Patroklos je zato odšel v Rim in papež Zosimus mu je leta 418 povrnil pravice nad spornimi škofijami. Zosimus ga je povzdignil tudi v nadškofa v Arlesu – s pristojnostjo tudi nad Narbonno – in papeškega vikarja za celotno Galijo, pri čemer se je skliceval na tradicijo, ki jo je vzpostavil Trofim, ter izobčil Lazarja in Prokula.
Patroklova uprava je bila težavna tudi v drugih pogledih in ob različnih priložnostih je bil obtožen simonije. Patroklos je bil na splošno priznan za škofa šele po smrti odstavljenega Herosa leta 620.
S to odločitvijo se je povečal tudi politični pomen Arlesa; mesto je postalo prizorišče letnega srečanja sedmih provinc škofije Vienne v prisotnosti prefekta, provincialnih guvernerjev, plemičev z javnimi funkcijami in članov kurije. Leta 419 je papežev naslednik Bonifacij I. spremenil odločitev svojega predhodnika in Narbonne in Vienne povzdignil v nadškofiji.
Odlok, ki so ga leta 425 izdali Patroklos, galski prefekt Amatus in cesar Valentinijan III., je Judom prepovedoval opravljanje sodniške službe, služenje v vojski in zadrževanje krščanskih sužnjev. Istega leta je cesar na podlagi obtožb svoje matere, regentke Galle Placide, da so galski škofje privrženci pelagijanstva, izdal odlok, s katerim je Patrokla potrdil za vikarja.
Patrokla so kmalu po začetku leta 426 umorili patriciji, ki so pridobili nov vpliv, in poveljnik rimske milice; v ozadju je bil verjetno vpleten tudi marseillski škof Prokul.
DE
Patrokl (umorjen v začetku leta 426) je bil galski cerkveni dostojanstvenik, arleški nadškof od leta 412 do svoje smrti.**
Leta 412 je prevzel vodenje arleške škofije na valih ljudskega gibanja, ki je med spopadi med Konstancijem in Konstantinom odstavilo škofa Herosa. Ta izvolitev je v celotnem provansalskem episkopatu povzročila nemire, zlasti med Prokulom, škofom v Marseillu, in Patroklom.
Že leta 417 se je Prokul s pomočjo Lazarja (nekdanjega škofa v Aixu, izgnanega leta 412), ki je bil blizu nekdanjemu arleškemu dostojanstveniku Herosu, odločil imenovati škofa v La Ciotatu in Saint-Jean-de-Garguierju – mestih blizu Marseilla, ki pa sta ležali na območju takrat zelo obsežne arleške škofije. To je bila očitna provokacija glede na kompromis s koncila v Torinu, ki je določil meje škofij Arles in Marseille. Arleški škof Patrokl je odšel neposredno v Rim zagovarjat svoje stališče in se pri tem skliceval na odločitve tega koncila, papež Zosim (417–†418) pa mu je ugodil. Patroklu je vrnil pravice nad spornimi škofijami, izobčil Lazarja in Prokula, arleškemu nadškofu podelil avtoriteto nad nekdanjo pokrajino Narbonense ter ga imenoval za svojega vikarja v Galiji. Poleg tega je arleški škof, nasprotno od odločitev torinskega koncila, postal obvezni posrednik pri vseh stikih s Svetim sedežem. Cerkvena razdelitev se tako ni več zglevala po ustroju civilne uprave, temveč po arleški tradiciji: tradiciji svetega Trofima, ustanovitelja cerkve v Arlesu in, v očeh prebivalcev Arlesa, prvega oznanjevalca evangelija v Provansi.
V istem obdobju – zgolj naključje? – je mesto Arles utrjevalo tudi svojo politično vlogo. S cesarskim ediktom Honorija in Teodozija z dne 17. aprila 418, ki so ga v Arlesu prejeli 23. maja, je bilo to mesto izbrano za sedež letne skupščine sedmih pokrajin škofije Viennoise. Ta skupščina se je morala sestajati vsako leto med 13. avgustom in 13. septembrom v navzočnosti pretorijanskega prefekta, guvernerjev pokrajin, plemičev z uradnimi dostojanstvi in delegatov kurij.
Vendar pa je že leta 419 naslednik papeža Zosima, Bonifacij I. (419–422), preklical odločitev svojega predhodnika in spremenil razmerja tako, da je škofa v Narbonnu in Viennu priznal za metropolita, Arlesu pa kljub temu pustil versko skrbništvo nad pokrajinama Druga Narbonense in Primorske Alpe.
Kljub temu porazu je Patrokl ostal pomembna osebnost. Prav njemu in galskemu prefektu Amatu je cesar Valentinijan III. leta 425 poslal odlok, v katerem je Židom prepovedal opravljanje sodniških funkcij, služenje v vojski in imetje krščanskih služabnikov. Prav tako mu je leta 425 papeški vikariat potrdila regentka Gala Placidija. S slednjo je cesar Valentinijan III. izdal tudi odlok, ki je galskim škofom, okuženim s pelagijanstvom, nalagal, da se odpovedo tej krivi veri pred arleškim primasom.
Sveti Patrokl je umrl kot žrtev umora kmalu za tem, v začetku leta 426. Umoril ga je novi patricij in poveljnik rimske vojske (*Magister Militum*) Feliks. Sumijo tudi, da je pri umoru tekmeca sodeloval marsejski škof Prokul, s katerim se je Patrokl pogosto sprl. Po mnenju zgodovinarice Émilienne Demougeot bi bil motiv za umor lahko povezan tudi s škofovimi pro-barbarskimi simpatijami.
Patrokl deli mnenja zgodovinarjev. Medtem ko Louis Duchesne izraža precej nenaklonjeno sodbo, imajo drugi, kot je nekdanji kustos arleških muzejev Jean-Maurice Rouquette, ki ga označuje za izjemno osebnost (ne glede na to, kaj pravijo njegovi biografi), o njem veliko bolj pozitivno mnenje.
FR
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 2