Janez Frančišek Régis (1597-1640) je služil zapostavljenim katoličanom, potem ko je konflikt med kalvinisti in katoličani opustošil Francijo. Večina južne Francije je padla pod oblast Hugenotov, ki so uničevali katoliške cerkve in pobijali duhovnike. Ljudski misijonarji, kot je bil Janez Frančišek, so poskušali ponovno oživiti nekdaj močno vero.
Janez se je rodil 31. januarja 1597 v Fontcouverte v južni Franciji. Leta 1616 je vstopil v noviciat v Toulouseu, nato pa študiral humanistisko, filozofijo in teologijo. Njegovo prvo poslanstvo je bilo poučevanje v jezuitski šoli v Pamiersu. Leta 1632 je bil poslan v Montpellier, da bi škofu pomagal pri ljudeh ponovno obuditi vero. V dveh leti ljudskega misijonarjenja je imel velik uspeh. Škof ga je želel imeti v Viviersu, vendar je on raje izbral nenehna potovanja iz kraja v kraj, kar je zaznamovalo vse njegovo, sicer kratko življenje. Hodil je od mesta do mesta, v težko dostopnih hribih, kjer je bilo potovanje zelo težko, še posebej v zimskem času. V župnijah je ostajal več dni in pridigal preprosto, a iskreno, iz srca, ki je bilo blizu Bogu. Spovedoval je, maševal in otroke poučeval katekizem. Obiskoval je zapornike in zbiral hrano in obleko za reveže.
Sredi decembra 1640 je imel misijon v Montregardu. Delo je prekinil in se vrnil na svoj dom v Le Puy, ker je dobil notranji namig, da bo kmalu umrl. Na smrt se je želel dobro pripraviti, zato je tri dni preživel v molitvi, nato pa opravil splošno spoved. Po njej se je s svojim spremljevalcem bratom Claude-om Bideau vrnil v Montregard, da bi zaključil misijon.
23. decembra sta se odpravila naprej proti Lalouvesc, kjer naj bi imela naslednji misijon. Med snežnim viharjem pa sta zašla in sta morala preživeti noč v neki stari bajti. Naslednji dan jima je uspelo priti v Lalouvesc, kjer so ju ljudje že pričakovali. Ne da bi si vzel čas za počitek in okrepčilo, je Janez takoj pričel s pridiganjem, spovedovanjem in maševanjem. K spovedi je prišlo toliko ljudi, da Janez ni prenehal spovedovati vse do polnočnice. Tudi na božič in še naslednji dan je stalno spovedoval. Zaradi gneče je moral spovedovati v zakristij, kjer pa je zaradi polomljenega okna ves čas vanj pihal mrzel veter. Pozno popoldne je začutil slabost in se nenadoma zgrudil. Odnesli so ga v župnikovo sobo, ljudje pa so mu tudi tja sledili, v želji po spovedi. Padel je v nezavest. Zdravnik, ki ga je prišel pregledat, je potrdil, da je dobil pljučnico. Pomagati mu niso mogli. V stalni molitvi je preživel še do 31. decembra, ko je umrl.
Goduje 31. decembra, ponekod 16. junija.
Vir
V vasi La Louvesc [lalovésk] (v grebenih blizu Puy-en-Velay-a [pián valé], v Galiji), sveti Janez Frančišek Regis, duhovnik iz Družbe Jezusove, ki je poskrbel za pridiganje in obhajanje zakramenta pokore po gorah in vaseh kraja, in v dušah prebivalcev obnavljal katoliško vero.
Vir
Kako velik pomen je imelo češčenje sv. Frančiška Regisa zlasti v južni Franciji, pove dejstvo, da je znani arški župnik, sveti Janez Vianej, svoj duhovniški poklic začutil prav na njegovem grobu, kamor je kot mlad fant poromal leta 1809. Kasneje je celo izjavil, da se ima za vse, kar je naredil dobrega, zahvaliti prav sv. Frančišku. Frančiška sta oče in mati s štirinajstimi leti poslala na šolanje v jezuitski kolegij v Beziers. Poleg študija se je Frančišek že takrat posvečal ubogim in bolnikom, jih obiskoval in jim stregel. Bil je vnet častilec Matere Božje in dejaven član Marijine družbe. Devetnajstleten je vstopil v jezuitski noviciat in nadaljeval študij v mestu Toulouse. Po mašniškem posvečenju leta 1930 so ga predstojniki, potem ko so v njem prepoznali dar za misijonski poklic, poslali v Montpellier, ki je bil glavna trdnjava krivoverskih hugenotov. Frančišek se je tu res izkazal kot odličen oznanjevalec evangelija, obenem pa je nagovarjal ljudi s svojo preprostostjo in dobrodelnostjo. Ustanovil je bratovščino svetega Rešnjega telesa, ki je organizirala prostovoljno zbiranje denarja in hrane za uboge in zanje tudi sam beračil od hiše do hiše. Kot katehet je znal tako osvajati srca otrok, da je preko njih tudi mnoge starše pripeljal nazaj v Cerkev. Kasneje so ga poslali v hribovje Cevennes, kjer je po vaseh in mestih prav tako spreobračal ljudi in odpravljal duhovno revščino. Tu se je še posebej zavzel tudi za versko obnovo duhovnikov. Pri svojem delu je seveda naletel tudi na nasprotovanje in očitke, ki pa so se izkazali za neupravičene. Želel si je misijonariti med divjaki v Kanadi, a mu je predstojnik na njegovo prošnjo odvrnil, da ga Bog kliče, naj rešuje divjake v domovini. Leta 1636 so ga poklicali v Le Puy. Tudi tu se je izkazal kot odličen katehet, ljudi je navduševal s svojimi pridigami in skrbel za reveže. Njegovo najbolj čudovito delo v Le Puyju pa je bila skrb za mladino in mlada dekleta, ki so se prostituirala. Zbiral jih je v posebnih »zavetiščih« in jim pomagal do poštenega dela. Še naprej pa je deloval tudi med ubogimi v hribih in med njimi »zaslovel« kot čudodelnik, saj naj bi izprosil nenadna ozdravljenja. Sredi decembra leta 1640 je nenadoma začutil, da se mu bliža smrt. V Le Puyju je opravil življenjsko spoved, nato pa se je vrnil na misijon v La Louvesc. Tu je že precej bolan za božične praznike neprenehoma maševal, poučeval, pridigal in spovedoval, 31. decembra okrog polnoči pa izrekel še svoje zadnje besede in med molitvijo umrl, star komaj 43 let.
Ime: Obe imeni sta znani in razširjeni: Janez pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, Frančišek pa se nanaša na zavetnika sv. Frančiška Asiškega.
Rodil se je 31. januarja 1597 v kraju Font-Couverte v škofiji Narbonne ob Lyonskem zalivu v Franciji, umrl pa 31. decembra 1640 v kraju La Louvesc, prav tako v Franciji.
Družina: Mati Margarita de Cugunhan je bila plemenitega rodu, oče Janez pa je bil bogat trgovec.
Zavetnik: sester svetega Frančiška Regisa, vezilj, čipkaric, socialnih delavcev; priprošnjik proti kugi, velja tudi za priprošnjika za mladino, ki je v nevarnosti, da izgubi vero in čistost
Upodobitve: Najpogosteje je upodobljen, kako dela križ nad umirajočimi ali bolniki ter jih izroča v Marijino varstvo.
Beatifikacija: 24. maja 1716 ga je papež Klemen XI. razglasil za blaženega, 16. junija 1737 pa papež Klemen XII. za svetnika.
Goduje: po jezuitskem koledarju 2. julija, sicer pa obhajajo njegov god tudi 16. junija oz. 31. decembra.
Vir
Svetega Janeza Vianeja, arškega župnika, je papež Pij XI. leta 1929 razglasil za zavetnika vseh dušnih pastirjev. Ta svetniški duhovnik je leta 1809 kot triindvajsetleten fant romal v vas La Louvesc, kjer je pod streho velike bazilike grob jezuitskega redovnika sv. Frančiška Regisa, ljudskega misijonarja. Vianej je povedal, da je tam dobil duhovniški poklic; na smrtni postelji pa je dejal, da se ima za vse, kar je v življenju storil dobrega, zahvaliti sv. Frančišku, današnjemu godovnjaku.
Rodil se je 31. januarja 1597 v kraju Font-Couverte ob lyonskem zalivu. Pri krstu je dobil dve imeni: Janez Frančišek, uporabljal pa je samo drugo. Oče in mati sta ga vzgajala v strogem krščanskem duhu in sta ga, ko mu je bilo komaj štirinajst let, poslala v jezuitski zavod v mesto Beziers. Ko je študij v tem zavodu končal, je staršem sporočil, da želi postati jezuit. V noviciat – pripravništvo za redovno življenje – je vstopil leta 1616. Sledila so štiri leta redovniške vzgoje in poučevanja po kolegijih. Komaj leta 1628 je Frančišek začel z bogoslovnim študijem v Toulousu. Ko je izbruhnila kuga in je več jezuitov umrlo v službi okuženih, je Frančišek zelo prosil, da bi smel streči bolnikom, a je vedno dobil odgovor: »Nisi še duhovnik!« Njegov ugovor: »Saj tudi Alojzij Gonzaga ni bil!« je naletel na gluha ušesa.
V duhovnika je bil posvečen razmeroma pozno: ko je dopolnil triintrideset let. Hotel je delovati med kužnimi bolniki, toda predstojniki so ga poslali domov, da spravi sprte sorodnike, kar mu je odlično uspelo. »Pater Frančišek je prejel iz nebes odličen dar za misijonski poklic,« je pisal vrhovnemu predstojniku jezuitov njegov provincial. »Moči njegovih govorov se nihče ni mogel upirati.« Poslali so ga v mesto Montpellier, ki je bil v času verskih vojn glavna trdnjava krive vere. Tam je prepričljivo oznanjal evangelij z zgovorno besedo, predvsem pa s svojim zglednim duhovniškim življenjem. Hodil je od hiše do hiše in beračil za ‘ubogega Kristusa’, za ‘Odrešenika brez strehe’, kakor je imenoval reveže in brezdomce. Do sebe je bil zelo strog. Nekaj časa je deloval v mestu Le Puy. Tam se je izkazal kot nedosegljiv katehet: mladim je verske resnice prikazoval tako živo, kakor da bi jih gledali s svojimi očmi. V tem mestu je v posebni hiši, imenovani ‘pribežališče’, zbiral zapeljana dekleta, kar mu je prineslo nove težave spričo zlobnih podtikanj pokvarjenih ljudi. Poslušal je naročilo predstojnikov in je vodstvo ‘pribežališča’ opustil. Iz pokorščine je znal “zaradi Boga zapustiti delo, ki ga je začel edinole zaradi Boga”.
Pozimi se je vrnil misijonarit med hribovce. Sredi decembra 1640 se je nenadoma vrnil v mesto Le Puy in enemu od sobratov zaupal: »Prenehal sem z misijoni, da se pripravim na smrt. Rad bi opravil življenjsko spoved, ker sem trdno prepričan, da je zadnja.« Ko jo je opravil, se je za božične praznike odpravil v hribovsko vas La Louvesc, kjer je s poslednjimi močmi maševal in spovedoval. Okrog polnoči 31. decembra 1640 je svojemu spremljevalcu rekel, da vidi nebesa odprta in začel je moliti hvalospev starčka Simeona: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru …« Ko ga je odmolil, je izdihnil. Star je bil šele 43 let, duhovnik komaj deset let. Za svetnika je bil razglašen leta 1737.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.