Leta 412 je ljudstvo strmoglavilo škofa Herosa iz Arelate – takratna katedrala je bila bazilika Saint-Étienne na mestu današnje katedrale Saint-Trophime – in za škofa postavilo Patrokla. To je povzročilo ostre spore med škofi v Provansi, zlasti med Patroklom in Prokulom, škofom v Marseillu. S podporo škofa Lazarja iz Aixa, ki je bil odstavljen leta 412, se je Prokul leta 417 odločil ustanoviti ločeni škofiji v La Ciotatu pri Marseillu in v Saint-Jean-de-Garguier – danes okrožje Gémenos pri Marseillu -, kar je Patroklos razumel kot poseg v svoje ozemeljske pravice.
Patroklos je zato odšel v Rim in papež Zosimus mu je leta 418 povrnil pravice nad spornimi škofijami. Zosimus ga je povzdignil tudi v nadškofa v Arlesu – s pristojnostjo tudi nad Narbonno – in papeškega vikarja za celotno Galijo, pri čemer se je skliceval na tradicijo, ki jo je vzpostavil Trofim, ter izobčil Lazarja in Prokula.
Patroklova uprava je bila težavna tudi v drugih pogledih in ob različnih priložnostih je bil obtožen simonije. Patroklos je bil na splošno priznan za škofa šele po smrti odstavljenega Herosa leta 620.
S to odločitvijo se je povečal tudi politični pomen Arlesa; mesto je postalo prizorišče letnega srečanja sedmih provinc škofije Vienne v prisotnosti prefekta, provincialnih guvernerjev, plemičev z javnimi funkcijami in članov kurije. Leta 419 je papežev naslednik Bonifacij I. spremenil odločitev svojega predhodnika in Narbonne in Vienne povzdignil v nadškofiji.
Odlok, ki so ga leta 425 izdali Patroklos, galski prefekt Amatus in cesar Valentinijan III., je Judom prepovedoval opravljanje sodniške službe, služenje v vojski in zadrževanje krščanskih sužnjev. Istega leta je cesar na podlagi obtožb svoje matere, regentke Galle Placide, da so galski škofje privrženci pelagijanstva, izdal odlok, s katerim je Patrokla potrdil za vikarja.
Patrokla so kmalu po začetku leta 426 umorili patriciji, ki so pridobili nov vpliv, in poveljnik rimske milice; v ozadju je bil verjetno vpleten tudi marseillski škof Prokul.
DE