Imena: Irenej
Bil je škof in pretrpel mučeniško smrt okrog leta 300. Vrgli so ga v Sirmiju, sedanji Sremski Mitrovici, v Savo. Sodnik prokonzul Prob ga je nagovarjal: »Ubogaj vendar božanske cesarjeve ukaze in daruj bogovom!« Irenej mu odvrne: »Kdor daruje bogovom, ne pa Bogu, bo iztrebljen iz njegovega ljudstva.« Prob: »Premilostna vladarja (Dioklecijan in Maksimijan) sta ukazala darovati ali pa boš mučen.« Irenej: »Rečeno mi je, naj se dam rajši do smrti mučiti, kakor da bi zatajil Boga in daroval zlim duhovom.« Razpno ga na natezalnico. Prob mu reče: »No, kaj praviš, Irenej? Boš zdaj daroval?« Irenej: »Darujem sam sebe Bogu s tem, da ga priznavam; vedno sem mu dozdaj prinašal to daritev.«
Na kraj mučenja pridejo Irenejev oče in mati, njegova žena in otroci ter veliko sorodnikov in prijateljev. Prosijo ga, naj ugodi cesarjevemu povelju. Prevelika ljubezen do njega jim je zrahljala vero.
Čez nekaj dni ga zaslišijo drugič in pri tem bijejo s palicami. Škof govori: »Enega Boga imam, ki sem se ga naučil častiti že od rosne mladosti.« Prob: »Imaš ženo?« Irenej: »Nimam je.« – »Imaš sinove in hčere?« – »Nimam jih.« – »Imaš starše?« – »Nimam jih.« – »Kdo pa so bili tisti, ki so pri zadnjem zaslišanju tako jokali?« Irenej: »Staršem, ženi in otrokom sem se popolnoma odpovedal, da bi laže služil Kristusu, ki je rekel: Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden. Moji otroci imajo istega Boga, kakor ga imam in molim jaz. On more nje in mene varovati. –
Zato pa že stori, kar ti je naročeno!« Prob: »Odsekajte mu glavo in ga vrzite zaradi nepokorščine do cesarjevih ukazov v reko!«
Na mostu so mu odsekali glavo in vrgli truplo v Savo.
Goduje 6. aprila.
»Pravičnih duše so v božji roki in trpljenje jih ne zadene. Očem nespametnih so se zdeli mrtvi,… oni pa so v miru« (Mdr 3,1-3).
Vir
Sv. Irenej Sirmijski je bil škof v Sirmiju (sedanja Sremska Mitrovica). O njegovem mučeništvu poročata dva mučeniška spisa, eden latinski, drugi grški. Oba poročata, da je mučeniško smrt pretrpel 6. aprila leta 304.
Ko je postal škof, je svojo službo zelo resno in temeljito opravljal. Mesto Sirmij bilo zelo pomembno, saj je v tem času v njem živel tudi »cezar« Gelarij, ki je z izgovorom prepričal Dioklecijana, da mora »zaradi varnosti rimske države« začeti boj proti kristjanom. Tako je poklica tudi škofa Ireneja najprej na zaslišanje. Ker se škof ni uklonil odreči se veri v Jezusa Kristusa (rekel je celo, da si šteje za srečo, če bo za Kristusa lahko kaj pretrpel), je bil obsojen in obglavljen. Sv. Ireneja Sirmijskega ne smemo zamenjati z zelo znanim sv. Irenejem Lyonskim.
Vir
V Sírmiju (v Panóniji, v današnji Hrvaški), trpljenje svetega Ireneja, škofa in mučenca, ki je bil v času cesarja Maksimijana, pod predsedstvom Probom, najprej mučen z mučili, nato mnogo dni mučen z ječo in slednjič je dovršil mučeništvo z obglavljenjem.
Vir
Današnjega godovnjaka svetega Ireneja, škofa v Sirmiju, sedanji Sremski Mitrovici, ne smemo zamenjavati s svetim Irenejem, odličnim cerkvenim učiteljem, ki je bil škof v mestu Lugdunu v rimski pokrajini Galiji Lvonu v sedanji Franciji v drugi polovici drugega krščanskega stoletja. Ta Irenej, ki je s svojim življenjem pričeval za Kristusa na tleh, ki so zdaj slovanska in, žal, spet orošena s krvjo nedolžnih ljudi, žrtev vojne, pred Bogom ni manjši od onega velikega učitelja Ireneja. Pri njem namreč človeku daje veljavo zvestoba v njegovi službi in ljubezen do konca.
O mučeništvu svetega Ireneja iz Sirmija poročata dva mučeniška spisa, eden latinski, drugi grški, oba zajemata iz skupnih CO virov in imata razne govorniške ‘okraske’. Mučeniško smrt je Irenej pretrpel 6. aprila leta 304. V prvih krščanskih stoletjih se je pogosto dogajalo, da so za škofe predstojnike krajevnih Cerkva izvolili tudi poročene može, ki so pri ljudeh uživali spoštovanje in zaupanje. Tudi Ireneja so izvolili za škofa v velikem mestu Sirmiju, ko je bil še mlad in oženjen. Po prevzemu škofovske službe se je ločil od družine in se ves posvetil delu za božjo Cerkev. Imel je še žive starše in ti so se zavzeli za njegove nedorasle otroke, iz sodnih zapiskov pa je dobro vidno, da je bila tudi žena zavzeta za srečo otrok. Irenej je mogel tako dokaj neovirano delovati za rast božjega kraljestva v svojem velikem in pomembnem škofijskem območju. Nedvomno je moral biti res sposoben, da so ga verniki izvolili za škofa.
Ob času Irenejevega mučeništva je živel v Sirmiju ‘cezar’ Galerij, desna roka cesarja Dioklecijana. Prav Galerij je prepričal Dioklecijana, da mora ‘zaradi varnosti rimske države« začeti boj zoper kristjane, “dokler ne bo krščansko ime iztrebljeno”. Mladega Ireneja, ki je bil kot škof tako važnega mesta v veliki meri predstavnik vse Cerkve, je poklical pred sodišče Prob, prefekt v provinci Panoniji.
Škofa je najprej opozoril na ukaz obeh cesarjev, Dioklecijana, in Maksimijana, da mora, kakor vsak državljan, tudi on darovati bogovom. Irenej je to zavrnil in prefekt mu je zagrozil s smrtjo, ako ne bo daroval. »Darujem samega sebe Bogu,« je odvrnil škof Irenej, »s tem, da ga priznavam; vedno sem mu doslej prinašal to daritev.«
V skladu s cesarskimi odloki je moral Prob poskusiti vse, da bi Ireneja pripravil k odpadu. Pred sodišče so povabili njegove starše, ženo in otroke, ki jih je škof vse ohranil v ljubezni. Pokazal pa je, da ga njihovo rotenje, naj si ohrani življenje, nikakor ne more odtrgati od višje ljubezni do Kristusa. Svojo misel je izrazil z besedami svojega božjega Učitelja: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden.« Prav tako so Ireneja zaman pregovarjali njegovi ugledni prijatelji in sorodniki. Odgovoril jim je, da noče zatajiti Odrešenika pred ljudmi, da ga ne bo Kristus zatajil pred svojim Očetom. Na ponovno opozorilo prefekta Proba, da je vendar dolžan varovati svojo družino, je Irenej odvrnil: »Moji otroci imajo istega Boga, kakor ga imam in molim jaz. On more nje in mene varovati.« Prefekt mu je tedaj zagrozil s smrtno kaznijo. »Za srečo si štejem, ako boš to res storil,« je dejal Irenej, »ker mi boš z obsodbo na smrt pripravil večno življenje.«
Rimski visoki uradnik je ukazal, naj bo Irenej “zaradi nepokorščine cesarskim ukazom” na mostu zunaj mesta obglavljen, njegovo truplo pa naj vržejo v reko Savo. To se je zgodilo 6. aprila 304.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.