Čeprav je bil sveti Vigilij že tretji znani škof v Tridentu, velja za pravega ustanovitelja (in zavetnika) škofije prav on. Šele njemu je namreč uspelo do konca pokristjaniti tudi najbolj oddaljene kraje in organizirati cerkveno življenje na južnem Tirolskem. Častijo ga tako na katoliškem Zahodu kakor tudi na Vzhodu.
Ime: Izhaja iz latinskega Vigilius v pomenu »čuječ, buden«. Sorodno slovansko ime je Stojan.
Rodil se je okoli leta 353 nekje v milanski okolici, lahko tudi v Tridentu, Italija, umrl pa 26. junija 405 ob jezeru Garda v dolini Val Rendena, prav tako v Italiji.
Družina: Po rodu je bil Rimljan, iz patricijske družine. Njegovi materi je bilo ime Maksencija, očetovo ime pa naj bi bilo Teodozij. Imel je še brata Klavdija in Magoriana, oba sta tudi na seznamu svetnikov.
Sodobniki: Sv. Ambrož, cesar Teodozij, sv. Janez Krizostom, papež sv. Damaz I.
Škofija: Škofija v Tridentu je bila ustanovljena v 2. stol., Vigilij je bil njen tretji škof (od leta 387). Njegov predhodnik je bil Abundancij, naslednik pa Eugippio. Danes škofija šteje približno pol milijona prebivalcev in ima 452 župnij. Vodi jo nadškof Alojzij Bressan.
Zavetnik: Je zavetnik škofij Trident in Bolzano ter Tirol, pa tudi rudarstva in rudnikov.
Kreposti: Bil je učen mož z obširnim znanjem, vendar ponižen in skromen. Ves je gorel za pravo vero in izgoreval za oznanjevanje evangelija.
Upodobitve: Na vseh upodobitvah ga prepoznamo po mladostnem obrazu, vedno je brez brade, v škofovski obleki. Njegova atributa sta lovorov venec in lesena cokla, s katero naj bi ga po kamenjanju pobili do smrti.
Dela: Napisal je življenjepis mučencev sv. Sisinija, Martirija in Aleksandra, »De Martyrio SS. Sisinnii, Martyrii et Alexandri«. Ohranjeni sta tudi dve njegovi pismi o mučenju teh misijonarjev. V svoji škofiji je ustanovil okoli 30 novih župnij, zgradil številne cerkve in zavetišče za onemogle ter spreobrnil mnogo poganov.
Legende: Legenda pravi, da se je Vigilij, ko je bežal pred pogani iz Val Rendena, znašel v kraju brez izhoda. Ko pa je položil roko na skalo, se mu je nenadoma odprl prehod, po katerem se je lahko rešil v Tridento. Pravijo tudi, da se na podstrešjih in po kleteh tridentinskih hiš skrivajo škorpijoni, v spomin na dogodek, ko je sv. Vigiliju med mašo padel v kelih strupen škorpijon, a je on čudežno preživel.
Smrt: Po izročilu, ki izvira šele iz 6. stol., naj bi umrl mučeniške smrti, ko je spreobračal še zadnje pogane globoko v dolini Val Rendena. Ti so častili boga Saturna, Virgil pa naj bi njegov kip zvrnil v reko. Jezni pogani so ga zato s kamni pobili do smrti. Prevladuje pa mnenje, da so mu mučeništvo pripisali le zato, ker je popolnoma izgorel v neutrudnem oznanjevanju evangelija. Tako sodijo, da so mu prvotno pripisali samo nekrvavo mučeništvo.
Goduje: 26. junija.
Beatifikacija: Kot svetnika so ga začeli častiti takoj po smrti, dokumenti o njegovem življenju in smrti so bili poslani v Rim, kjer naj bi ga papež Inocenc I. tudi uradno razglasil za svetnika, saj ga papež Benedikt XIV. imenuje »prvi mučenec, ki ga je papež uradno kanoniziral«.
Vir
Atributi: mladosten obraz (vedno brez brade), lovorov venec, škofovska obleka, leseni cokli.
Imena: Vigilij, Vigilija, Stojan, Stojko, Stojana
Bil je tretji znani tridentinski škof. Velja za zavetnika škofije, ker je ozemlje te škofije pokristjanil. Dokler je bil Trident (Trento) v oglejskem patriarhatu, smo tudi na Slovenskem god sv. Vigilija pozorno obhajali, ker se je ohranilo izročilo, da je bil posvečen v Ogleju. Pomembnejši vzrok, da se ga spominjamo, pa je v tem, da je svetnik v časteh na Zahodu in Vzhodu.
Po rodu je bil Rimljan. Rodil naj bi se kmalu po letu 350. Ko je doraščal, je milanski škof sv. Ambrož presajal najprikupnejše vzhodne običaje na latinska tla. To je bil verjetno tudi vzrok, da so Vigilija poslali v sloveče atenske šole, ki sta jih pred njim obiskovala velika Kapadočana sv. Bazilij Veliki in sv. Gregor Nacianški. Po vrnitvi v domovino ga je sv. Ambrož poslal za škofa v Trident, da bi zatrl poganstvo v samotnih alpskih dolinah. To je bilo takrat še tako močno, da je tvegalo svoj zadnji oboroženi upor zoper cesarja Teodeozija, ki je z državnim zakonom prepovedal pogansko bogočastje. Ob reki Frigidu (v Vipavski dolini) pa je Teodozij strl njihov odpor.
Izročilo pravi, da se je Vigilij naselil v Tridentu skupaj z materjo in dvema bratoma, kjer je še zelo mlad postal škof. Ohranjen je še spis sv. Ambroža z navodili Vigiliju za to težavno pastirstvo. Mladi škof se je lotil apostolskega delovanja s pogumom in z modrostjo. S prepričevalno besedo in z zgledom svetega življenja je dosegel, da so se srca poganov odprla evangeliju. Da bi mogel vse kandidate za krst poučiti v evangeliju, mu je milanski škof Ambrož poslal tri sodelavce, ki so bili doma na Vzhodu. Delovali so med pogani v neki alpski dolini. Ko je neka spreobrnjena poganska družina pod njihovim vplivom odklonila žrtev za poganski obred, so pogani podrli novo cerkev, napravili grmado in vanjo vrgli trupla teh treh Grkov, ki so jih prej po trpinčenju pobili.
Škof Vigilij je odnesel svete ostanke mučencev v Trident. Rimske oblasti so prijele poganske krivce in jih hotele ostro kaznovati. Vigilij pa je posredoval pri cesarju, da je bila poganom kazen odpuščena. Pogani so potem radi sprejeli Kristusa za svojega Gospoda. Ohranjenih je dvoje Vigilijevih pisem, ki o tem poročata; prvo novemu škofu v Milanu, Simplicijanu, drugo sv. Janezu Krizostomu v Carigrad. Del relikvij teh mučencev je Vigilij poslal v Milano, Raveno in Carigrad, del pa jih je ohranil v Tridentu. Ko so leta 1966 tem relikvijam dali novo umetniško žaro, je čestital Tridentu tudi carigrajski patriarh Atenagora in se spominjal krščanske edinosti v delu za božje kraljestvo.
Vigilij je umrl okoli leta 405 in je bil pokopan v Tridentu. Njegov god so od najstarejših časov obhajali 26. junija, na spominski dan njegove smrti.
Ime: Vigilij izhaja iz latinske besede “vigil” in pomeni čuječ, buden t. j. tistega, ki “stoji na straži”.
Vir
V Tridentu (na Beneškem), sveti Vigílij, škof, ki je prejel od svetega Ambroža Milanskega z znamenji oblasti tudi pastoralno navodilo o delu oznanjevanja in utrjevanja evangelija na svojem področju. Poskusil je popolnoma izruvati ostanke malikovalstva in poroča se, da je bil zaradi Kristusovega imena od divjih ljudi preboden in je tako dopolnil mučeništvo.
Vir
Med enaindvajsetimi vesoljnimi cerkvenimi zbori ali ekumenskimi koncili, kakor pravimo zborovanjem katoliških škofov z vsega sveta, na katerih se posvetujejo ter s potrditvijo papeža sprejemajo odloke in zakone, ki se nanašajo na življenje in nauk Cerkve, je eden najpomembnejših tridentinski koncil. Ime je dobil po mestu Trident (italijansko Trento) na južnem Tirolskem, kjer je potekala večina sej v letih od 1545 do 1563. Tridentinski koncil je bil resen katoliški odgovor na zahtevo po prenovi, ki jo je postavljal protestantizem. Med sadovi tridentinskega koncila velja omeniti obred svete maše, ki je bil v veljavi vse do prenovitve, ki jo je o veliki noči leta 1969 uzakonil drugi vatikanski koncil.
Trident je bil sedež škofije že v začetku 4. stoletja, za pravega ustanovitelja škofije v tem predelu sedanje severne Italije pa velja današnji godovnjak sv. Vigilij. Bil je tukaj tretji znani škof, vendar prvi, ki je to ozemlje res pokristjanil in uredil cerkveno upravo na južnem Tirolskem. Do leta 1751 je bila tridentinska škofija v oglejskem patriarhatu, zato smo god sv. Vigilija z veliko pozornostjo obhajali tudi na Slovenskem.
Vigilij je bil po rodu Rimljan, doma iz okolice Milana, rojen nekaj po letu 350. Tedanji milanski nadškof sv. Ambrož, ki je hotel na latinska tla presaditi nekatere lepe običaje vzhodne Cerkve, je nadarjenega Vigilija poslal v atensko šolo, kjer je prejel temeljito bogoslovno izobrazbo. Ko se je vrnil v Milan, mu je nadškof Ambrož kljub njegovi mladosti imel je komaj kakšno leto čez trideset zaupal škofovsko službo v Tridentu. Škofovsko posvečenje naj bi po izročilu prejel v Ogleju. Za popotnico mu je Ambrož napisal pismo z modrimi nasveti za težavno pastirsko službo. Vigilij se je izkazal z modrostjo in s pogumom, pa tudi z blagostjo. Ko so poganski uporniki porušili neko cerkev in zverinsko pobili nekaj kristjanov, so hotele rimske oblasti krivce najstrožje kaznovati. Toda Vigilij je cesarja prosil, naj jim prizanese. Prav s tem dejanjem je Vigilij dosegel, da so dotlej uporni pogani sprejeli Kristusa za svojega Gospoda. Ohranjenih je dvoje Vigilijevih pisem, ki poročata o tem: eno je poslal milanskemu nadškofu Simplicijanu, drugo pa je naslovil na carigrajskega škofa sv. Janeza Krizostoma. Vigilij je umrl okoli leta 400 in je bil pokopan v Tridentu. Njegov god so od najstarejših časov obhajali 26. junija, na spominski dan njegove smrti.
Danes imajo god tisti Slovenci in Slovenke, ki so jim starši izbrali ime Stojan oziroma Stojana. To je eden od pomenov imena Vigilij, ki izhaja iz latinske besede ‘vigil’ in pomeni čuječ, buden t. j. tistega, ki ‘stoji na straži’
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.