Ignacij je bil po strmoglavljenju svojega očeta Mihaela I. z njim in bratom pregnan na otoke Prinkipo v Marmonskem morju. Oba brata so pohabili (kastrirali) in ju tako prisilili v meniški stan. Ustanovil je samostane na Hiatru, Terebintu in Platu, po očetovi smrti pa vodil samostan na otoku Prote. Cesarica Teodora ga je leta 847 imenovala za carigrajskega patriarha, a so njegovi nasprotniki dosegli, da so ga deset let kasneje pod obtožbo veleizdaje izgnali na otok Terebint. Na patriarhov sedež se je spet vrnil čez deset let, potem ko je vmes posegel papež Nikolaj I. in njegov naslednik Hadrijan II., ko je obsodil Fotija, zagovornika cezaropapizma, ki je s svojimi idejami veliko pripomogel k razkolu leta 1054.
Ime: Njegovo rojstno ime je bilo Niketa, ki pomeni »zmagovalec«. Ime Ignacij pa izhaja iz latinskega imena Ignatius oz. iz starejšega Egnatius. To je bilo starorimsko rodovno ime. Grška oblika imena je Ignatios. Latinsko ime so povezovali z besedo ignis »ogenj«.
Rodil se je okoli leta 797/799 v Carigradu/Konstantinoplu, umrl pa 23. oktobra 877, prav tako v Carigradu.
Družina: Bil je sin Mihaela Rangabesa, poznejšega cesarja Mihaela I., in Prokopije, ki je bila hči cesarja Nikeforja I.
Sodobniki: Cesarji Leon V., Mihael II., Teofil, Teodora, Mihael III., Bazilij I.; papeži Gregor IV., Leon IV., Nikolaj I., Hadrijan II., Janez VIII., patriarh Fotij I., sv. Ciril in Metod.
Carigrad: Leta 677 pred Kr. je na južnem vhodu v Bosporsko ožino kralj Bizas pozidal mesto Bizanc, ki si ga je leta 330 cesar Konstantin I. izbral za vzhodno prestolnico rimskega cesarstva in ga preimenoval v Novi Rim, čeprav se je kasneje zanj uveljavilo ime Konstantinopel. Po razpadu rimskega cesarstva je postal prestolnica vzhodnega rimskega ali bizantinskega cesarstva. Leta 1453 so ga zavzeli Turki in ga šele 1930 uradno preimenovali v Istanbul. Še danes je največje mesto v republiki Turčiji, kulturno, gospodarsko in finančno središče z več kot 13 milijoni prebivalcev.
Patriarhat: Krščanstvo je bilo na tleh Konstantinopla navzoče od apostolskih časov, saj naj bi tam oznanjal evangelij in ustanavljal prve krščanske skupnosti apostol Andrej. Njegov naslednik, prvi bizantinski škof, naj bi bil Stahij (38–54), patriarhat pa je bil ustanovljen leta 451. Tu je bilo več ekumenskih koncilov, žal pa tudi prizorišče številnih herezij, arijanizma, nestorijanizma in ikonoklazma, kar je počasi privedlo do velikega razkola leta 1054. Od leta 1991 je 270. naslednik na sedežu ekumenskega patriarha v Konstantinoplu Bartolomej I.
Prednik: Metodij I. (843–847)
Naslednik: Fotij I. (858–867) in zopet (877–886)
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Bil je velik bojevnik proti nasprotnikom češčenja svetih podob (ikonoklazem), človek krepostnega življenja, ves čas razpet med politiko in vero, a v političnih zadevah neizkušen in premalo previden, zato je bil žrtev političnih spletk. V času preganjanja je vdano prenašal trpljenje.
Upodobitve: Njegova najbolj znana upodobitev je na mozaiku v Hagiji Sofiji. Posebnih atributov nima, upodobljen je v značilnem škofovskem ornatu s knjigo v roki.
Goduje: 23. oktobra.
Vir
V Carigradu, sveti Ignacij, škof, ki je karal cesarja Barda, ker je zapustil ženo. Od njega je trpel krivice in bil izgnan v pregnanstvo, toda od papeža Nikolaja I. rehabilitiran, se je vrnil in se slednjič v miru odpočil.
Vir
V osmem stoletju in v prvi polovici devetega je bilo cerkveno in politično življenje v Carigradu zaznamovano z bojem za češčenje svetih podob. Kristjani v prvih treh stoletjih niso imeli podob v prostorih, kjer so se zbirali k bogoslužju. Nastanek svetih podob je povezan s češčenjem mučencev. Najprej so se jim priporočali na njihovih grobovih, nazadnje pa so začeli izdelovati tudi njihove podobe. Ko so jih imeli pred seboj, so bili v veri prepričani, da jih te podobe nekako povezujejo s tistimi, ki jih predstavljajo. Enako so čutili ob podobah Kristusa in Matere božje. V 6. in 7. stoletju se je češčenje svetih podob v vsej Cerkvi utrdilo, pojavile pa so se tudi razne praznoverske razvade, ko so mnogi svete podobe imeli za nekakšne ‘talismane’. Na začetku 8. stoletja se je v vzhodni Cerkvi razbesnel boj zoper češčenje svetih podob, ki je šel v zgodovino pod imenom ikonoklazem. Ikonoklasti, ki jih je podpiral tedanji bizantinski cesar Leon II. (ta je bil pod vplivom judovstva in islama, ki prepovedujeta likovno upodabljanje Boga), so razbijali svete podobe po cerkvah, samostanih, na javnih mestih in tudi po hišah, zagovornike češčenja ikon pa so zapirali, pošiljali v izgnanstvo, jih mučili in pobijali. Konec temu boju je naredila cesarica Teodora, ki je leta 843 obnovila češčenje svetih podob. Katoliški nauk o tem je razglasil sedmi vesoljni cerkveni zbor v Niceji leta 787.
Žrtev ikonoklastov je bil tudi carigrajski patriarh Ignacij, ki se ga danes spominjamo. Bil je najmlajši sin bizantinskega cesarja Mihaela I. in je bil rojen okoli leta 798 v Carigradu. Pri krstu so mu dali ime Niketa. Njegov oče Mihael je vladal komaj eno leto in devet mesecev, ko se mu je uprl njegov vojskovodja Leon Armenec, ga pahnil s prestola in se oklical za cesarja. Odstavljenega cesarja je z Niketom in njegovim bratom pregnal na otok Porti v Marmornem morju.
Tam je potem Niketa v svojem štirinajstem letu vstopil v samostan in dobil meniško ime Ignacij. Samostanski predstojnik je bil sprva do njega precej oster, ker je Ignacij zagovarjal češčenje svetih podob, predstojnik pa je bil na strani cesarja Leona. Ignacij je potrpežljivo prenašal vsa ponižanja in zapostavljanja in s svojim zgledom je blagodejno vplival na druge menihe. Po predstojnikovi smrti so ga izvolili za njegovega naslednika. Tudi kot samostanski predstojnik je Ignacij ostal ponižen. Splošen ugled si je pridobil kot branilec svetih podob, kajti pobožno ljudstvo se je zgražalo nad njihovimi razbijalci.
Njegov ugled je bil tako velik, da ga je cesarica Teodora, ki je vladala namesto mladoletnega sina Mihaela, leta 847 predlagala za carigrajskega škofa in patriarha. Ignacij je to težko službo sprejel le zato, ker je želel koristiti Cerkvi. Veliko težav mu je povzročal cesaričin brat Bardas, ki si je lastil veliko vladarskih pravic, bil pa je pokvarjenec. Zavajal je tudi svojega nečaka. Zaradi spora z njim je bil Ignacij obtožen veleizdaje in pregnan na otok Terebint. Na prošnjo škofov se je Ignacij odpovedal patriarškemu sedežu, da bi rešil mir v Cerkvi. Za njegovega naslednika so izbrali Fotija, učenega in prebrisanega moža. Papežu Nikolaju I. je pisal, da se je Ignacij službi prostovoljno odpovedal in stopil v samostan. Papežu je kljub vsem Fotijevim zvijačam uspelo priti do resnice. Fotija je najprej odstavil, nato pa ga zaradi nepokorščine še izobčil in Ignacij se je lahko vrnil v Carigrad kot patriarh. Deset let je potem krmaril carigrajsko Cerkev po vse prej kot mirnih vodah. Umrl je 23. oktobra leta 877.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.