V Toursu [túru] (v Névstriji), sveti Leobárd, ki je, zaprt v celici Maior blizu samostana, blestel po čudoviti vzdržnosti in ponižnosti.
Vir
Saint Léobard se je rodil v Auvergnu v pošteni, čeprav ne plemiški družini. Že od zgodnje mladosti je bilo jasno, da je imel okus le za Božje stvari. Ker so ga poslali v javne šole, kjer je študiral humanistične vede, je čas, namenjen zabavi, izkoristil za učenje psalmov na pamet in pobožno branje. Komaj je dopolnil polnoletnost, so ga starši spodbudili k poroki. Uklonil se je njihovim prošnjam in žensko, ki naj bi postala njegova žena, izbral na podlagi kreposti. Ko je bila pogodba podpisana, je ženski, s katero naj bi se poročil, izročil poročna darila; zaroko je praznoval z običajnimi slovesnostmi, vendar je Bog, ki je imel za svojega služabnika druge načrte, dopustil, da je praznovanje poroke prekinila nenadna smrt njegovega očeta in matere. Nekaj časa pozneje je Léobard obiskal enega od svojih bratov, da bi mu predložil vse dokaze o sklenjeni zavezi. Ob pogledu na brata, ki je bil po pokopu ujet v vino, ga je prešinila najgloblja žalost; umaknil se je v samoto, da bi v svobodi žaloval za razvadami tega pokvarjenega sveta. Zaspal je in se zbudil šele okoli polnoči. takoj je vstal in začel moliti, preostanek noči pa je preživel v zahvali Bogu za milosti, ki mu jih je izkazal, in ga prosil za luč, ki jo je potreboval, da bi spoznal svoj poklic.
Ob jutranjem svitu je sedel na konja, da bi se šel posvetovat z Bogom na grob svetega Martina iz Toursa, kjer se je zgodilo veliko čudežev in ki je bil kot orakelj v Franciji. Ko je nekaj dni molil v cerkvi svetega škofa, je prečkal Loiro in se zaprl blizu opatije Marmoutier v majhno celico, vklesano v skalo in izpraznjeno zaradi nedavnega umika puščavnika po imenu Alarik. To se je zgodilo leta 571, desetega leta vladavine treh bratov Gontrana, Chilperika in Sigeberta. Zaradi svoje predanosti branju in premišljevanju Svetega pisma je še močneje začutil resnice, katerih semena je Bog že posejal v njegovo srce. Postom, bdenju, molitvam, psalmodiji in branju je dodal še delo svojih rok, ki je obsegalo bodisi prepisovanje svetih knjig bodisi kopanje v skalo s krampom. Imel je tako nizko samospoštovanje, da je bila njegova ponižnost še bolj presenetljiva kot čudeži, katerih orodje ga je naredil Bog. Nekaj let pozneje je moral svetnik sprejeti učence: živeli so v celicah, razporejenih okoli njegove. Ko je prišlo do manjšega spora med dvema bratoma, ga je to tako vznemirilo, da je sklenil zapustiti celico in oditi živet daleč stran od kraja, kjer ni vladal mir; vendar ga je sveti Gregor, škof v Toursu, njegov glavni voditelj, odvrnil od tega načrta in mu rekel, da je lahko prišel samo od skušnjavega duha. Končno je naš svetnik po dvaindvajsetih letih, ki jih je preživel v celici, in ko je videl, da se bliža njegov konec, prosil za eulogijo, to je sveti viatikum, ki mu ga je sveti Gregor podelil proti koncu decembra. Nato je napovedal, da ga bo Gospod vzel s tega sveta pred veliko nočjo; napoved, ki so jo dogodki potrdili, saj je umrl v nedeljo 15. ali 22. februarja 593. Sveti Gregor iz Toursa pripoveduje o več čudežih, ki jih je storil Božji služabnik. O iskrenosti tega avtorja ni mogoče dvomiti, saj je bil očividec večine dogodkov, o katerih pripoveduje.
FR