Zavetnik socialne pravičnosti , bolniških strežnikov in ranocelnikov
Imena: Martin, Mart, Martel, Martino, Tin, Tinč, Tinče, Tinček, Tine, Tinej, Tino, Tinek, …
Dobrotljivi Martin, kakor so ga klicali, se je rodil v Limi, v revni predmestni četrti. Bil je nezakonski sin španskega plemiča Juana de Porresa in mlade mulatke Ane Velazquez. Še mlad si je pridobil veliko izkušenj kot ranocelnik in lekarnar. Bolniki in ranjenci so radi iskali pomoči pri prijaznem mladeniču, ki je imel pri ozdravljanju velik uspeh. Martin je vsak dan začel z obiskom svete maše, nato pa se z vso ljubeznijo posvetil bolnim in pomoči potrebnim. Kmalu je zaslovel, ljudje so ga spoštovali in cenili, sam pa se je v svoji skromnosti želel umakniti v samoto.
Tako je vstopil v dominikanski samostan in zaprosil, naj ga sprejmejo kot preprostega laiškega brata. Tudi v samostanu se je ukvarjal s svojo dobrodelno in ranocelniško službo. V mestu je ustanovil bolnišnico, sirotišnico, kuhinjo za reveže ter druge dobrodelne ustanove. Pripisovali so mu številne čudeže; največji čudež pa je bil ta, da je bil izredno ponižen, da je nepretrgoma skrbel za bližnjega, obenem pa živel poglobljeno molitveno življenje.
»Sveti Martin nam z življenjem kaže pot, po kateri moremo doseči zveličanje in svetost, prav kot jo je pokazal že Jezus Kristus. Če bomo najprej ljubili Boga iz vsega svojega srca, iz vse duše in iz vse svoje misli; potem pa, če bomo naše bližnje ljubili kakor sami sebe … Čez vse je ljubil Križanega, premišljal njegovo trpljenje in se pri tem ni mogel premagati, da ne bi bridko zajokal. Silno je tudi ljubil najsvetejši zakrament, saj je pogosto cele ure premolil pred oltarjem v cerkvi in se želel s sveto evharistijo okrepčati, kar najpogosteje se je mogel. Z izredno ljubeznijo je služil bratom in to z nehinavsko vero in veliko ponižnostjo. Ljubil je vse ljudi in jih je odkrito imel za božje otroke in svoje brate. Ljubil jih je še bolj kot sam sebe, saj je v svoji ponižnosti mislil, da so vsi boljši od njega. Odpuščal jim je napake in celo največje krivice, saj je menil, da je sam zaslužil še hujšo kazen za lastne grehe. Zabredle je z iskreno dobrohotnostjo poskušal privesti k poboljšanju. Stregel je bolnikom in pomagal siromakom s hrano, obleko in zdravili …
Svetnik, ki je po imenu, zgledu in vplivu toliko ljudi vnel za vero, še sedaj na čudovit način vodi naše duše k nebesom. Ne razumejo, žal, vsi tega največjega daru niti ga ne cenijo, kajti vse preveč se usužnjujejo grehu, zato vero omalovažujejo, prezirajo ali pa sploh zanemarjajo. O, da bi Martinov zgled pritegnil čimveč ljudi k zveličanju in jih prepričal, kolika uteha in blaženost je hoditi za Jezusom Kristusom in izpolnjevati njegove zapovedi. (papež Janez XXIII. ob razglasitvi Martina de Porresa za svetnika, 1962)
Sveti Martin de Porres, ranocelik, goduje 3. novembra
Vir
Sveti Martin de Porres, redovnik iz Reda pridigarjev [dominikancev], ki je bil rojen od črnske matere in španskega očeta in se je že v otroških letih, čeprav po težavah zaradi stanja nezakonskega sina, naučil zdravniške znanosti, katero je potem, ko je postal redovnik izvrševal v Limi v Peruju v prid ubogim. Predan postu, pokori in molitvi je živel trdo in ponižno življenje, ki je izžarevalo ljubezen.
Vir