Imena: Paskal, Pascal, Pashal
Po rodu je bil Španec. Na paši se je naučil brati. Pozneje je šel za pastirja k bogatemu kmetu. Dostikrat ni mogel iti v cerkev, kakor bi bil rad, zato si je izrezljal na ročaju pastirske palice podobo božje Matere in nad njo križ; zasadil je palico v zemljo in pred njo goreče molil. Tako se je navadil premišljevalne molitve. Ljudje so ga imenovali »sveti pastir«. Gospodarju se je tako priljubil, da ga je hotel vzeti za svojega in mu zapustiti premoženje. Sveti pastir se je lepo zahvalil; želel pa je iti v samoto, da bi mogel Bogu mirno služiti.
Pozneje je prosil, da bi ga sprejeli za brata k frančiškanom, kar so predstojniki z veseljem storili. Radi bi ga bili tudi posvetili v mašnika, pa se je ponižni brat znal vselej ubraniti. Goreče je častil božjo Mater in Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Španski redovni provincial mu je leta 1576 naročil, naj odnese njegovo pismo z nujnimi zadevami v Pariz k redovnemu vrhovnemu predstojniku. Moral je iti skozi hugenotske kraje, kjer je prestal mnogo sramotenja in pretepanja. V Orleansu so ga hoteli s kamni pobiti do smrti, ker je javno branil resničnost evharistije zoper hugenotske trditve in ga z besedo niso mogli ugnati.
Največkrat je bil vratar, posebno v samostanu sv. rožnega venca v Villa Real pri Valencii, kjer se je najdlje mudil in tudi umrl 17. maja 1592, star 52 let. V našem stoletju je postal svet nanj pozoren, ko so leta 1911 natisnili njegove kratke in duhovno globoke zapiske. Njegove besede so: »Človek mora imeti do Boga srce ubogljivega otroka, do bližnjega srce ljubeče matere, do samega sebe pa srce strogega sodnika.«
Papež Leon XIII. ga je določil za zavetnika evharističnih kongresov in drugih evharističnih pobožnosti. Goduje 17. maja.
Vir
Mladostna želja, da bi prišel za stalno v bližino tabernaklja, je svetega Pashala vodila, da je še zelo mlad potrkal na samostanska vrata, kjer pa je najprej naletel na zavrnitev. Kasneje, ko so ga sprejeli, pa je želel živeti preprosto in skrito redovno življenje, zato se tudi ni dal posvetiti. Imel se je za nevrednega tako vzvišenega poklica, zato je vse življenje ostal preprost laiški brat. Ni pa njegova bogata duhovnost, obogatena z vizijami in tudi čudeži, ostala prikrita številnim, ki so se k njemu zatekali po nasvet ali vodstvo.
Ime: Svoje krstno ime je Pashal dobil zato, ker se je rodil prav na binkoštni dan. V njegovi domovini so ta praznik imenovali pascua (pasha), enako kakor veliko noč.
Rodil se je 16. (ali 24.) maja 1540 v kraju Torrehermosa v Aragoniji na severu Španije, umrl pa 17. maja 1592 v kraju Villa Real pri Valencii, prav tako v Španiji.
Družina: Rodil se je v revni in preprosti, a pobožni kmečki družini očetu Martinu in materi Elizabeti, roj. Jubera.
Otroštvo: Od svojega 7. pa vse do 24. leta je služil kot pastir in bil pri tem zelo vesten in marljiv, obenem pa je vsak trenutek prostega časa na paši porabil za molitev in premišljevanje.
Skupnost: Potem ko so ga prvič zavrnili (bil naj bi še premlad – takrat je imel 19 let), so ga čez dve leti, leta 1564, ko je že »užival« sloves, alkantarenci sprejeli z odprtimi rokami. To je reformirana, najstrožja veja frančiškanov, bolj posvečena telesni pokori in zatajevanju ter disciplini, reformiral jo je sv. Peter iz Alcantare.
Kreposti: Že kot otrok je bil velikokrat zatopljen v molitev pred tabernakljem in živel ponotranjeno, z Bogom povezano življenje. Živel je zelo spokorno, ves čas se je mrtvičil in postil, tudi bičal. Bog ga je obdaroval z različnimi karizmatičnimi navdihi in videnji. Pronicljivo je znal presojati duše in svetovati tako preprostim kakor izobraženim in uglednim. Po smrti se je glas o njegovih čudežih kmalu razširil po vsem svetu.
Dela: Redno si je zapisoval prebrane misli in jim dodajal svoje kratke, a presenetljivo temeljite zapiske, ki so jih leta 1911 natisnili v Toledu.
Grob: Njegovega pogreba so se udeležile velike množice ljudstva in oblasti. Pokopali so ga v samostanski cerkvi, ki je bila kasneje porušena, a je nekaj relikvij vendarle ostalo.
Zavetnik: Evharističnih pobožnosti, združenj, kongresov in bratovščin, vednega češčenja sv. Rešnjega telesa; škofije Segorbe, pastirjev in kuharjev; tudi žena, zlasti tistih, ki si iščejo ženina.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot frančiškana v habitu, kako moli pred svetim Rešnjim telesom, pri sebi pa ima vrtno lopatko ali pastirsko palico. Včasih pa je upodobljen tudi kot ovčji pastir, namesto pasu ima spokorniško verigo.
Beatifikacija: 29. oktobra 1618 ga je papež Pavel V. razglasil za blaženega, papež Aleksander VIII. pa 16. oktobra 1690 za svetnika.
Goduje: 17. maja.
Misel: »Človek mora imeti za Boga srce pokornega otroka, srce ljubeznive matere za bližnjega, do samega sebe pa srce strogega sodnika.«
Vir
V Villa Realu (pri Valenciji, v Španiji), sveti Paskal Baylónski, redovnik iz Reda manjših bratov, ki je bil vedno vsem na razpolago. Z gorečo ljubeznijo je stalno gojil čaščenje skrivnosti presvete Evharistije.
Vir
Današnjega svetnika življenjepisa imenujejo ‘evharistični serafin’ ker je bilo že izza nežnih otroških let njegovo najljubše opravilo češčenje svetega Rešnjega telesa. Resnica o Jezusovi navzočnosti v evharistiji je Paskalu segla tako globoko v dušo, da so ga starši od devetega leta naprej iskali in našli zatopljenega v molitev pred tabernakljem, kadar so ga doma pogrešali. Zaradi tega ga je papež Leon XIII. leta 1897 določil za zavetnika evharističnih pobožnosti. Pri nas je sv. Paskal Baylon postal zavetnik vednega češčenja svetega Rešnjega telesa, uvedenega pod evharističnim papežem sv. Pijem X., in posebne bratovščine, ki skrbi za primerno cerkveno opravo.
Rodil se je 16. maja 1540, prav na binkoštni praznik. V njegovi domovini Aragoniji, pokrajini na severu Španije, so binkoštni praznik imenovali Pascua kakor veliko noč, zato so novorojenčku dali ime kar po prazniku. Preprosti starši so ga naučili za silo brati in pisati, predvsem pa so ga vzgajali v prisrčni vernosti. Ko je nekoliko odrastel, je postal pastir: poleg domače črede je čuval tudi živino nekaterih sosedov. Čredo je znal tako lepo urejati, da se je mirno pasla, on pa se je potopil v molitev.
Pri devetnajstih letih je želel vstopiti v samostan reformiranih frančiškanov, da bi prišel za stalno v bližino tabernaklja. Redovnikom se je zdel premlad in so ga odklonili. Paskala je tedaj vzel za pastirja bogataš Martin Garcia. Fant mu je bil všeč zaradi vsestranske razumnosti in uporabnosti, da ga je hotel posinoviti in ga postaviti za svojega dediča. Paskal je vabljivo ponudbo odklonil in po dveh letih spet zaprosil za sprejem v samostan. Sloves njegove pobožnosti je bil že tako razširjen, da je bil zdaj sprejet in leta 1564 je že napravil redovne zaobljube.
Zaradi njegove globoke in razumne vernosti so ga predstojniki nagovarjali, naj se izobrazi in postane duhovnik. Paskal pa se za tako vzvišen stan ni čutil vrednega in je želel ostati preprost brat laik, kar je dejansko ostal vse do smrti. V različnih samostanih je odlično opravljal razne naloge. Največkrat je bil vratar, posebno v samostanu Svetega rožnega venca v Villa Real pri mestu Valencia, kjer je bil najdlje in kjer je tudi umrl. Iz globokega molitvenega stika z Bogom je črpal izredno modrost. Številni ljudje, bogati in revni, preprosti in izobraženi so se zatekali k Paskalu po nasvete in navodila. Neuki brat nikogar ni odbil, vendar je pogovore opravil na kratko – mudilo se mu je k molitveni zbranosti. Rad se je udeleževal skupnih molitev samostanske družine, prosti čas pa je uporabljal za češčenje svetega Rešnjega telesa, kjer je najgloblje doživljal srečo božje bližine. Srčno rad je stregel pri mašni daritvi; ni čutil utrujenosti, tudi če je ob raznih slovesnostih ministriral več ur po vrsti. Svoje versko znanje je bogatil z branjem dobrih knjig, iz katerih si je izpisoval lepe misli, katerim je dodajal še svoje molitvene navdihe.
Brat Paskal je bil vsak trenutek pripravljen na smrt in v svojem dvainpetdesetem letu je začel pešati. Sestra Smrt ga je popeljala v večnost 17. maja 1592. Bil je spet binkoštni praznik. Ljudje so bili prepričani, da je Bog s tem opozoril na tega svojega izvoljenca. Njegovega pogreba so se udeležile velikanske množice ljudi. Glas o njegovih čudežih se je širil po vsem svetu. Leta 1619 je bil razglašen za blaženega, za svetnika pa leta 1690. God tega svetnika že od nekdaj obhajamo 17. maja.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 163