa obrne svoje misli od krivice, nezakonitosti in hudobije in ubeži gospostvu grehov ter se več ne vrne k njim, ta je pravičen. In veruj mi, Perenij, da nas je vzvišenih in krasnih zapovedi naučila božja Beseda, ki pozna vse človeške misli …
Poznam senatski odlok, postal pa sem častilec Boga, da ne bi častil malikov, ki so jih izdelale roke. Zato nikdar ne bom molil zlata ali srebra ali brona ali železa ali lesenih in kamnitih lažnih bogov. Saj ti ne vidijo in ne slišijo, ker so dela kiparjev, zlatarjev in strugarjev. Rezbarije človeških rok so, ki se same od sebe ne gibljejo. Služim pa Bogu v nebesih in molim samo njega, ki je vsem ljudem vdihnil živo dušo in sleherni dan vsem daje življenje. (…)
Prokonzul Perenij je rekel: ‘Apolonij, ali s tako odločitvijo rad umreš?’ Apolonij je dejal: ‘ Rad sicer živim, a smrti se ne bojim iz ljubezni do življenja, večnega življenja, kajti nič ni dragocenejšega od življenja, večnega življenja, ki je nesmrtnost duše, katera je v tem življenju lepo živela … Gospodova beseda, Perenij, je za srce to, kar je luč za oči. Če človek govori nerazumnim, jim to nič ne koristi, kakor ne sončna svetloba, ki sije slepcem …
Ko Perenij izreče sodbo, Apolonij konča z besedami: ‘Zahvaljujem se mojemu Bogu, prokonzul, z vsemi, ki izpovedujejo Boga, vsemogočnega, in njegovega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa in Svetega Duha, tudi za to tvojo sodbo, ki je zame odrešilna.’«
Vir
»Glejte, bratje, kakšni ste bili poklicani!« razlaga apostol Pavel v svojem Prvem pismu Korinčanom. »Ni vas veliko modrih v očeh ljudi, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko imenitnih. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno.« Te njegove besede potrjujejo, da so bili med prvimi kristjani v večini preprosti ljudje, ljudje nizkega stanu. Vendar pa se že od začetka prihajali v krščanstvo tudi ljudje iz višjih slojev: izobraženci, ugledni in premožni, sprva bolj redki, polagoma pa v vse večjem številu.
Eden takih je bil Apolonij, zelo ugleden in vpliven rimski aristokrat, po vsej verjetnosti senator. Za krščanstvo se je odločil, ko je poslušal svetega Justina in bral njegove spise v obrambo krščanske vere. Zgodovinar Evzebij piše, da je bil Apolonij za časa cesarja Komoda (180–192) zaradi svoje izobrazbe in modrosti med kristjani zelo spoštovan. Njegov suženj ga je oblasti naznanil, da je kristjan. Sodnik Perenij je ovaduškega sužnja obsodil, da se mu potarejo kosti, Apolonija pa je povabil, naj se zagovarja pred senatom.
Cesar Komod kristjanom ni bil sovražen; da je moglo priti do kazenskega postopka zoper rimskega senatorja zaradi njegovega krščanskega prepričanja v tem času, si je mogoče razložiti iz dejstva, da so bili vodilni rimski krogi nagnjeni k podkupljivosti. Po pričevanju zgodovinarjev je Perenij, zmožen, a brezvesten človek, obsojal podložnike rimske države samo zaradi njihovega bogastva, da si ga je po njihovi usmrtitvi lahko prilastil. Tako je postal eden največjih bogatašev svoje dobe.
Apolonij se je moral pred sodno obravnavo, ki jo je vodil Perenij, na dolgo in široko zagovarjati. Pri tem je ta lakomni načelnik cesarske straže skušal zbujati vtis, da želi biti Apoloniju čimbolj naklonjen. Apolonij se je odlično zagovarjal, naposled pa je le bil obsojen na smrt z obglavljenjem, ker je ostal stanoviten v svoji veri. Apolonijeve odgovore sodniku in njegov zagovor je Evzebij uvrstil v zbirko poročil o starih mučencih. Proces se je vršil v Rimu najbrž med letoma 183 in 185, ko je bil Perenij na višku svojih moči.
Sodnik je Apolonija najprej pozval, da mora priseči pri cesarjevi boginji sreče. Apolonij je odgovoril, da je kot kristjan pripravljen priseči, da cesarja spoštuje in moli zanj, ne more pa priseči pri njegovih poganskih božanstvih. Za Apolonijeve dokaze je bil sodnik nedostopen in Apoloniju je dal tri dni odloga, ‘da zase preudari o svojem življenju’. Po treh dneh se je sodna razprava nadaljevala in Apolonij je sodniku Pereniju bistroumno odgovarjal. Med drugim je dejal: »Spoznaj, Perenij, da je za kralje in senatorje in mogočne oblastnike in bogataše in berače in svobodne in sužnje in velikaše in majhne, modrece in neuke Bog določil eno smrt za vse in po smrti sodbo vseh ljudi. Je pa razlika v smrti. Zato učenci Besede, ki je pri nas, vsak dan odmirajo nasladnostim, krotijo poželjivost z odpovedjo in hočejo živeti po božjih zapovedih.« Z neupogljivo trdnostjo je Apolonij poudaril, da smo se od križanega Jezusa “učili lepo živeti in pričakovati prihodnje upanje, četudi prav nasprotno trpimo”. Svoje pričevanje je potrdil s smrtjo.
Apolonij ni ostal osamljena priča med rimskimi kristjani. Za njim jih je bilo čedalje več, na katerih se je uresničeval Tertulijanov izrek: »Več nas je, kolikorkrat nas žanjete: seme je kri kristjanov.« V naslednjih stoletjih je rimsko cesarstvo vedno huje propadalo, vrste kristjanov pa so se množile.
Vir