Atributi: škofovska oblačila, knjiga z ribo
Imena: Urh, Udo, Ulrich, Ulrih, Ulrik, Uroš; Ulrika, Ula
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 38 cerkva sv. Urha. Po njih so poimenovani kraji Sv. Urh, Šenturška Gora, Šenturh.
Rodil se je leta 890 in bil po rodu Bavarec. Tudi po naših krajih ima več cerkva. Kot otrok je bil tako šibak, da so ga starši od sramu skrivali. Pozneje pa je zrastel v krepkega dečka in se odločil za duhovski stan. Kot mladenič se je izogibal nevarne družbe. »Če ni netiva, tudi ognja ni,« je rekel. Najprej je hotel postati benediktinski menih, v molitvi pa je spoznal, da ga Bog kliče v apostolsko življenje. Postal je svetni duhovnik in pozneje škof augsburške škofije, ki jo je potem vodil petdeset let. Bil je mož molitve in dela, ljubil pa je tudi duhovito in nedolžno šalo.
Leta 955 je odločilno pripomogel k zmagi nad Madžari na Leškem polju. Madžari, ki so na svojih roparskih pohodih često plenili tudi po naši slovenski zemlji, so leta 955 prišli prav do Augsburga in ga oblegali. Škof sam je dal popraviti mestno obzidje in je sredi puščic in kamnov brez čelade in oklepa jahal od čete do čete in jih bodril. Redovnicam pa je naročil, da so molile za božje varstvo. Ko je spoznal, da pripravlja sovražnik odločilen napad, je po slovesni maši obhajal vso vojsko. Res so sovražniki napadli, mesto je pod Urhovim poveljstvom napad odbilo.
Dovolj močna armada cesarja Otona I. in Čehov je Madžarom zadala popoln poraz. Oton je zdaj prisilil Madžare k stalni naselitvi in sprejemu krščanstva. Vsa Evropa si je oddahnila in tudi naši slovenski kraji so bili rešeni hude nadloge. Na bojišču sta obležala poleg drugih najbližjih tudi Urhov brat in nečak. Škofa Urha (Ulrika) je ta izguba tako prizadela, da ga je prišel tolažit sam cesar. Naš svetnik je bil predvsem škof, a tudi velik junak in čuteč človek.
Svoje pastirske dolžnosti je Urh opravljal z živo zavestjo odgovornosti pred Bogom in z modrostjo, pridobljeno s prisrčno molitvijo. Prepotoval je večkrat širne pokrajine svoje škofije in za vzgojo dobrih duhovnikov ustanovil stolniško šolo, ki je kmalu zaslovela daleč naokrog.
Umrl je 4. julija leta 973. Takrat tudi goduje.
Vir
Kot deček je bil Urh tako slaboten in bolehen, da so se nenehno bali za njegovo življenje. Okrepil se je in razvil v krepkega fanta šele, ko je neki duhovnik materi naročil, naj ga izpostavi soncu in zraku. V tem sta starša videla znak, da ga izročita Bogu. Tako so ga prepustili v vzgojo menihom v Sankt Gallnu v Švici, kjer je prejel odlično izobrazbo, ni pa vstopil v benediktinski red. Škof Adalberon ga je v Augsburgu posvetil v duhovnika in vzel za svojega tesnega sodelavca. Papež Sergij III. je želel, da bi postal Adalberonov naslednik, a se je Urh za to čutil premladega in tega ni sprejel. Takrat mu je papež prerokoval, da bo to moral storiti kasneje, ko bo škofija v razvalinah, kar se je tudi res zgodilo. Škofijo je prevzel leta 923, star komaj 31 let, in jo vodil petdeset let. V tem času je, v skladu s prerokbo, ustavil državljansko vojno in ubranil mesto Augsburg pred madžarskim napadom. Odločilno je pripomogel k porazu Madžarov ter njihovi stalni naselitvi in sprejemu krščanstva. S tem si je vsa Evropa, tudi naši kraji, oddahnila, ker je bila rešena več kot petstoletne nadloge. Urh je bil predvsem skrben in blag pastir svojemu ljudstvu. Mož molitve, spokornih vaj in velikega zaupanja v priprošnjo svetnikov je skrbel za dobro vzgojo svojih duhovnikov in redovnikov, skrbel za reveže, starčke in sirote, zidal dobrodelne domove, pa tudi obnavljal razdejane in zapuščene cerkve. Njegova posebna ljubezen je bila lepota bogoslužja, pri srcu mu je bilo zlasti lepo petje. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je razdal še zadnje, kar je imel, si dal posuti na tla cerkve pepel v podobi križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil.
Ime: Ulrih, tudi Ulrich, pri nas Urh, lahko tudi Uroš. Ime izhaja kot zloženka iz starovisokonemških besed uodal »dedna posest« in richi »mogočen, knez«.
Rodil se je okoli leta 890 v Augsburgu v Nemčiji, umrl pa prav tako v Augsburgu, 4. julija 973.
Družina: Bil je sin alemanskega grofa Hupalda in Dietburge, ki je bila hči švabskega vojvode. Imel je več bratov in sester.
Zavetnik: vinogradnikov, ribičev in tkalcev; umirajočih (za srečno zadnjo uro), priprošnjik ob težkem porodu, v težkih boleznih, proti vročici, telesni šibkosti, proti steklini, podganji in mišji nadlogi, pred vodnimi nevarnostmi in poplavami, zavetnik škofije in mesta Augsburg.
Upodobitve: Najpogosteje je upodobljen v škofovskih oblačilih in z ribo v roki, lahko pa ima ob sebi tudi podgane ali pa jaha konja.
Legenda: Najbolj znana legenda iz njegovega življenja govori o tem, kako ga je nekega četrtka zvečer obiskal njegov prijatelj Konrad, škof iz Konstance. Naročila sta večerjo, a sta se oba tako zavzeto in goreče pogovarjala, da sta sedela pri mizi še, ko se je že delala jutranja zora. Vstopil pa je sluga bavarskega vojvode in škofu izročil pismo. Sveti Urh mu je, ne da bi pomislil, da je že petek, dal kos mesa, ki je ostal na mizi. Škodoželjni sluga je hotel škofa očrniti pred svojim vojvodo, češ, kakšen hinavec da je, ker v petek jé meso, a ko je hotel vojvodi pokazati »dokaz«, se je meso spremenilo v ribo.
Beatifikacija: Urh je bil prvi, ki je bil za svetnika razglašen po formalnem, rednem kanonizacijskem procesu; razglasil ga je papež Janez XV. 31. januarja 993.
Goduje: 4. julija.
Vir
V Augsburgu (na Bavarskem), sveti Udalríh, škof, čudovit po zdržnosti, dobroti in slaven pod bdenju, ki je po petinpetdesetih letih škofovske službe, kot devetdesetletni umrl.
Vir
Današnji godovnjak sveti Urh je bil nekdaj med najbolj češčenimi svetniki na Slovenskem. O tem priča kar 85 cerkva, pozidanih njemu na čast, njegovih kipov in podob po naših cerkvah pa je na stotine. Priporočali so se mu za srečno zadnjo uro, bil je tudi mogočen priprošnjik zoper razne telesne slabosti. Prosili so ga za varstvo tudi pred mišmi in podganami!
V vrsti svetnikov katoliške Cerkve je sveti Urh znamenit po tem, da je bil prvi svetnik, ki je čast oltarja dosegel po rednem procesu, kakor je v veljavi še danes. Poprej so razglaševanje umrlih odličnih kristjanov za blažene in svetnike opravljali škofje sami za določeno pokrajino ali državo. Urha je za svetnika razglasil papež Janez XV. leta 993, dvajset let po njegovi smrti. Danes sveti Urh pri nas ni več tako ‘popularen’, če sodimo po tem, da je bilo pred kakšnimi dvajsetimi leti na Slovenskem le 33 ljudi, ki jim je bilo ime Urh.
Urhova očetnjava je bila Bavarska, kjer se je rodil leta 890. Dali so mu ime Udalrik, kar pomeni ‘bogat dedič’. Starši so skorajda obupali nad njim, ker je bil zelo slaboten otrok. Neki duhovnik je materi svetoval, naj ga prepusti zraku in soncu, ki sta najboljši božji zdravili. In res se je fantek kaj kmalu okrepil. »Bog ga je ozdravil, ker ga hoče imeti zase,« so mislili starši. Poslali so ga v benediktinski samostan Sankt Gallen v Švici, kjer je bil deležen temeljite vzgoje in izobrazbe. Augsburški škof Adalberon ga je povabil, naj pride k njemu in posvetil ga je v duhovnika, da mu je lahko zaupal najkočljivejša opravila. Ko je Urh potoval v Rim, je škof Adalberon umrl in papež Sergij III. je kar njemu ponudil škofijski sedež, ki pa ga je Urh odklonil, češ da je še premlad. Po vrnitvi iz Rima je Urh šel spet v samostan Sankt Gallen, toda kmalu se je pokazalo, da ga Bog ne kliče za redovnika. Leta 923 je bil izbran in posvečen za škofa v Augsburgu. Škofijo je modro vodil polnih petdeset let. Bil je tudi svetni knez, vendar je znal obojno službo lepo usklajevati. Pred grozečim napadom divjih Madžarov je dal utrditi mesto Augsburg. Ko so ga avgusta leta 955 res napadli, je škof Urh sam vodil branilce, poveljujoč visoko s konja, vendar ne kot vitez, temveč kot duhovnik. Svoje škofovske dolžnosti je Urh vedno opravljal z zavestjo odgovornosti za svoje ovce pred Bogom in z modrostjo, pridobljeno v molitvi. Svojo obsežno škofijo je večkrat prepotoval, zato jo je dobro poznal.
Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je dal po tleh posuti pepel v obliki križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil svojo dušo 4. julija 973. Pokopal ga je sveti Volbenk, škof v Regensburgu, ki ga je bil sveti Urh posvetil v duhovnika. Svetega Urha navadno upodabljajo z ribo v roki, ker nikoli ni užival mesa.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.