Rodil se je na Sardiniji leta 283, a se je s starši kmalu preselil v Rim, kjer je preživel mladost in prejel odlično izobrazbo. Tu je bil krščen, prejel mašniško posvečenje ter nekaj časa opravljal službo lektorja rimske duhovščine. Leta 340 ga je papež posvetil v škofa in poslal v mesto Vercelli, ki je bilo v tistem času močno arijansko gnezdo. Evzebij se je lotil dela in se uspešno boril proti zmotam, ki so jih širili arijanci, namreč, da Jezus ni imel resnične in popolne božje narave. Za čisto in pravo vero je v bojih z arijanci v svojem dolgem življenju toliko pretrpel, da so mu dali častni naziv spoznavalec. Bil je zaradi tega tudi preganjan, leta izgnanstva je preživel v Palestini, Kapadokiji in Mali Aziji, nekaj časa pa tudi v puščavi v Egiptu. Šele leta 361 pod vladavino cesarja Julija Odpadnika so se vsi izgnani škofje smeli vrniti domov, med njimi tudi Evzebij. Cesar je računal, da se bodo sami med seboj sprli glede različnih stališč do arijanizma, pa je, nasprotno, sinoda, ki jo je leta 362 sklical sveti Atanazij, pokazala njihovo veliko edinost, ko je šlo za obsodbo arijanske zmote. Evzebij je kot prvi škof na Zahodu po zgledu vzhodnih Cerkva za svoje duhovnike vpeljal skupno življenje; delo, ki ga je kasneje nadaljeval tudi sveti Avguštin. Iz te skupnosti je nastal red avguštincev, ki so si za zavetnika izbrali svetega Evzebija. Legenda, ki pa ni zgodovinsko dokazana, pravi, da naj bi Evzebij umrl mučeniške smrti, ko naj bi ga arijanci kamenjali in pobili. Dejstvo je, da je umrl v Vercelliju 1. avgusta 371, star 88 let.
»Zlata legenda« začenja pripoved o Evzebiju z dogodkom ob njegovem krstu. Bil je mladenič, ko ga je papež v Rimu krstil: »Evzebij je ohranil svoje telo tako čisto, da je bilo ob njegovem krstu (krstil ga je papež Evzebij, ki mu je dal tudi svoje ime) videti roke angelov, ki so ga dvignili iz svete vode… Ko je bil posvečen za duhovnika, pa je bila njegova svetost tolikšna, da so se ob njegovih rokah, ko je maševal, prav tako pojavljali angeli. Medtem ko se je po deželi širila arijanska zmota, je papež posvetil Evzebija v škofa v Vercelliju, ki je bil takrat najpomembnejša škofija v Italiji. Ko so za to zvedeli heretiki, so zapahnili vhodna vrata vseh cerkva v mestu. Evzebij pa je, potem ko je vstopil v mesto, pokleknil pred stolnico, ki je bila posvečena preblaženi Devici, in vrata so se takoj odprla.«
»Vidim, dragi bratje, da vam nič ne manjka. Saj sem si to tako želel!… Ko sem odpiral vaša pisma, sem v duhu gledal v vaše svete duše, v vsako posebej. Čutil sem vašo ljubezen in solze veselja so mi tekle. Duša, žejna branja, ni mogla premagovati solz. Oboje je bilo potrebno. Naj zadostim svojemu hrepenenju in izpolnim dolžnost svoje ljubezni. Tako sem za nekaj dni pozabil dosedanje trpljenje in zdelo se mi je, kakor da z vami kramljam. Povsod me je navdajalo veselje, zdaj zaradi vaše trdne vere, zdaj zaradi ljubezni ali pa zaradi lepega, sadupolnega napredka. Z eno besedo, zazdelo se mi je, da nisem več v pregnanstvu, ampak da z vami delim veselje nad tolikimi lepimi stvarmi. Veselim se torej, dragi bratje, veselim se vaše vere, veselim se zveličanja, ki ga daje vera, veselim se lepih sadov, ki jih imate. Njihov blagoslov se že širi daleč naokrog. Kakor je namreč poljedelec nekoč poskrbel, da dobrega drevesa zaradi njegovih sadov ne zadene sekira, da ga ne požre plamen, tako tudi jaz želim služiti vaši svetosti z vsemi telesnimi močmi. Za vaše zveličanje bi rad dal tudi svoje življenje… Najprej vas z vsem srcem prosim, da svojo vero z vso pozornostjo obvarujete, da ostanete složni, zvesti molitvi. Vedno se nas spominjajte!« (iz njegovega pisma vernikom iz pregnanstva).
Evzebij iz Vercellija, škof, goduje 2. avgusta
Vir
Doma je bil iz otoka Sardinije, a je že v mladih letih odšel v Rim. Tam je bil krščen in posvečen v duhovnika ter bil lektor rimske duhovščine. L. 340 je postal škof v mestu Vercelli, kjer je močno vladalo arijanstvo, ki je Kristusu odrekalo resnično in popolno božjo naravo. Boril se je proti temu zmotnemu nauku, zato so ga pregnali v Malo Azijo. Takrat se je srečal s sv.Atanazijem, ki je bil velik nasprotnik arijanstva. Cesar Julijan Odpadnik je l. 361 vsem izgnanim škofom dovolil, da se vrnejo domov. Računal je seveda na njihovo medsebojno obračunavanje. Vendar se je motil, saj so na sinodi l.362 obsodili arijanstvo.
Evzebij je bil na evropskem Zahodu prvi škof, ki je po zgledu vzhodnih Cerkva vpeljal skupno življenje za svoje duhovnike. Posnemal ga je sv. Avguštin, ki je bil škof v severni Afriki. Tako je nastal red avguštincev, ki si je izbral svojega zavetnika sv. Evzebija.
Vir
V Ligúriji, sveti Evzébij, prvi škof v Vercelli-ju [verčeliju], ki je v vsej podalpski pokrajini okrepil Cerkev ter bil zaradi izovedovanja Nicejske veroizpovedi izgnan od Konstantina, kneza v Skitopolu, potem v Kapadócijo in v Tebájdo, odkoder se je po osmih letih vrnil in vztrajno delal proti arijancem za obnovitev vere.
Vir
Vercelli je staro mesto v Piemontu na severu Italije, ki danes šteje okoli 50.000 prebivalcev in je sedež metropolije. Prvi škof v tem mestu je bil sveti Evzebij, ki je skrbel za čistost vere v boju z arijanstvom, ki je Kristusu odrekalo resnično in popolno božjo naravo. Za vero je veliko pretrpel, zato si je pridobil častni naziv ‘spoznavalec’. Ni pa dokazano, da bi umrl mučeniške smrti: legenda pripoveduje, da so ga arijanci pobili s kamenjem.
Doma je bil z otoka Sardinija, kjer se je rodil okoli leta 283. V mladih letih je prišel v Rim, kjer naj bi prejel krst iz papeževih rok. Pri njegovem krstu, pripoveduje pobožna legenda, so videli angele, ki so Evzebija dvignili iz krstilnice. Ko je bil posvečen v duhovnika, nadaljuje legenda, pa je bila njegova svetost že tolikšna, da so mu pri prvi maši, ki jo je daroval, stregli angeli. Kot duhovnik je – to je zanesljivo – nekaj časa opravljal službo lektorja rimske duhovščine. Leta 340 je bil posvečen v škofa s sedežem v mestu Vercelli, ki je bilo močno arijansko gnezdo. Legenda ve povedati, da so arijanci pred prihodom novega škofa zapahnili vrata vseh cerkva v mestu. Škof Evzebij je šel pred največjo cerkev, posvečeno Materi božji, in pokleknil pred njenimi glavnimi vrati. Tisti hip so se sama od sebe odprla vrata vseh cerkva v mestu. Kot škof se je Evzebij leta in leta bojeval proti zmotnim naukom arijanstva, ki ga je na območju svoje škofije s svojim sardinskim značajem tudi uspešno dokončal. V tem je bil močno podoben škofu Hilariju iz Poitiersa v Franciji. Oba sta morala za štiri leta iti v pregnanstvo v Malo Azijo, ker sta branila pravo vero. Med svojim izgnanstvom je Evzebij v Aleksandriji obiskal sv. Atanazija, velikega nasprotnika arijanstva. Ko je leta 361 zavladal cesar Julijan Odpadnik, je vsem tedaj izgnanim škofom dovolil, da se vrnejo domov, računajoč na njihovo medsebojno obračunavanje – pa se je uštel. Škofje so bili na sinodi, ki jo je leta 362 sklical Atanazij, edini, ko je šlo za obsodbo arijanske zmote. Cesarja Julijana je ta edinost tako razburila, da je prefektu v Egiptu pisal, da bi mu z ničemer ne ustregel tako zelo, kot da prežene Atanazija čez meje Egipta.
Evzebij je bil prvi škof na evropskem Zahodu, ki je po zgledu vzhodnih Cerkva za svoje duhovnike vpeljal skupno življenje. V tem ga je nekaj desetletij kasneje posnemal tudi sv. Avguštin, škof v Hiponu v severni Afriki. Iz njegove duhovniške skupnosti je nastal red avguštincev, ki si je za svojega zavetnika izbral sv. Evzebija. Evzebij je umrl v visoki starosti 88 let v Vercelliju in sicer 1. avgusta leta 371.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.