sveti Bruno Kölnski – škof

BrunoImena: Bruno, Brunoslav, Bruna, …
Nadškof Bruno I. je pokopan v Kölnski opatiji svetega Pantaleona, ki jo je sam ustanovil sredi 10. stoletja.

Sin kralja Henrika I. in kraljice Matilde, je leta 940 komaj petnajstleten postal kancler na dvoru kralja Otona I., ki je bil njegov starejši brat. Leta 951 ga je Oton I. imenoval za višjega državnega kanclerja. Izobraževal je dvorne duhovnike in vodil več velikih opatij. Leta 953 je dobil sedež Kölnskega nadškofa. Med svojim dvanajstletnim škofovanjem je skrbel za izobraževanje in moralo pri duhovščini in ljudeh. Ustanovil je tudi več samostanov in cerkva.

Umrl je 11. oktobra 965 v Reimsu, med vračanjem z obiska v Franciji. Njegove kosti so iz Reimsa prenesli v Köln. Bruno I. je na vseh upodobitvah prikazan v škofovskem mašnem plašču, ob sebi pa ima model cerkve, knjigo, državno jabolko, zastavo in sulico z zastavo.
Vir

Atributi: Ob sebi ima model cerkve, knjigo, državno jabolko, zastavo ali sulico z zastavo.
Bruna so starši že v mladih letih namenili za duhovnika in ga temu primerno tudi vzgajali. Komaj štiriletnega so ga zaupali škofu Balderichu v Utrechtu, ki je poskrbel za njegovo dobro vzgojo in temeljito izobrazbo, s katero se je lahko kosal z največjimi sodobnimi učenjaki. S petnajstimi leti je postal kancler, državni tajnik na dvoru svojega starejšega brata Otona I., ko je ta prevzel oblast. Njegova služba pa ni bila samo vodenje državniških poslov, pač pa si je na svojem položaju prizadeval tudi za razvoj kulture, šolstva, predvsem pa za vzgojo duhovnikov. Dal je pobudo za obnovitev klasičnega študija »sedmih svobodnih umetnosti«: gramatike, retorike, dialektike, aritmetike, astronomije, geometrije in glasbe. Pri vsem svojem delu ni zanemarjal duhovnega življenja. Bil je skromen in preprost, držal se je bolj zase in dvorno obleko nosil le, kadar so to velevali predpisi. Ni mu bilo do zunanjega blišča, veliko pa do duhovnih dobrin. Vodil je več velikih državnih opatij, med njimi tudi sloveči Lorsch in Corjuvey, ki jih je prenovil v duhu clunyjske reforme. Leta 953 je postal kölnski nadškof in na tem mestu deloval dvanajst let. Obenem mu je bil podeljen tudi naslov vojvode Lontaringije. Tako je spretno in pravično izvrševal obe oblasti: cerkveno in svetno. S posebno skrbjo je na škofovske sedeže v vojvodini izbiral vredne, izobražene in vdane škofe, skrbel za izobrazbo in moralo svojih duhovnikov ter ustanavljal samostane, ki so postali pomembna središča prenovljenega verskega življenja. Bil je duhoven človek, pa tudi realen; samostane je tudi gmotno oskrbel, da so se redovniki lahko z večjo vnemo posvetili svojim verskim dolžnostim. Na podoben način je poskrbel tudi za puščavnike in jih večkrat obiskoval. Izkazal pa se je tudi kot svetni vladar, zlasti v času, ko se je njegov brat Oton I. odpravil v Rim, da si pridobi cesarsko krono. V službi Cerkvi in državi je prezgodaj izčrpal svoje moči in med vračanjem z obiska v Franciji umrl v Reimsu, star komaj štirideset let. Njegovo truplo so nosili do samostana sv. Pantaleona v Kölnu, kjer so ga pokopali. Slavili so njegove zasluge, hvalili njegovo modrost in ga že takrat častili kot svetega moža.

Ime: Ime Bruno je po izvoru nemško. Gre za skrajšano obliko iz zloženih imen, ki imajo prvi člen »brun-«. Ta je lahko iz starovisokonemških besed brunja, brunna »oklep« ali iz brun »rjav«.

Rodil se je leta 925 v Nemčiji, umrl pa 11. oktobra 965 v Reimsu v Franciji.

Družina: Bruno je bil najmlajši sin kralja Henrika I. in njegove žene sv. Matilde. Njegov brat je bil Oton I.

Zavetnik: Kot ustanovitelj je zavetnik samostanov sv. Pantaleona, sv. Martina in sv. Andreja v Kölnu.

Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan v škofovskih mašnih oblačilih s palijem. Ob sebi ima model cerkve, knjigo, državno jabolko, zastavo ali sulico z zastavo.

Beatifikacija: Njegovo češčenje v benediktinskem samostanu sv. Pantaleona je izpričano že od 13. stoletja dalje, javno češčenje pa je bilo potrjeno šele leta 1870.
Goduje: 11. oktobra.
Vir

V Kölnu (v Lotaríngiji v Nemčiji), sveti Bruno, škof, rodni brat cesarja Otona I.. Ko je s škofovstvom sprejel vlado Lotaríngije, je vršil službo duhovnika z veliko vero in s krepostjo po naročilih velikodušnega vojvode.
Vir

Rodil se je okoli leta 1030 v Kölnu v plemiški družini, po študiju teologije je postal duhovnik in nato dobrih dvajset let vodil stolniško šolo v Reimsu. Poučeval je teologijo, filozofijo ter latinski in grški jezik. Ni bil pa pripravljen sprejeti škofovstva. Bolj ko se je staral, bolj je čutil odmik od posvetnosti, kjer so vladali razkošje, korupcija, pohlep. Zato je najprej vstopil k benediktincem, a jih je zapustil, ker se mu je zdelo življenje v njem preveč lagodno, premalo strogo. Sledilo je obdobje velikih razočaranj.
Leta 1084 se je umaknil v Grenoble, kjer je škof postal njegov nekdanji učenec Hugo. Ta mu v samotni neprehodni dolini podaril košček zemlje z imenom Chartreuse, kjer je sv. Bruno s svojimi somišljeniki ustanovil naselbino samotarjev, v kateri je združil samotarski in skupni način življenja. Vsak menih je imel svojo celico, trikrat na dan so se zbrali v cerkvi pri korni molitvi. Živeli so v popolnem molku. V svojih celicah so preživeli dneve v molitvi, študiju in ročnem delu; mesa niso uživali. S tem je sv. Bruno benediktinsko pravilo zelo poostril in položil temelje najstrožjemu redu v Katoliški cerkvi: kartuzijanskemu redu. S tem je nastala Velika kartuzija, ki je še danes matični samostan reda.
Čeprav ga je konec 11. stoletja na svoj dvor za svetovalca povabil papež Urban II., prav tako Brunov učenec, pa se Bruno tudi v tej vlogi ni počutil dobro. Papež je tako spoznal, da mu bo Bruno več pomagal z molitvijo v samoti kot kardinal na papeškem dvoru, zato je pristal, da se je leta 1092 umaknil v samoto La Torre v Kalabriji (Italija), kjer je ustanovil nov kartuzijanski samostan San Stefano del Bosco, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja. V njem je bil opat, poleg molitve in dela pa je pisal tudi knjige. Umrl je 6. oktobra leta 1101.
Sv. Bruno je torej vstopil v samo srce Cerkve, kar je o sebi mnogo stoletij kasneje izpričala tudi karmeličanka sv. Terezija Deteta Jezusa, katere god smo praznovali pred petimi dnevi. Ob tem velja spomniti, da je na svetu skupaj samo 22 kartuzijanskih samostanov. Od teh je eden delujoč tudi v Sloveniji (Pleterje). Pri nas imamo sicer še tri opuščene kartuzije in sicer v Žičah, Bistri in Jurkloštru. Čeprav kartuzijo ljudje poznajo po različnih kmetijskih pridelkih, sadju in celo žganju, pa je glavno poslanstvo kartuzijanov skupna molitev in življenje v tišini.
Vir