Zavetnik pesnikov
Atributi: tonzura, knjiga
Imena: Prosper, Prospera
Prosper je zelo znana osebnost v 5. stoletju. Velja za enega izmed najmlajših učencev sv. Avguština, pozneje pa je bil najbližji sodelavec papeža sv. Leona Velikega. Rodil se je okoli leta 390 v Galiji, ki je tedaj veljala za deželo najvišje duhovne kulture, najbrž v mestu, kjer je zdaj Limoges. V mladosti je obiskal številne kraje, kjer bi se mogel kaj naučiti, in končno pristal pri menihih v Marseillu. Nekatera poročila vedo povedati, da je to storil potem, ko je svojo ženo prepričal, da je šla v samostan.
Nekateri menihi niso odobravali Avguštinovega nauka o predestinaciji. S prijateljem Hilarijem je leta 428 o tem pisal temu velikemu afriškemu mislecu. Sv. Avguštin mu je takoj odgovoril in napisal še dve deli o tem vprašanju. Po njegovi smrti leta 430 je Prosper čutil dolžnost, da brani velikega učitelja. Pridobil je tudi papeža Celestina I., da je pisal škofom v Galijo o velikih Avguštinovih zaslugah za utrditev pravega nauka. Srečen je bil, da je koncil v Efezu obsodil tudi Pelagija v Avguštinovem smislu. Svojemu veselju je dal duška tudi v šaljivih in ironičnih verzih.
Novo obdobje se je začelo za Prosperja, ko je bil za papeža izvoljen Leon I. (440-460) s pridevkom Veliki. Ta se je tedaj mudil v Galiji, poznal Prosperjevo plemenito voljo, veliko znanje in sposobnost v pisanju. Vzel ga je s seboj v Rim. Prosper se je poslej zvesto držal Leona, znanega po daljnovidnosti, treznosti in globini. Sklepati smemo celo, da je Prosper s svoje strani prispeval, da so spisi papeževe pisarne tako ognjeviti in prepričljivi. S papežem sta se med seboj srečno dopolnjevala. Nekateri sodijo, da je Prosper sodeloval pri vseh spisih papeža Leona I., tudi pri zgodovinsko pomembnem dogmatičnem pismu patriarhu Flavijanu, ki je zbudilo veliko navdušenje na koncilu v Kalcedonu (leta 451), in pri papeževih homilijah. Te spadajo med najbolj dovršene miselne umetnine v 5. stoletju.
Prosper je pod papeževim vplivom opustil polemiko in začel pisati poljudno razlago Avguštinovih del in Svetega pisma, predvsem pa še svojo Svetovno kroniko, za katero je zbiral gradivo že v Galiji. Vse življenje je ostal laik in je prizadevno gojil svojo bogoljubnost. Napisal je knjigo O poklicanosti vseh narodov (k zveličanju). V njej je izrazil silno željo, da bi vse ljudi pridobil za Kristusa. Vedno ga je vodila misel, da mora vse svoje darove porabiti za ta namen. Kdaj je končal svojo zemeljsko pot, ni natančno znano. Gotovo je preživel leto 455, ki ga opisuje še njegova Svetovna kronika. Zelo verjetno pa ni živel več dolgo po smrti papeža Leona Velikega v letu 461.
Vir
Istega dne, spomin svetega Prósperja Akvitánskega, ki je izobražen v teologiji in znanosti, s ženo živel pošteno in skromno. Ko je postal v Marseille-u [marséju] menih, je proti pelagijancem branil nauk svetega Avguština o božji milosti in o daru vztrajnosti, ter je v Rimu je vršil nalogo pisarja papeža svetega Leona Velikega.
Vir