Španec Ludvik Beltran je bil sin mestnega pisarja v Valenciji, rojen leta 1526, v času, ko so se v Španiji rodili tudi nekateri drugi velikani duha in krščanstva: Ignacij Lojolski, Peter Alkantarski, Terezija Velika, Janez od Boga in drugi. Ob bok jim stopa sv. Ludvik, ki je otroštvo preživel spokorno, kmalu vstopil k dominikancem, postal duhovnik in kot misijonar v Kolumbiji spreobrnil in krstil na desettisoče Indijancev. Kratkih sedem let delovanja med njimi je bilo dovolj, da je opravil ogromno delo, zaradi katerega ga je papež Klemen X. približno sto let po smrti razglasil za svetnika. V domovino se je vrnil predvsem zaradi žalosti, ker so španski zavojevalci, sicer kristjani, v Kolumbiji delali popolnoma nasprotno, kot pa jih je učila vera. Z misijonarjenjem je nadaljeval v Španiji med preprostim ljudstvom, umrl pa je 9. oktobra 1581 v domačem mestu Valenciji.
Čeprav je doživljal velike uspehe, mu v nekem kraju kljub temu ni uspelo spreobrniti nobenega pogana. Razlog za to je bil, da so imeli tam pokopanega poganskega duhovnika, ki je bil pri njih zelo v časti. Ludvik je zato naskrivaj izkopal njegove kosti in jih odnesel daleč proč. Ko so domačini za to zvedeli, so mu v hrano zmešali strup, da bi zbolel in umrl. Božja roka pa ga je varovala; čez pet dni je iz sebe vrgel gada in ozdravel …
Lakomni in razuzdani podaniki španskega kralja so Ludvika večkrat vabili na svoje večerje. Ta jih je sicer ostro pozival in grajal, naj nehajo izkoriščati uboge Indijance, pa ni nič zaleglo. Sede pri njihovi mizi je nekoč vpričo vseh vzel v roke kruh in ga stisnil, tako, da se je iz njega pocedila kri. Pokazal jim ga je in rekel: »Glejte, kaj jeste! S krvjo ubogih se nasičujete.«
V svojih pridigah je bil Ludvik Beltran precej strog in je odkrito grajal tudi napake in hudobije imenitnežev, čeprav je s tem včasih tvegal celo življenje. Tako se je primerilo, da ga je neki imeniten gospod pozval, naj prekliče vse, o čemer je pridigal, sicer ga bo ubil. Svetnik pa odgovori: »Štejem si v veliko srečo, če lahko umrem in s svojo krvjo zapečatim, kar sem govoril.« Takoj naslednji dan se srečata in mož, čigar napake je grajal, mu na prsi nastavi samokres in ves besen zavpije nad njim: »Kako si lahko drzneš grajati moža, kakršen sem jaz?« Ludvik pa mirno in brez besed naredi nad pištolo križ in ta se v trenutku spremeni v podobo Križanega. Prestrašen nad tem čudežem pade malopridnež k njegovim nogam, ga prosi odpuščanja in se spreobrne.
Nekaj njegovih misli:
»Tu najdeš,« reče novincu, ko mu izroči podobo Križanega, »vse, karkoli si želi tvoja duša. V Kristusu križanem najdeš pomoč za vse trpljenje, zmago v skušnjavah, v žalosti tolažbo, z eno besedo: v Njem najdeš vse.«
»Če damo (revežu) veliko doma na hišnem pragu, nam Bog še več da v cerkvi.«
»Uboštvo, ki je Bogu posebej všeč, obstaja v tem, da se človek odpove svoji trmi.«
Vir
Vir2